Too Young To Die, part one

19.09.2007 ob 23:50

Pa se jih spomnimo. Vseh tistih, ki so umrli prehitro. Zelo prehitro. Hitreje kot so se rodili, hitreje kot so živeli, hitreje kot so se spremenili v legende.

Rudolph Valentino
Leta 1895 rojeni zvezdnik je Ameriko osvojil kot za šalo in se spremenil v prvi pravi seksualni simbol, v prvega pravega latino ljubimca, ki je obrnil celo Greto Garbo. Ko je leta 1921 posnel Šejka, so ženske padale v nezavest, ko se je začelo govoriti, da ima raje moške, pa mu niso verjeli niti moški. In potem je umrl. Leta 1926, star komaj 31 let. Zdelala ga je rana na želodcu, na njegov pogreb pa je prišlo 80 tisoč oboževalcev. In Pola Negri je priznala: »Moja ljubezen do Valentina je bila največja ljubezen mojega življenja.«

Jean Harlow
Platinasto blondinko in fatalko, Marilyn Monroe pred Marilyn Monroe, za katero so moški umirali tudi v resnici, je leta 1937 pri rosnih 26-ih usekalo hudo vnetje žolčnika in nam jo v spominu pustilo le v filmih The Public Enemy, Platinum Blond, Reckless, Saratoga in seveda Red Dust, kjer jo je osvajal veliki Clark Gable. In Jean je letela daleč. Na sam vrh Hollywooda in filmskih uspešnic, ki jih je nizala kot po tekočem traku. Če ne bi umrla, bi se verjetno spremenila v največjo zvezdo vseh časov. V zvezdo, ki bi v posteljo dobila prav vse moške. Tudi Marlona Branda.

Charlie Parker
Charlie Parker, za prijatelje The Bird«, za glasbeno zgodovino pa eden izmed najboljših saksofonistov vseh časov, je bil že v rani mladosti obsojen na propad. Ljubitelj droge, seksa in alkohola, ki se je prvič poročil že pri šestnajstih in še istega leta zaplodil svojega prvega otroka, bi zagotovo končal v arestu, če ne bi igral kot nor. Kot najboljši od najboljših. Pa četudi so ga že pri 26-ih zaradi hude psihoze vtaknili v umobolnico in mu napovedali konec. Pa čeprav je bil ves čas po malem bolan na jetrih in želodcu. Leta 1955 ga je pri 35-ih pokončala odpoved srca, ljubitelji jazza pa še danes doživljajo orgazme med poslušanjem njegovih plošč.

James Dean
James Dean, nežnejša inačica Marlona Branda, je na sceno usekal kot angel. Kot čistokrvni lepotec, v katerega so se zaljubile prav vseh ženske našega planeta. Bil je kot Montgomery Clift, le da je bil še bolj seksi, kot John Garfield, le da je bil lepši, in kot Brando, le da se je znal pačiti še bolj prepričljivo. In potem se je zaletel z avtomobilom. S svojim novim poršejem. Star je bil 24 let. Njegov sopotnik jo je odnesel z zlomljeno nogo in poškodbo glave, voznik nasproti vozečega avtomobila je fasal samo nekaj prask, nesrečni Dean, Jezus Kristus, ki mu ni bilo treba igrati devičnika, pa je ostal brez glave. Tako kot njegove fanice, ko so gledale Upornika brez razloga.

Marilyn Monroe
Pri MM je štimalo vse. Njen glas, njena pojava in njeni filmi. Od Sedem let skomin, kjer je dvignila krilo, do Nekateri so za vroče, kjer je obnorela Tonyja Curtisa. Od rojstnodnevne čestitke predsedniku Kennedyju, do filma The Misfits, kjer igrala bolje od Clarka Gablea. Punca je obnorela svet. Do konca in naprej. Bolj kot Sophia Loren in Brigitte Bardot. Bila je neponovljiva. Leta 1949 se je slikala za nek koledar, potem pa se zelo kmalu spremenila v kult in v največjo zvezdo vseh časov, v igralko, ki je daleč za sabo pustila celo Avo Gardner in Kim Novak. Toda pozor, bila je nesrečna. Zelo nesrečna. Tako nesrečna, da je leta 1962 pri 36-ih naredila samomor s tabletami. In potem so prišle teorije zarote. Predvidevanja, da naj bi jo dal umoriti predsednikov brat Robert Kennedy, da naj bi jo umorila mafija, da naj bi jo pospravil J. Edgar Hoover, da naj bi se umaknila očem javnosti in zaživela nekje v Avstraliji. Hvala Bogu, da še vedno živi na velikem platnu, kjer sije tako kot je sijala nekoč. Za vedno.

Jayne Mansfield
Ko je Jayne Mansfield, Marilyn Monroe na kubik, leta 1956 zaigrala v filmu The Girl Can’t Help It, so moški za trenutek izgubili razum. Za tiste čase je bila tako atraktivna, da ji sploh ni bilo treba igrati. Dovolj je bilo, da je prišla, zamigala in se spremenila v kult. V mokre sanje Russa Meyerja, ki je ni uspel dobiti v noben svoj film. In potem je prišlo leto 1967, leto fatalne prometne nesreče, ki je vzburjala tudi junake Cronenbergovega filma Crash. In pozor, tekoče je govorila pet jezikov, diplomirala iz klavirja in violine, se za Playboy slekla že leta 1956, trdila, da premore IQ 163 čeprav tega v s šolskimi ocenami ni dokazala, avto, v katerem je umrla pri 34-ih letih, pa so pred časom prodali za 8 tisoč dolarjev.

John Candy
Okej, leta 1950 rojeni komik John Candy resda ni nikdar ujel slave svojih kolegov, kar pa ne pomeni, da ni letel daleč in da ni posnel cele kopice zelo zabavnih filmov, ki jih ne bomo nikoli pozabili. Dober je bil v duetu, se pravi takrat, ko mu ni bilo treba filma nositi na lastnih ramenih, najboljši pa v komediji Who’s Harry Crumb, kjer je igral zmedenega in malo manj bistrega detektiva. In bil je debel. Predebel. Vse do svoje prerane smrti leta 1994, ko mu je mast zalila srce. Škoda.

John Belushi
Kultni John (1949-1982), starejši brat Jamesa Belushija, je prišel, videl in zmagal. Najprej v seriji Saturday Night Live, potem pa v filmih Animal House in Brata Blues, kjer mu je družbo delal Dan Aykroyd. In postal je popularen. Zelo popularen. In to ga je zdelalo. Zašel je na napačno pot in se uničil z mamili. S kokainom in heroinom. Doma je bil iz Albanije, Amerika pa mu je jedla iz dlani. Čisto do konca, ko ni zdržal. Če bi zdržal, bi se spremenil v eno izmed največjih zvezd vseh časov. Le poglejte si ga v skeču, kjer igra mehiško čebelo in v komediji 1941, kjer igra pijanega pilota.

River Phoenix
Mali River, brat Joaquina Phoenixa, ki je na velikih platnih zablestel že kot otrok, je bil znan po svojem čistem imidžu. Po boju proti drogam in alkoholu. Ni ju potreboval, da je bil dober. Da je znal igrati. Da je igral bolje od svojih soigralcev. Pri 18-ih je snel oskarjevsko nominacijo za dramo Running on Empty, zaigral v tretjem Indiana Jonesu, šel čez rob v filmu My Own Private Idaho in nas leta 1993, ko je dopolnil komaj 23 let, šokiral s smrtjo. Z novico, da so ga pokopala mamila. In to pred klubom prijatelja Johnnyja Deppa. Če bi preživel, bi se zagotovo spremenil v Dustina Hoffmana in oskarje pobiral večkrat kot Jack Nicholson.

Montgomery Clift
Stari dobri Monty je bil lep. Hudo lep. Tako lep, da so ga v filmu A Place in the Sun skupaj z Elizabeth Taylor proglasili za najlepši filmski par vseh časov. In znal je igrati. Tako dobro kot Brando in James Dean. Včasih celo bolje. Še posebej v filmu From Here to Eternity in filmu Judgement at Nurenberg, ki mu je vrgel četrto nominacijo za oskarja. Tip je bil prava zvezda. Vse do hude prometne nesreče, ki mu je popačila obraz in ga obrnila v napačno smer. In zob, ki se mu je med treskom nevarno zapičil v grlo, je uspela odmakniti njegova prijateljica Elizabeth Taylor, s katero je takrat ravno snemal film Raintree Country. Potem je šlo navzdol. Kljub temu, da so mu obraz spravili skupaj in da niso vedeli za njegovo skrito homoseksualnost. Uteho je našel v drogah. Vse do žalostnega konca leta 1966, ko ga je pri 46-ih pokopala zamašitev srčnih žil.

Judy Garland
Naša mala Judy (1922-1969) je bila nekje nad mavrico. Somwhere over the Rainbow. Pri Čarovniku iz Oza, ki jo je ponesel iz Kanzasa. Kot njenega psička Tota in njeno gromozansko slavo, ki pa ji ni bila kos. Pa četudi je bila odlična tudi kasneje. Tudi takrat, ko je odrasla in zaigrala v filmih A Star is Born in Judgement at Nurnberg. Medel jo je alkohol, medli so jo splavi, medel jo je seks, medla so jo mamila. Tako kot njeno hčerko Lizo Minnelli. Tako kot mnoge otroške zvezdnike Hollywooda, ki niso zdržali pritiska. Eni so šli še prej, drugi pozneje. In Judy je šla nekje vmes. V zrelih letih. Pa vendar, šla je prezgodaj.

Bruce Lee
Gospod kung fu, mojster borilnih veščin in možakar, ki je iz Hong Konga naredil Hollywood. In to tisoč let pred Jackiejem Chanom, Jetom Lijem in Chow Yun Fatom. Bruce Lee (1940-1973) je bil nepozaben. Glasen, mali, navihan, karizmatičen in energičen. Kot James Dean, le da ni rabil posebnih efektov. In leta 1973 je na novo napisal zgodovino ter posnel film Enter the Dragon, najboljši karate film vseh časov. In postal je zvezda. Hit sezone, naslovnica številnih časopisov, ki se pred tem za Kitajce niso zmenili. Potem je umrl. Bojda zaradi otekline na možganih, zaradi nepričakovane reakcije na hašiš, s katerim si je miril živce po napornih snemanjih. Po naporu svojega zadnjega, na žalost nedokončanega filma Game of Death, kjer se je ruknil s košarkarjem Kareem Abdul Jabbarjem. To je bil šok. Večji od smrti Rudolpha Valentina, večji od smrti Jamesa Deana. In prišle so teorije zarote. Domneve, da so ga ubili člani triade, da so ga pospravili skrivni mojstri borilnih veščin, da so ga nesli starodavni kitajski demoni. Poba je bil trn v peti kitajskim običajem, saj je kazal tisto česar ne bi smel. Tisto, kar je bilo do takrat skrito v knjigah in šaolinskih templjih. Umrl je v stanovanju ljubice Betty Tingpei, njegova žena Linda pa je morala mnogo let kasneje sprejeti še smrt njunega sina Brandona Leeja (1965-1993), zvezde filmov Showdown in Little Tokyo in Rapid Fire, ki je v uspešnici The Crow očitno odletel predaleč in zmotil starodavne demone. Ubil ga je namreč metek, ki bi moral biti slepi naboj, se pravi filmski trik za smrt lika, ki ga je igral. Največja ironija vseh časov, ki Brandona in Brucea postavi pred brata Kennedy.

Elvis Presley
»Elvis has left the building.« Mnogi so sicer prepričani, da to ni res, da je kralj še vedno živ, da jih heca, da se je naveličal in da se bo pač vrnil ko se mu bo zahotelo. Toda le zakaj bi se vrnil, ko pa je njegova popularnost od njegove smrti leta 1977 (rodil se je leta 1935), ko so ga zjebale tablete in alkohol, ostala popolnoma enaka. In Elvis je bil mit. Večji od Boga in Jezusa. Največji med največjimi. Tudi na velikem platnu, kjer je filme snemal kot po tekočem traku. No ja, v bistvu je šlo za dolge spote njegovih aktualnih uspešnic in za rajcanje njegovih gorečih oboževalk. In poba je znal migati. In peti. In šarmirati. Bolj kot Frank Sinatra in Bing Crosby skupaj. Prodal je milijardo plošč, sproduciral še več posnemovalcev, zaplodil povprečno hčerko Liso Marie, osvojil črni pas v karateju, se rodil kot dvojček takoj po porodu umrlemu bratcu, imel na dan smrti v krvi deset različnih tablet, bil v neposrednem in zelo bližnjem sorodu s predsednikom Abrahamom Lincolnom, daljnem sorodu s predsednikom Jimmyjem Carterjem, umrl z vsega 5 milijoni dolarjev na računu, osvojil srce Ann-Margret in Cybil Shepherd, s svojim koncertom iz Havajev podrl gledanost prvega obiska Lune in poskusil svoji mali hčerkici Lisi tik pred smrtjo priskrbeti privatno kopijo filma Vojna zvezd. Jasno, bil je kralj. In to brez da bi mu bilo treba posekati gordijski vozel.

Chris Farley
Umrl je star 33 let. Kot Jezus, le da je tehtal vsaj dvesto kil več. Dvesto kil preveč. Preveč, da bi njegovo srce zdržalo njegovo energijo, dretje, skakanje in kokain. Poba je bil čisti adrenalin, čisti Red Bull. Bolj divji kot John Belushi, bolj nor kot Jack Black. Začel je v ekipi Saturday Night Live, zablestel v komedijah Beverly Hills Ninja, Tommy Boy, Black Sheep in Almost Heroes, skozi spustil komedijo The Cable Guy in se počasi spreminjal v pravo zvezdo. V novega Johna Candyja, v rezervo za Johna Goodmana. Bil je simpatičen. Bil je kot nasedli kit, ob katerem nismo jokali, marveč se mu režali. Še posebej v skeču, kjer je s Patrickom Swayzejem tekmoval na plesni avdiciji.

Raul Julia
Pri 54-ih leta 1994 za srčnim infarktom, ki je bil posledica raka, umrli Raul Julia, nam bo za vedno ostal v spominu kot Gomez Addams, vodja zmedene familije Addams, kjer je tako strastno poljubljal roko svoje filmske žene Anjelice Houston. In Raul je bil kul. Že v rani mladosti, ko je postal eden vodilnih gledaliških igralcev svoje generacije in še posebej v filmu Poljub ženske pajka, kjer je pokazal, da zna igrati kot hudič. Kot zares vrhunski igralec, ki ga je Hollywood potem vtaknil v številne uspešnice. Tudi v celovečerce Tequila Sunrise, Presumed Innocent in The Rookie, kjer je njegovo ženo igrala vroča Sonia Braga. In potem je prišla polomija Street Fighter, kjer je igral popularnega generala Bisona. Nič čudnega, da ga je kap zadela med snemanjem. Film je bil tako zelo slab, da ga je komaj preživel celo Jean Claude Van Damme.

Christopher Reeve
Ko je maja leta 1995 svet obšla novica, da je Christopher Reeve, nepozabni Superman, legendarni »man of steel«, neuničljivi Marsovec, ki ga je lahko zdelal samo kriptonit, padel s konja, si fatalno poškodoval hrbtenico in za vedno ostal v invalidskem vozičku, sem pomislil, da gre za nesramno šalo. Za nemoralni črni humor, za novinarsko raco in za novico, ki ne more biti resnična. Toda šlo je zares. Zelo zares. Tako zares, da je ubogi Christopher, ki je vlogo Supermana igral štirikrat, lahko dihal le s pomočjo aparata, premikal le usta in se vozil na vozičku. Noge ga niso ubogale, poškodba je bila prehuda. Toda Chris ni obupal. Boril se je. Kot Superman. Kot pogumni, močni in neuničljivi borec, ki upa na zmago. In stvari so začele iti na bolje. Še posebej leta 1998, ko je zaigral glavno vlogo v rimejku Hitchockovega Dvoriščnega okna, začel dihati brez aparata, znova dobil sposobnost vonja in občasno premaknil celo prst na roki. A bitka je bila zgubljena. Za vedno. In sicer 10. oktobra 2004, ko se mu je ustavilo srce. Ko je svet znova obšla novica, da je umrl Superman. In tokrat sem verjel. Resda s solzami v očeh, toda za vedno. In Chris bo ostal Superman. Pa četudi je zavrnil vloge v filmih American Gigolo, The Running Man, The Bounty in Body Heat, filmih, ki bi iz njega naredili še večjo zvezdo. Toda hotel je izzive. Hotel je globoke dramske vloge. Hotel je pokazati, da zna igrati. Da ni le leteči superjunak, ki ves čas rešuje naš planet. Leta 1995 mu je uspelo. Dobil je vlogo svojega življenja, za katero pa na žalost ni dobil oskarja.

Grace Kelly
Grace Kelly je živela v pravljici. Najprej v deželi Hollywood, nato v deželi Monako. Dveh povsem različnih pravljicah, kjer je uživala sto na uro. In bila je kraljica. Kraljica filmov Mogambo, Dial M For Murder, High Society, The Country Girl, To Catch a Thief in The Bridges of Toko-Ri. Bila je lepa in znala je igrati. Vse do leta 1956, ko se je zaljubila v princa Reinerja iz Monaka, ki jo je vzel zase in jo spremenil v princeso. V Lady Di pred Lady Di, v lepotičko s pedigrejem. Hollywood jo je začel pogrešati takoj ko je šla. Toda ni se vrnila. Niti enkrat. Niti za Alfreda Hitchcocka, niti za koga drugega. Gospod Reiner ji ni dovolil. Bila je njegova last. Nič čudnega, saj je potreboval ženo, zares lepo in plodno samico, ki mu bo dala potomce. Če mu jih nebi, bi bil Monako znova pod Francijo, kar pomeni, da bi morali ljudje plačevati tudi francoske davke. In Grace jih je odrešila, mu med drugim rodila tudi uporniško Štefko in postala nacionalni zaklad. Vse do svoje tragične smrti leta 1982, ko se je ubila v prometni nesreči. Stara je bila 52 in končno si je lahko vzela dopust in vsaj za trenutek izginila izpred moževih oči.

Steve McQueen
Če bi Stevea McQueena iskali v slovarju, bi ga našli pod besedico kul. In tip je bil resnično kul. Čeden, seksi in ravno prav uporniški. In znal je igrati. Še posebej v filmu Metulj, kjer je zasenčil celo Dustina Hoffmana. Ženske so mu ležale pod nogami, moški so ga oponašali, mamice pa so ga hotele za zeta. Leta 1972 je posnel Pobeg in se zaljubil ter se malce kasneje poročil s svojo soigralko Ali MacGraw, leta 1967 za Peščeni prehod snel nominacijo za oskarja, leta 1980 pa se poslovil s filmoma Tom Horn in The Hunter. Čez noč se je spremenil v najbolj priljubljenega igralca svoje generacije, zato je vse njegove oboževalce več kot šokirala novica, da ga je nesel rak. Star je bil komaj petdeset let.

Tupac Shakur
Dobrodošli v svet Tupac Shakurja, največjega med največjimi. V svet, ki ga je hotel obrniti po svoje. V pravo smer. Na svoj način. To je bil čisti »thug life«, hard core inačica Sinatrine uspešnice My Way. Uporništvo z razlogom in hip hop z globino. Njegove pesmi so šle daleč. V najbolj skrite kotičke njegove duše. V njegovo srce. V njegovo kri in njegovo meso. V njegovo glavo, v male in velike možgane. Pod kožo in v žile. Sošolec Jade Pinkett, baletnik in sin Afeni Shakur, divje članice organizacije Črni Panterji. Oboževalec Williama Shakesperja, prepričan, da je neuničljiv. Da je fearless. Da ve kaj dela, da dela dobro, da se bori za pravice črncev in da se bo spremenil v legendo. In res mu niso mogli do živega. Niti leta 1994, ko ga je zadelo pet krogel. Dve v glavo, dve v prsi, ena skozi roko. Niti malce kasneje, ko so ga obtožili brutalnega posilstva neke bejbe in ga za osem mesecev vtaknili v arest. Poba je bil bulletproof. Njegova koža je bila trša od kože sužnja Kunte Kinteja. In upal si je vse. Tudi tisto, kar si ni upal niti Ice T. Zato je bil na vrhu. Bil je number one. Bil je America’s Most Wanted. In ko je prišel izza rešetk, je bil še močnejši. Bil je Death Row, bil je California Love. Bil je vse tisto o čemer so sanjali drugi raperji. Tudi Notorious BIG, s katerim sta si skočila v lase. Eden na eni strani obale, drugi na drugi strani obale. East and West Coast. Zahod in Vzhod. Do konca. Do usodnega 13. septembra 1996, ko so ga znova pokosili streli. Tokrat za vedno. Pa čeprav je umrl šele šest dni po zadanih fatalnih ranah in čeprav so mediji poročali, da je prišel k zavesti in že razmišljal o novih pesmih. In pazite, vedel je da bo umrl. Zato je v studiu mesec dni pred smrtjo posnel vsaj dvesto pesmi (ne pozabite, da je tudi v uspešnicah All Eyez On Me in Life Goes On govoril o svojem pogrebu) in poskrbel za številne teorije zarote, za številna ugibanja, kjer nas še bolj številni teoretiki prepričujejo, da je še vedno živ. Da nas je potegnil, da se dela norca in da se bo vrnil. Bolj močan kot kdajkoli prej. Toda leta tečejo, Tupaca Amaruja Shakurja pa še vedno ni. Sprijaznimo se, umrl je. Tistega usodnega 13. septembra. Star je bil 25 let. Samo pomislite, kaj vse bi dosegel, če bi živel 50 let. Ali še boljše, 75 let.

 

8 komentarjev na “Too Young To Die, part one”

  1. inaaa inaaa pravi:

    oja, same legende so se zvrstile na tvojem seznamu. Bog jim daj večni mir!

  2. BuDi pravi:

    Tupac, človek ki je v smrti izdal vsaj 6x toliko albumov kot za življenja :)

  3. Saša pravi:

    Dodala bi še, sicer ne najmlajšo, pa vendarle prezgodaj umrlo, famozno Vivien Leigh.

  4. tjaš pravi:

    ampak kaj pa če je živ????

  5. escobar pravi:

    okej vidim da že od lani ni blo odziva v tej temi, sam pohvalno iztok, čeprav sn prebral samo od 2paca (ampak je res lepo napisan) ker je pač za moje pojme france prešern na svetovni rap sceni (in kapo dol pred francetom), ker je on one and only black jesus in je kar ni bil noben pred njim in defenitivno ne bo niče za njim …
    undisputed na rap sceni … še vsi tisti k so bli v času njegovga življenja v beefu z njim, še doktor dre, k ga je tupac zmerjum z homosexualcem, ga zdej hvalijo …
    in tud za mene osebno edini umetnik, pri kateremu so mi všeč čisto vsa dela … vsi komadi in vsi filmi …

  6. iztokgartner iztokgartner pravi:

    Escobar, dober komentar, s katerim se seveda v celoti strinjam. Po moje sta se tudi z Biggyjem spravila v raju. Ali pa v peklu. Vseeno.

  7. 001broadway pravi:

    Montgomery Clift je ˝the ultimate movie star! Moj največji idol. Moj vzornik. Nikoli več ne bo tako velika avtentičnost srečala take lepote in se z njo združila v eno samo osebo. Zvezda v vseh pomenih besede… Verjetno najboljši igralec v vseh 100 letih Hollywooda.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, po moje sta bila pred njim še Brando in Dean, pa seveda Gregory Peck, če štejeva možatost. Je bil pa vrhunski igralec, o tem ni dvoma, tudi po grozni nesreči, ki mu je poškodovala obraz in ga naredila odvisnega od alkohola in tablet.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !