Čeprav sem razmišljal ali naj kupim novi CD Tošeta Proeskega, saj mi je bilo preveč hudo, sem se na koncu odločil za to pogumno potezo. Moral sem ga. Zasluži si, da ga imam v originalu. Sedel sem v avto, v radio vtaknil CD, kjer imam posnete njegove stare komade in se odpeljal priti Big Bangu. Kupil sem tudi Pratim te, zmanjkalo pa je tistega, kjer je pesem Čija si. Dobili ga bodo konec tedna. Prav ste slišali, hotel sem kupiti vse kar imajo. Pošteno me je zadelo. Razmišljal sem, da mi pravzaprav ni umrl še noben tak zvezdnik. Še noben tak, da bi ga imel tako rad in da bi umrl tako zelo nenadno. No in z dvema cedejema v roki pridem na blagajno Big Banga, kjer me prodajalec pogled in zine :”Fino se prodajajo danes tile Tošeti.” Halo, jasno da se, saj je umrl, ti bedak blesavi. Kako lahko gledaš le na prodajo. Kako te lahko zanima le dobiček. In prodajalec je nadaljeval: “Danes smo jih prodali veliko. Novih pesmi ne poznam, a važno je, da gredo v prodajo.” Jezno sem zapustil trgovino in se odpravil proti Mercatorju, kjer sem hotel kupiti še album, kjer je Čija si, se pravi album Dan za nas. Stopim skozi vrata, se sprehodim do prodajalke in vprašam po Tošetu. “Kdo?” me začudeno vpraša. Krava blesava. Le kdo. Toše Proeski. Fant, ki je danes zjutraj, ko si ti še sladko spala umrl na cesti star komaj 26 let. “A ja, sem menda slišala zanj. Nek hrvaški pevec a ne?” mi pove in me razjezi do konca. Ko ji povem zakaj se gre, ji visi dol. Pa kaj če je umrl. Pač je. In žal cedeja nimamo. “Imeli smo Pratim te, zdaj pa še tega ni več,” mi pojasni in že letim skozi vrata v temo. Do mojega avtomobila, kjer se že vrti novi album Igra bez granica. Ni mi šlo. Bil sem preveč žalosten. In da je bila žalost popolna, sem v radio spat vtaknil stari cede in si zavrtel Jedino. Glasnost sem nabil do konca, si brisal solze in se požvižgal na radovedne in začudene poglede mimoidočih. Ja, budale jedne, umrl je Toše Proeski. Moj pevec.