Vem, da me bodo zdajle križali pravi ljubitelji opere in klasične glasbe, ki ne marajo, da kak umetnik prestopi na tako imenovano komercialno stran, toda ne morem si kaj, da ne bi priznal, da me vedno znova najbolj presuneta ravno pesmi Miserere (maestro jo je zapel z Zuccherom in Andreo Bocellijem) in Sorry, kjer mu je pomaga peti Tracy Chapman. Kdor je sposoben pri teh dveh pesmicah zadržati solze solze, je trd ko kamen. Meni ne rata nikoli. Prav nikoli, pa če ju poslušam vsak dan po desetkrat zapored.

Potem je tu seveda znameniti duet s Frankom Sinatro, kjer zapojeta My Way. Čista klasika in pesem, ki seže globlje od duše, vam rečem. Taki dve legendi na kupu. In to hkrati in v eni pesmi.

Pa duet z Bonom in pesem Miss Sarajevo. Krasna zadeva, kjer me prime, da bi odprl okno in glasno zakričal.

Pa jasno da dueta s Celine Dion in z Mariah Carey. Joj, kako močno paše. Joj, kako nežno boža dušo.

Pa vrhunec s pesmijo We Are the World, ki so ga seveda zapeli na šovu Pavarotti and Friends.

In nastop treh tenorjev iz leta 1994, kjer pomagata Placido in Jose. Nepozabno in večno.

In tako končno pridemo do maestrovih solo nastopov. Do njegovih mojstrskih interpretacij znanih oper, kjer me na rit vedno znova vržejo Nessun Dorma, O sole Mio, Caruso, Ave Maria, La Donna e Mobile in recimo Santa Lucia.

In tako počasi pridemo še do dueta z Lauro Pausini, kjer zapojeta Tu che m’hai preso il chor.

No ja, takrat pa me tako ali tako ni več, saj od mene ostane le še luža.

Maestro, še zdaj ne morem verjeti, da te ni več z nami.