IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NA GLAS

Nekaj dni po smrti velikega tenorista Luciana Pavarottija sem se odpravil v Big Bang, da bi mu izkazal čast z nakupom originalnega cedeja. Našel sem trojni album. Lepo zapakiran, črn in ravno prav nostalgičen spomin, kjer so na treh zgoščenkah zbrani vsi njegovi največji hiti. Zadeva je stala 8 evrov, malce manj od svetlega dvojnega in popolnoma enako kot je stal svetli trojni. Izbral sem črnega, ker se mi je zdel najbolj kul. Prvi cede, ki se je začel z znamenito Nessun Dormo, sem vtaknil v avtoradio in začel uživati. Ni šlo, posnetek je bil katastrofalno slab. Tako zelo, da so me začela boleti ušesa in da mi je šlo na jok. Prevrtel sem nekaj sekund naprej in stanje je bilo isto. Prestavil sem na novo pesem, spet isto. V avtoradio sem vtaknil drugi in tretji cede, spet isto. Doma se je zgodba ponovila na stolpu, kjer seje vse skupaj slišalo kot iz starega gramofona. Zadevo sem seveda jezno zapakiral nazaj, se opravičil Pavarottiju in jo nesel v Big Bang. Prodajalec mi je prijazno in kljub temu neumno pojasnil, da se za malo denarja dobi malo muzike in da so vsi Pavarotiji za osem in manj evrov posneti tako slabo. Da gre pač za stare posnetke in da bodo čez čas dobili nove, ki pa bodo stali vsaj dvajset evrov. Trojnega Pavarottija sem menjal za DVD filma The Big Bus, v žepu ma so mi ostali še trije evri, ki bodo prišli prav, ko bom kupil originalnega Pavarottija za 20 evrov. Najbolj grozno pa se mi je seveda zdelo to, da so jih prodali kar lepo število in da se ni prav noben kupec pritožil. Kot sem že rekel, Pavarotti se zagotovo obrača v grobu.