THE BOURNE ULTIMATUM

Najboljše, pa vendar še vedno prekleto preresno poglavje finančno zelo uspešne reciklaže Jamesa Bonda.

Jason Bourne, ki ga že tretjič zelo uspešno fura Matt Damon in ki ga je kot veste prvič že leta 1988 odfural Richard Chamberlain, je še vedno jezen, mrtvo hladen in smrtno resen. Tak, da ga ne bi nikoli povabil na pijačo. Niti na martini, kaj šele na kaj drugega. In jezen, mrtvo hladen ter smrtno resen je tudi film. Tako zelo, da dobimo občutek, da se dogaja čisto blizu nas. Morda celo v sosednji kinodvorani ali pa v mestu, kjer živimo. Tu ni niti ene zabavne enovrstičnice. Niti enega poljuba. Niti ene same sproščujoče besedice. Tu je samo lov na Bournea, ki je seveda vedno korak pred svojimi zasledovalci. Pred ekipo, ki jo vodi brezkompromisni Noah Vosen (David Strathairn), namestnik direktorja CIE. In film je sestavljen iz treh ali štirih sekvenc. Iz treh ali štirih pregonov, se pravi lovov na Bournea, ki se spretno izmika in beži sto na uro. Še bolj divje in zagreto kot v obeh prejšnjih filmih skupaj. Smrtno resno in brez smisla za humor. Brez kančka samoironije, ki jo premore tudi Ethan Hunt. To je napaka, to filmu prepreči, da bi bil zares dober. Zares gledljiv in tak, da bi se zapisal med najboljše akcije vseh časov. Okej, pretepanje v stanovanju in na stranišču je resda prva liga, toda kaj, ko je letos vse to počel že Bruce Willis v četrtem delu serije Die Hard. Tisti Bruce Willis, ki kljub smrtno resni in mrtvo hladni situaciji vedno najde čas za sprostitev. Bourne je ne. In ravno zato je potreboval tri filme, da je ugotovil svojo pravo identiteto.

Ocena 3 in pol

INTERVIEW

Woody Allen wannabe.

Steve Buscemi, ki mu kot igralcu v smislu posebneža skorajda ne najdem para, je tokrat v svojem četrtem režijskem poskusu skočil na področje Woodyja Allena. Na področje, ki ga ne obvlada povsem. Na področje, ki bi ga moral pustiti boljšim od sebe. In na področje, ki zadiši tudi na Poslednji tango v Parizu. Nevrotično čvekanje in pecanje lepe, seksi ter mlade punce je tema, ki jo zadnja leta obrača Woody Allen. Tema, ki izgleda smešno, celo pedofilsko in bedno. Še posebej zato, ker je Woody star in neprivlačen, punce, ki se vanj zaljubijo, pa napete, rosne in divje. In tak je sedaj tudi Steve Buscemi, ki se spravi na Sienno Miller. Na mlado, napeto, navihano in divjo igralko tretjerazrednih grozljivk, ki mu ponudi francoski poljub. Lepo vas prosim. To je brez okusa. Tako kot Sean Connery, ki je v Pasti lovil Catherine Zeta Jones. Okej, punca ga resda heca in vleče za nos, toda kaj ko mu pusti šlatanje in poljube. Tisto, kar mu ne bi pustila niti prostitutka. Še posebej, če bi izgledal kot Steve Buscemi in če bi ona izgledala kot Sienna Miller. In ravno ta huda razlika me je zmotila. Do te mere, da nisem kupil ničesar. Da me ni navdušilo njuno čvekanje v njenem stanovanju. Da nisem padel na njegovo dilemo resnega novinarja, ki nima pojma kako naj naredi intervju z osebo, ki se mu ne zdi zanimiva. Ki jo v bistvu prezira in se sprašuje, kako je njena slava sploh mogoča. Pač film, kjer je Steve Buscemi na glas povedal svoje želje po lepih ženskah, ki bi končale v njegovem objemu. Tako kot Woody Allen, ki si je mlado punco potem omislil še v resničnem življenju.

Ocena 3

INLAND EMPIRE

Mučenje.

Indland Empire se nadaljuje tam, kjer se je končal Mulholand Drive. Film, ki ga je David Lynch posnel leta 2001. Če ga niste razumeli, ste imeli prav. Sedaj ne bo nič drugače, le da je stvar daljša in še bolj nerazumljiva. Taka, da bi lahko z njo mučili svoje sovražnike. Cele tri ure. Od začetka do konca. Ali če hočete, od konca do začetka. Film v filmu, ki se premeša z realnostjo. Realnost, ki je v resnici fikcija. Fikcija, ki ne ve, da je realnost. Realnost, ki ne loči med realnostjo in fikcijo. Film v filmu, ki ne loči med filmom in filmom v filmu. Vse to je novi film Davida Lyncha. Zajebani in mučni eksperiment, ki ga bodo zdržali le najmočnejši. Preveč eksperimenta in čisto nič filma. Le blodnje, prividi, sanje in zajci. Čisto pravi zajčji šov, ki se mu režijo gledalci v studiu. Kot pri filmu Natural Born Killers, le da gre za hujši odklop. Za resnično divji eksperiment, kjer se Lynch fura na staro slavo. Na imidž režiserja z renomejem. Na imidž, kjer si lahko dovoli vse, ker je pač Lynch in ker računa, da si ga ravno zaradi tega ne bo drznil kritizirati nihče. Jasno, če kritiziraš Lyncha, priznaš, da ga ne razumeš. Da nimaš pojma kaj je želel povedati. Če to priznaš, pa pomeni, da si zabit in da ne veš kaj je dober in poseben film. Jebeš poseben film, ki traja tri ure in ki nam ne pove prav nič. Ki ves čas blodi po glavi igralke Laure Dern, katera se zaljubi v soigralca Justina Therouxa in pozabi na mejo med filmom in realnostjo. Na mejo, ki je zdelala tudi igralce, ki so nastopili v poljskem originalu. V filmu, ki so ga pred leti posneli na Poljskem. In v filmu, ki mu zdaj rimejk snema režiser Jeremy Irons. In pozor, poleg zajcev imamo tudi Poljake. Verjetno junake spornega in morda celo zakletega poljskega filma, ki jih Laura Dern na koncu sreča tudi v živo. Pa pojoče prostitutke in številne običajne Lyncheve osumljence, ki pa bi se jih tokrat branil celo Twin Peaks. Hudiča, ki bi se jim odpovedal tudi Eraserhead. Nepotrebni so. Neumni, balastni in taki, da nimajo kaj početi. In ker nimajo kaj početi, pač pojejo. Le film, ki se izgubi že na začetku in film, ki ga bodo hvalili le tisti, ki si ne upajo priznati, da tudi David Lynch lahko posname blesav in slab film.

Ocena 2