Arhiv za Oktober, 2007

As ti tud notr padu? Žal nisem.

31.10.2007 ob 01:29

Od tele oddaje sem pričakoval veliko. Morda celo preveč, kar je jasno, saj sta jo pripravila Lado Bizovičar in Jurij Zrnec, ki ju zelo cenim in spoštujem. Ko sem videl, da jo bodo vrteli ob nedeljah zvečer, sem vedel, da mislijo resno. Takrat je namreč na Tv Slovenija glavni Mario Galunič. Ne tako davno nazaj se je v istem terminu hudo opekla Saša Einsiedler, toda Lado in Jurij sta nekaj drugega. Prvi je bil totalni car med vodenjem oddaje TLP, drugi pa je pokazal kako je treba voditi Viktorje. Toda tokrat sta udarilo v temo. Zelo, zelo močno. Oddaja je slaba. Pravzaprav zelo slaba. Domača inačica ameriškega šova Saturday Night Live, ki žal ostaja na ravni najslabših delov nekoč popularnega Tv Popra. Skeči so bili zelo povprečni in praktično nič zabavni, uvodnih 15 minut pa me je spomnilo na najslabše segmente oddaje Glasbena ogrlica, ki jo je pred leti vodil Andraž Hribar. Še več, dolgočasen je bil celo Gojmir Lešnjak Gojc, ki ga Lado pravzaprav ni vprašal prav nič zanimivega. Nič boljše je niso odnesli Big Foot Mama, ki so peli tako zelo slabo, da sem skoraj ugasnil televizor. Okej, skeč, kjer se je pojavil Bogdan Barovič, mi je bil kul, vinska mušica pa ni bila ravno slaba. Toda kaj, ko se je vse ostalo hudo vleklo. Predolga oddaja za tako malo idej. Oddaja, ki se je skorajda izpela že na začetku. In samo pomislite, gre za velik denar in velika pričakovanja. Morda največja doslej. Proračun za tako razkošno in široko zastavljeno oddajo je gromozanski, honorarji za oba voditelja pa tudi nič manjši. Toda bojim se, da ne bo šlo. Da bodo na koncu prav vsi močno razočarani in da se bo spet najbolj glasno smejal prav Mario, ki mu že vrsto let ob nedeljah zvečer nihče ne more do živega. Le kako je mogoče, da mi Lado Bizovičar ni bil dober in prepričljiv. Tega res ne vem, saj sem ga zelo rad gledal v TLP in ga vedno proglašal za našega najboljšega voditelja. Sedaj je bil čuden. Ni se znašel. Ni vedel kaj naj pravzaprav počne z vsem rompom in pompom, ki ga ima na razpolago. Morda je ravno to glavni problem te oddaje. Vsega je preveč in vse to bo treba ponavljati iz tedna v teden. Težko bo, zelo težko. Zato dvomim, da jim bo šlo kaj bolje. Bomo videli. V času, ko je vžgal Teater paradižnik, bi bil tole presežek. A sedaj so drugi časi. Časi, ko bo treba narediti kaj boljšega, če bodo hoteli pred televizorje prilepiti gledalce in upravičiti honorarje.

Pa naj zaključim z zelo zanimivo in morda ne ravno pravilno ugotovitvijo, ki si jo, če je seveda resnična, štejem v hudo čast. Ko sta Lado in Jurij na začetku oddaje govorila o tv voditeljih in tako ali drugače prečesala nekaj aktualnih reči na domači medijski sceni, sem zaslišal nekaj o “iz vaših src v naše…,” se pravi stavek, ki ga sam redno uporabljam v svoji oddaji na Tv Pika. Resda sta ga spremenila, toda slišal se je kot tisti moj. Če sem slišal prav in če sta se res spomnila name, se bom seveda razpočil od ponosa. Če pa se cenim preveč, da sem pomislil kaj takega, pa se jima že v naprej opravičujem.

Franci Slak, počivajte v miru

29.10.2007 ob 17:57

Gospoda Slaka sem prvič spoznal na celjski premieri filma Pesnikov portret z dvojnikom, kjer sta v prvi vrsti sedela skupaj s Pavletom Ravnohribom, njegovim Prešernom. “Kako sta, fanta. Bolj malo ljudi je,” sem ju nagovoril. Pavle se je nasmehnil, gospod Slak pa v šali odgovoril: “Ni problema, sem že navajen.” Ko se spomnim tega srečanja, me stisne pri srcu, saj si nisem mislil, da bo zadnje. In da nas bo gospod Slak tako kmalu zapustil to soboto. Njegovi filmi so bili dobri in drugačni. Narejeni, da se z njimi kaj zasluži. In zanimivo je, da je z njimi več zaslužil v tujini kot pri nas. Tak je bil Ko zaprem oči, ki se ga da kupiti v vsaki dobro založeni ameriški trgovini. Mario Šelih, njegov najljubši igralec, ki je igral tudi v Hudodelcih, mi je pojasnil, da je ravno Ko zaprem oči  tujina dobro sprejela. Za razliko od Slovenije, kjer je zelo kmalu ugasnil. Ni kaj, gospod Slak je bil režiser ameriškega kalibra. Žal rojen v napačni državi, ki mu ni dovolila, da bi posnel več filmov. Ko je na televizijo spravil nadaljevanko o Prešernu, ki so jo skoraj vsi raztrgali, sem stopil na njegovo stran in na Delo poslal ogorčeno pismo bralcev, ki so ga hvala bogu objavili. Na svoj domači naslov sem dobil cel kup blesavih pisem, kjer so me obtoževali, da zagovarjam slab izdelek. Bil sem zelo jezen in žalosten, da skoraj nihče ni ugotovil, da je gospod Slak naredil odlično nadaljevanko in našega največjega pesnika prikazal tako kot je treba. O njem sva včasih debatirala tudi z Milado Kalezič, znano gledališko divo, ki ga je zelo spoštovala. Vsi, ki so ga poznali, so v njem prepoznali velikega in nadarjenega človeka. In tudi on je vedno vedel komu mora pomagati. Ravno zato sem bil zelo vesel, da je produciral Okornov debi Tu pa tam, ki brez njega po moje sploh ne bi dobil prave distribucije. Škoda, da je tako nenadno zbolel in umrl. Škoda, da ni pravočasno odpotoval čez lužo in nam pokazal kako dober je, če mu le dajo možnost. Gospod Slak, počivajte v miru. Hvala vam za dobre filme. Ne bom vas pozabil.

Rado Mulej in Katarina Jurkovič

26.10.2007 ob 21:15

Pa sta skupaj. Najprej kot sovoditelja oddaje, zdaj tudi kot fant in punca. Ne bo trajalo dolgo, boste videli.

60061236.jpg

foto: Polona Pirc

Dokaz, da fotošop obstaja

26.10.2007 ob 19:16

Mislim, da komentar ni potreben.

Meryl Streep gara kot nora in si kvari midiž

26.10.2007 ob 19:00

Ne boste verjeli, toda Merly Streep  letos igra kar v petih filmih. Če k temu dodamo, da je lani posnela štiri in da jo drugo leto čakajo še štirje, potem lahko zapišemo, da je ta hip brez dvoma ena izmed najbolj zaposlenih ameriških igralk. Dobil sem občutek, da jo vidim v vsakem filmu. Morda tudi v Petelinjem zajtrku, kjer so njene prizore pač izrezali. Okej, Meryl je resda izvrstna igralka, ki vsak še tako povprečen film dvigne nad oblake, toda kar je preveč je preveč. S tem zgublja veljavo. na preveč koncih hkrati je. In sploh nima glavnih vlog. V filmu je samo zato, da jo imajo. Da se lahko pohvalijo, da v njihovem filmu igra Meryl Streep. In točno tak je tudi Rendition, ki ga pravkar gledamo v naših kinih. Meryl le statira. Prav bojim se, da jo bom videl še v kaki epizodi Naše male klinike, kjer bo igrala mamo Tanje Ribič.

Marko in Mirko

26.10.2007 ob 14:03

Začelo se je davnega, no ja, ne tako zelo davnega leta 1974, ko je Marko prvič poljubil žensko. Star je bil 17 let, ona, taka fina, okrogla in malce groba ženska, pa jih je štela 26. Poljub je bil lep, morda celo vroč. Prevroč za Marka, ki se je ustrašil in se na naslednji poljub pripravljal vse do leta 1984, ko je poljubil najboljšega prijatelja Mirka. Marko jih je takrat imel 27, Mirko pa jih je štel komaj pet. Da ne bo pomote, Mirko je bil žaba. Njegova naj žaba. Mali zeleni žabec, s katerim se je igral noč in dan. In žabec, ki ga je našel na sosedovem vrtu. Ko je bil star dve leti, mu je ženo in otroke povozil traktor, zato se je odločil, da bo živel v samoti. Vse dokler ga ni našel Marko. Nežna duša, ki je rabila nov poljub. Škoda je le, da pravljice lažejo in da se je Marko takoj po poljubu spremenil v žabo. V majhnega zelenega žabca, ki sedaj skupaj z Mirkom živi na sosedovem vrtu. Vse od leta 1984. Danes je Marko star 50 let, Mirko pa jih šteje 28. Razlika v letih ju niti malo ne moti.

dsc00632.JPG

Vlado Kreslin: Cesta

26.10.2007 ob 12:35

V roke sem končno dobil Kreslinov novi album, ki ga je kot veste naslovil Cesta in ga nekje na sredini poimenoval še Križišča. In zadeva je kul. Pravzaprav zelo kul. Tako glasbeno kot pri besedilih. Vlado zna. Verjetno najbolje od vseh glasbenikov pri nas. Pesmi so kul, poslušljive, kvalitetne in lepe. Vse po vrsti. Dušo mi je najbolj pobožal prekrasen duet z Neisho, kjer z Vladom zapojeta, da sta Kot zvezda na nebu.

Všeč mi je, da je Vlado pripravil zelo veliko počasnih pesmic, ki so mi pri njemu vedno najbolj všeč. Da ne bo pomote, ne gre za patetične balade. Gre za glasbeno prepričljive in zelo globoke “počasnice”, ki me bodo božale še dolgo časa. Točno taka je pesem Magdalenca. Pa pesem Glej, vlak se vije. Pravi melos, malo etna, malo popa, veliko Vladota. Zelo dober album. Vlado je poslednji pravi glasbeni romantik na slovenskem. Hvala Bogu, da ga imamo. In hvala mu, da nam je dal tudi pesem Rož, podjuna, zila, čudovito patriotsko romanco. Pa pesem Abel in Kajn, kjer mu pomaga Severa Gjurin. Da ne pozabim, na koncu na Vlak zapoje še v italijansščini. Svaka čast. Tako zelo dober album, da izgleda kot Greatest Hits.

vlado_kreslin_-_cesta-2007_01.jpg

Pizda, ne vem kaj je z mano, očitno postajam čisto pravi čefur

26.10.2007 ob 11:52

Ne morem pomagati, ampak včeraj sem ugotovil, da mi je pesem Žuto pile, ki jo poje nepozabna Ceca, strašno všeč. Tako zelo, da sem si jo naložil na svoj računalnik. Tako močno, da jo poslušam kar naprej. Najprej Gore od ljubavi, potem Lepi grome moj, sedaj pa to prekleto Pile. Na pomoč, spreminjam se v čefurja.

In še gospa Ceca v akciji, kjer na nabito polnem stadionu (kaj pa drugega) pove, da ji prav to moje Pile pomeni zelo veliko.

YouTube slika preogleda

Je imel Mitja Gaspari brata dvojčka?

26.10.2007 ob 11:36

Razlog, zakaj se Mitja Gaspari ni uvrstil v drugi krog gre verjetno iskati v dejstvu, da je na istih volitvah istočasno kandidiral tudi njegov brat dvojček, kar pomeni, da so bili volivci zmedeni in niso vedeli koga naj obkrožijo na lističu. Kot dokaz prilagam tablo, kjer ste se reklamirala kar skupaj.

dsc00780.JPG

Moj intervju: Urška Alič Flajnik, prva violina Špas Teatra (objavljeno v Direktu)

26.10.2007 ob 11:23

Ženske imamo več napak od moških

Urška Alič Flajnik je ženska na mestu. Ženska, ki zelo dobro ve kaj dela in ženska, ki ji kot uspešni direktorici ne najdem para daleč na okoli. Pod njeno taktirko namreč že vrsto let teče kultni Špas teater. Gledališče, ki v soboto praznuje desetletnico ustvarjanja. In gledališče, ki nam je dalo največje in najbolj znane uspešnice slovenskih odrov. Ta teden je imela pravo norišnico, pa si je vseeno vzela čas za intervju. To me zelo veseli, saj je s tem je dokazala, da ji ni vseeno za nikogar. Da ve kaj si želijo njeni gledalci. In da se zaveda, da si je treba čas razporediti tako, da ti ga ostane tudi za družino. Tudi za moža in za sina, ki ji pomenita največ v življenju. Svoja leta skriva tako zelo dobro, da še njeni najboljši prijatelji ne vedo koliko je stara. Vedno doseže svoje, pa četudi gre včasih zavoljo tega z glavo skozi zid. Noben zid ni namreč preveč trd za njeno glavo. Oder je njen svet. In ravno ta svet nam vedno znova ponuja skozi vrhunske predstave Špas teatra.

urska.jpg

Začniva malce samovšečno, vam ostala gledališča zavidajo izredne uspehe, ki jih pri gledalcih dosegate s svojimi predstavami?

Žal ne poznam odgovora na to vprašanje, nikoli mi niso povedali kaj takega. Glede na to, kako se je spremenil pogled teatrov na njihov repertoar, kako so napredovali v marketingu in »prju«, bi rekla, da se želijo tržno obnašati, tako kot mi. Koga so si zastavili za cilj, lahko pa samo ugibamo.
Kaj pa morebitni očitki, da ste iz gledališča, se pravi iz umetnosti na nivoju, naredili preveč komercialno ter popularno zadevo?

To bi vzela kot velik kompliment. Končno se je našel nekdo in približal gledališče ljudem. Pri nas v Špasu se združujeta kvaliteta in kvantiteta. »Naši« avtorji komedij se uprizarjajo tudi v drugih teatrih, vsi naši ustvarjalci so vrhunski umetniki z veliko nagradami in stalnimi angažmaji povsod po Sloveniji. Menim, da je veliko naših obiskovalcev zašlo tudi v institucionalna gledališča, upam samo, da so jih tam uspeli tudi zadržati.

Zakaj tudi druga gledališča nimajo tako hudo uspešnih predstav?

To morate žal vprašati njih.

Kdaj nam boste servirali predstavo, ki je ne bo šel gledat nihče?

Ko bodo ljudje izgubili smisel za humor.

Pa greva na vaših pet žensk. Ste res bitja s toliko napakami, ki jih znate pred moškimi skriti ravno zaradi tega, ker ste ženske in jim zameglite razum?

Seveda. Me ženske imamo zagotovo še enkrat več napak kot moški. Pa se verjetno sploh ne trudimo, da bi jih ravno skrile. Vemo pa za tisto vašo edino slabost, ki vam zamegli razum. Zato so ženske.com tudi bolj obiskane kot moški.com.

Je bilo med igralkami, ki so nastopale v predstavi kaj ljubosumja in hude krvi?

Nikdar in nikoli. Zgodilo se je ravno obratno, postale so zelo dobre prijateljice, zaupnice. Me ženske presenečamo, vedno, na vsakem koraku. Nikoli nas ne boste spoznali in dajali v klišeje.

Moški so seveda vrnili udarec in ženskam dali po zadnji plati. Je šlo za željo po uspešnici ali za dejstvo, da so morali rešiti svojo čast?

Šlo je za pogodbo. Kaj bo šele takrat, ko pride kombinacija ženske in moški.com. Bomo pokazali da smo kot pes in mačka, ali pa da nam enostavno ni živeti eden brez drugega.

Se zavedate, da ste tudi v tej predstavi na kupu zbrali najbolj znane obraze v Sloveniji?

Saj je bil to tudi namen. Kot ženska pa sem izbirala tudi tako, da bomo imele ženske kaj lepega videti na odru. Ponavadi prve vrste prodamo ženskam. Kdo bi se branil take lepote?

Saj res, je Sebastijan Cavazza tudi zjutraj, ko je ves zaspan in zlepljen, tako prekleto čeden in seksi?

Ne vem, še nisem imela te izkušnje. Čakajte, pokličem Tino. Ja, odgovor je, seveda.

Kaj pa Lado Bizovičar, mu je slava kaj udarila v glavo?

Ne vem sicer, kaj mu je udarilo v glavo, slava sigurno ne.

Ena izmed vaših predstav je govorila tudi o stevardesah. Kaj bi bila vaša največja želja, če bi bila tudi sama ena izmed njih?

Ko sem bila stara 16 let sem mami požrla živce, da želim biti stevardesa. Šla sem tudi na neke razgovore. Hvala bogu me niso sprejeli. Neznansko se namreč bojim letenja.

Ko sva že pri letenju med oblake, se spomnite prav vseh uspehov Špas teatra ali jih je bilo preveč in ste nanje pozabili?

Bilo jih je res veliko, vsak ima svoj prostor v mojem srcu. Največji je, da so zdržali krizna obdobja in se obdržali 10 let. Zdaj se moramo spraševati – kaj šele bo?!

Kdo sta po vašem mnenju najboljša slovenska igralka in igralec?

Moj mož pravi, da sem jaz najboljša igralka, sin se je pa vrgel po meni.

Kaj pa filmi, vas mikajo, se boste podali tudi v te vode?

Ne, tega medija ne obvladam. Raje bi se ukvarjala z glasbo, glasbeniki so tudi fini za družbo.

Saj res, kaj menite o zdrahah v našem filmskem skladu?

Popolnoma nič, ker jim ne sledim. Je pa predvsem zelo žalostno, da slovenskim umetnikom ni dano, da bi ustvarjali. Mogoče bodo izumili kakšno cenejšo varianto snemanja filmov in se bo našel kakšen privatni producent ter pokazal kako se dela filme.

Kakšna predstava na vaših odrskih deskah nima kaj iskati?

Glede na to, da sem levična, delam predstave z levo roko. Ne maram desničarskih predstav.

In jasno, William Shakespeare je nekoč dejal, da je ves svet oder. Se vam ne zdi, da je v vašem primeru oder vaš svet?

Oder je moj svet in želim si, da bi postal tudi svet večine Slovencev. Mora pa biti tudi obratno, kje pa bomo črpali ideje za teater?

Kulti in klasike: Höstsonaten (1978)

26.10.2007 ob 02:20

Mati in hči.

Hostsonaten, po naše, Jesenska sonata, je eden tistih filmov, ki se obrestujejo šele na koncu. Šele takrat, ko pridejo za gledalcem. Ko se ta zave, da je ves čas gledal zelo močno, globoko, subtilno in dramsko dovršeno družinsko dramo. Dramo matere in hčerke, ki ju več kot izvrstno igrata Ingrid Bergman in Liv Ullmann. Zgodba teče izredno počasi. Skorajda prepočasi. Povsem teatralno in tako, da bi se lahko zgodila tudi pri vaših sosedih, čeprav se ravno tam seveda nikoli ne zgodi. Tipični Bergman. Mojster pogledov, bližnjih posnetkov, atmosfere in čustev, ki privrejo iz najglobljih kotičkov ranjene duše. “Hčerka nosi grehe matere,” pravi Eva. Umirjena, tiha in plaha ženska, ki na svojem domu sprejme pravkar ovdovelo mamo Charlotte. Slavno pianistko, ki se ne zaveda, da jo hčerka pravzaprav močno sovraži. Ki ne pričakuje, da jo kmalu čaka nevihta. Divja eksplozija čustev, ki je mirovala vse od otroštva. Kot vulkan, ki komaj čaka, da bo bruhnil lavo. In Eva resnično bruhne. Eva na dan prinese čisto vse, kar je nosila v sebi. Vse zamere, nedorečene misli, nedokončane stavke in jezo, ki se je vlekla skozi njeno celo življenje. “Tvojega očeta sem imela rada,” ji pojasni mama. “Nisi, varala si ga. Zdi se mi, da uživaš v mojem trpljenju,” odgovori hčerka. Med njima poka. Po vseh šivih. Tudi po tistih, ki sta jih že pozabili. Eva želi enkrat za vselej naliti čistega vina in se ne ozira na posledice. Mati jo posluša, toči solze, se brani in sprejema njen bes. Njene zamere za slabo materinstvo. Za hinavščino in sebičnost, ki se ju ni zavedala. Močen film. Ne ravno najboljši, kar jih je nedavno pokojni švedski maestro posnel v svoji dolgoletni karieri, pa vendar dovolj dober, da se nas dotakne. Da se spomnimo na svoje grehe. Na svoje nedorečene stavke, trpke spomine in potlačena čustva. Liv in Ingrid igrata kot nori. Kot najboljši igralki vseh časov. Kot igralki, iz katerih je prav Ingmar Bergman potegnil najboljše kar se da. In potem pridemo do prizora, ko Ingrid igra klavir, Liv pa jo nemo posluša. Vsaka tipka na klavirju udarja po njenih čustvih in jo tlači v tla. Vsak ton ji trga srce. Kamera ujame vsa njena občutenja, vso njeno bolečino, ki ne potrebuje besed. Ki govori sama zase. In tu je igralska veličina gospe Liv Ullmann, gotovo ene izmed največjih evropskih igralk vseh časov. Igra ne da bi ji bilo treba igrati. Nekaj podobnega seveda počne tudi Ingrid, takrat 63 letna dama, ikona filmske umetnosti, ki se je z vlogo matere tudi poslovila od velikih platen. In to je storila prav v švedskem filmu, na domačem terenu. V filmu velikega režiserja, ki mu v takšnih čutečih in naravnih filmih zlepa ne boste našli para.

Ocena: vredno ogleda


What the fuck is that?

25.10.2007 ob 23:28

Joj, tole kar se gredo po TV3 pa ni samo žalitev za gledalce, marveč tudi za pingvine. In zanima me kdo je budala, ki se skriva pod kostumom.

dsc00785.JPG

Če hočeš Toše Proeskega, vse kar lahko dobiš pa je Andrea Bocelli, počakaj!

25.10.2007 ob 20:03

Fak, kak glas. Ne ga jebat, no. To je tu mač, da nam je bog vzel tega fanta. Pizda no, me to razjezi.

YouTube slika preogleda

Nekoč in danes: Whitney Houston

25.10.2007 ob 18:43

Joj prej joj, kaj pa je ta punca naredila iz sebe. Bila je na vrhu sveta, sedaj pa je v peklu. Kriv je njen bivši mož Bobby Brown, ki jo je navadil na mamila. Kriva pa si je tudi sama, ker ga ni pustila že deset let prej. Škoda jo je, res škoda. Močno upam, čeprav dvomim, da se bo vrnila na pota stare slave in se resnično odvadila mamil in alkohola.

null

Špela Grošelj se je zredila, pa kaj

25.10.2007 ob 16:12

V reviji Nova sem ujel članek, kjer pišejo o tem, da je Špela Grošelj, pevka skupine Atomik Harmonik, postala prava bajsa. Hitro sem prečekiral nekaj forumov in ugotovil, da večina komentarjev ni na njeni strani ter da ji svetujejo naj čimprej shujša. Okej, punca se je res zredila, toda to je ne moti, da ne bi bila še naprej všeč svojim oboževalcem na koncertih. Pač rada konzumira hrano. Kaj je s te narobe? Zakaj bi morala biti suha trlica, da bi se lahko pojavljala v javnosti in še naprej furala imidž zvezdnice.  Naj dela kar hoče. Prepričan sem, da svojih oboževalcev zaradi pridobljenih kil ne bo izgubila. Dokaz je seveda zmaga na šovu Zvezde plešejo, ker je špehec ni prav nič oviral pri elegantnem letenju po plesišču.