Otroci s Petrička, ki so jih danes zavrteli na Televiziji Slovenija, mi niso bili všeč. Preveč enoplastni so. Preveč enostranski. Kot tisti blesavi italijanski film o fojbah. Pogovori z ljudmi, ki so po drugi svetovni vojni stanovali v domu na celjskem Petričku. Samo njihova plat zgodbe. Samo njihova resnica. In samo napadi na NOB ter na partizane, ki naj bi jim pobili starše in jim zagrenili življenje. Hm, čudno, da ni nihče povedal zakaj so jim ubili starše. Čudno, da ni nihče povedal koliko partizanov so pobili njihovi starši. In koliko sirot je po drugi svetovni vojni trpelo zaradi domobranskih zločinov. Okej, ne rečem, da niso bili bogi in da se mi niso zasmilili. Toda nič manj se mi niso smilili otroci, ki so jim starše pobili Nemci in domobranci. Tudi ti so namreč živeli po raznih domov. Tudi ti so bili brez otroštva. In tudi ti so bili prepuščeni sami sebi. Vsak pravi dokumentarec mora predstaviti obe strani. Tale žal predstavlja le eno in prav zato izgkleda kot reklama za volilno kampanjo Lojzeta Peterleta, ki bi škofa Rožmana brez dvoma spremenil v svetnika. Tile nesrečniki, ki jih film pokaže, seveda niso krivi za pizdarije med vojno in po vojni, saj so bili takrat otroci, toda jezi me, da niso povedali na kateri strani so bili njihovi starši. Očitno so bili na okupatorjevi, zato ni čudno, da so potem z njihovimi otroki ravnali tako kot so. Sicer pa vse skupaj sploh ni bilo tako strašno, če se spomnimo na milijone Židov, ki so preživeli holokavst. In ko sem malce nazaj prebral nek blog, kjer je nekdo zapisal, da je jokal med ogledom tegale dokumentarca in se vprašal, kako je mogoče, da so partizani tako grdo ravnali s temi otroci, sem bil seveda začuden, da ni jokal tudi takrat, ko si domobranci veliko grše ravnali z otroci partizanov. Tam namreč niso padale le zaušnice, tam so padali noži. Žalostne usode časa, ki ga je pač zaznamovala vojna.