Moj intervju: Janko Šopar

12.08.2007 ob 01:55

JEKLO V HLAČAH

Janko Šopar je legenda. O tem ni nobenega dvoma. In kdor tega ne ve, v zadnjih tridesetih letih zagotovo ni živel v Sloveniji. In če rečemo Slovenija, natančneje, Televizija Slovenija, potem moramo reči tudi Janko Šopar. Prav imate, gospod Šopar je del nacionalne televizije že celih 37 let. Če bi v njem prepoznali tistega golega dečka s piščaljo, ne bi kaj dosti zgrešili. Leta 1950 se je rodil v mestu ob Savinji in se zelo hitro spremenil v upornika. V lokalnega Jamesa Deana, le da je imel razlog. In imel je tudi zelo dolge lase, kar je bilo za tisti čas seveda zelo pogumno dejanje. Še posebej, če si z najboljšimi prijatelji na skrivaj odprl diskoteko in vrtel trdi rock. Glasbo, ki jo je takratna oblast preganjala po dolgem in počez. Študij v Ljubljani ga je malce zresnil, kar pomeni, da je iz želje po režiranju filmov in v upanju, da bo sprejet na pravno fakulteto, pristal na študiju novinarstva ter se že leta 1970 prerinil v ospredje na naši televiziji. Začel je kot novinar v gospodarski redakciji, v osemdesetih postal vodja celjskega dopisništva in se kot veste spremenil v enega izmed najbolj popularnih voditeljev osrednjega dnevnika, za kar so ga nagradili tudi z Viktorjem popularnosti. Konec osemdesetih si je dodatno slavo priboril tudi z zelo pogumnimi poročanji o takratni vojni v Jugoslaviji in se kot edini novinar uspel prebiti v oblegani Knin. Nevarna poteza, kateri je dodal še nemire na Kosovu, kjer so ga za mesec dni celo aretirali. Vedno pogumen, vedno zelo profesionalen, vedno malce uporniški in ravno zato všeč našim mamam ter babicam. Pa vendar, ker je leta 2000 neko nepomembno novico o takratnemu predsedniku Milanu Kučanu povedal prepozno, je moral po naročilu urednika Jureta Pengova zapustiti mesto voditelja tv dnevnika in se na sceno vrnil šele štiri leta kasneje kot voditelj kultnega Tednika. Ni kaj, stari dobri Janko je človek na mestu in ravno zato se nazaj vedno vrne še močnejši, bolj pogumen in tak, da ga imamo še rajši kot nekoč.


Začniva v stilu in tako kot se spodobi. Povejte mi zakaj ste spet prevzeli vodenje Tednika?

Ker so mi to delo ponudili in ker so lahko nekatere pogrete stvari tudi dobre.

Ne bo dosedanja voditeljica Barbara Jerman nič jezna?

A name? Zakaj pa bi bila? Tudi sam nisem bil nanjo prav nič jezen, ko je za mano prevzela voditeljstvo tednika leta 2004.

Uf, da ne pozabim, sta z Barbaro res že kar nekaj časa skrivna ljubimca?

Zdaj nič več, ker bo morda jezna name (smeh). Sicer pa nisva skrivnostna ljubimca, če o tem javno piše Direkt (smeh). Barbara je krasna punca in sem prepričan, da ji svojih ljubimcev ni treba skrivati.

Se vam ne zdi, da je bilo vodenje jutranjega programa korak nazaj?

Absolutno ne. Bila je nova, nadvse zanimiva, vznemirljiva in koristna izkušnja. Vsak dan sem bil obkrožen vsaj z ducatom mladih simpatičnih kolegic. V novinarstvu je delo delo. Takšno ali drugačno. Pomembno je, da ga človek opravi profesionalno, pa četudi gre le za novičko s tržnice.

Kaj za vraga se je zgodilo z vašo politično kariero?

Je bila to sploh kakšna kariera? Poskus, ne rečem. Če ne poskusiš nečesa na lastni koži, si o tem lahko misliš to ali ono. Zdaj vem kaj je politika in kaj so politiki. S politiko pa bi znova poskusil, če bi recimo v Sloveniji ustanovili SKRDS. Pa najbrž ne bo junaka. Aja, kaj pomeni ta kratica? To je Stranka kadilcev in razžaljenih drugorazrednih Slovencev. Imajo moj glas.

Je Zmago Jelinčič še vedno besen na vas?

Če bo predsednik vseh Slovencev, bo moral imeti rad vse. In ne bo smel biti besen na nobenega. Meni pa ne bo treba, da bi ga imel rad.

Ste še vedno solastnik celjske televizije?

Sem. Pa bi bil raje solastnik Televizije Slovenija, v katero je vloženih tudi mojih skromnih 37 let dela. Pa nam oblast tega ni dovolila. Tako kot recimo Delu, ali Dnevniku in vsem normalnim subjektom, kjer so zaposleni lahko unovčili svoje minulo delo v obliki lastništva.

Kdaj se je začela na vaši brkih in laseh nabirati prva patina?

Ravno ob pravem času. Pripadam srečni generaciji, ki ima na glavi srebro, v denarnici zlato, v hlačah pa jeklo. Tega si nisem sam izmislil. Pa za mojo generacijo v večini kar drži.

Neka ženska mi je nekoč rekla, da je bil od vas bolj čeden le vaš nekdanji tv kolega Bogdan Barovič. Je imela prav?

Ne. Vseeno pa vsaka čast kolegu Bogdanu. Ne samo zaradi šarma, tudi za zadnjo cigareto, ki jo je prižgal na seji državnega zbora. Ampak najprej Barbika, potem pa dolgo nič. Vprašajte vox populi. Ali pa poglejte družabno kroniko. Sami mladi, lepi obrazi in telesa. Resda je to vse, kar premorejo, ampak danes so takšni časi, da ni važno kaj imaš v glavi, ampak na njej. Čast izjemam, Barbiki na primer, a so redke. Sicer pa pretirano razkazovanje zunanje lepote obvezno pomeni pomanjkanje notranje. Še vedno.

Vam delo na televiziji še vedno pomeni izziv ali bi raje počeli kaj drugega?

Da, čeprav to ni več enak izziv, ko je bil v časih, ko je bila Televizija še moja mlada in sveža ljubezen. Ko bova enkrat z njo v odnosu kot kakšna stara zakonca, ki se ne prenašata več, bi jo bilo nemara dobro zapustiti. Zaenkrat temu še ni tako.

Si boste upali kljub novemu zakonu sredi lokala prižgati cigareto?

Da. V pravem trenutku in v pravem razpoloženju. A ne cigarete, ampak debelo cigaro. Da bo užitek popoln.

Če bi vi izbirali zakone, katerega bi ukinili in katerega bi sprejeli na novo?

Če bi jaz lahko izbiral zakone, potem bi bil kralj, ali pa najmanj Tito. Ampak žal nisem. Bi bil pa hec in Slovenci bi se spet luštno imeli. Zadostovalo bi deset božjih zapovedi, pa še to ne vseh deset. Tisto »ne nečistuj in želi bližnjega žene« bi lahko na veselje mnogih državljanov tudi izpustili. Pretirani normativizem je resen problem. Kdo se še lahko znajde v stotniji zakonov, ki jih producira državni zbor? Še bolj me motijo neumni zakoni za »zajebavanje« raje. Protikadilski je že »zlajnana« tema. Mimogrede, zakaj na cigaretah piše, da ubijajo, na majonezi pa ne? Pa saj menda poslanci, ta cvet slovenskega uma, tudi vedo, kako nevaren je holesterol. Ali pa Kebrov zakon. Ko te na smučišču ob pol desetih zjutraj zazebe in bi v hotelu spil enega »ta kratkega«, ga ne boš dobil. Ampak gospod Keber nam je pa dovolil, da ob tej isti uri spijemo deset piv, ali tri litre vina, če le zmoremo. Naj razume, kdor more.

Pa pojdiva še malo na našo javno televizijo. Zanima me kdaj se bo pred tv ekrane vrnila Miša Molk, koliko denarja dobita za svoji oddaji Jonas in Mario Galunič, kdaj nam bodo ukinili naročnino in kdaj bodo končno le prišli iz rdečih številk?

Mene tudi zanima, a tudi če bi vedel, ne bi povedal. Bo treba o tem povprašati Mišo. Jonas in Mario sta najbrž dobila toliko, kolikor so zapisali dobro obveščeni mediji in upam, da tudi toliko, kot si zaslužita. Naročnina? Kar naj jo ukinejo. Takšna kot je zdaj ni podobna ničemur. Je sramotno nizka. Za dve kino vstopnici zadostuje, za »kokice«, ki recimo sodijo zraven, pa že ne več. Hvala Bogu, da imamo generalnega direktorja, ki je finančnik in zna z zelo skromnimi sredstvi, ki jih ima na voljo javna tv, gospodariti tako, da televizija ni več v rdečih številkah. In da zadovoljivo opravlja svoje poslanstvo, kot zadnji branik pred popolnim komercialnim poneumljanjem Slovenstva. So pa seveda zaradi tega plače ustvarjalcev programa tudi temu primerne.

Uf, da ne pozabim še enkrat, sta bila kdaj z Mišo Molk tudi intimna prijatelja, ali vsaj sodelavca, ki sta si privoščila kak vroč poljub?

Lepo vas prosim. Jaz sem gentleman, Miša pa je velika dama slovenske tv. Četudi bi bilo kaj med nama, o tem ne bi govoril. Verjamem pa, da ga ni normalnega Slovenca, ki si ne bi želel Mišinega vročega poljuba. In Miša je bila krasna punca že, ko še ni bila slavna. Takrat sem bil tudi največkrat v njeni družbi. In vem, da je enaka prijetna družabnica tudi ostala, čeprav se zdaj najine poti precej reko križajo.

Kdaj bo Slavko Hren kak svoj tv portret namenil tudi vam?

Ko bom še kaj pametnega dodal v zgodovino slovenske tv in ko mu bo zmanjkalo večjih pomembnežev. Ali pa tudi ne. Saj kar nekaj pomembnih televizijskih osebnosti tega ni dočakalo. Recimo legendarni Tomaž Terček.

Če bi o vas posneli film, kakšen bi bil žanr in katera znana igralka bi igrala vašo ženo?

Snovi bi bilo za nadaljevanko, oprostite moji skromnosti. Za celovečerca pa? Ne vem. Morda komedija. Pravzaprav bi zelo vesel, če bi na platnu videl smešne plati svojega življenja. V glavni vlogi z Rowanom Atkinsonom, recimo. Upodobitev moje žene? Zelo težko vprašanje. Ne bom odgovoril. Ker žene pač ni dobro primerjati z nobeno, če tudi še tako krasno igralko. Pametni poročeni moški to vemo.

In jasno, če bi vi zdajle z mano delali tale intervju, kaj bi bilo prvo vprašanje, s katerim bi me zadeli?

Ali je res, da ste zaprli ginekološko prakso?

 

1 komentar na “Moj intervju: Janko Šopar”

  1. klemenix klemenix pravi:

    Legenda je res! In vesel sem, da pride nazaj vodit tednik!

    Lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !