Arhiv za Avgust, 2007

Slečeni predsednik

24.08.2007 ob 19:17

http://www.vest.si/2007/08/24/res-gola-resnica/

Ko sem si ogledal zgornji link, skorajda nisem mogel verjeti, da gre za tekmo za novega slovenskega predsednika. Imel sem občutek kot da gledam novo sezono Big Brotherja, kar je jasno, saj je Arturju Šternu družbo delala prav Jasmina. In kaj je boljšega kot reklama, kjer se ti v javnosti slačijo volivci, a ne? Lepo vas prosim, to je jebeni cirkus brez repa in glave in spomin na Ivana Krambergerja, ki je premogel vsaj toliko dostojanstva, da je s seboj namesto striperke pripeljal opico. No ja, Jasminina opica je očitno Artur Štern, saj je tudi sam ves čas skorajda zgoraj brez, kar pomeni, da kaže kosmate prsi. No ja, če bi kandidiral za predsednika nudistične plaže, bi zmagal, ker kandidira za predsednika Slovenije, pa ne bo zbral niti 5000 podpisov, ki jih potrebuje za uradni začetek bitke. In da ne pozabim, Jasmina se na koncu sleče, Artur pa žal nima poguma, da bi storil enako. Škoda. Če bi, bi ga morda celo volil.

Sekundne zapornice

24.08.2007 ob 13:56

Joj kako mi je tole vse skupaj smešno. Najprej smo imeli Paris Hilton, ki je iz zapora prihajala in odhajala kot v komediji, sedaj pa imamo pa še Lindsay Lohan in Nicole Richie. Prva bo za rešetkami en sam dan, drugo pa so spustili že po 80 minutkah. Katera bo naslednja in koliko bo znašal naslednji rekord?

 

SNOOP DOGG: Rhythm and Gangsta

24.08.2007 ob 12:34

Včeraj sem si zaželel kupiti originalen cd. Takega pravega s slikami in zajetno knjižico znotraj. V oči mi je padel Snoop Dogg in album, ki ga je izdal leta 2004. Album, na katerem sta seveda klasiki Drop it Like it’s Hot in Signs. Okej, toda kaj, ko ostale pesmi ne sekajo tako kot treba. Začne se dobro. Pravzaprav zelo dobro. S komadi I Love To Give You Light, Bang Out, Can I Get a Flicc Witchu, Ups &Downs, Step Yo Game Up in The Biddnes. Toda potem je preveč melodije in premalo akcije. Preveč trendy, premalo gangsta. In potem je tudi nekaj pesmi, ki bi jih z veseljem preskočil. Recimo Let’s Get Blown, Perfect, Fresh Pair of Panties On, Promise I, I’m Tru Witchu, Pass It Pass It, Girl Like You in seveda No Thang of Me. Lahko bi bilo boljše. Moralo bi biti boljše. Snoop, get your grip on and stop makin pussy music.

Jasno, ker sem kupil original, se trudim in trudim, kar pomeni, da mi je z vsakim poslušanjem bolj všeč. Ne dam se.

Kulti in klasike: Invasion of the Body Snatchers (1978)

24.08.2007 ob 11:10

zda 1978, grozljivka, režija: Philip Kaufman, igrajo: Donald Sutherland, Brooke Adams, Jeff Goldblum, Leonard Nimoy, Veronica Cartwright

Tale vrhunski rimejk istoimenskega originala iz leta 1956 je ena izmed mojih najboljših znanstveno fantastičnih grozljivk vseh časov.

Zgodbo o rastlinah, ki pridejo iz vesolja, počakajo, da Zemljani zaspijo, se spremenijo v njihove kopije in ubijejo original, poznate, zato bo najbolje, da povem, zakaj je tale film še vedno tako hudičevo dober, srhljiv, prepričljiv in brez napak. Prva pohvala gre seveda režiserju Philipu Kaufmanu, ki film pelje ravno prav hladno, realno in tako, kot da bi se zgodil tudi v resnici. Skoraj dokumentarno, kot da bi postavil kamero med resnično invazijo vesoljskih rastlin. Druga pohvala gre seveda izvrstni igralski ekipi na čelu z Donaldom Sutherlandom, Brooke Adams in Jeffom Goldblumom, ki pri rosnih šestindvajsetih tistega živčnega mladeniča igra hudo dobro. Skoraj enako dobro kot Donald Sutherland igra zdravstvenega inšpektorja Mathewa Bennella, ki stoji ob strani zaskrblejni Brooke Adams, ki sumi, da njen mož ni več njen mož. Le kdo bi pozabil tistega psa, ki okoli hodi s človeško glavo. Le kdo se ne bi spomnil grozljivkega konca, ki ga raje ne bom izdal. Le kdo bi lahko pozabil prizora v travi, kjer rastline napadejo golo Brooke, ki malce nazaj izvede tisto kultno sekvenco z vrtenjem oči. In jasno, le kdo bi lahko spregledal norega Kevina McCarthyja, zvezde črnobelega originala, ki zlovešče skoči na avto in pove, da je konec blizu. Zares nepozaben, večen in kulten filmček, ki ga lahko vsako leto brez težav gledam vedno znova.

Ocena: 10/10

Internetno povabilo na poroko

24.08.2007 ob 02:39

Večino tako imenovanega spam maila nemudoma zbrišem, toda tale, ki vam ga bom serviral, mi je izredno nasmejal.

Pa ga poglejmo skupaj:

My Dear Friend

I am very happy that I have found your profile. My English is not so good,
but I do my best. I learned English at school. My languages are Russian and
Ukrainian. I am a very serious person. I want to find the kind husband, fond
of me, and create family with him. I like children very much and I want to
have children in the future (certainly a boy and a girl). I am seriously
searching for true love in my future partner. I will reply at
http://loveisexcellent.net/desire] to any of your possible questions.
Love is worth living for. Faithfulness, honesty and loyalty are very
important to me, as I will be the same way to my beloved husband. I want a
loving husband by my side. I want him to support me, care for me, love me,
respect me and enjoy me always. He has to be intelligent enough to
understand my knowledge and intellect. Together I want us to create a
healthy loving family with wonderful children.
Bye
Ira

No ja, tale Ira verjetno poročne prošnje pošilja po dolgem in počez, ampak vseeno se se počutil počaščenega, da je izbrala prav mene :)

Dear Ira, if you’re riding this, I’m sorry, but a have a girlfriend

Moj intervju: Damjan Murko

24.08.2007 ob 01:18

KAJ TE BRIGA, ČE SEM GEJ

Damjan Murko je zvezda. Pa če vam je prav ali ne. Z mediji manipulira in jih obrača kot pravi profesionalec, pa četudi se komu kdaj zazdi, da sploh ni tako pomemben in slaven, da bi se o njem sploh splačalo pisati. In ker se piše, mu slava raste. In ker mu slava raste, je čedalje bolj zanimiv in vse svoje projekte spelje brez večjih težav. Enim gre na živce, drugi ga imajo radi, sam pa še vedno nisem čisto prepričan, kaj je igra kaj pa njegov pravi karakter. Samozavest bi lahko seveda prodajal na tržnici, pa čeprav se nekateri sprašujejo o kvaliteti njegove glasbe. Njegova ekipa pa šteje toliko članov, da človek pomisli, da gre za zvezdo svetovnega kova, ki ima dnevno vsaj tri koncerte in trideset intervjujev. Pa vendar, »Lepi Damjan«, kot se sam rad poimenuje, je dokaz, da se da uspeti na svoj način. Z unikatnim in domiselnim pristopom, ki ga naši mediji doslej še niso bili navajeni. In njegov pristop je resda nekaj posebnega. Z glasbo in imidžem vred. Tako zelo, da je daleč za sabo pustil celo Fredija Milerja in Aleša Roda. In jasno, mladenič sploh ni tako zelo mehak in nežen kot se zdi, saj ima zelo nabrit jezik, drugo leto pa se namerava poročiti in enkrat za vselej pokazati, da so mu všeč tudi ženske. Sicer pa, saj veste, da je najbolj srečen, ker je moški.

Upam, da ne boste zamerili, če začnem malce napadalno. Se vam ne zdi, da si ne zaslužite tako velike medijske pozornosti?

Nikakor ne, sem tik pred izidom svojega tretjega projekta z naslovom Eden in edini, kar pomeni, da sem v šestih letih dela tudi nekaj dosegel in zelo bi bil žalosten, če se to nebi nekje pokazalo. Potrebujem medije in vi očitno po vseh teh letih se vedno potrebujete mene.

Ko ste prepevali o tem, da ste srečni, ker ste moški, so nekateri dejali, da bi morali peti, da ste srečni, ker ste v resnici ženska. Kaj pravite na to?

Ja mnogi so trdili, da bi moral peti, da sem ženska. A mislite, da so se na lastne oči prepričali o tem kaj skrivam med nogami? Po moje je že samo po sebi dovolj izrazito, da jim tega res nebi bilo treba preverjati. Ker se tiče pesmi Srečen, ker sem moški, pa se je ravno v tem času pokazalo, da je do sedaj to moj največji hit. Ljudje so ga poznali in ga še. Ponosen sem na skladbo in nimam nič proti, če se govori in ugiba.

Kaj bi rekli, če bi vam rekel, da je v vaši kopalnici več kozmetike kot pri povprečni ženski?

Kdaj pa ste bili v moji kopalnici? Tja sem spustil neko drugo revijo in so se na lastne oči lahko prepričali o moji kozmetiki. Nikakor nisem poženščen in nikakor ne uporabljam ženske kozmetike, halo. Sem pa eden tistih, ki je prvi javno povedal, da smo vse medijske osebnosti, ne glede na spol, pred fotografiranjem in snemanjem naličene. To je dejstvo, samo jaz sem eden redkih, ki to priznam.

Se vam ne zdi, da moderni moški postajajo vedno bolj podobni ženskam?

Ne, zdi se mi, da moderne ženske vedno bolj postajajo podobne moškim. Saj smo vsi enakopravni. Sem zelo klasičen tip človeka, zato sem se tudi sam odločil za povprečno Slovenko, s katero želim preživeti preostanek življenja.

Imate stilista, imate menedžerja, imate predstavnika za stike z javnostjo, imate maserja, ali potemtakem sploh kaj naredite sami?

Na poziciji, kjer sem, potrebujem ljudi, ki skrbijo zame. Seveda veliko naredim sam. Našteli ste samo moje sodelavce, ki jih v realnem življenju ni. Ko sem doma, tudi sam kaj postorim in sem čisto navaden človek. Tako kot vsak drug kdaj pomijem posodo, sprehajam psa, hodim v trgovino.

Je bila afera z Natalijo Verboten le skrbno inscenirana medijska finta?

Ooooooo, marija, to je že sto let nazaj. Če bi lahko to malenkost v moji karieri imenovali medijska finta, se vprašam, če je to edino, kar ste našli. Karkoli se je o meni pisalo so ljudje namigovali na to, da je vse zrežirano, nikoli niso pomislili, da je človek morda zanimiv, karakteren, sposoben. Natalija je krasno dekle, ki razume, do katere meje lahko gredo mediji in kaj je na začetku kariere mlad izvajalec pripravljen povedati. Po naročilu nekoga, ki mu zaupa. Marketinška poteza, morda, nikakor pa ne finta, saj so mediji zadosti pametni, da takoj zavohajo resnico in blefiranja na sceni več kot letno dni ni.

Se res bojite filmov, kjer se streljajo in pretepajo?

Ha, ha, ha, ne. Te filme gledam najraje. Seveda pa so na prvem mestu grozljivke. Obožujem take vrste filmov.

Koliko računate za svoj nastop?

Malo.

Ste kdaj razmišljali, da bi se preizkusili kot erotični plesalec in žigolo?

Tega mi pa res ni treba. Delam to, kar me veseli. S tem osrečujem druge in se mi res ni treba razkazovati pred ostalimi. Sem mnenja, da sem tudi brez tega zanimiv in uspešen v tem kar počnem.

Pa razčistiva večno dilemo, ste gej, so vam všeč ženske ali padate na oba spola?

Po tolikšnem času se mi res ne ljubi več razglabljati o tej temi. Ampak moram priznati, da ko so se prvič pojavile govorice o moji spolni usmerjenosti, sem se odločil, da bom tudi sam nekaj časa igral na to karto in ni mi žal. Vse sem obrnil sebi v prid. Seveda pa je vsega enkrat konec, ko ljudje postanejo utrujeni od laži in natolcevanj. Resnica potem pride na dan. Tako se naslednje leto maja poročim z mojo Majo.

No pa če bi vam rekel, da naju nihče ne posluša, bi bil vaš odgovor enak?

Ne, potem bi bil odgovor drugačen in bi se glasil: »Kaj te briga.« Ker pa vem, da tudi ljudi zanima vse o medijskih osebnostih, pa se čutim dolžnega, da jim povem resnico.

Kdaj bo poroka, kdaj bodo otroci, kdaj bo fantovščina, kaj se bo dogajalo na fantovščini in kdaj nam boste dali fotke iz prve poročne noči?

Poroka, kakršno smo vajeni iz pravljic, bo 3. maja, leta 2008. Maja ima krasnega sina, ko bova imela skupnega otroka, pa boste prvi izvedeli za to. Fantovščina bo kak mesec ali dva pred poroko, o fotografijah iz najine prve poročne noči pa lahko samo sanjate.

Zakaj si depilirate pazduhe, noge, roke in intimne predele?

A si jih? Spet dezinformacija. Nikakor se ne depiliram po nogah in rokah. Joj, samo predstavljam si uboge ženske, ki to dejansko počnejo. To bi bilo zame mučenje sedanjega časa. To pa ne, vse drugo prej kot depilacija, to pri meni definitivno odpade.

Kdo vam je bolj pri srcu, Domen Kumer, Sebastian, Jernej Dermota ali Marilyn Manson?

Nekaj izmed naštetih fantov sploh ne poznam. Nekaj pa jih dela dobro in nimam nič proti, da se trudijo se naprej. Do sedaj sem poslovno sodeloval samo s Sebastianom in tudi v bodoče mislim, saj je fant korekten in kar opravlja, naredi sto odstotno. Ne maram amaterjev in polovičarjev.

Kaj bi rekli človeku, ki bi vašo glasbo označil za popolno bedarijo in žaljenje občinstva?

Naj najprej kupi moj novi album Eden in edini. Naj si pogleda avtorje mojih skladb, naj se posvetuje s strokovnjaki in naj potem s prstom pokaže na skladbo in avtorje nove plošče ter pove katera pesem ni kvalitetna in dobro narejena. Za zdaj je se kar tišina, počakajmo do naslednjega meseca, ko bo plošča na prodajnih policah.

Kaj bi rekli vaši izbranki, če bi vas v postelji zalotila s članicama skupine Atomik Harmonik?

Joj, draga, oprosti, res sem želel preveriti, če ima dekle s katero spim, svojo pamet na pravem delu. In ker Maja ve, da ženske, ki nosijo svojo pamet v prsih in še to silikonskih, me ne ganejo, kar pomeni, da bi mi zagotovo oprostila.

Če sva začela napadalno, pa končajva zelo simpatično, kaj bi bili, če ne bi bili Damjan Murko?

Nikoli ne bi dal sebe, nikoli ne bi zamenjal svoje kože. Tako dobro se počutim v vlogi katero igram, da si res ne znam prestavljati, da bi bil nekdo drug.

Maya: Taka kot sm

23.08.2007 ob 22:31

Po dolgem času sem v svoj CD predvajalnik vtaknil album slovenske pevke Maye, ki je leta 2001 izdala zaenkrat edini album in za vedno spremenila podobo slovenske glasbe. Zelo dober in skuliran r&b, kjer Maya poje kot Mary J. Blige in India Arie ter ob glasbeni spremljavi Janija Haceta dela čisti presežek. Dejansko klasika slovenske glasbe, ki se je žal prodala v premalo izvodih in mladi zvezdnici očitno pobrala elan za nadaljnjo kariero. Škoda.

Lepotna operacija za nagrado

23.08.2007 ob 20:21

Uf, pa saj to ni res, ampak nova številka hrvaške revije Doktor objavlja reklamo, kjer bodo srečni izžrebanki popolnoma spremenili izgled. In to za celih 120 tisoč kun. Operacija bo popolna, punca pa bo lahko, če bo seveda želela, svoj izgled spremenila za 100 procentov. Kam gre ta svet?

blog.jpg

River Phoenix bi danes praznoval 37 let

23.08.2007 ob 14:11

Ko je River Phoenix, ki bi bil na današnji dan star 37 let, leta 1993 umrl zaradi prevelikega odmerka mamil, sem bil zelo žalosten. Zato je prav, da sem žalosten tudi danes in da mu posvetim nekaj besed.

Mali River, sicer brat danes zelo uspešnega Joaquina, je slavo ujel že v zgodnjih najstniških letih. Še posebej po zaslugi filmov Stand By Me in The Mosquito Coast, kjer je pokazal da zna igrati. Da je najboljši igralec mlade generacije in da ga čaka zelo uspešna kariera. Leta 1988 je posnel po krivici prezrto dramico Jimmy Reardon in se potem zapisal v zgodovino po zaslugi filma Running on Empty, kjer je snel tudi nominacijo za oskarja. Dekado je zaključil s filmom Mali Nikita in s stransko vlogico tretjega Indiana Jonesa, v devetdeseta pa je zakorakal s kontroverzno dramo My Own Private Idaho. Leta 1992 je bil del ekipe zelo dobrega filma Sneakers, potem pa je nanizal še nekaj nizkoproračunskih celovečercev, ki jih danes poznajo le njegovi največjoi oboževalci. Ko je dobil vlogo v Intervjuju z vamprijem, je žal umrl. Zaradi prevelike doze mamil. Pa čeprav je bil ves čas znan po svojem čistem imidžu in zdravemu načinu življenja. In umrl je pred klubom prijatelja Johnnyja Deppa. Zdravniki so prišli prepozno, svet pa je za vedno izgubil izredno dobrega igralca, ki bi se brez dvoma pobral več oskarjev kot Jack Nicholson.

Recenzija: Die Hard 4

20.08.2007 ob 22:15

Ko sem lani videl tretjo Misijo nemogoče, sem bil prepričan, da gre za akcijski film desetletja. Četrti Die Hard je dokaz, da sem se zmotil.

Die Hard 4 je mojstrovina akcijskega žanra. Mojstrovina, ki jo lahko kot za šalo postavimo ob bok sorodnim klasikam Die Hard, Lethal Weapon, Speed, Terminator 2, The Rock, Misija nemogoče 3 in True Lies. Ali če hočete, tudi najboljšim filmom o Jamesu Bondu. Recimo filmu Die Another Day, kjer sem pred leti zapisal, da je James Bond poslednji akcijski junak. Na srečo sem se zmotil. Čast po novem pripada Bruceu Willisu, natančneje, kultnemu policistu Johnu McCleanu, ki nas je kot veste prvič obiskal leta 1988, se nepozabno spopadel s teroristom Hansom Gruberjem in nas sesul z enovrstičnico: »Yippee-ki-yay, motherfucker.« Enovrstičnico, ki jo seveda ponovi tudi sedaj. Devetnajst let kasneje, kjer mu nagaja novi psihopat. Bivši državni uslužbenec in kvazi patriot Thomas Gabriel (Timpthy Olyphant), ki skuša izpeljati »razprodajo«. Genialno hekersko invazijo na Združene države Amerike, ki se znajdejo v totalnem kaosu. »11. september je bil le opozorilo,« je prepričan Gabriel, ki očitno ni videl niti enega Die Harda, saj nima pojma kdo je John McClane. Zares izvrstna, adrenalinska, napumpana, frajerska, zabavna, energična in ravno prav nemogoča akcijska poslastica, ki jo lahko brez slabe vesti proglasimo za akcijski film desetletja in upamo, da stari dobri Bruce še ni rekel zadnje besede.

Ocena: 9/10


Recenzija: V kraljestvu orgazmov (No Body Is Perfect)

20.08.2007 ob 22:10

Površen in v slovenskem prevodu naslova hudo zavajajoč dokumentarec.

»Nobeno telo ni popolno,« že v naslovu pojasni Raphael Sibilla, drzni filmar, ki nas je želel peljati čez mejo. Tja, kamor upajo le najbolj pogumni, najbolj odprti in najbolj odbiti ljudje. Tja, kjer se seksa z dvospolniki. Tja, kjer se obiskuje svinger klube. Tja, kjer žuraš v morbidnih maskah. Tja, kjer te domina biča, vate nabada igle, te posiljuje in urinira po tvojem obrazu. Tja, kjer se skupinski seks odvija kar v limuzini sredi ceste. Tja, kjer si penis na vrhu prerežeš in doživljaš veliko boj intenzivne orgazme. In tja, kjer svoje telo uporabiš za predstavo. Za kurčevi performance, kjer ti telo izloči toliko endofrina, da bolečine sploh ne čutiš. Pa četudi imaš razmesarjen hrbet, pa čeprav ti z obraza kaplja kri. Prav imate, No Body is Perfect, ki so ga v naših kinih butasto in zavajajoče prevedli kot V kraljestvu orgazmov, ne ve točno kaj bi rad. Ne ve točno kaj bi nam rad pojasnil, razložil in raziskal. Ravno zato se zmedeno sprehaja sem ter tja in skupaj zmeša preveč različnih tematik. Ko mislimo, da bo šlo za fetiše, gre v resnici za body art. Ko mislimo, da bo šlo za orgazme, gre v resnici za žalostno izpoved nekega dvospolnika. Ko mislimo, da bo šlo za film, kjer bomo videli kaj vse vzburja ljudi, pa ugotovimo, da gre le za film, ki nam pokaže kaj vse lahko prenese naše telo. Ne bom rekel, da si gospod Sibilla ne upa dovolj. Ravno nasprotno, upa si veliko. Tudi bližnji posnetek moškega, ki ga od zadaj natepava dvospolnik. Toda to ni dovolj. To je zelo površno, nezbrano in kar tako tja v en dan. Pač film, ki želi šokirati. In film, ki pozablja, da smo v današnji družbi navajeni na vse ter da bi nam veliko bolj sedel dokumentarec o tem, kaj vse dejansko vzburja ženske in moške. Ne toliko v smislu ekstremnega, marveč v smislu nenavadnega, originalnega in domiselnega. In ravno to nam manjka. Ravno tega imamo premalo, ko se podamo na popotovanje z gospodom Sibillo. In ravno zato smo razočarani, ker so nas v slovenskem prevodu tako hudo nategnili po dolgem in počez. Samo zato, da bi v kina dobili več gledalcev. Umazan trik, kjer ne bo prišlo nikomur. No ja, pravzaprav ne pride nikomur. Vsi svoje reči počnejo le zato, da nam pokažejo kaj vse si upajo početi s svojim telesom. Med upati in uživati pa je seveda velika razlika. Upati da adrenalin, užitek pa da orgazem. In vsi ti friki, ki jih obdela naš film, so z nami le zato, da bi izpadli kul. Da bi ujeli kvazi trend. In da bi nas šokirali. Lepo vas prosim, le zakaj bi si dal prerezati tiča, če lahko moji punci normalen tič ravno tako nudi nore užitke. Tu gre za pogum in za dokaz, da nekaj upaš. Pa četudi ti bo potem vse življenje žal, ko boš hotel na stranišče. Sicer pa, če hočete pravi pogum in ekstremno rajcanje, glejte raje drugi Hostel. Tam pa res ni šale.

Ocena: 4/10

null

Zbogom, Nela Eržišnik

20.08.2007 ob 04:03

Nela Eržišnik, ki ji je bilo v resnici ime Nevenka Maras, se je leta 1924 rodila v Banja Luki. Leta 1949 je končala zagrebško igralsko šolo in se proslavila s stranskimi vlogami v znanih filmih bivše Jugoslavije. Morda je najdlje letela v filmu Svoga tela gospodar, kjer za razliko od ostalih vlog ni le statirala. Bolj kot po filmih je bila seveda znana po svojih komičnih šovih, kjer sta bili nepozabni njeni kultni kreaciji Marica Hrdalo in Tetka Ikača. V Slovenijo jo je večkrat pripeljal Vinko Šimek, kjer je na njegovi Paradi humorja nastopala vse od svoje smrti 14. avgusta letos. Stara je bila 86 let, njene šale in smisel za humor pa so bile še vedno takšne kot nekoč. Kot v starih dobrih časih, ko smo se ji smejali bolj kot ekipi Sedam mladih. In Nela je bila vedno pred časom. Bila je edina prava ženska stand up komičarka, ki se je v svoje like vživela z dušo in telesom. Politično nekorektna, direktna in taka, da so se vanjo zaljubili prav vsi. Tudi Miroslav Petrović Čkalja, ki ji je edini prišel do živega. In bila je velika zvezda. Pravzaprav največja komična zvezda bivše Juge in kultna zabavljačica, ki ji nihče ni segel niti do kolen. Pogrešali jo bomo. Prav vsi. Bila je kul. Za vedno.

Volitve za predsednika Slovenije

20.08.2007 ob 00:34

Pa poglejmo seznam junakov, ki bi radi sedeli na najvišjem stolčku:

Huh, tole bo še zanimivo. Okej, pol jih bo itak odpadlo, saj ne bodo zbrali dovolj podpisov, kmalu pa bo jasno kdo so tisti, na katere bo treba računati. Če si Janez Drnovšek ne premisli in še enkrat kandidira, bo seveda zmagal Lojze Peterle.

RHYME GOD: Rhymez ‘n’ Bitchez

19.08.2007 ob 23:51

Ko sem že mislil, da sta najboljša slovenska MCja Trkaj in Klemen Klemen, me je kot strela z jasnega usekal mladi Celjan Rhyme God. Triindvajsetletni mladenič, ki je pravkar izdal svoj dolgo pričakovani prvenec Rhymez ‘n’ Bitchez, na kratko, R’n'B. Okej, Rhyme resda jebe mater vsem, toda to počne s stilom. Tako zelo zabavno, direktno, skulirano in tekoče, da bo nerodno celo 50 Centu. Poba je edini pravi slovenski gangsta raper. Domača inačica pokojnega Eazy Eja, ki ga tudi omenja in se mu pokloni v parih verzih. Na plošči je 14 pesmi, 14 hudih komadov, ki sekajo sto na uro. Večino glasbenih podlag mu je naredil producent Junior, ki bi mu lahko bilo ime tudi Dr. Dre, kar pomeni, da gre za čiste klasike. Za čiste West Coast uspešnice, kjer Rhymov flow teče kot namazan. Ki se dobesedno zlepi s podlago in poka rime, ki jih v Sloveniji še ni bilo. Jasno, Rhyme ve, da je vse skupaj le entertainment. Le del imidža gangsta glasbe. Le del igre, ki ji ponosno pripada. Kdor ga ne razume in kritizira, je bedak. Kdor mu očita, da doma nima pištole, da v resnici ni pofukal cele Slovenije in da ga policija ne lovi vsak dan, pa je res neumen in o pravi hip hop glasbi nima pojma. Rhyme God je brez dvoma najboljši slovenski raper, ki bi lahko svoj prvenec kot za šalo serviral tudi čez lužo. Založbe pri nas jasno da ne bo dobil, saj v njegovih pesmih ni harmonike, Aleš Uranjek pa raje fura 6Pack Čukurja. Zato je vse skupaj izdal sam. Brez vez in poznanstev. Samo zato, da pokaže kako dober je. No ja, dober je bil že pred leti v skupini Dogg Ryhmez, ki je žal prehitro razpadla. Dober je bil tudi na raznih nastopih, kjer je pokal lokalno uspešnico Ne se fukat z mano. In seveda, dober je bil tudi takrat, ko je ugotovil, da ga na forumih kritizirajo razni pozerji in modeli, ki o rapu nimajo pojma. Rhyme rap živi in čuti. In ravno zato je njegov prvenec tako zelo dober, inovativen, divji, iskren in skuliran. Tak, da mu pri nas ne najdem para. In tak, da mu par težko najdem tudi v tujini.

Pa poglejmo seznam pesmi in si vzemimo čas za kakšno njegovo rimo:

Recognize (part 2): En, dva, tri in pa do štiri, recognize motherfucker nisem kle od učiri…Tolko besedil, da bi lahko mel roman, repam vsak dan, spočit, zaspan, trezn al pa pjan…Tole je vrnitev po desetih letih, tle za vedno dokler se ne srečam z Eazy Ejem v nebesih…Cele je na mapi motherfucker ne težit, veš kaj tu delamo, reprezenting real shit, recognize part motherfucking 2, če maš kej proti men, ej yo fuck you…Legenda se na sceno vrača, boj se me bolj kot Jacka Razparača.

Gangsta Party: Kok nej bom normaln, če so vsi moji idoli fukjeni…Jebeš faks in predavanja, zdaj je čas fukanja…Mi ga dve pičke fafata pa tretja mi dela kitke.

To bla je usoda: Jebeš nož, porežem te z besedami, zdej fukam s tvojo pičko in tvojimi sosedami…Pičkam pride ko čujejo moj glas, ljubosumneži se pizdijo, ker vejo, da je zdej moj čas…Tvoja muska je brez fucking učinka, tak kot napačna povezava do internet linka…Kak ti je ime, Rhyme G motherfucka, kaj študiraš, gangstaologijo motherfucka…Tok dolg na tej sceni, zdej spet zadet, en in edin gangsta poet…Skrajn cajt, da sem se na sceno vrnu, vse pofukane založbe bom zavrnu.

Gangsta muzika: Party je v klubu, after pa v postli, vse kar rabim je šampanjc, gandža in kondomi…Ajde lubika, to je gangsta muzika, Rhyme fuckin G, pa moja gangsta klika, si fajna bitch, pa v ustih lizika, dej jo ven in noter dej mojga, suck it, suck it… Štejem trupla kot Ice Tjeva skupina, dej mi mal juice and gina, morm it, ker zuni me čaka limuzina…Rhyme G tajni agent 187, I keep my shit real vsak dan in vsak tedn… Še babice C walkajo na tole, v atvu poslušajo tole profesorji iz moje srednje šole…Ko primem mikrofon postanem bol fukjen kot Mike Myers in Jason, nokavtiram fejke kot Mike Tyson.

Cele Cele: Cele Cele tako sfukano mesto, boli nas kurac prestavljamo svojo cesto…Vsak za svojo rit skrbi in za svoje pravice, boli me kurac, sam da ga bakam in fukam prasice.

Levo, desno: Več besedil kot Larry King intervjujev, več besedil kot vaših neumnih komentarjev…Jst sem ravnatl, vi ste fazani, ne disam fejkov, ki niso znani…Zato pa fukn roke v zrak in skač kot fuckin kenguru…Vse potrebne pičke pridte k men domov na plesišče, na after party, kjer bo fuckin kurbišče… Še vedno sem len se mi nič ne lub, mamo partyje doma jebeš motherfuckin klub…Mam socialno rad fukam analno…

Real Shit: Ste primitivni kot psi, ki serjejo po betonu, dost sranja Rhyme G je zdej na mikrofonu…Mi smo realnost, vi ste risanke, pravkar je blo konc vaše nadaljevanke…Vi pišete o tem članke, mi pa to živimo, zdaj je cajt, da motherfuckin sceno spremenimo…Čuješ to, the motherfuckin real shit, ni namen te muske da bi bla hit…Spreminjate svoje mnenje bolj kot svojo barvo kameleon, naredte vsem uslugo, si izklopte mikrofon…Jebeš vse založbe, jebeš tud Rap Niko, jebeš dizajnerja, si bom sam naredu fuckin sliko…Si ljubosumen na mene ker mam EP, ti pa si še vedno wanabe.

Ole Skool: Ni važno al mam kitke, kratke lase, kapo al pa ruto, kadar rapam je vedno fuckin kruto

Gangsta: Vse kar napišem je gangsta shit, mam svoje mnenje medtem ko vi drugim lezete v rit…Čeprav živim v Sloveniji, rapam tud v angleščini, moji komadi na radiu prepovedani…Zdej tle album scena na vrhuncu, fejki bežijo pred mano kot Harrison Ford v Beguncu…Dobim vas vse, dobim vas vse, tak kot Gargamel Smrkce…Lahk dobim več dnarja kot fuckin Rockefeller, vrtim pičke okol prsta kot motherfuckin propeler…Grde pičke, adijo, če ne bi na plakatu pisal King Kong bi mislu, da si to ti, spizdi…Bil sem skoz doma, ker sem fuckin len, pofuku več pičk kot Eazy E in Mc Ren.

Za Gje: Hodim z walkmanom po ulci in se derem West Side, včasih fuckin dolgcajt, pijem bakardi in sprajt…

4Sho: Poišč nas na internetu al pa prid k nam na ulco, boš mislu, da si v getu.

Catch Me If You Can: Nisem bil rojen, bil sem ustvarjen, tak kot fuckin Frankenstain, ki je ustvaru pošast, zdej sem pršu na oblast

The Last Song: Še vedno sem isti nič se ni spremenil še vedno gangsta flow, zajeban mutheruckin stil…Pametnejši zdej z maturo, jebem vam mater vsem sto na uro…Rojen za to sranje, čez pet let bote mel o men na faksu predavanje.

In tako naprej in tako naprej. Od začetka do konca. Res zakon plata in dokaz, da se da tudi v Sloveniji narediti pravo hip hop mojstrovino.

real.JPG

Da ne pozabim, plato lahko naročite na naslovu:

hiphopimperij@yahoo.com

Petar Grašo, kdaj se boš vrnil tako kot je treba?

19.08.2007 ob 16:46

Petar Grašo mi je bil nekoč zelo kul. Še posebej v prvem albumu Mjesec iznad oblaka, kjer so me osvojile pesmice Idi, Volim i postojim in recimo Trebam nekoga. Drugi album Utorak je bil še boljši, saj je Petar zapel Ko nam brani, Ljubav jedne žene, Lomi me in seveda Kad ostarim, ki je bila še lepša od Idi. Pa vendar, ker je zapel tudi 92′ in Nevista, sem se ustrašil, da ga bo pri naslednjem albumu polomil na celi črti. No ja, potem ga je polomil pri frizuri, se ostrigel in izgubil imidž. Ko je izgubil imidž, pa je šla tudi popularnost. Osem slovenskih koncertov na teden se je spremenilo v enega, pa še ta ni bil ravno najbolj nabito poln. Potem je sledila štiriletna pavza, lasje so spet zrasli, stari dobri Petar pa je serviral uspešnico Jedina. Ni bilo slabo, toda bilo je daleč od njegovih najboljših pesmic. Album Šporke riči je sicer prinesel 14 novih pesmi, toda nobena ni bila zares dobra. Taka kot sta bila recimo Idi in Kad ostarim. Morda je še najbližje stari slavi skočil s pesmima Najteža rič in Sad te se samo rijetko setim, medtem ko je pri vseh ostalih pretiraval z inštrumenti in kvazi razkošno produkcijo. In sedaj sem ga spet ujel na novem splitskem festivalu, kjer je predstavil balado Niente di te. Pel je v italijanščini in malo tudi v hrvaščini. Ni slabo, je veliko boljše od Šporkih riči, toda zelo daleč od njegovih največjih hitov in meni najljubših pesmic, ob katerih sem nekoč potočil celo nekaj solzic. So z lasmi šle dobre ideje in talent, ali pa preveč pozornosti namenja svoji Danijeli? Škoda.