Prav ste prebrali. Streslo me je. Pa ne zato, ker bi dal roko v šteker, marveč zato, ker je bil potres in ker sem doma iz Celja. Dvajset minut nazaj smo ga imeli. Hvala bogu ne kakega velikega in uničujočega, pa vendar takega, da me je kar pošteno zrukalo na stolu in da se mi je močno zatresel tudi računalniški ekran. Kot pri seksu z mojo punco, le da sem bil tokrat sam. In zanimivo mi je to, da ko pride do takšnega lažjega potresa, nisem čisto siguren, da se je res zgodil. Mislim, da se mi je zdelo in da je pač zgornji sosed padel s stola ali na tla vrgel kako težko žogo. Zgleda, da ne verjamem v potrese in da bi me moral usekati kakšen res hud, da bi potem verjel. Upam, da me ne bo, saj je bil že tale mali dovolj, da vem kako močna je narava in kako nemočen je človek, ko se razjezi.