Bilo je pozimi leta 2006, ko sem se preselil v novo stanovanje. Prvič v življenju sem bil nekako čudno osamljen. Punce sem dal na stran, prijatelji pa so mi šli na živce. In potem se je pojavil on, mali črni mucek, ki me je vsako noč počakal pred blokom, vsako jutro pa pred vrati. Najino prijateljstvo se ni začelo dobro, saj mačk ne maram. Všeč so mi psi. Mačke se mi zdijo hinavske. Toda tokrat je bilo drugače. Mucek me je gledal s spoštovanjem. Tako kot da ve zakaj se gre. In tako, kot da hoče moje prijateljstvo. Moj čas. Mojo naklonjenost. In pozor, ni bil kak potepuški maček, ki rabi pozornost in hrano. Bil je od nekoga iz bloka, ki mu je pač dovolil, da se svobodno potika okoli. In videla sva se vsako noč in vsako jutro. Dokler nisem prišel domov me je čakal pred blokom in ni hotel skozi vrata. Šele ko sem mu jih odprl jaz, je stopil skoznje. Enako je bilo zjutraj, ko ni hotel iz bloka, dokler se nisem na vratih pokazal jaz. Pravo prijateljstvo. Nekaj novega zame. Še posebej zato, ker ni bil pes, marveč maček. In potem sem mu seveda nosil mleko. Vsak večer. Smilil se mi je, pa čeprav sem vedel, da ne strada in da ima dom. Vedno ga je lepo popil in si polizal še brke in tačke. In sedaj sem ga končno le uspel slikati. Faca je. Po dolgem in počez. Še vedno sva prijatelja.

dsc00395.JPG