Ko sem brskal po spominu, sem se ustavil v svojem ranem otroštvu. Tam, kjer so bile zelo popularne tako imenovane pravljice na kasetah. Pravzaprav radijske igre za otroke, kjer so glasove posojali zelo znani slovenski igralci. Takrat jih seveda nisem poznal, toda spomnim se, da so mi bili noro všeč. Žal se ne spomnim vseh pravljic, ki sem jih poslušal na teh starih kasetah. Toda spomnim se tistih, ki so mi pomenile največ in ki jih bom zdajle delil z vami.
1. Žogica Nogica
Uf, ja, imela sta boben in lajno in žoga je z njima bila. Imata še boben in lajno, a žogica jima je ušla. Noro dobra pravljica, ob kateri sem užival tako pogosto, da se je kaseta skoraj uničila. Pa Kužek Postružek, ki se je metal ven in se izdajal za strašnega psa Kastorja Poluksa, ali nekaj podobnega. Ne vem več točno. In seveda zmaj s svojimi mladički, ki so ga spihali vsi mestni otroci. Zakon pravljica.

2. Čudovito mesto Nigagrad
Vem, da sem jo oboževal, a se je žal spominjam zelo medlo. Spomnim se :”Vozi nas, vozi, čudežni vlak,vlak brez osi in koles,v pravljično mesto Nigagrad,mesto sedmerih čudes.Kdor ima misel ptičjih kril, kdor ima v srcu zaklad, pride brez truda skoro na cilj,v pravljično mesto Nigagrad. To smo mi, to sem jaz in to si ti to smo bratci mi vsi, mi, ki nas vozi čudežni vlak v pravljično mesto Nigagrad.”
3. Martin Krpan
Moja osebna klasika, ki sem jo znal na pamet. Saj veste: “Minister Gregor pa nič.” Pa cesar in njegova lipa. Pa Martin Krpan, ki je ugnal Brdavsa. Joj, kako sem užival.

4. Čudežni pisalni strojček
Zanimiva zadeva, ki pa je nisem nikoli vzel za svojo. Nisem je čisto poštekal. Očitno je bila preveč napredna za moja otroška leta. Zgodbe se žal ne spomnim čisto nič.

5. Mojca Pokrajculja
Še ena moja osebna klasika, ki sem jo vrtel ure in ure. Nepozabno in kultno doživetje.

Tehle petih se najbolj spominjam. Nisem čisto prepričan ali sem poslušal tudi Pekarno Miš Maš, pa Sapramiško, pa Trnuljčico. Nikoli ne bom razumel zakaj niso po nobeni posneli risanke ali filma. To bi bili veliki hiti. Čiste klasike.
Zelo dobro se spomnim, da sem poslušal tudi stare dobre slovenske pesmi.
Tudi:
Hudo mravljico (zapel sem jo tudi na sprejemnih izpitih za faks)

Pesjana (saj veste, en hud pesjan je živel se futral je z ljudmi)
Siroto Jerico (pesemica, ob kateri mi gre še danes na jok)

Kekčevo pesem

Bratovščino sinjega galeba

Vse to na starih dobrih vinilkah. Tistih ta majhnih.
Lepi časi. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih bilo fino dobiti nazaj.
DODATEK:
Zvezdica zaspanka
Še ena klasika, ki sem jo rad poslušal. Manjka mi manjka, Zvezdica Zaspanka. Pa Boter Mesec. In kazen mora biti vzgojna. Pa razbojnik Cefizelj, ki je imel kamen namesto srca. Noro dobro.

Volk in sedem kozličkov
Joj kako sem pa ob tejle užival. Prav spomnim se vseh glasov. Noro dobro.

Šivilja in škarljice
Tudi tale mi je zdajle prišla v spomin. Joj, le kako sem jo lahko pozabil.

Kdo je napravil Vidku srajčico
Pa tale tudi. Zdaj ko sem prebiral vaše komentarje, mi spomin dela sto na uro. Nepozabna in res lepa.
