Če je Bobbi Billard fenomen portala My Space, je Irena Sirena fenomen siolovega blogosa. To, da ima najbolj obiskan in najbolj komentiran blog v Sloveniji, je itak jasno. Izpostavil bi rad nekaj drugega. Nekaj, kar je preprosto neverjetno in kar nisem doslej zasledil še pri nobenem drugem blogu. Ko Irena namreč objavi kako povsem navadno slikico kake znane osebe, faše minimalno 20 komentarjev. Če to stori kdo drug, ne faše ničesar. Pa četudi naredi zelo podobno ali celo enako zadevo kot Irena. To je preprosto neverjetno in vredno občudovanja. Ni kaj, punca očitno ve kaj dela in kako je treba delati, če želiš tak odziv. Ljudje so se očitno navadili nanjo in redno ter vsako dan po desetkrat zahajajo na njen blog ter čekirajo njene nove zapise. Če rečeš siolov blog, moraš reči tudi Irena Sirena. In res je zanimivo koliko komentarjev dobi tako zelo preprosta objava neke slike, ki nikjer drugje ne bi dosegla kaj podobnega. Pri Ireni pa doseže. In to sto na uro. Punca je trend seter, saj nam vsak dan servira nove in nove novičke iz modnega sveta in šovbiznisa. In točno ve kaj mora dati na svoj blog, da bo dobila toliko odziva. In prav to me zanima. Ali res premišljuje kaj bo dala, ali pač da in je itak navajena na tako hudo dober odziv. Ni kaj, gospodična Sirena je brez dvoma naša največja blogerska zvezda, ki daleč za sabo pusti tudi Jonasa in še koga, ki misli, da je bolj popularen od nje.

Pri pijačah nisem izbirčen. Pač vem kaj mi je všeč in zato pijem le tisto, kar mi je všeč. Pa dajmo. Pijače, ki jih rad pijem ko sem zunaj.

1. Malibu Cola

2. Long Island Coctail

3. Jack Cola

4. Črna vodka z jabolčnim sokom

5. Martini

6. Mai Thai Coctail

7. Čokoladni liker

8. Teranov liker

Točno tako, najdražja moja, želim si, da boš prav ti moj začetek in konec ter moja pot skozi trnje v raj. Tale pesem mi pomeni veliko, saj odlično ujame tudi moje življenje in ljudi, ki se delajo pametne pa v resnici ne vedo čisto nič. Ker je nisem našel nikjer, sem se odločil, da jo zate izvedem kar sam. Seveda z veliko pomočjo Petra Graše. Upam, da sem dobro odpiral usta in da dobim za nagrado kakšnih dvesto poljubčkov. In ja, Kad ostarim, hočem da si še vedno moja.

Pa začnimo z lestvico najbolje plačanih igralk in poglejmo koliko pobašejo v svoje žepe za en sam film.

1. Reese Witherspoon

Če jo hočete dobiti v svoj film, ji boste morali odšteti med 15 in 20 milijonov dolarjev. Odkar je dobila oskarja za Walk the Line je odletela v oblake. Pa čeprav Just Like Heaven in Vanity Fair nista prinesla pričakovanih rezultatov.
2. Angelina Jolie

Tudi za Angelino boste morali odšteti podobno vsoto. Ne glede na to, da njeni filmi sploh ne prinašajo dobička. Ko ne igra Lare Croft in ko ni Gospa Smith, ji ne gre prav nič dobro.

3. Cameron Diaz

Cameron je še vedno velika zvezda, ki za svoje filme prejme ček v višini 15 milijonov dolarjev. Zadnje čase je uspešna le v Shreku.

4. Nicole Kidman

Nicole se svoje zadnje uspešnice ne spomni več, toda vseeno lahko mirne duše zahteva med 10 in 15 milijonov dolarjev za svoj nastop.

5. Rene Zellweger

Po zaslugi Bridget Jones je prišla na vrh in sedaj za vsak film tudi do 15 milijončkov, če je treba. Pa čeprav potem ta isti film ne prinese kaj dosti dobička.

6. Sandra Bullock

V primerjavi z ostalimi igralkami je skoraj že veteranka, ki za filme kot za šalo še vedno ulovi 15 milijončkov. Zadnji rezultati niso najboljši, toda to je ne skrbi prav nič

7. Julia Roberts

Čeprav že tri leta ni posnela nobenega filma, zahteva 15 milijonov, kar je prav, saj je brez dvoma še vedno največja zvezda daleč na okoli.

8. Drew Berrymore

Zadnji filmi niso prinesli kaj dosti denarja, toda Drew brez težav dobil 10 milijonov za en sam film.

9. Jodie Foster

Še ena legenda, ki sicer snema povprečne in zelo komercialne filme, ki pa zaslužijo toliko, da lahko za vsakega novega zahteva med 10 in 12 milijonov honorarja.

10. Halle Berry

Edina črnka, ki se ji uspe prebiti v odmevne filme, ki pa žal niso dovolj uspešni. Pa kaj, saj kljub temu zlahka dobi 10 milijonov za film.

Vse tele punce so zelo precenjene glede na uspehe, ki jih prinašajo njihovi filmi, toda Hollywood drugih zvezd pravzaprav niti nima, zato prav temle plačuje največ denarja. Sicer pa, le pomislite koliko bi vsi ti filmi zaslužili, če v njih ne bi igrale te igralke.

Uff, dragi moji, moje življenje je bilo na nitki. Komaj sem preživel. In ker sem preživel, z veseljem objavljam posnetek lova na najbolj divjega in nevarnega prašiča na svetu. Reši se kdo se more.

Pa splezajmo na Ajflov stolp, pogrešajmo Eriko in spoznajmo Erin Brokovič

Našo malo kliniko nisem gledal redno. Ujel sem jo le, če sem se spomnil nanjo. In ko sem jo ujel, mi je bila zabavna. Mnogo boljša od ostalih kvazi komičnih serij, ki jih vrtijo slovenske televizije. A tako dobra, da bi mi prišla v kri in da bi jo gledal redno, da bi se zavedal kdaj točno bo na sporedu, mi vseeno ni bila. Raje sem gledal ameriške serije, ki so me seveda nasmejala še bolj.

Pa vendar, Klinika je brez dvoma naša najbolj zabavna serija vseh časov. Morda celo bolj od Krajevne skupnosti in še kakšne domače klasike. In veliko bolj od bednega Tv Dober Dana in še bolj bedne Pod eno streho ali tistega Hotela, ki ga je vrtela Tv Slovenija. Super ekipa, ki je že ponarodela. Smešne situacije. In zanimivi gostje, ki so se pojavili za eno ali dve epizodi. Morda je bil najslabši Jonas, ki so ga potem hitro odsekali. Najboljša pa Janez Škof, ki se je naveličal. Branko Djurić zelo dobro ve kako se streže takim rečem, gledalce pa je očitno zabavalo dejstvo, da se je zgodba vrtela med zdravniki. Med uradno resnimi ljudmi, ki so bili v Kliniki prikazani na zelo odpičen način.

In serija je zdržala sedem sezon, kar je vredno vseh mogočih pohval in spoštovanja. In brez dvoma je šlo za serijo, ki je še dolgo časa ne bo uspel preseči nihče. In ko se spomnim Jerneja Šugmama in tiste epizode, ko je oponašal sablje iz Vojne zvezd, se smejim zelo na glas. Isto se mi zgodi, ko se spomnim Gojca in njegovih nezavesti. Tanja Ribič mi ni bila nikoli preveč všeč, Dario Varga, ki je igral Debevca pa mi je šel celo malce na živce.

V filmu Postreli jih ves čas je srovo korenje, strelja kot nor in pokaže, da je lahko tudi čisto pravi akcijski junak, če si tega zaželi. Ni kaj, Clive je brez dvoma frajer tega tedna.

Uf, mala moja, komaj čakam vikenda in trenutka, ko bova skupaj. Tale pa bo malo naughty. Tako kot se počutim, ko zdajle pomislim nate. Bodi pozorna na refren, seksika moja.

Ker je nora, ker je odštekana in ker dovoli, da so z njo v vseh treh Scary Moviejih počeli največje bedarije na svetu. Prav zato ji bom voščil za 31. rojstni dan.

Pravijo, da pes pogrunta pravi karakter človeka in se zelo dobro počuti le ob ljudeh, ki so iskreni in dobri po srcu. Prav zato me skrbi srce izjemno popularne in super uspešne manekenke Adriane Lime, ki v rokah drži tegale majhnega psička, ki se ne počuti nič kaj dobro. Ki prestrašeno, nezaupljivo in nekam čudno obrača očke. Hm, a to morda pomeni, da je Adriana hinavsko bitje?

Ko sem brskal po spominu, sem se ustavil v svojem ranem otroštvu. Tam, kjer so bile zelo popularne tako imenovane pravljice na kasetah. Pravzaprav radijske igre za otroke, kjer so glasove posojali zelo znani slovenski igralci. Takrat jih seveda nisem poznal, toda spomnim se, da so mi bili noro všeč. Žal se ne spomnim vseh pravljic, ki sem jih poslušal na teh starih kasetah. Toda spomnim se tistih, ki so mi pomenile največ in ki jih bom zdajle delil z vami.

1. Žogica Nogica

Uf, ja, imela sta boben in lajno in žoga je z njima bila. Imata še boben in lajno, a žogica jima je ušla. Noro dobra pravljica, ob kateri sem užival tako pogosto, da se je kaseta skoraj uničila. Pa Kužek Postružek, ki se je metal ven in se izdajal za strašnega psa Kastorja Poluksa, ali nekaj podobnega. Ne vem več točno. In seveda zmaj s svojimi mladički, ki so ga spihali vsi mestni otroci. Zakon pravljica.

2. Čudovito mesto Nigagrad

Vem, da sem jo oboževal, a se je žal spominjam zelo medlo. Spomnim se :”Vozi nas, vozi, čudežni vlak,vlak brez osi in koles,v pravljično mesto Nigagrad,mesto sedmerih čudes.Kdor ima misel ptičjih kril, kdor ima v srcu zaklad, pride brez truda skoro na cilj,v pravljično mesto Nigagrad. To smo mi, to sem jaz in to si ti to smo bratci mi vsi, mi, ki nas vozi čudežni vlak v pravljično mesto Nigagrad.”

3. Martin Krpan

Moja osebna klasika, ki sem jo znal na pamet. Saj veste: “Minister Gregor pa nič.” Pa cesar in njegova lipa. Pa Martin Krpan, ki je ugnal Brdavsa. Joj, kako sem užival.

4. Čudežni pisalni strojček

Zanimiva zadeva, ki pa je nisem nikoli vzel za svojo. Nisem je čisto poštekal. Očitno je bila preveč napredna za moja otroška leta. Zgodbe se žal ne spomnim čisto nič.

5. Mojca Pokrajculja

Še ena moja osebna klasika, ki sem jo vrtel ure in ure. Nepozabno in kultno doživetje.

Tehle petih se najbolj spominjam. Nisem čisto prepričan ali sem poslušal tudi Pekarno Miš Maš, pa Sapramiško, pa Trnuljčico. Nikoli ne bom razumel zakaj niso po nobeni posneli risanke ali filma. To bi bili veliki hiti. Čiste klasike.

Zelo dobro se spomnim, da sem poslušal tudi stare dobre slovenske pesmi.

Tudi:

Hudo mravljico (zapel sem jo tudi na sprejemnih izpitih za faks)

Pesjana (saj veste, en hud pesjan je živel se futral je z ljudmi)

Siroto Jerico (pesemica, ob kateri mi gre še danes na jok)

Kekčevo pesem

Bratovščino sinjega galeba

Vse to na starih dobrih vinilkah. Tistih ta majhnih.

Lepi časi. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih bilo fino dobiti nazaj.

DODATEK:

Zvezdica zaspanka

Še ena klasika, ki sem jo rad poslušal. Manjka mi manjka, Zvezdica Zaspanka. Pa Boter Mesec. In kazen mora biti vzgojna. Pa razbojnik Cefizelj, ki je imel kamen namesto srca. Noro dobro.

Volk in sedem kozličkov

Joj kako sem pa ob tejle užival. Prav spomnim se vseh glasov. Noro dobro.

Šivilja in škarljice

Tudi tale mi je zdajle prišla v spomin. Joj, le kako sem jo lahko pozabil.

Kdo je napravil Vidku srajčico

Pa tale tudi. Zdaj ko sem prebiral vaše komentarje, mi spomin dela sto na uro. Nepozabna in res lepa.

Borut Pahor mi je kul dečko. Od vsega začetka pa do danes. In večkrat se znajde v zelo kočljivi ter neprijetni situaciji, ki bi druge politike že zdavnaj raznesla. Na eni strani ga gnjavijo starejši predstavniki njegove stranke, na drugi pa tisti, ki od njega pričakujejo nekaj, kar je od takega človeka neumno pričakovati. Če bi poslušal svoje srce, bi bil danes predsednik Slovenije. Ker ga ni smel, se mu obeta, da bo predsednik vlade. Ker gre včasih na živce svojim ljudem, je moral v Bruselj skorajda pod prisilo. Ker ne pade pod nivo, pa ga sedaj napada še Boško Šrot. Toda Borut je faca, ki zelo dobro ve kako se je treba obnašati. Eden naših najbolj skuliranih in preudarnih politikov, ki se ne pusti zmesti. In ki ne nasede raznim provokacijam o tem, da nima hrbtenice in da ni dovolj odločen. Gospod Borut, sem popolnoma na vaši strani. Le tako naprej.

Leta 1993 nas je zadela v filmu Crush, kjer je igrala Lolito. Istega leta so fantje zanjo ponoreli po zaslugi videospotov skupine Aerosmith. Leta 1995 je bila Clueless. Leta 1997 pa je vžgala kot Batgirl. Potem jo je vzel vrag. Škoda, saj je bila kul. In najbolj grozno je to, da ji je vseeno kako zgleda in da zgleda zelo slabo. Le senca nekdanje seks bombice.

Alicia v starih dobrih časih

In danes, ko ji je vseeno

Če delaš v medijih, moraš biti pripravljen tudi na graje. Tudi na kritiziranje ljudi, ki v tvojem delu iščejo le napake in komaj čakajo, da te bodo lahko napadli. In tokrat sem dobil tako pismo. Zelo dolgo in zelo direktno pismo neke ženske, ki se žal ni drznila podpisati z imenom in priimkom ter se je raje lotila moje oddaje Denarja da se ti zmeša, ki jo vsak dan furamo na Tv Pika. Za tole pisanje sem se odločil zato, ker mi je pismo zelo zanimivo, saj me oseba očitno res ne prenese in se je spravila na prav vse, kar počnem v tej oddaji.

In moti jo:

- da imam baje nenehno odprto zadrgo

- da sem svoji hostesi povedal, da upam, da za svojo punco nisem hlod v postelji

- da sem svoji mami rekel, da vem da jo moti praskanje po nosu in da je lahko vesela, da se ne praskam tudi kje drugje

- da se med oddajo mažem s kremo po komolcih, saj bi moral to po njenem početi doma

- da ne poznam nobenega bontona in pravil vodenja kviza

- da sem tako zelo debel, da me kamera komaj ujame v objektiv

- da imam grozno frizuro

- da govorim kva kva kva

- da kažem prstane na roki

- da nimam besednega zaklada

- da me nenehno kakat

- da si popravljam slušalke

- da med oddajo pijem vodo

In še in še in še. Vse do želje, da sodim v svojo kuhinjo in da bi me ona že zdavnaj nagnala s televizije.

In pozor, to še ni dovolj, ženska celo zapiše, da me redno gleda in da doma slikajo ter snemajo moje napake ter da jih bodo poslali lokalnemu časopisu, da bodo vsi ljudje videli kako se obnašam v tako resni oddaji kot je kviz.

Uff, tale pa se me je res lotila z vseh koncev in krajev. Toda zanimivo je, da me še vedno gleda in da ne prestavi zajebanega kanala. Da si vzame dve uri časa zame prav vsak dan in išče stvari, ki jih po njenem ne bi smel početi.

Hvala bogu, da je pozabila na:

- oblačenje spodnjih gat na glavo

- plezanje po lestvi

- skok na stranišče med oddajo

- zarivanje mobitela v usta

- gostovanja majhnega psička in nekega dečka

- štose s plišastimi igračami

- moje petje

- pripovedovanje zgodbic

- kazanje riti

- slačenje srajice

- plesanje in skakanje po studiu

- neknjižno slovenščino

- dretje

- merjenje krvnega pritiska

In še kaj.

Navajen sem na kritike, toda tale je res ena izmed najboljših svoje vrste. Čisti atentat.

Hvala Bogu, da obstajajo tudi ljudje, ki me imajo v tej oddaji radi. Ki jim je tak sproščen, zabaven, spontan in drugačen pristop vodenja kviza zelo všeč. Ki so jim moje domislice zelo všeč. Ki vedo, da kviz ni tv dnevnik, ampak je lahko čisto fini šov in sprostitev za gledalce, ki ga samo gledajo. Prav zaradi njih bom vztrajal in tiste, ki me ne marajo, jezil še naprej.

Mi je pa zelo žal, da avtorica tega pisma ni imela toliko jajc, da bi se podpisala z imenom in priimkom.

jugoslavija 1981, komična drama, režija: Emir Kusturica, igrajo: Slavko Štimac, Slobodan Aligrudić, Ljiljana Blagojević, Mira Banjac, Pavle Vujisić

Zelo očarljiv in veličasten debi Emirja Kusturice.

Emir Kusturica, ki je za tale film dobil zlatega leva v Benetkah, je leta 1981 postal balkanski Orson Welles. Ali če hočete, vsaj novi Živojin Pavlović. Se pravi režiser, ki je že s svojim prvim filmom ujel oblake. Izredno očarljiva in fino narejena zgodba o mladeniču Dinu (Slavko Štimac), ljubitelju hipnoze, ki mora prenašati svojega na komunizem usekanga očeta (Slobodan Aligrulić), kateri mu bo po smrti zapustil zbrana dela Karla Marxa. Bolj kot politika mladega in s hormoni nafilanega fanta zanima prostitutka Dolly Bell (Ljiljana Blagojević), ki jo na željo prijatelja skrije na domačem podstrešju in ji pojasni svoj smisel življenja. Svoj: “Svakog dana u svakom pogledu sve više napredujem.” Stavek, ki je na začetku osemdesetih zaznamoval tudi celotno Jigoslavijo. Čudovit film. Iskren, zabaven, iskriv in tak, da ga lahko gledamo vedno znova in znova.

Ocena 4

Spoznal sem ga pred kakim letom in pol, ko me je povabil k sodelovanju za svoj prvenec To je on. Ko sem videl, da je invalid in da se okoli prevaža z vozičkom, nisem mogel verjeti, da ima kljub temu tako močno energijo. Tako hude ideje. In takšno moč, da gre naprej in da se ne bo ustavil dokler no bo dobil oskarja ali vsaj zlato palmo.

Poba se ukvarja s snemanjem filmov, video spotov in tv oglasov, ima pa tudi svojo lastno produkcijsko hišo, ki jo boste našli na naslovu:

www.daniproduction.com

Doslej je posnel video spote Za vsako ceno, Brez bontona in Set me Free, ki jih je naredil za glasbenike C-Dogga, Prepovedane in Uroša Periča.

Zadeve lahko prečekirate na naslovih:

http://www.daniproduction.com/dani/index.php?option=com_content&task=view&id=25

http://www.daniproduction.com/dani/index.php?option=com_content&task=view&id=26

http://www.daniproduction.com/dani/index.php?option=com_content&task=view&id=22

Trenutno se pospešeno ukvarja z montažo filma To je on, kjer mi je zaupal glavno vlogo. O tem bom pisal kdaj drugič, saj hočem, da ostane presenečenje. Na njegovi spletni strani pa lahko zasledite tudi oglas, da išče nove sodelavce. Ljudi z vizijo in svežimi idejami, ki mu bodo pomagali pri ustvarjanju.

Daniju, ki ga zelo cenim in spoštujem, lahko pišete na:

infodanijel@gmail.com

Poba je totalni car. Malo je takih. Upam, da mu tale film rata in da bo lahko uresničil še mnoge projekte, ki jih zaenkrat nosi le v glavi.

Čeprav vem, da ne mara objave svojih slik, bom reskiral in ga pripopal na eni zmed mojih najljubših fotografij, kjer sva se nastavila skupaj.

Za ljubitelje totalnega odklopa in ribic. Brez dvoma eden najbolj odštekanih in kul spotov zadnjega časa.

Na današnji dan bi bila prsata zajčica in občasna igralka Anna Nicole Smith stara polnih 40 let. Žal temu ne bo tako, saj so jo 8. februarja letos nesla mamila. Mešanica metadona in pomirjeval. Ves čas si je želela postati nova Marilyn Monroe, usoda pa je hotela, da je samo umrla na zelo podoben način. Moški so v njej videli le predmet poželenja, le reinkarnacijo Jayne Mansfield, le žensko, ki je bila ustvarjena za njihovo zabavo. To jo je očitno delalo nesrečno, saj je hotela več. Njena poroka z ostarelim milijonarjem ne bi bila smešna niti v komediji, malo pred smrtjo ji je umrl sin, boj za očetovstvo novorojenke po njeni smrti pa se je kot veste vlekel v nedogled. Najbolj od vsega pa me je zmotila novica, da je niso pokopali več kot mesec dni. Morda celo dva meseca. In seveda to, da je njeno truplo že močno razpadlo. Tragična usoda ženske, ki si tako rane smrti nikakor ni zaslužila.

NO RESERVATIONS

Preveč resna komedija.

No Reservations se prične kot nešteto filmov. Kot zgodba o samski, samozavestni in odločni ženski (Catherine Zeta Jones), ki mora poskrbeti za otroka staršev, ki so pravkar umrli. Navadna in še stokrat videna situacija, ki ji ni in ni konca. Ki objame ves film in potlači tudi komedijo. No ja, komedije pravzaprav sploh ni. Niti takrat, ko na sceno prikoraka kuhar Aaron Eckhart, ki ga naša Catherine sprva seveda ne mara. Kurčevi klišeji in film brez pravega tempa. Komedija, ki ima preveč drame. In drama, ki je zavoljo komedije ne moremo vzeti dovolj resno. Polomija torej. Pač film, za katerega mi res ni jasno, da so ga sploh posneli.

Ocena 2

ZWARTBOEK

Vrhunska vrnitev Paula Verhoevena.

Vzemite Maleno, Nočnega portirja, Mato Hari in Schindlerjev seznam, dodajte atmosfero Prvinskega nagona in erotični naboj filma Meso in kri, pa boste dobili Zwartboek, po naše Črno knjigo, film, s katerim se Paul Verhoeven vrača na sceno tako kot je treba. Pavza je bila dolga. Predolga. Vse od leta 2000, ko nas je nasral s praznim Hollow Manom, ki ni bil vreden njegove reputacije. Sedaj se je vrnil s pravim filmom. Z odlično mešanico vojne drame, patološke ljubezenske zgodbe in trilerja, kjer bo slabo obema stranema. Tako Nemcem kot tistim, ki so se borili na strani zaveznikov. Obe strani sta imeli namreč svoje dobre in slabe ljudi. In prav to nam Paul Verhoeven pokaže na tako zelo krut način, da komaj preživimo. Na veliko bolj krutega kot leta 1977, ko je posnel Oranžnega vojaka. In na veliko bolj krutega kot so to pred njim skušali pokazati drugi filmarji. Zgodba se zavrti okoli mladenke po imenu Rachel (izjemna Carice van Houten), sicer Židinje, ki ji nacisti pred očmi postrelijo celo družino. Ker se želi maščevati in ker stopi na stran nizozemskega odporniškega gibanja, se spremeni v Maleno. V barsko plesalko Ellis, v čisto pravo Mato Hari, ki gre za informacije čisto do konca. Celo do seksa z Nemškim oficirjem Ludwigom Muntzeom (Sebastian Koch). Celo do popolne transformacije v blondinko, kjer si pobarva tudi sramne dlake. Samo zato, da bi bila čim bolj prepričljiva. Da bi izpolnila misijo in da bi rešila čim več ujetnikov. Toda pojavi se resen problem. Pojavi se zgodba Nočnega portirja, kjer se tudi sama zaljubi v Nemca. V svojega mučitelja, ki je tokrat precej nežen in ljubeč. Za razliko od njegovih kolegov, ki ujetnike mučijo na zelo ogabne načine. Tudi tako, da jih tunkajo v vodo in med tem brcajo v genitalije, da spijejo čim več vode. Pretresljiv in zelo divji film. Direkten od začetka do konca. Tak, da ga zlepa ne boste pozabili. In tak, da vas bo obračal s svojimi prepričljivimi zapleti ter preobrati. Dve uri in dvajset minut bosta minili kot za šalo, Carice van Houten, nizozemski odgovor na Jennifer Jason Leigh in na Ellen Barkin, pa si je priborila posebno mesto med najmočnejšimi ženskimi liki zadnjih let. Hud film. Pravi za tiste, ki hočejo nekaj več.

Ocena 4 in pol

O tem, da je Salma Hayek rodila hčerkico Valentino Palomo sem že pisal, zato je prav, da tokrat objavim še slikico te male lepotičke in njene srečne mamice. Ob takšnih fotkicah se cel raznežim in mamici ter hčerkici želim vse najboljše v življenju.

Dragi moji, res mi ni jasno zakaj so v Srbiji gospodično Tino Kovačević proglasili za eno izmed najlepših Playboyjevih zajčic daleč na okoli. Punca ni prav nič posebnega. Še več, ko se pojavi na sliki s francoskim buldogom, sicer mojo naj pasmo, je sploh ne opazim. Kaj vem, morda je ne bi opazil niti brez buldoga. Tako prozorna in nezanimiva se mi zdi.

Lepo vas prosim, tole pa res ni kul. Kylie Minogue z orjaškimi ustnicami, ki jih poleg šminke očitno krasi tudi plastika. Kylie tega res ne rabi, zato ne vem kaj se gre s temle novim imidžem. Da o frizuri niti ne začenjam izgubljati besed. Prav imate, Kylie si očitno želi postati nova Jenna Jameson, kar je neumno, saj si tega ne želi več niti prava Jenna Jameson.

Ker se blogerska akcija o Titu bliža koncu, je prav da se od njega za letos poslovim na prav poseben način. V spomin sem priklical svoj obisk Brijonov. Njegove poletne rezidence, kjer je med drugim uživala tudi Sophia Loren. Bilo je nepozabno in za trenutek sem se počutil kot njegov posebni gost. Kot kak superzvezdnik, ki ga bo Tito okoli vozil s svojim legendarnim črnim avtomobilom, mu razkazal živalski vrt in ga povabil v najbolj prestižne sobane svojega hotela. Resnica je bila žal drugačna. Ko sem se tistega znamenitega avtomobila le dotaknil, me je divje ozmerjal oskrbnik in mi pojasnil, da je to huda roba, ki jo lahko uniči že moj prstni odtis. Da se sicer lahko usedem na zadnji sedež, toda le če bom plačal zajetno vsoto kun.

Užaljeno sem rekel, ne, hvala, in komaj ujel priložnost za eno samo fotografijo tega skuliranega avta. Oskrbnik mi je šel pošteno na živce in komaj sem čakal, da bi ga zatožil Titu, ki pa ga seveda ni bilo doma. Potem sem odvihral v spominsko sobo, ki jo krasijo fotke znanih oseb. Fotografije Titovih prijateljev, ki si jih je nabral skozi leta. Od Fidela Castra do Kirka Douglasa. Vse je tam. Čisto vse. In človek se počuti kot da bi stopil na Hollywood Walk of Fame. Prava nostalgija, ki ji ne boste našli para. In potem se je zgodilo. Velik trenutek. Trenutek, ki ga ne bom pozabil do konca življenja. Zagledal sem velikansko Titovo sliko. Skorajda v naravni velikosti je stal pred mano in me gledal. Celo roko mi je dvignil v pozdrav. Kot da je tam samo zame. Počutil sem se kot Kirk, ali še bolje, kot Fidel.

Tudi jaz sem roko stisnil v pozdrav in mu povedal, da njegove Jugoslavije ni več. Da je šla k vragu in da nihče več ne upošteva bratstva in edinstva. Bil sem zelo presenečen, da je vse to že vedel. Da je pravzaprav vedel čisto vse, kar se je zgodilo po njegovi smrti. In da ga zelo skrbi prav prihodnost Slovenije. Od vseh republik mu je bila namreč najbolj pri srcu, pa četudi tega ni smel nikoli zares pokazati.

Dragi moji, Tito nas gleda. Pazimo, kako se obnašamo.

www.emka.si/tito

UVOD

Danes se je v celjskem Kinu Metropol odvil zelo zanimiv, poučen in prijeten dogodek, kjer so mladi tako in drugače obeležili željo po enakih možnostih za vse ljudi našega planeta. Predvsem za tako imenovane marginalne skupine kot so geji, lezbijke, invalidi in recimo debeluške. Vrhunec večera je predstavljala premiera igrano dokumentarnega filma Veriga usode in nastop celjskega kantavtorja Samuela, ki je javnosti prvič predstavil tudi istoimensko pesem.

NEKAJ BESED O DISKRIMINACIJI

Zajebana zadeva. Še posebej za tiste, ki so jo občutili na lastni koži. Recimo starejši brezposelni, ki prav zaradi svoje starosti ne dobijo več službe. Ali pa geji, ki se zaradi svoje usmerjenosti ne morejo poročiti in uživati sreče. Ali invalidi, za katere v Sloveniji še vedno ni poskrbljeno. In tako dalje in tako dalje. Diskriminacij je več vrst. Ene so manjše, ene pa večje. Skrbijo me tiste večje. Tiste, zavoljo katerih lahko človek pade v hudo depresijo in dobi čudne ideje. Tudi želje po nasilju in maščevanju.

Res pa je tudi, da se vsak posameznik različno odziva na kako diskriminacijo. Ne nefer odnos napram drugim. Nekoga recimo močno potre že dejstvo, da ne more dobiti kake znane manekenke, ki jo vedno dobi le kak bogat poslovnež. Nekoga potre novica, da ni bil sprejet v službo zavoljo tega, ker ni imel zvez in ker je imel pač dolge lase. Različne situacije različnih ljudi, ki slej kot prej naletijo na takšno in drugačno diskriminacijo. Navsezadnje je diskriminacija tudi to, da ene pevce na radijih vrtijo več kot druge. In da eni uspejo le zato, ker so iz Ljubljane in pri koritu.

Hudiča, diskriminacija je tudi to, da imajo eni več denarju kot drugi in si lahko zato kupijo lepše reči. A pustimo zdaj pretiravane primere in se osredotočimo le na tiste najbolj resne. Se pravi na rasizem in recimo versko pripadnost. Te najbolj bolijo in te so najbolj pereče.

NEKAJ BESED O FILMU VERIGA USODE

Zelo solidna igrano dokumentarna zgodba, kjer se režiser Alen Pavšar in scenaristka Maja Horvat dotakneta različnih segmentov naše družbe, ki kar poka od diskriminacije. Morda začetni primeri niso ravno najboljši, saj gledalca odpeljejo v napačno smer. V smer, kjer diskriminacija postane blef in utopična želja posameznika, ki se zaradi svojega neuspeha izgovori na diskriminacijo. Film recimo prikaže dokaj okroglo punco, ki si želi postati vrhunska manekenka. Zraven postavi zelo suho punco, ki ji seveda pojasni, da nima šans. Na koncu pa nas čaka napis, da večina znanih manekenk trpi za anoreksijo. In ta okrogla punca naj bi bila diskriminirana. Ne bi rekel, saj gre za neumen primer in dejstvo, da za preveč okrogle punce v tem biznisu res ni možnosti. Ne rečem kakih 10 kilogramov preveč (to smo videli že v America’s Next Top Model), toda 20 ali 30 pa ne gre. In to ni diskriminacija, to je le utopična želja posameznice, ki mora vedeti, da super model pač ne bo mogla postati. Pa ne zavoljo diskriminacije, marveč zavoljo tega, ker je to pač tak biznis.

Režiser Aleš Pavšar

Scenaristka Maja Horvat

Isto sem pomislil pri športniku, ki ga trener pač ni več hotel trenirati, ker ni dosegal pravih rezultatov. Tudi to ni diskriminacija, to je le sprejetje dejstva, da nisi več v top formi in da so te presegli drugi. Vedno lahko najdeš drugega trenerja ali pač treniraš sam ter dokažeš, da še nisi za v staro šaro. In če ta igrani del šepa, je dokumentarni zato veliko boljši in izvrstno narejen. Intervju z znanimi osebami tipa Danilo Turk, Bojan Šrot, Salome in Zdenka Čebašek Travnik zadenejo v polno. Iskrene izpovedi invalidov, gejev in brezposelnih oseb pa udarijo točno tja kamor je treba. V sam srž diskriminacije, ki jo je v naši državi preveč. Pravzaprav dobro narejen dokumentarec, ki je vreden vseh pohval že zavoljo dejstva, da so ga delali ljubiteljsko. Brez pravih sredstev in tako kot ga je treba narediti v dani situaciji.

PROGRAM IN NASTOPAJOČI

Nekaj ne ravno najbolj zabavnih skečev na temo diskriminacije, podelitev nagrad za posebne dosežke na področju umetnosti, pevka Špela Sedlar in kantavtor Samuel, katerega pesem krasi tudi odjavno špico filma. Častni govorci in zelo bogata požrtija po koncu dogodka. Dobrodošel dogodek, ki bi se moral odviti tudi po drugih slovenskih mestih. In film, ki ga bodo upam da čim prej zavrteli tudi na nacionalni televiziji.

Kantavtor Samuel

Pevka Špela Sedlar

Ali kot je rekla Salome: “Bog je ustvaril Adama in Evo, Salome pa se je skrivala izza stebla.”

Ker se je debata o sponzorskih dvoranah zelo kmalu spremenila v krvav obračun o sinhronizaciji ameriških risank v slovenščino, sem se odločil, da odprem novo temo in zadevi pridem do konca. O sinhronizaciji sem že pisal, toda zdi se mi, da smo se je nekako navadili. Da je postala del nas in da nas ne moti več tako veliko. Fakkkkkkkkkkkkk. You must be kidding. Mora, da se šalite. Fakkkkkkkk. To pa ne. Tega pa ne bom kupil. Želodec mi obrne že debata, da neka sinhronizacija ni bila tako slaba. Ta stavek je zgrešen že v startu. Sinhronizacija ne more biti drugega kot slaba, ker je pač sinhronizacija. Se pravi hud zločin nad izvirnikom, ki mora ostati v prvotnem jeziku. Pa četudi gre za albanščino. Tu ne bi smelo biti nobene dileme. Besed o tem zakaj sinhronizacija ni dobra za naše otroke in zakaj je angleški jezik v kinu več kot dobrodošel, ne bom izgubljal. Raje bi vas vprašal, kako je mogoče, da ste se na slovenščino v ameriških risankah navadili. Da vas ne moti več. Da ste začeli čvekati, da ni več tako zelo slaba in da so sinhronizirane risanke v nekaterih primerih celo boljše od originala. Kako je mogoče, da si upate zadeve sploh primerjati? Da sploh razmišljate o taki debati. To preprosto ni mogoče. In potem pade stavek, da so bili nekomu Neverjetni bolj kul v slovenščini. Haloooo. Dajte no. Kako je mogoče, da smo sploh prišli tako daleč, da smo začeli razmišljati v smer primerjave. Ali pa stavek, da so naši sinhronizatorji kul zato, ker so se norčevali iz aktualnih političnih veljakov. Bedno. Naj posnamejo slovensko risanko in naj tam kažejo kaj znajo. Ameriška je ameriška in tako naj tudi ostane. In naši igralci so lahko zaradi mene ne vem kako dobri, toda jaz hočem slišati izvirnik. Če mi v risanki Cars govori Paul Newman, hočem slišati Paula Newmana, pa četudi se recimo gospodič Mastnak še ne vem kako trudi. In ja, resnično upam, da se ne bo našel nekdo, ki mi bo zdajle rekel, da je fino, ker se otroci učijo slovenščine. Da je fino, ker bolje razumejo zgodbo. In da mu je bila risanka Happy Feet bolj všeč v slovenski verziji. Fakkkkkk!

Zadnje čase sta Kolosej in Planet Tuš obsedena z imeni sponzorjev, ki krasijo njihove kinodvorane. Tako recimo ne greste več v dvorano številka 4, marveč v dvorano Čokolešnik. Ali pa ne več v dvorano številka 4, temveč v dvorano Itak. Okej, toda kaj, ko pred dvorano ni več številke, ampak le ime sponzorja, kar pomeni, da človek nima pojma kam naj gre. Kje igra njegov film. Včasih smo rekli, da igra v štirki, zdaj bomo rekli, da igra v Čokolešniku. Lepo vas prosim, to ni kul. To je blesavo in vredno vseh kritik. Še posebej, če se zmedemo in zaradi tega skoraj zamudimo film. Ukinite sponzorje in nam dajte nazaj številke. In to takoj.

Vesna Pisarović je bila zelo čedna punca. Prav zato mi ni jasno kaj se z njo dogaja zadnje čase. Vedno kadar jo vidim po televiziji se vprašam, kdo za hudiča je njen stilist in kam je izginila njena lepota.

Vesna nekoč

Vesna danes

Stari dobri Freddie bi v soboto praznoval 61 let. Ker ga je leta 1991 pokopal aids, temu žal ni bilo tako. Zelo dobro se ga spomnim. Bil je kralj. Ni mu bilo para. Še posebej, ko je bil na odru in stal v prvi vrsti skupine Queen. Čeprav nikoli nisem bil rocker niti po srcu, so mi bili Queeni zelo kul. Vsaj v dvajsetih pesmih. Ko je umrl, nisem mogel verjeti. Vedno je bil tako zelo zdrav in poln energije. Da ima aids, je povedal dan pred smrtjo. Škoda ga je. Svet je leta 1991 izgubil enega najboljših pevcev vseh časov.

Čeprav ne gledam telenovel, mi je v oči padel poba po imenu Mario Cimarro, ki je v nadaljevanki Divja Mačka, v originalu Gata Salvaje, igral tistega dolgolasega Luisa Maria Arismendija. Danes je TV3 zarolal zadnji del,kjer se je naš Mario strastno poljubljal pod slapom. Drage dame, izvolite ga.