Od njegove prerane smrti je minil več kot mesec dni. Pravzaprav zelo čuden in nekako žalosten mesec. Mesec poln novic, kjer so nam govorili to in ono. Da se za njegovo premoženje kregajo vsi, ki so mu bili blizu. Da je nameraval posneti duet z Beyonce. Da bi moral napisati pesem za novi film Martina Scorseseja. Da se njegov avto ni zaletel v tovornjak, marveč je bilo obratno. Da sploh ni spal. Da bi moral iti z letalom. In tako dalje in tako dalje in tako dalje.

Nehajte. Ne morem več. To me ubija in utruja. Od teh novic ga ne bom dobil nazaj. Zakaj nihče ne pove ničesar o njegovi glasbi. O tem kako hudo dober pevec je bil. O tem, da je znal peti tudi opere. Zakaj vse zanimajo le trači, podrobnosti o nesreči in podatki o neverjetni prodaji njegovih albumov. To mi gre pošteno na živce. Pogrešam ga, vse kar mi mediji dajo o njemu, pa so oslarije, zaradi katerih se revež zagotovo obrača v grobu.

In potem berem vedno nove in nove komentarje na moje prvem zapisu o njegovi smrti. Komentarje, ki jih spušča zajebano blesava in kurčevo trapasta punca, ki se podpisuje kot MP. Čeprav ponavadi ne nasedam takih otročarijam, me njeni zapisi vedno znova udarijo v srce. Punca namreč uživa, da je Toše mrtev. Da ga ni več. Punca uživa celo v naši žalosti in nam privošči, da je umrl. Porka madona no, to mi ni razumljivo niti v kontekstu, da je zelo mlada in da si na tak način lovi pozornost.

In mnogi izmed vas ste se mi zahvalili za pisanje o našem angelu. Mnogi izmed vas niste mogli verjeti, da sem ga imel tako zelo rad. In mnogi izmed vas ste me prosili, da naj še kaj napišem o njemu in vam pomagam preboleti to žalostno izgubo. Toda, imel sem problem. Nisem vedel kaj naj napišem in s čim naj vas potolažim, saj sem tudi sam potreboval lepo besedo in spodbudo. Tudi sam sem namreč še vedno zelo žalosten in tudi sam še vedno potočim kakšno solzico v njegov spomin. Svečke nisem več prižigal, saj sem hotel svojo žalost ohraniti samo zase, toda kot vidite mi danes to ni uspelo, saj pišem nov blog.

In malce nazaj sem poslušal njegove tri albume, kjer me vedno znova najbolj zadenejo Jedina, Nikada, Kad srce plati stari dug in seveda Soba za tugu. Potem so tu tudi njegove starejše uspešnice v makedonskem jeziku. Recimo Tajno moja, Iluzija in Sinot Božji. Pa neverjetna Aria, kjer še zdaj ne morem verjeti, da je znal peti tako zelo lepo. Zadnji album mi je sicer všeč, toda manjkajo mi tiste lepe balade. Tiste pesmi, zavoljo katerih mi je postal eden najboljših pevcev daleč na okoli. Manjkata mi tudi Čija si in Kad varaš ti. Njegovi pri dve zares veliki uspešnici, po zaslugi katerih smo ga prvič v pravem pomenu besede spoznali tudi v Sloveniji.

In ko ga poslušam, moja soba postane Soba za tugu. Za veliko žalost, kjer še vedno ne morem razumeti, da ga ni več. Da je odšel. In da je umrl v tisti kurčevi prometni nesreči.

Toško moj, si prepričan, da ni bila le šala?