Kulti in klasike: Höstsonaten (1978)

26.10.2007 ob 02:20

Mati in hči.

Hostsonaten, po naše, Jesenska sonata, je eden tistih filmov, ki se obrestujejo šele na koncu. Šele takrat, ko pridejo za gledalcem. Ko se ta zave, da je ves čas gledal zelo močno, globoko, subtilno in dramsko dovršeno družinsko dramo. Dramo matere in hčerke, ki ju več kot izvrstno igrata Ingrid Bergman in Liv Ullmann. Zgodba teče izredno počasi. Skorajda prepočasi. Povsem teatralno in tako, da bi se lahko zgodila tudi pri vaših sosedih, čeprav se ravno tam seveda nikoli ne zgodi. Tipični Bergman. Mojster pogledov, bližnjih posnetkov, atmosfere in čustev, ki privrejo iz najglobljih kotičkov ranjene duše. “Hčerka nosi grehe matere,” pravi Eva. Umirjena, tiha in plaha ženska, ki na svojem domu sprejme pravkar ovdovelo mamo Charlotte. Slavno pianistko, ki se ne zaveda, da jo hčerka pravzaprav močno sovraži. Ki ne pričakuje, da jo kmalu čaka nevihta. Divja eksplozija čustev, ki je mirovala vse od otroštva. Kot vulkan, ki komaj čaka, da bo bruhnil lavo. In Eva resnično bruhne. Eva na dan prinese čisto vse, kar je nosila v sebi. Vse zamere, nedorečene misli, nedokončane stavke in jezo, ki se je vlekla skozi njeno celo življenje. “Tvojega očeta sem imela rada,” ji pojasni mama. “Nisi, varala si ga. Zdi se mi, da uživaš v mojem trpljenju,” odgovori hčerka. Med njima poka. Po vseh šivih. Tudi po tistih, ki sta jih že pozabili. Eva želi enkrat za vselej naliti čistega vina in se ne ozira na posledice. Mati jo posluša, toči solze, se brani in sprejema njen bes. Njene zamere za slabo materinstvo. Za hinavščino in sebičnost, ki se ju ni zavedala. Močen film. Ne ravno najboljši, kar jih je nedavno pokojni švedski maestro posnel v svoji dolgoletni karieri, pa vendar dovolj dober, da se nas dotakne. Da se spomnimo na svoje grehe. Na svoje nedorečene stavke, trpke spomine in potlačena čustva. Liv in Ingrid igrata kot nori. Kot najboljši igralki vseh časov. Kot igralki, iz katerih je prav Ingmar Bergman potegnil najboljše kar se da. In potem pridemo do prizora, ko Ingrid igra klavir, Liv pa jo nemo posluša. Vsaka tipka na klavirju udarja po njenih čustvih in jo tlači v tla. Vsak ton ji trga srce. Kamera ujame vsa njena občutenja, vso njeno bolečino, ki ne potrebuje besed. Ki govori sama zase. In tu je igralska veličina gospe Liv Ullmann, gotovo ene izmed največjih evropskih igralk vseh časov. Igra ne da bi ji bilo treba igrati. Nekaj podobnega seveda počne tudi Ingrid, takrat 63 letna dama, ikona filmske umetnosti, ki se je z vlogo matere tudi poslovila od velikih platen. In to je storila prav v švedskem filmu, na domačem terenu. V filmu velikega režiserja, ki mu v takšnih čutečih in naravnih filmih zlepa ne boste našli para.

Ocena: vredno ogleda


 

4 komentarjev na “Kulti in klasike: Höstsonaten (1978)”

  1. mgerencer mgerencer pravi:

    Tega pa še nisem gledal. Gledal pa sem Wild Strawberries in Persono. Sta mi bila oba všeč, čeprav je Persona že mestoma visoka umetnost:)

  2. notnow pravi:

    Se strinjam kar v redu film.

  3. Nicky pravi:

    Eden meni ljubših filmov, čistka desetka, tako Liv kot Ingrid sta fenomenalno opravili svoje delo!

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Top 5: Ingmar Bergman pravi:

    [...] Höstsonaten [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !