Evropsko leto enakih možnosti za vse
27 11 2007UVOD
Danes se je v celjskem Kinu Metropol odvil zelo zanimiv, poučen in prijeten dogodek, kjer so mladi tako in drugače obeležili željo po enakih možnostih za vse ljudi našega planeta. Predvsem za tako imenovane marginalne skupine kot so geji, lezbijke, invalidi in recimo debeluške. Vrhunec večera je predstavljala premiera igrano dokumentarnega filma Veriga usode in nastop celjskega kantavtorja Samuela, ki je javnosti prvič predstavil tudi istoimensko pesem.
NEKAJ BESED O DISKRIMINACIJI
Zajebana zadeva. Še posebej za tiste, ki so jo občutili na lastni koži. Recimo starejši brezposelni, ki prav zaradi svoje starosti ne dobijo več službe. Ali pa geji, ki se zaradi svoje usmerjenosti ne morejo poročiti in uživati sreče. Ali invalidi, za katere v Sloveniji še vedno ni poskrbljeno. In tako dalje in tako dalje. Diskriminacij je več vrst. Ene so manjše, ene pa večje. Skrbijo me tiste večje. Tiste, zavoljo katerih lahko človek pade v hudo depresijo in dobi čudne ideje. Tudi želje po nasilju in maščevanju.
Res pa je tudi, da se vsak posameznik različno odziva na kako diskriminacijo. Ne nefer odnos napram drugim. Nekoga recimo močno potre že dejstvo, da ne more dobiti kake znane manekenke, ki jo vedno dobi le kak bogat poslovnež. Nekoga potre novica, da ni bil sprejet v službo zavoljo tega, ker ni imel zvez in ker je imel pač dolge lase. Različne situacije različnih ljudi, ki slej kot prej naletijo na takšno in drugačno diskriminacijo. Navsezadnje je diskriminacija tudi to, da ene pevce na radijih vrtijo več kot druge. In da eni uspejo le zato, ker so iz Ljubljane in pri koritu.
Hudiča, diskriminacija je tudi to, da imajo eni več denarju kot drugi in si lahko zato kupijo lepše reči. A pustimo zdaj pretiravane primere in se osredotočimo le na tiste najbolj resne. Se pravi na rasizem in recimo versko pripadnost. Te najbolj bolijo in te so najbolj pereče.
NEKAJ BESED O FILMU VERIGA USODE
Zelo solidna igrano dokumentarna zgodba, kjer se režiser Alen Pavšar in scenaristka Maja Horvat dotakneta različnih segmentov naše družbe, ki kar poka od diskriminacije. Morda začetni primeri niso ravno najboljši, saj gledalca odpeljejo v napačno smer. V smer, kjer diskriminacija postane blef in utopična želja posameznika, ki se zaradi svojega neuspeha izgovori na diskriminacijo. Film recimo prikaže dokaj okroglo punco, ki si želi postati vrhunska manekenka. Zraven postavi zelo suho punco, ki ji seveda pojasni, da nima šans. Na koncu pa nas čaka napis, da večina znanih manekenk trpi za anoreksijo. In ta okrogla punca naj bi bila diskriminirana. Ne bi rekel, saj gre za neumen primer in dejstvo, da za preveč okrogle punce v tem biznisu res ni možnosti. Ne rečem kakih 10 kilogramov preveč (to smo videli že v America’s Next Top Model), toda 20 ali 30 pa ne gre. In to ni diskriminacija, to je le utopična želja posameznice, ki mora vedeti, da super model pač ne bo mogla postati. Pa ne zavoljo diskriminacije, marveč zavoljo tega, ker je to pač tak biznis.
Isto sem pomislil pri športniku, ki ga trener pač ni več hotel trenirati, ker ni dosegal pravih rezultatov. Tudi to ni diskriminacija, to je le sprejetje dejstva, da nisi več v top formi in da so te presegli drugi. Vedno lahko najdeš drugega trenerja ali pač treniraš sam ter dokažeš, da še nisi za v staro šaro. In če ta igrani del šepa, je dokumentarni zato veliko boljši in izvrstno narejen. Intervju z znanimi osebami tipa Danilo Turk, Bojan Šrot, Salome in Zdenka Čebašek Travnik zadenejo v polno. Iskrene izpovedi invalidov, gejev in brezposelnih oseb pa udarijo točno tja kamor je treba. V sam srž diskriminacije, ki jo je v naši državi preveč. Pravzaprav dobro narejen dokumentarec, ki je vreden vseh pohval že zavoljo dejstva, da so ga delali ljubiteljsko. Brez pravih sredstev in tako kot ga je treba narediti v dani situaciji.
PROGRAM IN NASTOPAJOČI
Nekaj ne ravno najbolj zabavnih skečev na temo diskriminacije, podelitev nagrad za posebne dosežke na področju umetnosti, pevka Špela Sedlar in kantavtor Samuel, katerega pesem krasi tudi odjavno špico filma. Častni govorci in zelo bogata požrtija po koncu dogodka. Dobrodošel dogodek, ki bi se moral odviti tudi po drugih slovenskih mestih. In film, ki ga bodo upam da čim prej zavrteli tudi na nacionalni televiziji.
Ali kot je rekla Salome: “Bog je ustvaril Adama in Evo, Salome pa se je skrivala izza stebla.”
Glede diskriminacije, pa bom rekla takole: cenim tiste, ki so sposobni nediskriminirati in neimeti v glavih nekih predsodkov in stereotipnih predstav že vnaprej določenih glede bilokoga.
Vsak dan se srečujem s posamezniki različnih narodnosti, celo predstavniki različnih etničnih skupin in moram priznati, da bi bil vsak dan hudičevo težak, če bi se mogla ukvarjati še s svojimi blesavimi predsodki.
Bolje je tako - enostavno - imeti vse za enake in nedelati nekih razlik med individualci. Vsak človek je projekt zase in vsak si zasluži povsod enako obravnavo kot vsi ostali.
Glede tiste manekenke iz filma, pa se strinjam s tabo, iztok. To je neke vrste poklic, ki ima določena merila. To bi bilo isto, kot če bi se na delovno mesto učitelja prijavil pedofil. Blesava primerjava, ampak - recimo
Nekje pa res obstajajo nekakšni kriteriji, ki jih ne moremo kar prezreti v imenu diskriminacije.
drgac ko si reku za uno bol debelo punco…to je scenaristka filma:),ki je tut igrala …pa ni tk debela…
drgac pa tle je blo mislen bol tko da pac tut uni se takrat lah pocutijo isto…ceprou ne gre cis za deskriminacijo..ampak obcutek je isti…ker neki ne mores dosezit zarad nekih “napak”…ozr pac si drgacn,al pa te drugi izlocijo …
fajni dokumentarc…fajna prireditev,fajna hrana…pa se lusne punce v dvorani…ka se hoces lepsga?
se takih dogodkov wiiiii:)
Vem, da je bla to scenaristka Maja Horvat. Nisem debatiral o njej, ampak o liku, ki ga igra. Se pravi o debelem dekletu, ki sanja o karieri manekenke.
Če bi vsak upošteval, da smo pred zakonom vsi enaki “ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino” (14. člen ustave RS), potem do diskriminacij ne bi prihajalo. Kako smešno mi je brati ustavo, zlasti ta 14. člen: “V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol…Vsi so pred zakonom enaki.” Ali je res tako??? Pa ja, daleč od tega. Danes se kršijo človekove pravice na vsakem koraku, pa četudi nisi gey, invalid ali debel. Danes se kršijo pravice vsem. Če samo pomislim na izbrisane, ki so v tej državi brez kakršnih koli pravic. Kriza!!!
Če nimaš dobrih vez in poznanstev, ne moreš kaj dosti. Sama že kar nekaj časa iščem redno zaposlitev v šolstvu, pa ni šans. Izpolnjujem vse kriterije in najbolj nemočno se počutim, kadar vem, da delovno mesto zapolnjuje oseba, ki sploh ne izpolnjuje kriterijev za zaposlitev. Sama sem se že sprijaznila, da živimo v svetu, kjer obstajajo dvojna merila. Ni dovolj niti diploma, niti strokovni izpit, niti delovne izkušnje, pač pa je pomembno čigava hči oziroma sin si.
Po moje je vsak izmed nas občutil, kako je biti diskriminiran. Ideja, da smo pred zakonom vsi enaki, je že zdavnaj zbledela. Edino rešitev vidim jaz v tem, da se vsi diskriminirani borijo za svoje pravice in da ne obupajo. Po moje na koncu vedno zmaga pravičnost in resnica.
Kar pa se tiče primera, da se “debelušno” dekle prijavi za manekenko in je ne sprejmejo, pa se strinjam, da tu ne gre za diskriminacijo, saj je v naprej znano, da se s tem poklicom lahko ukvarjajo samo “suhice”.
Ta dikumentarno igrani film je narejen zlasti zaradi dane teme in zato, da se vsak človek, ki ga vidi malo zamisli. Ali nad sabo, ali nad okoljem katerega del je. Mislim, da je lahko vsak že med filmom razmišljal, kje in v kakšni od prikazanih ali pripovednih situacijah se je že znašel. Zlasti pa kako živi in se obnaša do sočloveka.
Glede vseh izrečenih kritik pa…………mislim, da je za kritiziranje potrebno mnogo izkušenj, zlasti pa strokovnega znanja.
Lotiti se takega filma je samo pohvalno, seveda ga je treba tudi narediti in spraviti na “plano”.
Nekateri so pač vedno le zunanji opazovalci.
Takšno timsko delo z takim intuziazmom je lahko marsikomu vzor.
Yessy, si dobila občutek, da mi film ni bil všeč. Preberi še enkrat vse skupaj, pa boš videla, da sem ga močno pohvalil.