Sprva sem mislil, da gre za dlako. Da mi bo vrglo gor in da bom zahteval knjigo pritožb. Potem sem opazil, da nekaj miga z repom. Pomislil sem, da je podgana in komaj zadrževal bruhanje. Nato je zalajalo. Joj, bila je čivava. Bil sem zelo presenečen in zadeve nisem prijavil. Niti me ni zanimalo kako se je znašla v mojem kozarcu. Važno je, da sem jo vzel domov in da jo sedaj v avtomobilu vozim v kozarcu, kjer sem jo tudi našel.
Tole razmišljanje se mi je porodilo ob prebiranju zapisa na enem izmed naših blogov, zato sem se odločil, da še sam malo razmišljam na to temo. Kako so ženske nekoč dišale, ne bom govoril, saj nam je jasno, da je bila pred davnimi časi higiena na psu. Tudi pri moških da se razumemo. Odprl bi neko drugo debato, morda malce neumno, morda pa kar pravilno. Ženske so se skozi stoletja borile za svoje užitke. Za dejstvo, da niso le mašina za rojevanje in objekt, v katerega se moški pač sprazni. In orgazem jim je bil tujka. Vse do moderne dobe, ko se je začelo tudi o tem govoriti zelo naglas. Nekoč naj bi jih potlačili. Jim prepovedali uživanje in jih naredili le za zabavo moških. O tem je bilo že veliko napisanega, zato so moje misli skorajda nepotrebne. Ustavil bi se nekje drugje. Pri dejstvu, da je vse drugače od trenutka, ko se je higiena pri človeku močno izboljšala. Ko sta voda in milo prišla v vse domove. In ko so časi, ko smo smrdeli v glavnem pozabljeni. In zdaj pridemo do moje drzne teorije, ki pravi, da ženske zdaj doživljajo orgazme zavoljo tega, ker se pač umivajo. Ker se nekoč niso, je bilo jasno, da jih niso mogle in da se je moški pač le olajšal. Ne razumite me narobe, ne govorim, da so bile ženske posebej zanemarjene. Tak čas je bil takrat. Nihče se ni umival. Tudi moški ne. Toda oni glede seksa s tem niso imeli težav. Prišlo jim je kadar so hoteli. Za razliko od žensk, ki za orgazem seveda potrebujejo več časa in pozornosti. In tu tiči zajec. Sedaj ko smo v novih časih, ko se vsi umivamo in imamo za spolne organe tudi posebna mila, je tudi spolnost postala bolj obojestranska kot nekoč. In sedaj moški žensko brez problema zadovolji z oralnim seksom, ki je bil pred davnimi leti seveda nemogoč, saj bi ga od smradu zadela kap. In zato zdaj ženskam prihaja. Zato zdaj noro uživajo tudi one in se borijo za svoje orgazme. Še več, ženske so sedaj postale glavne v postelji. One odločajo kako in kaj. One si izberejo partnerja ali ljubimca. Moški je postal le njihovo orodje. Vse to samo zato, ker je nekdo pred davnimi leti izumil milo in pogruntal, da mora vodo imeti vsako stanovanje.
Če se spoznate na rap glasbo, potem veste, da je bila Foxy Brown velika zvezda. Še večja kot njena tekmica Lil’ Kim, morda največja med vsemi ženskami v hip hop industriji. Toda potem je šlo vse narobe. Najprej je zabredla v težave z alkoholom in mamili, potem je zaradi bolezni izgubila sluh. Njena glasbena kariera se je ustavila že leta 2001, ko je izdala svoj zadnji album. Leta 2004 je napovedala veliko vrnitev. Ob pomoči posebnih zdravil se ji je sluh spet vrnil, a se je žal zapletla v vrsto neumnih sporov ter javnih izpadov, ki so njeno kariero znova ustavili ter ji nakopali številne težave.
Sedaj jo čaka celo zapor, saj je prekršila sodni dogovor in besedno obračunala s policijo ter sodnikom, ki ji je pred tremi leti naložil kazen zaradi pretepa v salonu za nego nohtov. Iz krize je ni mogel rešiti niti zelo vplivni Jay Z, ki jih je potem slišal tudi od svoje partnerice Beyonce Knowles. Problem začetka prestajanja kazni je seveda podkrepila novica, da je Foxy Brown, ki se je leta 1979 rodila kot Inga Marchand, noseča in da ne bo mogla v zapor, kjer nimajo urejenih razmer za nosečnice. Ker se je izkazalo, da gre očitno za medijsko zvijačo, saj je njen menedžer pojasnil, da Foxy ni noseča, jo čaka zapor. Enoletno življenje za zapahi, kjer bo lahko v miru razmišljala o svojih 14 prekrških, ki jih je storila v pičlih treh letih.
Njeni prijatelji so prepričani, da je življenje v ječi ne bo zlomilo in da se bo na sceno vrnila močnejša kot prej. Toda Foxy ga lomi naprej. V ječi se je stepla z neko bejbo in je sedaj fasala še 80 dni samice. Ker jo imamo radi, upamo na najboljše in komaj čakamo, da nam bo drugo leto postregla s kakšnim novim albumom.
Če pogrešate njeno glasbo, si privoščite njene albume Ill Na Na , Chyna Doll in Broken Silence
Kot najstnica je zmagala na nekem lokalnem rap tekmovanju in dobila nagrado, da je na odru nastopila z legendarnim KRS Oneom. Da so jo resno vzeli tudi oboževalci, pa priča podatek, da je album Chyna Doll že v prvem tednu prodala v skoraj 200 tisoč izvodih. Upam, da spet pride na pravo pot in strani časopisov napolni z novicami o svoji glasbi.
Med komentarji na postu o razsežnostih smrti Tošeta Proeskega sem zasledil tudi nekaj grdih stavkov čez Jana Plestenjaka. Ker mi je kul, mu stopam v bran in bom skušal pojasniti zakaj se motijo vsi tisti, ki mislijo, da ni dober glasbenik, da ima slabo glasbo in da ne poje dovolj dobro. Jana sem spoznal že mnogo let nazaj, ko sem s svojo nekdanjo skupino Dream Team ogreval občinstvo, ki ga je potem do konca zažgal prav on. Že takrat mi je bil faca. Čisto preprost dečko, ki se pač zaveda, da je všeč svojim oboževalkam. S tem ni nič narobe, saj je resnično lep in čeden moški. In tukaj se pojavijo prvi problemi. Nevoščljivost tistih, ki so grši od njega. Ki se v svojem telesu ne počutijo dobro. In taki ga prvi napadejo ter kritizirajo. Okej, ko je začel glasbeno pot, resda ni bil kaj prida. Nekaj blesavih pesmi na prvo žogo in pač nora želja po uspehu, ki ga ni in ni bilo. In okej, priznam, tudi pel ni ne vem kako dobro. Toda igral je kitaro. Naravnost odlično, saj je bil prvak bivše Jugoslavije in se je šolal celo v Združenih državah Amerike. Njegova glasba mi takrat seveda ni bila všeč, saj ni prišel do izraza. Toda potem me je presenetil. Tako zelo, da sem padel na rit. V trenutku ko sem slišal pesem Bodi gola. Zares krasno in z odličnim besedilom opremljeno balado, ki mi je dala misliti. Po zaslugi katere sem ugotovil, da je Jan izvrsten glasbeni avtor. Glasbenik, ki vse pesmi napiše sam. In potem je prišla še Moja Ljubica. Še ena lepa pesmica, ki ji ne manjka prav ničesar. In Jan je postajal čedalje večja zvezda, njegovi koncerti pa so bili nabito polni. Vsi tisti, ki mu očitajo, da ne bi uspel brez mame, imajo morda prav le toliko, ker mu je prav mama nekoč dajala denar, da je lahko v miru ustvarjal in se posvečal le glasbi. Toda na odru stoji sam. Pesmi piše sam. Tu mu mama ne pomaga. Tu gre za veliko karizmo, ki so jo prepoznali tudi poslušalci. In z vsakim albumom je boljši. Solo je bil zelo dober, Od pekla do raja še boljši, Soba 102 pa je najboljše kar je doslej spravil skupaj. Tisti, ki ga še vedno ne marajo, nočejo priznati, da je močno napredoval. Da se je naučil peti, da ima zelo kvalitetno glasbeno produkcijo in da s svojimi besedili prekaša večino slovenskih izvajalcev. Pa še lep je. Zelo lep. Morda najlepši pri nas. Še posebej glede na konkurenco, ki je glede izgleda praktično nima. In ko mi je zapel Barko iz perja ter Angele, sem vedel, da misli resno. Da je dozorel in ga čaka še večja slava. Ko je zapel Nisi moja in Če še enkrat greš, pa se je približal celo Gibonniju. In med komentarji sem zasledil enega, ki pravi, da ne pozna nobene punce, ki bi ji bil Jan všeč. Joj, zgleda da ni bil še na nobenem njegovem koncertu. Tam punce padajo v nezavest in ga zaljubljeno gledajo od začetka do konca.
Kevin Kline, ki danes praznuje 60 let, za kar mu seveda iskreno čestitam in želim, da jih dočaka še enkrat toliko, si je večno slavo zagotovil z vlogo v filmu Riba po imenu Wanda, saj je zanjo dobil celo oskarja. Nazadnje me je navdušil z dramo Life as a House, zelo dober pa je bil tudi v filmih January Man, The Big Chill, Silverado, I Love You to Death in seveda Dave. Zadnja leta je malce v ozadju, toda verjamem, da še ni rekel zadnje besede.
F. Murray Abraham, ki ga žal še vedno ne pozna skoraj nihče, je seveda večen zaradi nepozabne vloge filma Amadeus, kjer je igral Salierija. In prav ta vloga ga je dvignila med najboljše igralce daleč na okoli. Slava ni trajala dolgo, gospod F pa se je žal prehitro izgubil v filmih, ki jih ne gleda niti on sam. Jasno, v parodiji Last Action Hero je igral negativca, nekdo pa mu je rekel, da je on tisti zlobnež, ki je ubil Mozarta. Da ne pozabim, na današnji dan je star 68 let.
Pravkar sem si po dolgem času spet ogledal film Convoy, ki ga je leta 1978 posnel legendarni Sam Packinpah. Tisti Sam Peckinpah, ki je posnel tudi Divjo hordo in Glavo Alfreda Garcie. Tisti Sam Peckinpah, ki je leta 1977 v Sloveniji posnel vojno akcijo Cross of Iron in vanjo vtaknil celo plejado naših ljudi. Tisti Sam Peckinpah, ki je posnel tudi odlični Straw Dogs z Dustinom Hoffmanom in The Getaway s Steveom McQueenom. In seveda tisti Sam Peckinpah, brez katerega ne bi bilo filmov Johna Wooja. No in kot sem že dejal, leta 1978 je posnel Convoy, ne ravno kvalitetno, pa vendar dovolj zabavno in divjo cestno akcijsko komedijo, ki sem jo prvič doživel kot otrok. Takrat je name delovala zelo močno. Še posebej zaradi hudo frajerskega Krisa Kristoffersona, ki je igral tovornjakarja Martina Penewalda, originalnega Rubber Ducka, ki začne revolucijo. Kot Spartak, le da meče zamenja za tovornjake.
In Convoy je čistokrvni tovornjakarski film. Preprost, iskren in prepoten. Ves čas. Tudi v trenutku, ko se zasuče šerifu Lyleu Wallaceu, ki ga seveda igra Ernest Borgnine. In ravno zaradi tega dobimo občutek, da smo še enkrat sredi Divje horde. Sredi nepozabnega strelskega obračuna, kjer šerifovi možje streljajo na Martinov tovornjak. Poba je namreč zanetil vsesplošni upor vseh tovornjakarjev, ki dajo kaj nase. Povsem po naključju, zaradi neumnega pretepa v baru, pa vendar z vizijo, odločnostjo in z željo po tem, da dosežejo svoje. Ker ima vsak pravi tovornjakar ob sebi pravo babnico, Martinu družbo dela temnolasa Melisso, ki jo seveda igra Ali MacGraw. Tista Ali, ki je igrala tudi v The Getaway, in tista Ali, zavoljo katere smo jokali v drami Love Story.
In v tovornjaku sedi tudi Burt Young, nepozabni brat Talie Shire v vseh šestih Rockyjih, ki je na strani glavnega junaka. Ki je del kolone, ki ga spremlja na cestni odisejadi. Kot otrok sem padel noter. Potegnili so me tovornjaki in pogumni ter odločni junak, ki na koncu izpelje prevaro vseh prevar. Danes je stvar malce drugačna, saj sem opazil tudi napake. Tudi dejstvo, da gre za zelo površen in ne kaj dosti kvaliteten film. Toda to mu vseeno ne vzame energije in spreten režije Sama Packinpaha, ki je pač želel posneti pravi tovornjakarski film. Brez teženja in odvečne filozofije. Le s tovornjaki, babnicami in izpušnimi plini. Tudi prav.
Poleg Krisa, Ernesta, Burta in Ali igra tudi Seymour Cassel, legenda pa pravi, da je velik del filma pravzaprav režiral Peckinpahov prijatelj James Coburn, ki si je zaželel malce adrenalina kot njegov pomočnik.
Ocena: 6/10
Supergood.
Ko sem slišal, da je Superbad, Ameriška pita letošnjega leta, komercialno presenečenje sezone, sem pomislil dvoje. Da je pač ujel pravi trenutek in da sploh ni dober. Ali da je resnično zabaven in tak, da bom od smeha pokal tudi sam. Zgodila se je druga možnost. Superbad je zelo zabaven in kljub znani temi dovolj domiseln ter izviren film, da vam bo všeč. Predvsem najstnikom, pa vendar tudi malce starejšim. Tistim, ki se še vedno spominjajo kulta Pri pujsu, ali vseh tistih mladinskih erotičnih komedij, ob katerih je rasla generacija iz sedemdesetih. En dan v življenju treh hormonsko divjih mladeničev, ki želijo izgubiti nedolžnost. Kot Tom Cruise v filmu Losin’ It iz leta 1983, le da so bolj smešni in prikupni. Taki, da bi se lahko zgodili tudi v resnici. Zmedeni in premalo samozavestni Evan (Michael Cera), ki sanja o sošolki Becci (Martha MacIsaac). Divji, glasni in okrogli Seth (Jonah Hill), ki hoče podreti vsem zanikivo Jules (Emma Stone). In čudaški ter piflarski Fogell (Christopher Mintz Plasse), še en Napoleon Dynamite, ki pade v roke žurerskima policajema (Seth Rogen, Bill Hader). Kultna družba, ki bi se zaslužila vsaj tri nadaljevanja. Prepričan sem, da bi bilo prav vsako boljše od prejšnjega.
Ocena: 8/10
Ob takih debatah nikoli ne razumem bistva. Se pravi debate okoli reči, ki je jasna kot beli dan. Tukaj ni bilo leve in desne strani. Ene ali druge možnosti. Tega ali onega. Tukaj je le dejstvo, da je škof Rožman sodeloval z okupatorjem. Ali kot se spominja moja oma, ki ne bo nikoli pozabila neke babnice, ki jo je hotela izdati Nemcem: “V imenu Kristusovih ran te zakoljem partizan.” Točno tako so govorili izdajalci, ki so se med vojno furali na finto, da so proti komunistom. Da so zato na strani okupatorja in da se dejansko ne borijo proti slovenskem narodu. Joj, kako mi gredo take razlage na živce. In večinoma prihajajo s strani cerkve, ki je pač prepričana, da so bili partizani komunisti, ki niso dopuščali še enega boja proti okupatorju. Še ene vojske, ki bi nas lahko rešila. Lepo vas prosim, kakšna bedarija je to. Saj ni bilo nobene druge vojske. Bili so le izdajalci, ki so svojo rit prodali fašistom in nacistom ter računali, da bodo potem ob njihovi zmagi živeli bolje. Nič čudnega, da so jih po vojni partizani lepo pospravili. Edina napaka je le to, da je bilo med njimi nekaj nedolžnih. Edina napaka, ki je ne bi smeli zagrešiti. Vse ostalo je čisto in jasno. Zato res ne vem zakaj še vedno razpravljamo o partizanih in NOB ter o njihovi zaslugi med drugo svetovno vojno. Prav njihova je. Samo njihova. Pa ne zato, ker so bili komunisti, marveč zato, ker so se pogumno uprli okupatorju. Tisti, ki se niso hoteli, so bili po večini izdajalci. Vmesne poti žal ni bilo. Pa četudi so jo imeli. Niso je izkoristili. Raje so se prodali Nemcem in Italijanom. Pa ne zato, ker bi jim šli partizani na živce, marveč zato, ker so bili navadne bojazljive pizde, ki se niso upale postaviti v bran. Ne verjamem tega, da bi se kdo hotel boriti proti komunizmu in se kljub temu ne bi spajdašil z okupatorjem. Tale je zvita s trte. In škof Rozman je bil vojni zločinec in baraba, ki je maševal tudi za fašiste in naciste ter z njimi ponosno poziral na fotografijah. Le zakaj bi ga sedaj zavoljo tega oprostili? Je bil morda Oscar Schindler, ki je na skrivaj rešil na tisoče partizanov in vojnih ujetnikov? Ni bil. Bil je le predstavnik cerkve, ki je dušo med drugo svetovno vojno prodala hudiču. Pa ne zato, ker se je bala komunizma, marveč zato, ker ni imela jajc.
V filmu Petelinji zajtrk Vlado Novak razvije teorijo, da smo v času tovariša Tita živeli bolje. Da smo znali spoštovati drug drugega in da nam ni šlo tako zelo slabo. Ko pogledam stanje v Sloveniji, vidim, da se z njim strinja ogromno ljudi, ki živijo na robu revščine. Čedalje več jih je. In ravno ti pogrešajo Titove čase. Čase zlate Jugoslavije, kjer naj bi bilo vsega dovolj za vse in kjer ni bilo tako hudih razlik. Vsaka trditev ima dve plati, sam pa sem bil premajhen, da bi vedel kako nam je v resnici šlo. Vem, da smo imeli stanovanje, avto in hrano ter da smo bili dobre volje. Zdaj dobre volje ni. Vsaj pri večini ljudi, ki jih srečam takole na ulici. In Tita ceni čedalje več ljudi. Morda tudi pa zaslugi knjige Tito brez makse, ki jo je spisal novinar Miro Simič in o kateri sem že podal svoje mnenje v enem izmed svojih postov. Morda zato, ker so takrat resnično živeli bolje kot sedaj. Zdi se mi namreč, da imamo več, čeprav imamo v resnici manj kot smo imeli nekoč. Imamo milko, imamo različne znamke avtomobilov, imamo tuje firme oblek in čevljev, imamo vse, kar si želimo. Toda nimamo srca in poštenja. Nimamo tistega, kar smo imeli nekoč v rajnki Jugi, ki jo je vodil Tito. Čeprav je naredil veliko napak, ni nikoli pozabil na majhnega človeka. Če bi, ne bi za njim jokala vsa Jugoslavija. In zanimivo, da se prav zdaj začenja akcija spletne strani www.drugisvet.com, kjer naj bi se spomnili Tita. Prav zdaj, ko nam gre čedalje slabše. In ko nam gre slabo, se vedno spomnimo prav njega in bivše Juge, ki so jo razbili bedaki. Ali kot pravi napis na spodnji sliki, je bil Tito svetnik in zločinec? Zame ni bil ne eno in ne drugo. Zame je bil legenda, ki se je družila tudi s Sophio Loren in Kirkom Douglasom. To mi zadostuje.
Na tejle sliki se med številnimi ženskami skriva tudi moja punca. Če uganete katera je, dobite telefonsko od vseh ostalih. Na dan s predolgi, me res zanima, če boste uganili pravo.
Da ne bo pomote, telefonskih cifer nimam, dal jih bo moj prijatelj David Verdnik. Tako je obljubil, obljubo pa je do zdaj vedno držal.
DODATEK:
Slika je bila v času objave in komentarjev večja in normalna, potem pa se je nekaj zjebalo zaradi admina in je ne morem več povečati.
Odkar je Lojze Peterle v akciji za predsednika, smo uspeli spoznati tudi njegovo simpatično hčerko Meto. Po moje vam je punca všeč in zdi se mi, da se tega tudi zaveda. No in sedaj pridemo do moje konzervativnosti in malce spornih fotografij, ki krasijo Peterletovo spletno stran. Med člani družine seveda najdemo tudi našo Meto, ki je za moje pojme na drugi slikici malce preveč razgaljena in opremljena celo z majhnim dekoltejem. Nič posebnega, toda gre za uradno spletno stran kandidata, ki izhaja iz verne družine in je bil nekoč vzoren član krščanske stranke. In tak kandidat si takšne slike ne bi smel privoščiti.
fotko je posnel Miško Kranjec
Uf, gospa Griffith pa se ne stara preveč dobro. Tudi zavoljo plastičnih operacij in neumnih poskusov, da bi ostala za vedno mlada. Če jo bo lepi Antonio še naprej imel ob sebi, bomo seveda videli. Sam mislim, da jima ne bo uspelo do konca njunih dni kot sta si obljubila na poroki.
Pa poglejmo kako se je Melanie spremenila v karikaturo.
O tovornjakih sem že pisal, toda zdaj gre še bolj zares. Zdaj je situacija tik pred vreliščem. Tik pred tem, da bom vzel bazuko in začel streljati. Pozabimo na dejstvo, da se prehitevajo po deset minut in nam požrejo vse živce. Pozabimo tudi to, da jih je čedalje več. Najbolj me moti to, da parkirajo kjer jim je volja. Da jih boli kurac. Da nam zaparkirajo vse bencinske črpalke, vsak parkirišča in vse ostalo, kar najdejo. In pozor, vsi imajo tujo registracijo, naša policija pa se na pravila požvižga. Vse jim dovoli. Čisto vse. Tudi to, da parkirajo na prostoru za invalide in da zasedejo prehod do bencinske črpalke. In vsak dan jih je več. In to na naših cestah, ki jih seveda plačujemo mi. Z lastnim delom in trudom. Zato, da jih oni potem lahko uničujejo. O tej temi so zadnjič govorili tudi na Trenjih. Vsi po vrsti so bili zaskrbljeni. Toda to je premalo. Nihče ni povedal rešitve. Nihče nima pojma kako se bo vse skupaj končalo. Povedali so le, da bo tovornjakov s tujine čedalje več, saj jih naša država brez težav spušča čez mejo. Ni kaj, treba bo kupiti bazuko in začeti z akcijo. Magari le v sanjah.
Ateist: Ne verjamem.
Budist: Samo da si srečna.
Katolik: Jaz sem kriv.
Jud: To ti bom vrnil!
Pravoslavec: Marš u pičku materinu!
Agnostik: Zakaj nimaš obeh?
Mormon: Ena gor ali dol…
Melanholik: Počil se bom!
Kolerik: Počil te bom!
Apatik: Prav…
Pesimist: Saj sem vedel, kaj bo.
Optimist: Vzemi ključ – za vsak slučaj.
Realist: To je moj kovček…
Naivnež: Kdaj se vrneš?
Racionalist: Nimaš argumentov.
Skeptik: Si prepričana?
Romantik: Jaz te vendar ljubim!
Filozof: Zakaj prav danes?
Odvetnik: To te bo drago stalo.
Bančnik: To me bo drago stalo.
Japi: Koliko zasluži?
Liberalec: Končno svoboden!
Komunist: Dolžan sem te deliti.
Zeleni: Pojdi s kolesom.
Klerikalec: Grešila si?!
Socialdemokrat: Spoštujem tvojo odločitev.
Slovenec: Samo da ni Hrvat.
Hrvat: Samo da ni Slovenec.
Albanec: Samo da ni Srb.
Srb: Samo da je naš.
