Gospoda Slaka sem prvič spoznal na celjski premieri filma Pesnikov portret z dvojnikom, kjer sta v prvi vrsti sedela skupaj s Pavletom Ravnohribom, njegovim Prešernom. “Kako sta, fanta. Bolj malo ljudi je,” sem ju nagovoril. Pavle se je nasmehnil, gospod Slak pa v šali odgovoril: “Ni problema, sem že navajen.” Ko se spomnim tega srečanja, me stisne pri srcu, saj si nisem mislil, da bo zadnje. In da nas bo gospod Slak tako kmalu zapustil to soboto. Njegovi filmi so bili dobri in drugačni. Narejeni, da se z njimi kaj zasluži. In zanimivo je, da je z njimi več zaslužil v tujini kot pri nas. Tak je bil Ko zaprem oči, ki se ga da kupiti v vsaki dobro založeni ameriški trgovini. Mario Šelih, njegov najljubši igralec, ki je igral tudi v Hudodelcih, mi je pojasnil, da je ravno Ko zaprem oči  tujina dobro sprejela. Za razliko od Slovenije, kjer je zelo kmalu ugasnil. Ni kaj, gospod Slak je bil režiser ameriškega kalibra. Žal rojen v napačni državi, ki mu ni dovolila, da bi posnel več filmov. Ko je na televizijo spravil nadaljevanko o Prešernu, ki so jo skoraj vsi raztrgali, sem stopil na njegovo stran in na Delo poslal ogorčeno pismo bralcev, ki so ga hvala bogu objavili. Na svoj domači naslov sem dobil cel kup blesavih pisem, kjer so me obtoževali, da zagovarjam slab izdelek. Bil sem zelo jezen in žalosten, da skoraj nihče ni ugotovil, da je gospod Slak naredil odlično nadaljevanko in našega največjega pesnika prikazal tako kot je treba. O njem sva včasih debatirala tudi z Milado Kalezič, znano gledališko divo, ki ga je zelo spoštovala. Vsi, ki so ga poznali, so v njem prepoznali velikega in nadarjenega človeka. In tudi on je vedno vedel komu mora pomagati. Ravno zato sem bil zelo vesel, da je produciral Okornov debi Tu pa tam, ki brez njega po moje sploh ne bi dobil prave distribucije. Škoda, da je tako nenadno zbolel in umrl. Škoda, da ni pravočasno odpotoval čez lužo in nam pokazal kako dober je, če mu le dajo možnost. Gospod Slak, počivajte v miru. Hvala vam za dobre filme. Ne bom vas pozabil.