Moje srečanje s Titom
Objavil/a iztokgartner 28.11. 2007 pod moje stvari, po krivici prezrti
Ker se blogerska akcija o Titu bliža koncu, je prav da se od njega za letos poslovim na prav poseben način. V spomin sem priklical svoj obisk Brijonov. Njegove poletne rezidence, kjer je med drugim uživala tudi Sophia Loren. Bilo je nepozabno in za trenutek sem se počutil kot njegov posebni gost. Kot kak superzvezdnik, ki ga bo Tito okoli vozil s svojim legendarnim črnim avtomobilom, mu razkazal živalski vrt in ga povabil v najbolj prestižne sobane svojega hotela. Resnica je bila žal drugačna. Ko sem se tistega znamenitega avtomobila le dotaknil, me je divje ozmerjal oskrbnik in mi pojasnil, da je to huda roba, ki jo lahko uniči že moj prstni odtis. Da se sicer lahko usedem na zadnji sedež, toda le če bom plačal zajetno vsoto kun.
Užaljeno sem rekel, ne, hvala, in komaj ujel priložnost za eno samo fotografijo tega skuliranega avta. Oskrbnik mi je šel pošteno na živce in komaj sem čakal, da bi ga zatožil Titu, ki pa ga seveda ni bilo doma. Potem sem odvihral v spominsko sobo, ki jo krasijo fotke znanih oseb. Fotografije Titovih prijateljev, ki si jih je nabral skozi leta. Od Fidela Castra do Kirka Douglasa. Vse je tam. Čisto vse. In človek se počuti kot da bi stopil na Hollywood Walk of Fame. Prava nostalgija, ki ji ne boste našli para. In potem se je zgodilo. Velik trenutek. Trenutek, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Zagledal sem velikansko Titovo sliko. Skorajda v naravni velikosti je stal pred mano in me gledal. Celo roko mi je dvignil v pozdrav. Kot da je tam samo zame. Počutil sem se kot Kirk, ali še bolje, kot Fidel.
Tudi jaz sem roko stisnil v pozdrav in mu povedal, da njegove Jugoslavije ni več. Da je šla k vragu in da nihče več ne upošteva bratstva in edinstva. Bil sem zelo presenečen, da je vse to že vedel. Da je pravzaprav vedel čisto vse, kar se je zgodilo po njegovi smrti. In da ga zelo skrbi prav prihodnost Slovenije. Od vseh republik mu je bila namreč najbolj pri srcu, pa četudi tega ni smel nikoli zares pokazati.
Dragi moji, Tito nas gleda. Pazimo, kako se obnašamo.
Komentarji
2 komentarja na “Moje srečanje s Titom”
Komentirajte
He, he, lep članek, sploh pa mi je všeč zadnji stavek, ki je na nek fantazmagorično ironičen način zelo dvoumen, saj povzema tudi tisto, kar lahko temu človeku (in takratnemu režimu) najbolj zamerimo: “Tito te gleda! Pazi, kako se obnašaš!”
You got that one right in more ways than one!
Lepo napisano