Monica, ena in edina, poslednja prava bella, nova Sophia Loren, krasotica in lepotica, danes praznuje 43 let. Če ste videli Nepovratno, še vedno ne morete spati. Če ste videli Maleno, pa vaš še vedno boli srce.

Danes 46 letni Eric, naš najljubši rdečko, je v osemdesetih zavrnil glavno vlogo v trilogiji Back to the Future. Zato je za vedno ostal v drugi ligi, kar pa ni slabo, saj nam je ravno zaradi tega dal številne zelo dobre vloge. Tudi v drami Mask, rezervni inačici klasike Človek slon.

Legendarna Deborah Kerr, ki se je sredi osemdesetih umaknila iz filmskega sveta in ki danes praznuje že 86 let, je bila nepozabna v vsaj treh filmih. V vsaj treh klasikah, kjer je še danes ne moremo pozabiti. From Here To Eternity, Anna and the King in Heaven Knows Mr. Allison.  Ali če hočete, tudi v filmih The Prisoner of Zenda, Quo Vadis in Julius Caesar. Velika igralka. Morda ena največjih. Še posebej v tistem znamenitem prizoru filma From Here to Eternity, kjer se po plaža valja z Burtom Lancastrom.

Glasna, divja, seksi in namerno zoprna Fran, kultna Varuška, ki je leta 1977 debitirala v filmu Saturday Night Fever, danes poka Abrahama. Serija Varuška, v originalu The Nanny, jo je naredila za veliko zvezdo, kar je jasno, saj jih je posnela skoraj dvesto.

In jasno, ko je danes 76 letna Angie Dickinson leta 1980 zaigrala glavno vlogo v filmu Dressed to Kill, moji prvi grozljivki, ki je v moji rani mladosti za vedno spremenila moje življenje in pogled na filmsko umetnost, se je zapisala na moj osebni pločnik slavnih. V mladih letih je bila seksi hudič. Posnela je skoraj 140 takšnih in drugačnih filmov ter serij. Leta 1960 zaigrala v klasiki Ocean’s Eleven. Leto prej v vesternu Rio Bravo. Se skozi petdeseta prebijala iz ene tv serije v drugo. Leta 1967 butnila kultni Point Blank. In leta 1974 zaigrala še v filu Big Bad Mama. Vanjo je bil zaljubljen Frank Sinatra, leta 1981 pa je zavrnila vlogo Krystle Carrington v serije Dinastija. To je bila morda njena edina napaka.

Ko sem že mislil, da ne morem preseči 2500 obiskovalcev dnevno, me je usekala pretekla sreda, kjer se jih je ob koncu dneva nabralo kar 2901. Zelo dobro in super občutek, da to kar napišeš, tako ali drugače pride do tolikega števila ljudi. Odličen je bil tudi četrtek, ko sem spet butnil magično mejo 2500.

No ja, istega dne se jih je vrnilo zelo manj, kar pomeni, da je navdušenje padlo ali pa so pač prebrali vse, kar jih je zanimalo.

Ne vem kaj pomenijo ti podatki napram ostalim blogerjem, zato se morda smešim, ali pa navajan dobre podatke in zelo solidno obiskanost bloga.

Dame in gospodje, najlepša, najbolj simpatična in najbolj kul žival na svetu.

Njegovo veličanstvo, pingvin.

Živim kot vrabec

Leta 1965 rojeni Artur Štern, ki je končal skoraj vse fakultete, ki obstajajo, mi ni bil preveč všeč. Zdel se mi je »glumac« in snob. Nekdo, ki pač lovi medijsko pozornost in v resnici nima pojma o ničemer. Pač kvazi intelektualec, ki mi je žrl živce. Zmotil sem se. Zelo močno. In zato sem mu dolžan veliko opravičilo. Tip je »faca«. Še večja kot Jonas. Morda največja v Sloveniji. Poslednji Mohikanec, ali še boljše, kultni komandant Mark in Peter Pan za vedno. Možakar, ki zelo dobro ve zakaj se gre in možakar, ki se požvižga na vse okoli sebe. Živi kot mu paše. Počne, kar želi. In uživa. Sto na uro. Ko je kandidiral za predsednika, nam je pokazal, kako zelo neumni smo, ker smo mu verjeli. Ko nam je izdal prevaro, pa nismo mogli verjeti, da si je dovolil takšno potegavščino. Če bi živel čez lužo, bi o njem posneli pravi film, kjer bi ga igral Jim Carrey. Ker živi v Sloveniji, pa je moral posneti lažni film in sebe zaigrati kar sam. Bravo, Artur. Hočemo še.

Je šlo pri vaši predsedniški kandidaturi od samega začetka res za snemanje filma ali vam je to prišlo prav kot izgovor, ker niste dobili dovolj glasov in zaupanja Slovencev?

Film je bil načrtovan od pomladi.

Kako ste se s Francijem Kekom in Vojkom Anzeljcem odločili za snemanje dokumentarca?

Onadva sta se, jaz pa sem sprejel vlogo.

Vam je bilo domnevnega predsedniškega kandidata težko igrati, ste razmišljali celo o čisto pravi filmski karieri?

V veselje mi je bilo. Kariera je le stranski produkt ustvarjanja.

Zakaj pa pravzaprav niste resnično kandidirali, se resnega izziva bojite?

Saj sem čisto resnično, mar nisem bil tam na terenu osebno, fizično? In česa bi se bal?

Kakšni so po razkritju »prevare« odzivi med ljudmi, ki so vam bili pripravljeni dati svoj glas podpore?

Zabavno se jim zdi.

Ste od medijev pričakovali kaj drugega, kot da se bodo bolj zanimali za vaše ekscese kot pa za politična načela, ki ste jih razglašali?

Mediji so bili oboje. Tsti pa, ki so pisali hudobno, so se na koncu sami pokazali kot kreteni, ker njih smo v resnici edine dobro »nasrali«. Brez ekscesov tudi načela ne bi prišla do izraza, četudi v senci.

Ste medijem sami pošiljali navidez skrivne posnetke s striptizeto Jasmino?

To je počela moja ekipa.

Sta politično-intimno zvezo res samo zaigrala?

Seveda.

Kako ste v resnici »padli na kitaro« oziroma si razbili nos? Je bila tudi ta nesreča del scenarija?

Dobrodošlo naključje.

Nam lahko še enkrat ponovite svoja politična načela, ki ste jih zagovarjali kot domnevni predsedniški kandidat?

Zastonj vrtec, šole, zdravstvo, skrajna socialna skrb za nemočne in deprivilegirane – kot je trenutno moj prijatelj Janko, ki so ga po krivem obsodili kot pedofila – pa legalizacija prostitucije, ukinjanje birokracije in klasične politike, kajenja cigaret …

Boste dokumentarec Gola resnica predvajali v kinu ali gre za manj zahteven tv projekt?

V kinu.

Vam je cela akcija prišla prav tudi za dvig vaše malce pozabljene popularnosti?

To je stranski produkt in me ne moti, daleč pa od tega, da bi bil to kakšen pomembnejši cilj.

Vas moti, če vam po novem pravimo slovenski Borat?

Ne. Ampak moj prijatelj Ali Boh mu je pa res fizično podoben.

Kaj pa če tudi še aktualni predsednik Janez Drnovšek v resnici ves čas snema dokumentarni film in da svoje neobičajno obnašanje izvaja le zaradi boljše gledanosti in šova?

Hec bi bil. Ampak ne verjamem, da bi on to počel.

Nekateri trdijo, da bo po vašem odstopu za zabavo na predsedniških volitvah skrbel Zmago Jelinčič. Vam je primerjava všeč?

Je. S tem, da on sceno obvlada tudi res, medtem ko bi jaz improviziral in ustvarjal hudo zmedo. Tudi v zelo razsvetljensko radikalnem smislu.

Povejte, kdo bo postal novi predsednik Slovenije?

Lojze je simpatičen, toda moje srce je na levi.

Zakaj ste prenehali s kolumno v reviji Ona in ali vas je presenetila plonkarska afera z Mojco Mavec?

Prenehal sem, ker so me pač »skenslali«, češ da nisem več provokativen. V resnici pa sem jih ravno sprovociral s kolumno, v kateri pišem, da mi ni treba delati nič (razen seveda, kar mi paše) in sem jo potem v drugi obliki objavil drugje. Najbrž bi bilo dovolj, če bi jim na neki točki sam od sebe poslal kakšno kolumno, pa bi spet začeli. A doslej mi ni bilo do tega. Ne ponujam se ravno rad. Sploh pa, če mi tega ni treba. Mojca pa – če se ji je to zdelo potrebno …

Se z Vesno Vuk Godino, ki je bila vaša »sokolumnistka«, še kdaj dobita na kavi in izmenjata kakšno vroče mnenje o kakšni zanimivi temi?

Ne tedaj ne sedaj. Sva zelo različna.

Kaj pa vaši hemingwayski večeri, zakaj jih ni več in ste jih res delali popolnoma brezplačno?

Trenutno ni povpraševanja, brezplačno pa (smeh).

Od česa pravzaprav živite?

Na Vrabčah živim – kot vrabec. Sicer pa kje kaj zaslužim s šovbiznisom in literaturo, imam celo trdnjavo, ki jo oddajam prijateljem. Pa skladi tudi dobro funkcionirajo.

In seveda, imate stilista, ali so škornji in vedno razpeta srajca vaša avtonomna ideja?

Moja. In pred tem avtorjev stripa o komandantu Marku.

Leta 1948 rojeni Jeffrey Jones mi je bil zelo kul, kar je jasno, saj je zaigral stranske vloge v številnih filmih, ki so mi zlezli pod kožo. Recimo v Amadeusu, kjer je bil cesar Jožef. Pa v Ferris Bueller’s Day Off, kjer je bil ravnatelj Ed Rooney. V teh dveh filmih sem ga opazil prvič. Takoj mi je bil všeč, saj je bil nekaj posebnega, nekja drugačnega.

Potem me je počil še v Beetlejuice, Who’s Harry Crumb in The Hunt For the Red October in leta 1992 končno dobil še glavno vlogo v komediji Mom and Dad Save the World. Simpatično, a žal nič posebnega. Istega leta je pomagal v filmih Stay Tuned in Out on a Limb, kjer je spet pokazal, da mu v stranskih vlogah ni para. Dve leti kasneje sem ga ujel v Ed Wodu, potem pa je tako ali drugače posnel še filme Houseguest, The Crucible, Ravenous, The Devil’s Advocate, Stuart Little, Sleepy Hollow, Heartbreakers in How Hight.

Zadnja tri leta ga lahko gledate v seriji Deadwood, kariero pa mu je skorajda uničil pedofilski škandal, kjer naj bi fotografiral 14 letnega dečka. Zadeva so hvala bogu umaknili s sodišča inga spoznali za nedolžnega. Upam, da se čim prej vrne nazaj na sceno.

Da ne pozabim, gospod Jones je velik skoraj dva metra, danes pa praznuje 61 let.

Jana Plestenjaka ima sicer zelo rad kot glasbenika, toda zadnje tri dni mi gre močno na živce. Morda celo na kurac. Še posebej v pesmih, kjer na dolgo in na široko opeva dež. Recimo: “Še na dež nisi jezen, ko zadane ljubezen.” Ali pa: “Ko je dež, se spomnim nate.” In :”Dež naj pada, sam da ti maš mene rada.” In seveda. “To noč naj pade dež in naj opere grehe vse.” Jan, nehaj. Dežja imam dovolj. Že tretji dan zapored pada, me pere, mi žre živce in me spravlja v obup. Prav nič romantičen ni. Preveč ga je. In tudi če sem zaljubljen, mi gre na kurac. Grehov nimam toliko, da bi mi jih moral prati tri dni zapored. In četudi me je zadela ljubezen, sem na dež prekleto jezen.

italija 1976, erotična drama

režija: Tinto Brass

igrajo: Helmut Berger, Ingrid Thulin, Teresa Ann Savoy, John Steiner

Zelo rezervna inačica kultnega Nočnega portirja, ki ga je veliko bolje in bolj vroče obrnil L’ultima Orgia del III Reich iz leta 1977.

To, kar sta v filmu Nočni portir počela Dirk Bogarde in Charlotte Rampling, v filmu Poslednja nacistična orgija pa Marc Loud in Daniela Poggi, počneta sedaj v filmu Salon Kitty, v filmu zloglasnega Tinta Brassa, režiserja še bolj zloglasne Kaligule, tudi Teresa Ann Savoy in John Steiner. Ujeta kurba in nesramni nacist. Okej, zgodba o visokem SS poveljniku Helmutu Wallenbergu (Helmut Berger), ki svoje vojake stera v salon madam Kitty (Ingrid Thulin), kjer jim v sobah potem prisluškuje in jih veselo izsiljuje ter ima pod kontrolo, resda leti dlje od povprečja. Še posebej zato, ker naj bi se zgodila tudi v resnici. Toda Tino Brass se žal zadovolji s povprečjem. Z nekaj golote, slabimi igralskimi kreacijami in zelo slabo psihološko dramatizacijo. Če želite pravi bordel, glejte Brassovo Papriko. Če vam diši patološka in mazohistična ljubezenska zgodba, ostanite pri Nočnem portirju in Poslednji nacistični orgiji, kjer se ljubimcema rodi celo otrok. Če vas rajcajo naci seksploitacije, pa ruknite Ilso in zares uživajte.

Ocena 2 in pol

Časa za oddajo kandidature imam le še danes do polnoči. Zaenkrat sem zbral en podpis in še to od nekega možaka, ki me je zamenjal za Mitjo Gasparija. Prosim vas, da me podprete, saj se bom moral sicer odjaviti iz predsedniške igre. Volivcem obljubljam 3000 evrov za en glas, za dva pa 6000. Izpolnil bom vse obljube, ki sem jih dal. In tudi tiste, ki jih še nisem.

Ne razočarajte me, dragi moji blogerji.

Tudi vaš glas šteje.

Le pogumno.

Your Country Needs Me

zda 1999, kriminalni triler, režija: Jim Jarmusch, igrajo: Forest Whitaker, John Tormey, Cliff Gorman, Henry Silva, Victor Argo

Luc Besson je imel Leona, Takeshi Kitano Yamamota, Jim Jarmusch pa ima Ghost Doga, profi plačanega morilca, ki vas pospravi tudi skozi lijak.

Forest Whitaker je Ghost Dog, temnopolti wannabe samuraj, ki svoje tarče poka kot za šalo. Nezmotljivi in hladni mojster svojega posla, ki s svojimi šefi komunicira preko golobov. Vse dokler ne poči napačnega in se zameri lokalnim mafijcem, ki se ga hočejo znebiti. Zelo izvirna in prav nič klišejska kriminalka, ki jo Jim Marmusch režira v svojem stilu. Kot to zna samo on. Na način, ki je ne bi znal režirati nihče drug. Kultna klasika, ki ji do zadetka v polno manjka le malce več energije.

Ocena 4

Uf, tole pa je klasika, ki jo je treba videti za vsako ceno.

Živi mrtveci so spet trend. V kinih jih lahko trenutno gledate v kar treh različnih filmih. Znanstvenike še vedno zanima primer Felicie Felix–Mentor, ki naj bi bila resnični zombi.

Živi mrtveci, ki jim ljubkovalno rečemo zombiji, so spet aktualni. V prvi ligi. Tako zelo, da jih vidimo na vsakem koraku. Tako zelo, da sem nam zdi, da smo tudi sami postali del njih. Da smo zombiji, grozljivi živi mrtveci, ki človeštvo fascinirajo od samega začetka. Kot vampirji, duhovi in volkodlaki, le da so bolj ogabni in neugledni.

In zombiji so se prvič pojavili na Karibih. No ja, ne ravno pojavili, ampak od tam izvirajo. Tako kot vudu magija, s pomočjo katere se lahko prebudi mrtvega človeka. Fikcija ali realnost? Večno vprašanje, ki še vedno buri duhove.

Še posebej od leta 1937, ko se je pojavila skrivnost Felicie Felix-Mentor, leta 1907 umrle mlade ženske, ki so jo vaščani mnogo let po smrti večkrat videli skakati okoli. In zombi je kot veste zelo štorasta ter počasna kreatura, ki so jo do konca spopularizirali filmi. Številne grozljivke, ki so iz njih naredile zvezde. Del popularne kulture, ki je v novem tisočletju zanimiva bolj kot kdajkoli.

Samo letos so namreč v kinih kar trije filmi o zombijih. Dva trenutno igrata v naših dvoranah, eden pa je pravkar začel svoj pohod v Ameriki. Govorimo seveda o grozljivkah 28 tednov pozneje, Planet terorja in Nevidno zlo 3, kjer živce mrtvece spet lovi seksi Milla Jovovich.

V osemdesetih je zombije več kot odlično v nebo dvignil Michael Jackson z videospotom za svojo pesem Triler, kjer se je kot veste še sam spremenil v enega izmed njih in veselo zaplesal. Krila pa jim je dal kultni režiser George A. Romero v svoji trilogiji Noč živih mrtvecev, Zora živih mrtvecev in Dan živih mrtvecev, kjer so bili tako zelo ogabni, morbidni in krvavi, da smo komaj zadrževali bruhanje. In prav Romero se je dve leti nazaj vrnil še s filmom Dežela živih mrtvecev, kar je jasno, saj je spet ujel trend, ki sta ga leta 2004 znova začela rimejk njegovega filma Zora živih mrtvecev in komedija Shaun od the Dead.

Zombiji so na filmu resda zelo nori, divji, krvoločni in drugačni kot naj bi bili v resnici, kar je že leta 1985 pojasnil znanstvenik Wade Davis v svojih knjigah The Serpent and the Rainbow in Passage of Darkness: The Ethnobiology of the Haitian Zombie. In ravno Davis je prepričan, da zombiji niso le fikcija, marveč da znajo vudu čarovniki človeka resnično prebuditi od mrtvih. Na način, da mu v rano potisnejo poseben prašek, ki pride v krvni obtok in ga obdrži v stanju življenje, pa četudi je dejansko brez zavesti. Strokovnjaki so prepričani, da ima teorija veliko lukenj in da gre le za žive ljudi, ki jih s pomočjo mamil spravijo v čudno stanje, kjer izgledajo kot živi mrtveci.

Pa smo ga dobili, prvega slovenskega šampiona Piramide. Gospoda Marjana Podobnika, ki je v superfianalu pometel z Matjažem Javšnikom in Pavlom Ruparjem.

Burut Pahor ni imel časa, zato je vskočil Rupar, kar je bila seveda sreča tudi za Podobnika, saj bi ga Pahor brez dvoma presegel kot za šalo.

Pela je Helena Blagne, Rupar bo pa za poplave dal okoli 10 tisoč evrov, saj je dobil 17 odstotkov glasov, kar pomeni, da je zanj glasovalo okoli 11 tisoč ljudi. Me res zanima če bo držal obljubo.

Helena Blagne je imela čudno frizuro in je bila nekako neurejena.

Nekdanji poslanec in župan Pavel Rupar je dal obljubo, ki ga bo stala okoli 10 tisoč evrov.

Voditeljica Erika je pogodbo s Televizijo Slovenija podaljšala vsaj še za eno sezono Piramid.

Veliki zmagovalec Marjan Podobnik je tudi v mojem intervjuju zagotovil, da se kljub popularnosti, ki jo še vedno uživa med ljudmi, ne bo vrnil na politično sceno.

Divji, zagreti in glasni Matjaž Javšnik si je priboril odlično drugo mesto.

Malce pozno, zato pa malo drugače.

Ker o letošnji podelitvi Emmy veste vse in ker sem jo sam žal videl z veliko zamudo, sem se odločil, da izpostavim le nekatere reči, ki mi bodo ostale v spominu.

Najprej bi izpostavil legende, staro generacijo zvezdnikov, ki jih ponavadi na takšni prireditvi ni, saj nastopajo predvsem na velikih platnih.

Tako je Robert Duvall snel nagrado za mini serijo Broken Trail. Leslie Caron, tista Leslie Caron, ki je igrala priljubljeno Gigi, pa za serijo Law & Order.

Nič manj nostalgično sem nisem počutil v trenutku, ko so na oder stopili člani kultne serije Roots, ki so jo vrteli leta 1977.

Ko smo že pri legendah, ne morem mimo neuničljivega in že 81 letnega Tonyja Bennetta, ki je pobral kar tri nagrade za svoj koncert An American Classic in na odru nastopil s Christino Aguilero.

Fino sem se počutil tudi takrat, ko je emmyja dobila Sally Field za serijo Brothers & Sisters. Tista Sally Field, ki je zadnje čase nekako ni več na velikih platnih. In tista Sally Field, ki ima že dva oskarja in ki je prvega emmyja dobila davnega leta 1976 za film Sybil.

Še bolje pa, ko je na oder stopila že 82 letna Elaine Stritch, ki je snela nagrado za gostovanje v seriji 30 Rock.

Poleg legend, ki so mi bile strašno všeč, moram izpostavite še Toma Andersona, tistega vsem znanega Toma, ki si je izmislil portal My Space in se pojavili pri vsakem, ki si naredi svoj osebni prostor na tem portalu. In Tom je bil v igri zato, da je podelil nagrado Alu Goreu.

Pa seveda hudomušno finto, kjer je sodeloval raper Kanye West.

Pa super nastop komika Lewisa Blacka in seveda tekmo za naj igralca v dramski seriji, ki je izgledala tako napeto kot kak oskarjevski boj.

In potem pridem do Jona Stewarta, vsem ljubega komika in voditelja šova The Daily Show, ki ga rola CNN. Tistega Jona Stewarta, ki bo letos spet vodil oskarje. Ni mi kul. Ni mi smešen. Ne vem zakaj je tako zelo kul vsem ostalim.

In jasno, le kako so lahko pozabili na Jaya Lena, ki ni snel niti nominacije, kaj šele nagrade.

Plakati kontroverznega italijanskega fotografa Oliviera Toscania so me zbodli v srce.

Tako zelo, da sem se odločil za tale blog. Za debato o anoreksiji, ki je res grozljiva zadeva, ki tudi v Sloveniji useka marsikatero punco. Še zdaj ne morem verjeti koliko deklet je obsedenih svojimi kilogrami. Kako zelo se sekirajo kakšne so in kako grozno jim je, ko imajo malček špehca odveč.

Fantje seveda mislijo povsem drugače. Fante to sploh ne moti. Fantje imajo radi kaj za prijet. In rita, bedra ter prsi potrebujejo pravo dimenzijo. Pa tudi malce špehca okoli bokov ni še nobeni škodilo.

Toda punce imajo svojo glavo, ki zašpila in gre v ekstrem. Okej, odvečni kilogrami so problem, če jih je res preveč. Takrat je hujšanje kul in se lahko izpelje brez težav. Težava se pojavil, ko se začne prekomerno sovraženje hrane. Ko punca misli, da je debela, četudi je že zdavnaj suha. Ko hoče imeti na 170 cm 45 kg. Ko ji ni dovolj, da ima na 160 cm 50 kg. Takrat pa je res kriza.

In potem hujša pa hujša pa hujša pa hujša. Dokler ni kot kost in koža. Kot jebena Twiggy, ali še boljše, kot T od Twiggy. In pozor, ko se pogleda v ogledalo si je še vedo grda in debela. Tu gre za uničeno psiho, za bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. In za bolezen, ki gre v štric z bulimijo.

“Najprej se bom nažrla, potem pa bom vse lepo zbruhala in se ne bom zredila,” je neumno razmišljanje punc v krizi. Punc,ki potrebujejo pomoč. Kriv je kurčev trend suhih manekenk. Spoliranih lepotic, ki bi jim bile rade navadne punce podobne. In zato hujšajo pa bruhajo in uničujejo svoje telo.

Strah pred debelostjo. Sovraštvo do hrane. In hude čustvene težave. Anoreksija. Zajebana motnja, ki se jo je zelo težko znebiti. In grozno je, da punca misli, da ni lepa, ker ni suha. In ko je suha, še vedno misli, da ni lepa, ker mora biti še bolj suha.  In potem se pojavi ena blesava Keira Knightley, ki je suha kot prekla in ki bi ji bile rade punce podobne. Nič čudnega, da začnejo hujšati in da padejo v anoreksično stanje.

Grozno, vam rečem. Situacija brez rešitve. Čas, kjer je treba ujeti trend. In trend so suhe umetne babe brez pikice seksualne privlačnosti.  In njih hočejo biti podobna tudi naša dekleta. In to je panika. Huda panika, kjer alarm zvoni kot podivjan.

Dekleta moja draga, nehajate ga srat.  Presuho telo ni seksi. Presuho telo spominja na okostnjaka. Okostnjaki pa živijo le v grobovih. Napolnite svoje riti s hamburgerji, svoje joške s pomfrijem, svoje boke pa z zrezki.

Ko sem prečekiral rezultate velikega glasovanja za nove tri hišne blogerje, sem seveda prišel tudi do svojega imena. He, he, dobil sem dva glasova. Pravzaprav tri, le da mi enega niso šteli, saj se oseba očitno ni registrirala pred glasovanjem. No ja, bolje dva kot nobenega, a ne. Slaba tolažba, he, he. Me res zanima kaj bi se zgodilo, če bi lahko glasovali prav vsi ljudje in ne samo tisti, ki so si pred začetkom glasovanja naredili svoj blog. Po eni strani pa je kar bolje tako, saj bi potem prišlo do lažnih glasov, ker bi si posameznik pač omislil svojo bazo fanov. Kakorkoli že, Irena, Chef in Fetalij bodo naši novi blogerji. Irena takšne pozornosti gotovo ne potrebuje, saj je itak komentirana že sto na uro. Chef bo dvestotih evrov seveda zelo vesel. Fetalij pa bo lahko zdaj še bolj javno razpravljal o lovu na tajska dekleta. Bravo fanta in punca, pokazali ste, da ste najboljši izmed nas.  Sam sem sicer navijal tudi za Marka Pigaca, ki fura odličen blog, skorajda svoj časopis, toda poba je žal dobil le 4 glasove. Vseeno več kot jaz, he, he. Je pa fino, da bodo sedaj tudi “navadni” ljudje dobili možnost druženja z Jonasom in ostalo zvezdniško blogersko ekipo.

Pa še primerjava za konec: Irena je Bobbi Billard slovenskega blogerstva. Bobbi Billard pa je Irena svetovnega My Space portala.

Congratulations !!!

Prav ste prebrali, tekma za novega slovenskega predsednika je končana. Zmagal je Lojze Peterle. V petek so so nam sicer povedali kdo so ostali štirje kandidati, toda verjamite mi, nimajo možnosti. Peterle je favorit in nima možnosti, da bi izgubil. Morda zmaga celo v prvem krogu. Če bi ponovno kandidiral Milan Kučan in če bi se za kandidaturo tik pred zdajci odločil Janez Drnovšek, bi bila zadeva drugačna, zdaj pa je vse popolnoma jasno. No ja, predvolilna soočenja pa bo vseeno fino gledati, saj se bomo spet malo nasmejali.

“Ker na orglce igram, zmago v žepu že imam“

Priljubljeni Will Smith danes praznuje 39 let. Če boste malček razmislili, boste ugotovili, da je večja zvezda od Toma Cruisea in Brada Pitta skupaj. Ko na teveju vrtijo stare epizode Fresh Princea, pa se vedno znova nasmejim do solz.

Lepa Catherine Zeta Jones je danes stara 38 let. Najbolj všeč mi je bila v filmu Zorro, še vedno pa čakam, da se sleče v kakšnem novem filmu. V rani mladosti mi je bla namreč malce smešna.

Ne boste verjeli, toda njen možek Michael Douglas rojstni dan praznuje na isti dan. Resda je star že 63 let, toda nikakor ni za v staro šaro. Še vedno je mojTOP 5 igralec in še vedno ne morem razumeti, zakaj so mu doslej dali le enega oskarja.

Za vedno seksi Heather Locklear na današnji dan piha 46 svečk. Zame je večna zaradi Dinastije, mlada generacija pa jo seveda pozna po zaslugi serije Melrose Place.

Mark Hamill praznuje 56. rojstni dan. Ko je bilo konec Vojne zvezd, kjer je igra Lukea, je bilo konec tudi njegove kariere. George Lucas ga za novo trilogijo žal ni poklical.

Michael Madsen pa poka 49 let. Ko je kul, je kul najbolj od vseh. Ko nastopi v kakem zelo slabem filmu, pa se vedno vprašam, zakaj mu je to sploh treba.

Že včeraj pa je svečke pihal kultni režiser Pedro Almodovar, ki me ni nikoli prav posebej navdušil s filmi, ki so mu zgradili kariero. Ob pravem času se je pač znašel na pravem mestu. Hvala bogu, da je posnel Kiko, Hable con Ella in Carne Tremula. Da ne pozabim, star je 58 let.

Malce pozno, pa vendar še vedno aktualno. Predvsem zaradi čudne voditeljice Alenke, še bolj čudnih deklet in nastopa skupine Pijamas. Prireditev se je odvila že na začetku septembra, toda šele zdaj sem jo ujel na Net teveju. Dajte no, ne ga srat. Med puncami so bili same južne sestre, kar je bilo še posebej smešno takrat, ko je voditelj Simon povedal, da znajo tudi srbohrvaško. Jasno da znajo, saj so doma iz Bosne in Srbije. Bedarija, da ni večje. In potem Pijamas, zmagovalci oddaje Superzvezda. Grozno slab nastop. Kr neki. Bedno od začetka do konca. Plesno, pevsko in stilsko. Porazno na celo črti. In tista priletna tekmovalka Nena Muršić, ki se je rodila v šestdesetih in se pohvalila s tem, da je dvakrat starejša od vseh. Pa tista wannabe koketa, ki je povedala, da “rada rajca tipčke”. Pa voditeljica, ki ni bila niti za okras. Pa tista okrogla bejba, ki so ji joške skorajda padle iz kopalk. Joj, pre joj. Kr neki, vam rečem. No ja, zmagala je Alma Avdić, drugo in tretje mesto pa sta si razdelili Rebeka Bratož Gornik in Amanda Cilović. Povedano na kratko, še slabše od neke vaške veselice, kjer sem bil v žiriji za Miss piva. Da ne pozabim, ko je po odru skakala Brigita Šuler, so ponoreli prav vsi moški na bazenu.

Čudna voditeljica Alenka

Okej voditelj Simon in zmagovalka Alma

Naja Daniela Čorić, tista, ki je povedala, da rada rajca tipe

Žirantka Lucija Gubenšek

Kot zemlja stara Nena Muršić, ki bi zmagala, če bi odločalo občinstvo

Prva spremljevalka Rebeka Bratož Gornik

Vroče punce plesne skupine

Moški so se najbolj zabavali ob nastopu Brigite Šuler

Glasbeni gost Domen Kumer

Zmagovalka Alma

Okrogla Irma

Lanska zmagovalka Suzana Maksimović

Alma je dobila avto

Alma, ko je tekmovala za Miss Hit Stars

Naja Danijela Čorić v akciji

Iztok Gartner, ki je moral po koncu prireditve nujno pod tuš, saj bi ga zaradi slabega šova skoraj zadela kap

Ko sem pri enem izmed svojih blogov pisal o izboru za Pesem poletja na Tv Papriki, sem na hitro omenil tudi pevca Jerneja Dermoto. Nisem si niti mislil, da bo prav Jernej prebral ta blog in ga uvrstil na svoj blog kot enega izmed “svojih cvetk”, saj nisem bil preveč prijazen do njega. Pohvalno. Tip ima očitno jajca. Da mu naredim še malo reklame, objavljam njegovo sliko. Za vse tiste, ki nimate pojma kdo je.

Pravkar sem se vrnil iz povsem nedolžnega obiska bližnjega Petrola, kjer sem si hotel privoščiti sendvič. In glej ga zlomka, na polici s časopisi zagledam Mladino, kjer se v ovitku skriva film Sisters. Kultna roba Briana DePalme, ki jo seveda moram imeti. Potem zagledam še Die Hard v Novicah in ugotovim, da tudi tega ne morem pustiti pri miru. Ko se umirim in pač soočim z dejstvom, da bom domov odnesel dva DVDja, pa me useka še Delo, kjer se skriva Scarface. Tisti Scarface z Alom Pacinom, ki ga moja filmska polica ravno tako pogreša. Najbolj grozno mi je to, da imam vse te filme že v divx inačicah in da sem jih videl že stokrat, toda ker so sedaj na originalnih DVDjih in zelo poceni, jih seveda kupim in se potem jezim, da brez veze zapravljam denar. Komaj sem sfolgal z nakupom treh Elvisov Nedeljca in petih Rockyjev novic, pa me že useka nova roba. Hvala bogu, da sem se zadržal pri filmu Before the Rain in pri The Best of Terry Gilliam, ki sta mi seveda ravno tako naredila lušte. Prodajalec se je seveda smejal, prineso Diano pa sem pustil počivati v miru. Kaj pa sendvič? Uganili ste, zmanjkalo mi je denarja in sem domov odšel lačen. Sedaj si ne upam nazaj, da ne bi namesto sendviča spet kupil kak DVD.