Arhiv za September, 2007

Prekleti DVDji

24.09.2007 ob 23:30

Pravkar sem se vrnil iz povsem nedolžnega obiska bližnjega Petrola, kjer sem si hotel privoščiti sendvič. In glej ga zlomka, na polici s časopisi zagledam Mladino, kjer se v ovitku skriva film Sisters. Kultna roba Briana DePalme, ki jo seveda moram imeti. Potem zagledam še Die Hard v Novicah in ugotovim, da tudi tega ne morem pustiti pri miru. Ko se umirim in pač soočim z dejstvom, da bom domov odnesel dva DVDja, pa me useka še Delo, kjer se skriva Scarface. Tisti Scarface z Alom Pacinom, ki ga moja filmska polica ravno tako pogreša. Najbolj grozno mi je to, da imam vse te filme že v divx inačicah in da sem jih videl že stokrat, toda ker so sedaj na originalnih DVDjih in zelo poceni, jih seveda kupim in se potem jezim, da brez veze zapravljam denar. Komaj sem sfolgal z nakupom treh Elvisov Nedeljca in petih Rockyjev novic, pa me že useka nova roba. Hvala bogu, da sem se zadržal pri filmu Before the Rain in pri The Best of Terry Gilliam, ki sta mi seveda ravno tako naredila lušte. Prodajalec se je seveda smejal, prineso Diano pa sem pustil počivati v miru. Kaj pa sendvič? Uganili ste, zmanjkalo mi je denarja in sem domov odšel lačen. Sedaj si ne upam nazaj, da ne bi namesto sendviča spet kupil kak DVD.

dsc00141.JPG

Raper Rhyme God na teletekstu

24.09.2007 ob 22:36

Ker mi je poba še vedno kul sto na uro, mu bom pomagal pri promociji in na blog ruknil nekaj reči, ki se dogajajo z njim. Tule je kopija članka iz teleteksta Televizije Slovenija.

dsc00126.JPG

Recenzija: Universal Soldier

24.09.2007 ob 21:51

zda 1992, akcija, režija: Roland Emmerich, igrajo: Jean Claude Van Damme, Dolph Lundgren, Ally Walker, Jerry Orbach, Tommy »Tiny« Lister

Celebrity Death Match.

Režiser Godzille, Patriota, Dneva pojutrišnjem in Dneva neodvisnosti, je leta 1992 v en film dobil Jeana Claudea Van Dammea in Dolpha Lundgrena. Dva mišičnjkaka iz tujine. Dva univerzalna junaka, ki jima ne bi bila kos niti Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger, kaj šele kak Steven Seagal. In Dolph ter Jean Claude sta bila leta 1992 na vrhu sveta. V zares dobrem filmu. V izvirni inačici Terminatorja, Popolnega spomina in Robocopa. Ali če hočete, tudi filma Cyborg, ki ga je Jean Claude posnel tri leta prej. Jasno, nista se marala. Bila sta smrtna sovražnika. Takšna, da ju je na koncu seveda čakal obračun v dežju. Seksi pretepanje ob katerem so njune oboževalke doživele orgazem. Prav imate, ženskam taki tipi niso všeč, ko se slečejo, marveč ko se pretepajo. Za to so narejeni. V tem so najboljši. In Dolph ter Jean Claude sta bila leta 1992 resnično najboljša v svojem poslu. In v temle filmu, kjer dva ubita vietnamska veterana zamrznejo, spet odmrznejo in čez mnogo let uporabijo za raznorazne akcije. Leto dni kasneje je seveda prišel Demolition Man, toda Universal Soldier je letel dlje. Med klasike žanra, ki je danes v hudi krizi in ki bi spet potreboval dva prava univerzalna vojaka.

Ocena: 8/10

null

Recenzije: The Bourne Ultimatum, Interview, Inland Empire

24.09.2007 ob 20:27

THE BOURNE ULTIMATUM

Najboljše, pa vendar še vedno prekleto preresno poglavje finančno zelo uspešne reciklaže Jamesa Bonda.

Jason Bourne, ki ga že tretjič zelo uspešno fura Matt Damon in ki ga je kot veste prvič že leta 1988 odfural Richard Chamberlain, je še vedno jezen, mrtvo hladen in smrtno resen. Tak, da ga ne bi nikoli povabil na pijačo. Niti na martini, kaj šele na kaj drugega. In jezen, mrtvo hladen ter smrtno resen je tudi film. Tako zelo, da dobimo občutek, da se dogaja čisto blizu nas. Morda celo v sosednji kinodvorani ali pa v mestu, kjer živimo. Tu ni niti ene zabavne enovrstičnice. Niti enega poljuba. Niti ene same sproščujoče besedice. Tu je samo lov na Bournea, ki je seveda vedno korak pred svojimi zasledovalci. Pred ekipo, ki jo vodi brezkompromisni Noah Vosen (David Strathairn), namestnik direktorja CIE. In film je sestavljen iz treh ali štirih sekvenc. Iz treh ali štirih pregonov, se pravi lovov na Bournea, ki se spretno izmika in beži sto na uro. Še bolj divje in zagreto kot v obeh prejšnjih filmih skupaj. Smrtno resno in brez smisla za humor. Brez kančka samoironije, ki jo premore tudi Ethan Hunt. To je napaka, to filmu prepreči, da bi bil zares dober. Zares gledljiv in tak, da bi se zapisal med najboljše akcije vseh časov. Okej, pretepanje v stanovanju in na stranišču je resda prva liga, toda kaj, ko je letos vse to počel že Bruce Willis v četrtem delu serije Die Hard. Tisti Bruce Willis, ki kljub smrtno resni in mrtvo hladni situaciji vedno najde čas za sprostitev. Bourne je ne. In ravno zato je potreboval tri filme, da je ugotovil svojo pravo identiteto.

Ocena: 6/10

INTERVIEW

Woody Allen wannabe.

Steve Buscemi, ki mu kot igralcu v smislu posebneža skorajda ne najdem para, je tokrat v svojem četrtem režijskem poskusu skočil na področje Woodyja Allena. Na področje, ki ga ne obvlada povsem. Na področje, ki bi ga moral pustiti boljšim od sebe. In na področje, ki zadiši tudi na Poslednji tango v Parizu. Nevrotično čvekanje in pecanje lepe in mlade punce je tema, ki jo zadnja leta obrača Woody Allen. Tema, ki izgleda smešno, celo pedofilsko in bedno. Še posebej zato, ker je Woody star in neprivlačen, punce, ki se vanj zaljubijo, pa napete, rosne in divje. In tak je sedaj tudi Steve Buscemi, ki se spravi na Sienno Miller. Na mlado, napeto, navihano in divjo igralko tretjerazrednih grozljivk, ki mu ponudi francoski poljub. Lepo vas prosim. To je brez okusa. Tako kot Sean Connery, ki je v Pasti lovil Catherine Zeta Jones. Okej, punca ga resda heca in vleče za nos, toda kaj ko mu pusti šlatanje in poljube. Tisto, kar mu ne bi pustila niti prostitutka. Še posebej, če bi izgledal kot Steve Buscemi in če bi ona izgledala kot Sienna Miller. In ravno ta huda razlika me je zmotila. Do te mere, da nisem kupil ničesar. Da me ni navdušilo njuno čvekanje v njenem stanovanju. Da nisem padel na njegovo dilemo resnega novinarja, ki nima pojma kako naj naredi intervju z osebo, ki se mu ne zdi zanimiva. Ki jo v bistvu prezira in se sprašuje, kako je njena slava sploh mogoča. Pač film, kjer je Steve Buscemi na glas povedal svoje želje po lepih ženskah, ki bi končale v njegovem objemu. Tako kot Woody Allen, ki si je mlado punco potem omislil še v resničnem življenju.

Ocena: 4/10

INLAND EMPIRE

Mučenje.

Indland Empire se nadaljuje tam, kjer se je končal Mulholand Drive. Film, ki ga je David Lynch posnel leta 2001. Če ga niste razumeli, ste imeli prav. Sedaj ne bo nič drugače, le da je stvar daljša in še bolj nerazumljiva. Taka, da bi lahko z njo mučili svoje sovražnike. Cele tri ure. Od začetka do konca. Ali če hočete, od konca do začetka. Film v filmu, ki se premeša z realnostjo. Realnost, ki je v resnici fikcija. Fikcija, ki ne ve, da je realnost. Realnost, ki ne loči med realnostjo in fikcijo. Film v filmu, ki ne loči med filmom in filmom v filmu. Vse to je novi film Davida Lyncha. Zajebani in mučni eksperiment, ki ga bodo zdržali le najmočnejši. Preveč eksperimenta in čisto nič filma. Le blodnje, prividi, sanje in zajci. Čisto pravi zajčji šov, ki se mu režijo gledalci v studiu. Kot pri filmu Natural Born Killers, le da gre za hujši odklop. Za resnično divji eksperiment, kjer se Lynch fura na staro slavo. Na imidž režiserja z renomejem. Na imidž, kjer si lahko dovoli vse, ker je pač Lynch in ker računa, da si ga ravno zaradi tega ne bo drznil kritizirati nihče. Jasno, če kritiziraš Lyncha, priznaš, da ga ne razumeš. Da nimaš pojma kaj je želel povedati. Če to priznaš, pa pomeni, da si zabit in da ne veš kaj je dober in poseben film. Jebeš poseben film, ki traja tri ure in ki nam ne pove prav nič. Ki ves čas blodi po glavi igralke Laure Dern, katera se zaljubi v soigralca Justina Therouxa in pozabi na mejo med filmom in realnostjo. Na mejo, ki je zdelala tudi igralce, ki so nastopili v poljskem originalu. V filmu, ki so ga pred leti posneli na Poljskem. In v filmu, ki mu zdaj rimejk snema režiser Jeremy Irons. In pozor, poleg zajcev imamo tudi Poljake. Verjetno junake spornega in morda celo zakletega poljskega filma, ki jih Laura Dern na koncu sreča tudi v živo. Pa pojoče prostitutke in številne običajne Lyncheve osumljence, ki pa bi se jih tokrat branil celo Twin Peaks. Hudiča, ki bi se jim odpovedal tudi Eraserhead. Nepotrebni so. Neumni, balastni in taki, da nimajo kaj početi. In ker nimajo kaj početi, pač pojejo. Le film, ki se izgubi že na začetku in film, ki ga bodo hvalili le tisti, ki si ne upajo priznati, da tudi David Lynch lahko posname blesav in slab film.

Ocena: 2/10

null

Čudna pošast v moji kopalnici

24.09.2007 ob 14:46

Danes zjutraj sem na tleh svoje kopalnice našel zelo čudno žival. Muhi podobno (pa vendar ni muha) kreaturo, ki je bila hvala bogu mrtva. Še bolj kot to, da je prišla v mojo kopalnico, me je seveda čudilo dejstvo, da je mrtva in da je speštana. Torej, da jo je nekdo usekal, stisnil in ubil. Kdo? To me zanima. Še posebej zato, ker me ni bilo doma in ker sem prepričan, da tudi moji sosedje nimajo ključa od mojega stanovanja. Misterij se je začel.

dsc00121.JPG

Artur Štern je faca

24.09.2007 ob 14:24

Najprej sem mu dolžan opravičilo, saj ga nisem ravno najbolj maral. Zdel se mi je preserant in glumac. Pač eden tistih, ki se mečejo ven in lovijo medijsko popularnost. Ravno zato nisem bil preveč navdušen nad njegovo predsedniško kampanjo. Ravno zato se mi je zdel njegov nateg le neka blesava igra. Toda sedaj sem ugotovil bistvo. Tip je kul. Jebeno kul. Tako zelo, da mu je vseeno za vse. Da živi na Krasu in se požvižga na okolico in na mnenje tistih, ki ga ne marajo. V četrtek bom v Direktu z njim objavil intervju. Ko sem ga poklical po telefonu, nisem mogel verjeti, da je taka faca. Da se zeza, da je odklopljen. Da ga ne briga nič. Da uživa in da bo za vedno ostal Peter Pan. In taki so tudi njegovi prijatelji. Nori, odštekani, pozitivni in dobre volje. Storil sem napako, ki jo obžalujem in ki je ne bi smel storiti. Bil sem eden tistih bedakov, ki si mnenje o človeku ustvarijo še preden ga spoznajo. To je narobe in te napake ne bom več ponovil. No ja, vsaj delal bom na tem, da je ne bom. In tudi moja dva prejšnja bloga o njemu nista dobra. Sta neumna in debilna. Taka, da se vidi, da ga nisem maral in da sem bil pristranski. To mi gre na živce in to me zelo jezi. Artur, oprosti, bil sem kreten na kvadrat. Ti pa si genij in največja faca daleč na okoli. Če bi bil v finalu za predsedniško igro, bi ti dal glas. Obljubim.

Mater, me je streslo

24.09.2007 ob 12:49

Prav ste prebrali. Streslo me je. Pa ne zato, ker bi dal roko v šteker, marveč zato, ker je bil potres in ker sem doma iz Celja. Dvajset minut nazaj smo ga imeli. Hvala bogu ne kakega velikega in uničujočega, pa vendar takega, da me je kar pošteno zrukalo na stolu in da se mi je močno zatresel tudi računalniški ekran. Kot pri seksu z mojo punco, le da sem bil tokrat sam. In zanimivo mi je to, da ko pride do takšnega lažjega potresa, nisem čisto siguren, da se je res zgodil. Mislim, da se mi je zdelo in da je pač zgornji sosed padel s stola ali na tla vrgel kako težko žogo. Zgleda, da ne verjamem v potrese, da sem nanje pač čisto pozabil in da bi moral usekati kakšen res hud, da bi se ustrašil. Upam, da ne bo, saj je bil že tale mali dovolj, da se vendarle zavem kako močna je narava in kako nemočen je človek, ko pride do česa takega.

Zgodba o punčki na vlaku

24.09.2007 ob 12:16

Včeraj sem se peljal z vlakom. Od Ljubljane do Celja. Kakšno uro in pol. Nič posebnega. Seveda, če ne bi bilo nje. Majhne punčke, ki mi je polepšala dolgočasno vožnjo. Opazil sem jo že na začetku. Takoj ko sem stopil v vlak in se namestil na svoj sedež. No ja, ona je opazila mene. Prišla je do mojega sedeža, se mi smejala, odšla in spet prišla. Kakih dvajsetkrat je ponovila vajo. In vedno je bila nasmejana, vedno mi je mežikala, vedno sem imel občutek, da mi želi nekaj povedati. Njena mamica se je najprej opravičevala, da se pač prvič peljeta z vlakom, da ji je vse novo in da upa, da me ne moti. Razložil sem ji, da ni panike. Da je mala res simpatična ter luštna in da mi je tako ali tako dolgčas. In res, tako simpatičnega otroka nisem videl že sto let. Tako zelo prikupne, prijazne in nasmejane deklice. Kot da bi jo vzel iz kakšnega filma, kjer bi se morala smejati in biti ves čas dobre volje. Nisem si mogel kaj, da je ne bi slikal. In dve slikici objavljam tudi tukajle. Na prvi leži na tleh vlaka, na drugi pa se stiska pri mamici. Cukerček, vam rečem.

dsc00119.JPG dsc00120.JPG

Nabavil digitalca, pa me zanima, če sem nabavil dobro robo

22.09.2007 ob 12:00

Ker sem se naveličal svojega starega Sonyja, sem nabavil novega. In sicer model DSC-H7, ki premore 8.1 milijonov pikslov in 15 kratni optični zoom. Zanj sem odšetel 370 evrov. Ker sem dokupil še kartico za 2 gb in torbico, sem prišel na 430 evrov. Zraven pa sem dobil še daljinski upravljač.

Zanima me, če kdo ve ali je to dobra cena in ali so ti aparati vredni svojega denarja.

Moji najljubši raperji

22.09.2007 ob 04:35

Če se sprehodim skozi tridesetletno zgodovino hip hopa, mi na misel padejo tile maderfakerji.

1. ICE T

2. DMX

null

3. DR. DRE

4. ICE CUBE

5. CANIBUS

null

6. EAZY-E

7. LL COOL J

null

8.CHUCK D

null

9. TRECH

10. RUN DMC

null

11. GRANDMASTER FLASH

12. COOLIO

13. BUSTA RHYMES

14. REDMAN

15. CHINO XL

16. WILL SMITH

17. OL’ DIRTY BASTARD

null

18. LUTHER CAMPBELL

null

19. EMINEM

null

20. WC

null

21. SNOOP DOGG

null

22. 50 CENT

23. TUPAC SHAKUR

null

24. PUFF DADDY

null

25. XZIBIT

null

27. WYCLEF JEAN

28. JAY Z

29. BIG DADDY KANE

null

30. BUSHWICK BILL

31. LUDACRIS

null

32. SIR MIX A LOT

33. KID FROST

34. TIM DOG

35. METHOD MAN

null

46. KRS ONE

47. E40

null

49. BIG PUN

null

50. FAT JOE

null

51. NOTORIOUS BIG

null

52. MAC 10

54. KOOL MOE DEE

Too Young To Die, part 4

22.09.2007 ob 02:16

Pa se jih spomnimo še nekaj. Spet so odšli po svoje in zelo nenadno. Pa vednar, bili so tako zelo kul, da jih ne moremo pozabiti.

Pa igralka Thelma Todd (1905-1935), zvezda več kot 130 filmov, kjer nas je zabavala s svojo mešanico lepote in humorja. Igrala je skupaj s Stanom & Olijem, brati Marx in Harryjem Langdonom. Našli so jo za volanom njenega avtomobila, kjer naj bi napravila samomor s pomočjo ogljikovega monoksida, torej s pomočjo izpušnih plinov. Ker je intimno prijateljevala z znanim gangsterjem Luckyjem Lucianom, so mnogi trdili, da je šlo za umor.

Pa zelo priljubljena pisateljica Jane Austen (1775-1817), avtorica finih in elegantnih ljubezenskih romanov, ki so se vsi po vrsti spremenili v filme in tv serije. Sense and Sensibilty, Emma in Pride and Prejudice. Romani, ki izgledajo tako, kot da bi jih napisali včeraj. Prezgodaj jo je vzela Addisonova bolezen, bolezen, ki zdela hormone, vzame telesno težo, oslabi mišice, zniža krvni pritisk in pobere adrenalin.

Pa temačni in kultni Edgar Allan Poe (1809-1849), ki ga je na leto Franceta Prešerna ravno tako zdelal alkohol. Njegove pesmi je na velika platna najraje butal Roger Corman, v glavnih vlogah pa najbolj užival Vincent Price. Za svojo najbolj znano pesem The Raven ni dobil niti centa, poznavalci pa se zavedajo, da je napisal tudi prvi moderni detektivski roman.

Pa porno starleta Savannah (1970-1994), ljubica Slasha, Grega Allmana, Vincea Niela in Billyja Idola. Ime si je nadela po otroški komediji Savannah Smiles, ves čas jemala heroin, zmešala glavo komiku Paulyju Shoreu in naredila samomor. Njene ljubezenske zveze so šle k hudiču zaradi hude odvisnosti od mamil, po prometni nesreči, kjer si ji poškodovala obraz, pa je padla v hudo depresijo.

Pa igralec Robert Pastorelli (1954-2004), bivši boksar in mamilaš, ki se je vzel skupaj iz odletel najvišje z vlogo pleskarja v seriji Murphy Brown. Na hitro ste ga lahko ujeli tudi v filmih Pleše z volkovi in Policaj iz Beverly Hillsa. Presenetljivo, nesel ga je overdose, za sabo pa je pustil hčerko Gianno, ki je ostala tudi brez leta 1999 preminule mamice Cheremon Jonovich.

Pa znani transvestit Candy Darling (1944-1974), ki je kariero začel v filmu Flesh in se spremenil v eno izmed številnih zvezdic Andyja Warhola. Nesel ga je rak.

Pa kontroverzni in pogumni nizozemski režiser Theo Van Gogh (1957-2004), ki so ga zaradi vsebine njegovih filmov zaklali in ustrelili.

Pa temnopolti Gregory Hines (1946-2003), nepozabni kvazi evnuh iz Smešne strani zgodovine, ki ga je potem odneslo tudi v filme The Cotton Club, White Nights, Running Scared, A Rage in Harlem, Eve of Destruction in Waiting to Exhale. Do prave slave mu ni manjkalo dosti, v zgodovino pa se je zapisal tudi kot odličen plesalec stepa, ki je leta 1989 v filmu Tap nastopil celo z legendarnim Sammyjem Davisom. Nesel ga je rak na jetrih.

Pa komaj 16 letna igralka Tara Correa-McMullen, ki ste jo ujeli v seriji Sodnica Amy, kjer je igrala bivšo članico neke tolpe. Ironično, umrla je zaradi gangsterskega obračuna, kjer se je ob napačnem času znašla na napačnem kraju.

Pa Gregg Hoffman, producent sila uspešnih grozljivk Saw in Saw 2, ki je imel za pasom tudi Georgea iz džungle. Umrl je star 42 let, za sabo pa je pustil tri otroke in ženo. Vzrok smrti naj bi bil povsem naraven.

Pa igralka Wendie Jo Sperber, ki je v osemdesetih zaslovela s serijo Bosom Buddies, zaigrala v komediji Private Benjamin in končala v nadaljevanki Will & Grace. Na hitro ste jo lahko ujeli tudi v uspešnici Back to the Future, v šestinštiridesetem letu pa jo je nesel rak na dojkah. Za sabo je pustila dva najstniška otroka.

Pa producent Robert Newmyer (1956-2005), oče filmov Seks laži in videotrakovi, Dan za trening, The Santa Clause in Don Juan DeMarco, ki ga je zadela srčna kap.

Pa igralec Chris Penn (1965-2006), mlajši in obilnejši brat Seana Penna, ki je posnel preko sedemdeset filmov in se ni nikdar obremenjeval z dejstvom, da mu vedno dajo samo stranske vloge. Če ste bili pazljivi, ste ga ujeli v filmih Best of the Best, Reservoir Dogs, At Close Range, Footloose, Pale Rider, Short Cuts in recimo After the Sunset. Umrl naj bi zaradi čudne mešanice tablet, ki jih je zaužil po nesreči.

Marko Pigac napiše blog o seksu in začne se vojna z Dajano

21.09.2007 ob 22:28

Saj ne morem verjeti kaj sem prebral. Nedolžna objava o novem porno portalu Red Tube, ki jo je spisal blogerski kolega Marko Pigac, je zanetila pravo vojno med tistimi, ki so se lotili komentiranja. Prvi komentarji so bili zabavni, potem pa je zavrelo. Predvsem po zaslugi blogerke Dajane, ki se je zaradi dneva žalovanja zgražala nad tematiko in se zaskrbljeno vprašala, če Marko morda ne reklamira pornografije in s tem ogroža varnost otrok. Rekoč, da tele bloge gledajo tudi otroci in da na ta način pridejo do takšnih vsebin. Lepo vas prosim, pa saj niste resni. Če hoče otrok danes videti golo žensko, pač v iskalnik vtipka ključno besedo in dobi na tisoče zadetkov. Če hoče videti še seks, stori isto in mu ni treba na neke specialne porno strani, saj je zadeva dostopna v pičli sekundi. Marko nima nič pri tem. Marko je le objavil temo o seksu in to je vse. In zakaj bi otroci šli na njegov blog, če imajo kar se seksa tiče na izbiro veliko bolj mamljivih strani? Dajana ga res lomi in dokazuje svojo zaplankanost. Nato ji sledi še Dr. Onyx, ki očitno ravno tako nima pojma zakaj se gre.

In potem se Dajana razburi do konca ter zapiše:

“Ja, točno. Po moje lahko kar vse otroke postrelimo. Če ne pa jih naštimajmo na cesto, da jih bodo avti povozili. Pa kaj je to sploh pomembno? Saj s Slovenci je itak brezveze. To je narod, ki izumira. To je narod, ki nima NOBENEGA spoštovanja. Pa kaj, če je dan žalovanja. Ali pa ravno zato? Še malo, pa bo pri nas incest normalen. Pa kaj jaz tukaj sploh govorim. Ta krava zmešana, ki se tukaj stalno nekaj razburja. Ej, škoda mi je za vsak delček energije, ki ga dam za take “Jokerje in degraderje”. Pljuvate itak v lastno skledo. Ajt. Pornografijo na glavno stran Siola. Luknjo do želodca, da se bo čim bolj videlo. Mastrubiranje obvezno od 9h zjutraj do 21 zvečer. Tema spisa, obvezno za vse blogerje: “Kako sem masturbiral na Dan žalovanja in jXXXXal Dajano v glavo.”

Pa saj to ni res. Kako je mogoče, da se nekdo tako hudo razburi za tako nedolžno objavo ene jebene porno strani? Morda je imela slab dan. Morda sovraži seks. Morda si Marka želi v posteljo. Nikoli se ne ve, a kar je preveč, je preveč. In tole je resnično preveč ter popolnoma brez razloga.

Prav imate, če Marko objavi še kak blog o seksu, zaradi tega ne bo noben avto povozil nobenega otroka.

Laško pokopališče zalila voda

21.09.2007 ob 20:57

Tako je, tudi mrtvi niso imeli miru pred poplavami. Voda je zajela na stotine grobov. Na suhem so ostali le tisti na najvišjih legah. Grozno, če pomislim, da je kakšno krsto ali žaro morda celo odneslo. Ali polomilo kak spomenik. In svojci so danes grobove čistili in žalostno gledali v razdejanje. Bil sem zraven in naredil nekaj posnetkov. Žalostni prizori.
dsc00017.JPG

50 Cent vs. Kanye West

21.09.2007 ob 11:38

Tako imenovane vojne, se pravi sovraštva med raperji, so kot veste zelo nevarna stvar. Le spomnite se 2Paca in Biggiea, ki sta pred leti končala pod točo krogel. Ali recimo Canibusa in LL Cool Jja, ki sta na srečo ostala le pri besednih dvobojih svojih pesmih. Vsi ti fantje so zelo vrče krvi, kar je jasno, saj prihajajo iz geta, kjer jih je iz kriminala potegnila ravno hip hop glasba. Najnovejšo vojno, najnovejši dvoboj, ali če hočete, najnovejše trde besede, pa sta zakuhala 50 Cent in Kanye West, trenutno najbolj vroča in zanimiva raperja, ki ju seveda zdeluje premočan ego.

Vse skupaj je začel 50 Cent, ki je izjavil, da bo prenehal delati glasbo, če bo njegov konkurent Kanye svojo novo ploščo prodal v več izvodih od njega. Oba glasbenika sta namreč nove albume v trgovino poslala na isti dan in situacijo segrela do konca. Zaenkrat vse ostaja na ravni besednih dvobojev in javnih žaljenj, torej na ravni prebrisane reklame, toda nikoli se ne ve kaj se lahko zgodi, ko bo šel kdo izmed njiju predaleč.

To je še posebej nevarno pri 50 Centu, ki prihaja iz ulice, kjer je bil preprodajalec drug in je večkrat končal pod točo krogel. Kanye je bolj eleganten in umirjen, zato bo verjetno ostal le pri besedah in njun dvoboj uporabil za dvigovanje svojega super ega in za boljšo prodajo svoje nove plošče Graduation. Če ste gledali podelitev MTV glasbenih nagrad, ste ju videli skupaj na odru. Bila sta kot pes in mačka. Morda le zaradi reklame in medijske finte, morda zaradi hudega sovraštva in čakanja na pravo priložnost za poteg pištole.

Nekaj podobnega sta izvedla tudi na naslovnici zadnje izdaje revije Rolling Stone, 50 Cent pa je Westa označil za »nepomembno čebelo«, ki njemu kot »velikemu šefu« ne seže niti do gležnjev. Glasbeni kritiki sicer enoglasno trdijo, da je Westov album veliko boljši, bolj izviren in originalen, medtem ko Centov Curtis pač obrača znane in preizkušene teme. Cent se na to seveda požvižga in čaka na prodajne rezultate, saj je obljubil, da bo zapustil hip hop industrijo, če ga West preseže. In pozor, prvi rezultati kažejo, da ga je West presegel za 400 tisoč prodanih izvodov.

Ker sem bil naiven, sem imel hude težave s svojim črnim BMWjem

20.09.2007 ob 23:37

Letos junija sem prodal svoj avto. Svoj jebeni črni bmw 520, ki je bil po desetih letih vreden manj od dreka. Dobesedno. Zanj so mi ponujali med 1000 in 3000 evrov. Neka avto hiša celo 500 evrov. Rekoč, da ne bo šel dobro v prodajo in da pač ni več nov. Ko sem ga dal v oglasnik, so prihajali razni bedaki in se pritoževali nad takšnimi in drugačnimi napakami.

Bil sem tako jezen, da sem jim zabrusil, da lahko novega dobijo v trgovini in da je pač vreden 20 milijonov več. Moj ima pač nekaj napak in je zato 19 milijonov cenejši. Sicer pa ni zgledal slabo. Nekaj prask, malo uničen volanski obroč, kakšna majhna razpoka in to je vse, kar ga je načelo v desetih letih. Malo nazaj sem menjal zavore, katalizator in amortizerje, registracija in cestni sklad pa sta držala še leto dni. Ko sem skorajda obupal in se sprijaznil z dejstvom, da ga bom pač imel do konca življenja, mi je bodoči tast svetoval, da naj ga peljem na ljubljanski avtomobilski sejem.

In sem ga. In ravno tam sem srečal fanta, ki mi je ponudil 2500 evrov ter gotovino na roke. Zdelo se mi je malo, pa sem vseeno sprejel, saj sem rabil denar, pa še znebiti sem se ga hotel. Še posebej zaradi stroškov popravil in zavoljo jeze nad prijateljem, ki mi ga je pred letom dni prodal za veliko več denarja in me prinesel okoli. In potem sem storil usodno napako, saj sem fantu, ki mi je dal 2500 evrov dovolil, da ga je odpeljal brez odjave in novega zavarovanja. Ugodil sem prošnji, da ga imam še kak mesec ali dva pisanega nase in da se bo on potem odločil, ali naj ga proda, ali ga ima pač zase. Zdel se mi je okej dečko. Predstavil mi je tudi punco, večkrat pa smo se naključno videli v mestu. Plačal mi je dva obroka za registracijo, mi poslal pogodbo in obljubil, da mi bo javil kako in kaj.

In res, čez dva meseca mi je povedal, da ga je prodal naprej in da bom od novega lastnika dobil kopijo nove police in prometne. Čakal sem in čakal, pa ni bilo nič. Fant je povedal, da se mu novi lastnik ne javlja na telefon in da je očitno izginil z mojim avtom vred. Huda situacija. Avto pisan name, lastnika nikjer, zavarovalna polica teče, rešitve pa ni. Zavarovanja nisem mogel prekiniti, saj nisem imel kopije nove police. Na občini so mi povedali, da za odjavo rabim tablice ali prometno, pogodba pa ne velja, saj ni original marveč kopija. Na policiji pa se niso kaj dosti brigali, saj ni šlo za kriminalno dejanje, marveč za mojo malomarnost. Katastrofa brez rešitve in čakanje kaj se bo zgodilo. Fant, ki mi je dal 2500 evrov, novega lastnika ni dobil, sam pa sem čakal kdaj bom dobil kazen za prehitro vožnjo. Ali podatke o prometni nesreči, kjer bodo meni vzeli razredi bonifikacije. Ali bog ne daj, kakšnega policaja, ki me bo vprašal zakaj imam truplo v avtu ali zakaj sem vozil begunce ter oropal banko. Vse to mi je šlo skozi glavo, ki še vedno ni mogla verjeti, da sem bil tako zelo naiven na začetku.

In potem se je zgodil čudež. Pred desetimi dnevi sva se s punco sprehajala po Kranju in na parkirišču videla črn bmw s celjsko registracijo. Moj jebeni bmw z novimi felgami in gumami. Malce drugačen, pa vendar moj. No ja, od nekoga drugega in še vedno pisan name. Ne vem kje je moja punca našla pogum, toda odkorakala je v bližnji lokal in ujela dva tipa, ki sta se pripeljala v mojem bmwju. No ja, njunem, le da je še vedno bil pisan name. Sam sem hotel potrgati tablice in skozi šibedah ukrasti prometno ter jo pobrisati neznano kam, toda punca me je pravočasno poklicala ter povedala, da sta fanta okej in da ne vesta kaj je šlo narobe. In res, stopim k njima. Malce prestrašen, pa vendar dovolj samozavesten, da sta vedela, da je šlo zares. Povesta mi, da je avto že registriran na novo, da nova zavarovalna polica že obstaja in da je zajebal moj fant, ki sem mu avto prodal za 2500 evrov. Komu naj zdaj verjamem. Kdo me vleče za nos. In kako je mogoče, da je šlo za tako neverjetno naključje, da sem našel svoj avto in se ob pravem času znašel na pravem mestu. Kakorkoli že, fanta sta mi obljubila, da mi bosta poslala vse dokumente. Ker sem naiven, sem jima verjel. Ju naslednji dan srečal v kinu in včeraj po pošti res dobil obljubljene dokumente. Jutri grem prekinit zavarovanje. Jezen, ker sem zvedel, da sta fanta za avto plačala 3800 evrov. Pa vendar pomirjen, da na svetu morda še vedno obstajajo pošteni ljudje. Ali vsaj ljudje, ki se ustrašijo, če jih ujameš in postaviš pred dejstvo.

dsc04545.JPG