Če jo še kdo sovraži tako močno kot jaz, naj se mi pridruži v stavki pred sončno upravo, kjer bomo skupaj zahtevali malo mraza. Drugače ne bo šlo, saj so me, ko sem se poskušal hladiti tako, da sem v trgovini zlezel med lučke in kornete, vrgli na cesto.
ZAJČEK MED NOGAMI
Sanjo Grohar so pravkar izbrali za playboyjevo dekle leta, kar je po titulah za miss Slovenije in za naj fatalko še en dokaz, da je ljudem zelo všeč. Odličen renome komaj 23 letne deklice iz Kranja, ki je svojo kariero začela kot pevka in se potem kot meteor zavihtela med najbol aktualne ter popularne zvezdice na našem estradnem nebu. Da ne bo pomote, Sanja kljub slavi ostaja preprosto in prijazno bitje, ki jo boste večkrat brez težav ujeli v kakšni restavraciji s hitro hrano. Ali v kinu, kjer ne zamudi nobenega filma z Angelino Jolie in Johnnyjem Deppom. Dovolj pametna, da se jo ne da vleči za nos. In dovolj zvita, da se lahko vedno zanese na svoje čare. Po mnenju mnogih, zares prava fatalna črnolaska, o kateri sanjajo številni slovenski fantje. In dekle, ki še vedno ostaja zvesta samo svojemu izbrancu. Na intervju je prišla nasmejana in polna pozitivne energije, ko sva prišla do najbolj vročih vprašanj, pa ni niti malo zardela. Ali kot pravi sama: »Kdor upa, vztraja. Kdor vztraja, zmaguje.«
1. Začniva na prvo žogo in v stilu. Zakaj se tako zelo rada slačiš za Playboy?
Ne gre se za to da se zelo rada slačim. Gre bolj za to, da uživam v smem slikanju. Da z vesljem pogledam nastale slike, ki so »by the way« estetske in niti malo vulgarne. Playboy je svetovna znamka, ki v tujini velja za zelo prestižno in dekle, ki se slika za Playboy je tam zvezda. No ja, pri nas je daleč od tega.Vendar mene ne zanima mnenje drugih. Jaz živim svoje življenje in Playboy mi odpira mnoga vrata v tujini.
2. Ti je vseeno, da na tvojo sliko morda masturbira polovica slovenskih moških?
Po resnici povedano mi je popolnoma vseeno. Ne premišljujem o tem in si tega niti nočem predstavljati (smeh)
3. Se ti ne zdi, da golota dekletu v Sloveniji ne prinese dovolj slave in denarja ter da na jahto Rajka Hrvatiča lahko pride tudi brez tega?
Odvisno od dekleta. Sama sem tip ženske, ki zna vsak svoj naziv maksimalno izkoristiti in vedno vse obrnem sebi v prid. Nisem se slekla zaradi denarja ali slave. Znana sem bila že prej in si z goloto nisem zgradila kariere kot nekatere naše estradnice. Imam svoje razloge in dolgoročne cilje. Na Rajkovi jahti še nisem bila in to sploh ni moj cilj. Bila sem na mnogih jahtah, pa me to ni niti malo ganilo.
4. Glede na to, da si se slekla po osvojitvi naslova za miss Slovenije, sem pričakoval, da te bodo obravnavalii kot tako imenovano »celebrity«, zakaj si potemtakem le zajčica kot vse druge?
Kdo pravi da sem zajčica? Da te popravim, dekleta, ki se slečejo za Playboy so playboyeva dekleta in ne zajčice. Zajčice so hostese z ušeski (smeh). Ponudili so mi, da se lahko slikam kot »celebrity«, toda potem se ne bi mogla sleči do konca. Ravno zato sem se odločila, da se slečem kot playboyjevo dekle, da pokažem prav vse svoje čare in da se lahko potem potegujem tudi za playboyjevo dekle leta. To je bil tudi moj cilj. Kar si zadam, mi ponavadi uspe.
5. Mi upaš povedati višino honorarja, ki si ga dobila za gole fotografije?
Upam, vendar ga ne smem, ker mi pogodba to prepoveduje. V medijih so se pojavila ugibanja, da naj bi dobila med 300 in 700 tisoč tolarji, jaz pa seveda ne bom izdala številke in se temu le nasmiham. Dobila sem dober honorar in seveda višji kot si mnogi mislijo. Trenutno sem najbolje plačano playboyevo dekle.
6. Naše bralce gotovo zanima kaj vse je že krasilo tvoj venerin hribček?
Lahko vam povem, da sem si za januarsko številko Playboyja iz dlačic oblikovala zajčka.
7. Dovolj vročih vprašanj, povej mi raje, kakšen se ti je zdel letošnji izbor za miss?
Scena je bila lepa, toda scenarij je bil malce izven konteksta, tako da je bilo vse skupaj na koncu malo dolgočasno. Igralca sta bila ne glede na vse super. Punce so bile to leto res luštne. Imela sem kar tri favoritke. To se ne zgodi pogosto, saj sem hud kritik.
8. Se sploh spomniš imen vseh misic in recimo vsaj petih drugih ali tretjih spremljevalk?
Mislim, da se spomnim skoraj vseh misic, spremljevalk pa morda samo nekaj.
9. Kaj bi mi rekla, če bi ti rekel, da vem, da svojemu fantu nisi najbolj zvesta?
Da se motiš.
10. Kdaj boš bolj slavna od Nine Osenar?
Ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha, ha…
11. Ko sva že pri Nini, kako je bilo, ko si ji na gole prsi mazala čokolado?
Mislim, da je ona v tem bolj uživala kot jaz, saj so ji všeč ženske (smeh). Šalo na stran, Nina je privlačna punca, kar pomeni, da sva se imele fino. V resnici se sploh nisva mazali, saj je šlo le za poziranje.
12. Misliš, da boš tudi pri petdesetih še vedno tako privlačna kot sedaj?
Seveda bom, saj veš, stara koka dobra supa (smeh).
13. Kaj bi rekla bogatašu, ki bi ti za vročo noč ponudil milijon evrov?
Ah, daj no, prosim te. Misliš, da bi res rekla ja? Potem bi že sprejela ponujene ponudbe, ki sem jih dobivala. Zame so takšne stvari žaljive.
14. Če te zdajle prosim, da se slečeš za bralce našega časopisa, bi šlo?
V tvojih sanjah (smeh). Če sem se slilala za Playboy še ne pomeni, da hodim okoli gola.
15. In jasno, imam prav če rečem, da si naša najbolj uspešna misica?
No ja, vsak ima drugačno mnenje o tem, katera je bolj uspešna. Ravno prej si me recimo vprašal, kdaj bom bolj slavna od Nine (smeh). Sama zase vem, da sem zelo uspešna in da bom še naprej delala dobro.
Ne boste verjeli, toda legendarna italijanska igralka Gina Lollobrigida je pravkar praznovala svoj osemdeseti rojstni dan, kar pa ji ni preprečilo novega škandalčka, ki ga je malo nazaj zakuhala z novico, da ima štirideset let mlajšega ljubimca. Da se razumemo, Gina se stara enako dobro kot Sophia Loren, obe pa sta nekoč zažigali velika platna s svojimi koketnimi vlogami. Vsega meter in petinšestdeset centimetrov visoka Gina je kariero leta 1947 začela na tekmovanju za miss Italije, kjer pa je zasedla le tretje mesto. To ji seveda ni vzelo poguma, saj je na željo hollywoodskega mogotca Howarda Hughesa priletela naravnost v Ameriko in začela zelo uspešno filmsko kariero. Preboj je pomenil leta 1953 narejeni film Beat the Devil, kjer ji je družbo delal Humphrey Bogart, pravo zvezdništvo pa so ji prinesli Trapez, Salomon in Sheba, Come September ter Never so Few, kjer je grela Burta Lancastra, Tonyja Curtisa, Franka Sinatro, Rocka Hudsona in Yula Brynnerja. Če ne bi bilo Sophie Loren bi postala največja zvezda vseh časov, tako pa se je morala zadovoljiti z večnim drugim mestom in uživati v tem, kar ji je bilo ponujeno. Italijani so jo seveda ljubili do konca in naprej, ji nadeli vzdevek Lollo, jo proglasili za »najlepšo žensko na svetu« in uživali v njeni poroki z slovenskim psihiatrom Mirkom Škofičem, s katerim sta si celih 22 let delila isto posteljo. Če ste gledali leta 1956 posneto verzijo klasike Notredamski zvonar, potem veste zakaj se je vanjo zaljubil tudi Quasimodo. Če poznate filmografijo Seana Conneryja, pa veste, da sta skupaj zaigrala v filmu Woman of Straw. Prav imate, njena filmska slava ni trajala prav dolgo, kar pa ne pomeni, da ni znala vedno poskrbeti za kak škandalček in se v vrhu obdržati vse do pozne starosti. Svoj zadnji film je posnela leta 1997, poleg igranja je zelo daleč letela tudi kot fotografinja, leta 1986 pa je bila celo predsednica žirije na berlinskem filmskem festivalu. Tračev o njenih ljubezenskih aferah ni bilo nikoli prav veliko, saj je vse raje prepustila domišljiji svojih oboževalcev, ki še vedno ne morejo pozabiti njenih najbolj atraktivnih vlogic.
Z DRNOVŠKOM NA SAMOTNEM OTOKU
Če rečemo Lent, moramo reči tudi Vladimir Rukavina, saj Lenta brez njega ne bi bilo. No ja, Lent bi še vedno stal, toda vseh tistih številnih glasbenikov, ki jih vsako leto pripelje v Maribor, ne bi bilo od nikoder. Leta 1958 rojeni gospod je namreč pravi čarovnik v organizaciji festivalov, ki še vedno ne more preboleti dejstva, da ni zaigral v filmu Poštar zvoni samo dvakrat, saj bi namesto Jacka Nicholsona posnel tisti znameniti seksualni prizor z Jessico Lange. Jasno, Jessica mu je tudi najbolj seksi igralka vseh časov, kar je zanimivo tudi zato, ker sam po izgledu zelo spominja na njenega moža Sama Sheparda. Po horoskopu riba, po poklicu pa pravnik, ki si je dodatna znanja pridobil na prestižni Purdue univerzi v ZDA in dobil celo naziv CFEE. Naziv, ki ga dobijo samo res sposobni menedžerji in organizatorji. Pri Svetovnem združenju festivalov je skupaj s predsednikom Bruceom Skinnerjem izdal knjigo Event Sponsorship, za katero še vedno upa, da se bo prodala v čim več izvodih. Če ga boste želele povabiti na kosilo, mu pripravite govejo juho, zrezek iz pljučne pečenke, riž, šparglje in posebno zeleno solato, ki jo sam imenuje vajdling. Če boste imele srečo, pa vas bo peljal v eno izmed konob v Istri in vam naročil specialiteto črne riži. Tak je Vladimir Rukavina, ravno prav originalen, da mu uspeva vse, česar se loti. Ravno prav razvajen, da ve kaj hoče. In ravno prav očarljiv ter prepričljiv, da zanj vzdihujejo številne Slovenke. In še moto po katerem se ravna in moto, ki ga je verjetno povedal tudi Severini: »In business you don’t get what you deserve, you get what you negotiate.« Da se razumemo, Vladimir, za prijatelje, Gogo, vedno dobi vse, saj se zna več kot odlično pogajati. Vsako leto znova.
1. Začniva direktno in tako kot se spodobi. Celjska mestna svetnica in modna ekspertka Vladimira Skale mi je nekoč dejala, da ste po njenem najbolj seksi moški v Sloveniji. Je pretiravala?
Predstavite naju, pa vam bo potem povedala.
2. Kaj bi mi rekli, če bi vam rekel, da vem, da ste preživeli vročo noč s Severino?
Kako ste izvedeli?
3. Bojda se ženske ne morejo upreti vašim čarom. V čem je finta?
Ni nobene finte, ker se lahko uprejo. Malo se bom še moral učiti čarati, kakšnih osem do deset kilogramov.
4. Ko sva že pri ženskah, povejte mi pet lastnosti, ki jih mora imeti vaša sanjska izbranka?
Inteligenco, srčno kulturo, predanost, luciden humor in da spije toliko kot jaz.
5. Dovolj neumnosti, greva na Lent, kjer je tudi letos zelo pestro. Kako za vraga vam uspe vsako leto sestaviti tako odličen program?
Saj ga ne sestavim sam, sestavijo ga producenti. Moja sta samo kakšna dva projekta. Časi, ko sem sam delal večino programa so že zdavnaj mimo. Sedaj so moja osnovna skrb sponzorji, brez katerih programa ne bi bilo.
6. Mi znate našteti tri glasbenike, ki se niso nastopili na Lentu in pojasniti zakaj ne? Frank Sinatra in Edith Piaf, ker sta mrtva. In Tina Turner, kjer je predraga.
7. Zakaj Maribor letos ni postal kulturna prestolnica Evrope?
Ker bo to zagotovo leta 2012.
8. Drži izjava, da s Stojanom Auerjem nista ravno najboljša prijatelja?
Na obiske si ravno en hodiva, sovražnika pa tudi nisva.
9. Če bi na Lent prišel ameriški predsednik George Bush in zahteval, da se vse skupaj spremeni v country festival, kaj bi mu rekli?
Do as the birds do – flog off.
10. In ko sva že pri Bushu, mislite, da je z njim vse v redu?
Upam, da ja. Ne slišiva se pogosto zadnje čase.
11. Pustiva Busha in se še malo posvetiva Mariboru. Zanima me kdaj boste kandidirali za župana?
Nikoli.
12. Mi upate našteti tri znane Slovenke, s katerimi bi brez pomisleka skočili med rjuhe?
Brez premisleka nikoli, ker bi se lahko nabil na zrno graha. In zakaj samo tri? Me želite skregati z vsaj sto drugimi?
13. Če bi se znašli na samotnem otoku z Janezom Drnovškom, o čem bi tekla beseda?
Verjetno o tem, da imava skupaj dve ledvici.
14. Pa narediva zaključek, po katerem se vas bodo spominjale vse slovenske ženske. Povejte mi kdaj in zakaj ste nazadnje jokali?
Sicer fantki ne jokajo, jaz pa sem, ko smo pripravljali bograč pri Mici in sem moral rezati čebulo. Pa še Boco mi je stopil na nogo.
Izjemno očarljiva, kratka, simpatična in berljiva zgodbica o 16 letni Giniji, ki pade pod vpliv 20 letne prijateljice Amalie in se zaljubi v slikarja Guida. Lepo poletje, ki ga prekine jesen. Odraščanje mladega dekleta. Prvi poljubi, sifilis in tekoči stavki pisatelja Paveseja, ki je samo leto dni po izidu takrat zelo uspešnega in cenjenega romana napravil samomor.
Roman, ki ga lahko tako doživeto in sočno napiše samo ženska. Torej bivša novinarka Carmen Reid, resnična mamica, ki stvari servira iz prve roke, iz lastnih izkušenj. Zgodba o Belli Browning, 28 letni izjemno uspešni poslovni ženski, ki jo useka nosečnost. Ki jo usekajo predporodna depresija, porod in poporodna depresija. Ki jo usekajo vse reči, katerih moški ne bodo mogli nikoli razumeti. Ob strani ji stoji 14 let starejši mož, sicer novinar Don, glavo pa ji meša mladi, čedni sodelavec Chris. Vseskozi navihana, z erotiko nabita, zabavna, razgibana, tekoče napisana in sila realistična pripoved za vse ženske, ki so bile, so in bodo noseče. In seveda tudi za vse moške, ki še vedno ne morejo razumeti, da se vse te ženske razjočejo že ob najavni špici Sedmih nebes.
Že kar pretirano globoka, večplastna, homoseksualna, preveč filozofska in na trenutke pošteno dolgočasna klasika izpod peresa kontroverznega in v svojem času preveč naprednega ter pogumnega avstrijskega pisatelja Roberta Edlerja Von Musila (1880-1942), ki nas popelje v zakulisje dijaškega doma. V njegovo perverzno esenco, v najbolj skrit predel najstniške duše, v vse tisto, kar ponavadi ostane tajno. Tisto, o čemer se ne govori. Se ne sme govoriti. V čudaški, zmedeni, nesigurni in seksualno dezorientirani svet dijaka Tolressa, ki s svojima kolegoma Reitingom in Beinbergom muči sošolca Basinija. Ki se nadenj spravi prefinjeno, perverzno, hinavsko, poniževalno in nečloveško. Ki uživa v njegovem podložništvu, v njegovem absolutnem suženjstvu in brezpogojni predaji. Ki ga vzburja njegovo trpljenje, njegov glasni jok. Njegovo moledovanje. Basini je zanje »samo slučajen, ustvarjen zunaj vrste, kok kak črv ali kamen na poti, za katerega ne vemo, ali naj ga obidemo ali pohodimo«. Mulci se gredo čisti freak show, čistega Markiza De Sadea, ki se ne neha niti takrat, ko Torless ugotovi, da se je v Basinija zaljubil. Da ga privlači njegovo golo telo. Prav imate, Zablode gojenca Torlessa izgledajo tako, kot da bi jih režiral David Lynch, kar je brez dvoma čudež, saj so nastale že leta 1906. Torej takrat, ko so geje še vedno sežigali na grmadah.
»Zato, da sožitja s porniči ne bo več kalila slaba vest,« je na ovitku tegale malce preveč filozofskega in malce premalo direktnega obračuna s porno industrijo zapisal publicist Max Modic in nam na koncu knjige serviral tudi 22 tez o pornografskem poslu. In v akcijo nas popelje leta 1980 rojena francoska porno diva Ovidie, zagnana feministka in diplomantka filozofije, ki je prepričana, da je porno biznis dober za žensko samozavest, da porno filmi žensk ne ponižujejo in da si mora vsaka ženska vzeti čas za dober seks, če hoče biti prava ženska. In tu so biografije legendarnih porno feministk, nasveti za pogovor s porno zvezdo, intervjuji s francoskimi porno igralci, recenzije filmov, ki jih proizvaja Von Trierjev studio Puzzy Power in vse tisto, kar ste želeli vedeti o porno industriji pa niste imeli koga vprašati. Informacije seveda prihajajo s prve roke, zato boste morda malce razočarani, da ne boste dobili še nekaj pravih porno izpovedi, ki bi kot nalašč sodile k takšnemu manifestu. Pa vendar, pred vami je knjiga, ki bo za vedno spremenila vaš pogled na porno industrijo in prepričala celo največje skeptike.
Zelo prepričljiva, očarljiva, žalostna in hudo poučna mladinska uspešnica, zares pravi slovenski bestseler, ki je Marinko Fritz Kunc čez noč spremenil v veliko zvezdo. Zgodba o mami in njenem sinu, ki je zašel na stranski tir. In zgodba o tem, da javne ustanove nimajo pravega posluha za delinkventne mladeniče, ki ravno zaradi njihovih nestrokovnih prijemov padejo še bolj globoko. Slovenska inačica nemške Postaje Zoo, ki se ji pozna, da jo slika nekdo, ki je vse skupaj doživel tudi na lastni koži. Pa vendar, Kunčeva je v nekem intervjuju dejala, da ne gre za resnično zgodbo. Da gre za fikcijo, ki bi se lahko zgodila vsakemu izmed nas. Da sicer ima sina, toda ne takšnega kot je Jan. Nesrečni antijunak, slovenski James Dean in upornik brez razloga. In pozor, upravnik zaporov mesta ob Savinji, ki izmed vseh nesrečni materi pokaže največ razumevanja, ni nihče drug kot Branko Gartner, moj pokojni oče, dolgoletni upravnik celjskih zaporov, ki je Marinko Fritz Kunc seveda spoznal tudi v resnici.
Kratka in hudo izvirna zgodbica izpod peresa pisatelja, ki nam je dal Džank, Klic poslednjega vojaka, Sanje neme deklice in Dama: življenje kuzle. Pripoved o ženski, ki pred svojo hišo najde ježa. No ja, ki najde bitje z ježevo glavo in moškim trupom. No ja, ki najde ježa s tičem in jajci. In ki tega ježa vzame k sebi domov za hišnega ljubljenčka. Ki se potem zacopa v tipa brez jajc in tiča ter posumi, da je jež v bistvu tip, tip pa jež. Zmešano in kul. Pač za ženske, ki iščejo idealnega moškega, ali če hočete, idealnega ježa.
Ko človek bere roman, napisan davnega leta 1938, ne more verjeti, da je bil napisan davnega leta 1938. Bolj aktualen od tv postaje CNN, od rubrike »breaking news«, bolj preroški od Korana, bolj zlovešč od Osame Bin Ladna in bolj globok od najbolj globoke arabske duše. Besede, ki ujamejo esenco islamskega sveta, islamske obsedenosti s posmrtnim življenjem, s potjo v večni raj, v harem poln nabreklih lepotic. V meseno poželenje, ki ga na Zemlji seveda ni. V čisti nihilizem, ki ga lahko pričara samo veliki vodja Hasan Ibn Saba, Osama Bin Laden tisoč let pred Osamo Bin Ladnom, prerok in prvi mož Alamuta, skrbno zastraženega orlovskega gnezda, katerega hočejo zavzeti Perzijci. In tip je mojster manipulacije. Kot Adolf Hitler, kot Napoleon, kot vsi največji svetovni diktatorji. Pa četudi nima televizije in časopisov. Tip je karizma. Večja od Alaha. Večja od Šeherezade, Niccola Machiavellija in Marca Pola, ki jih je skrbno preučil Vladimir Bartol (1903-1967), najbolj prodajani in prevajani slovenski avtor vseh časov. Nostradamus, ki mu je veliki met uspel šele po smrti. Kot vsem največjim umetnikom. Šele takrat so ga namreč razumeli. Šele takrat so ugotovili, da je napisal mojstrovino. Roman vseh romanov, vrhunsko mešanico filozofije, akcije, tragedije, komedije, erotike, avanture, trilerja, drame in grozljivke. Briljantno zgodbo o mladih fantih, ki padejo na finto in slepo verjamejo svojemu vodji. Ki gredo do konca in se spremenijo v morilce. V kamikaze, v skrajneže, ki so pripravljeni na vse. Tudi na smrt, ki jim omogoča odhod v raj. V harem pohotnih žensk. V bajko, v Tisoč in eno noč. In samo pomislite, Hasan Ibn Saba na Alamutu resnično skriva celo kopico deklet. Pestro paleto ubogljivih damic, ki zaigrajo raj. Ki fantom v pijačo vtaknejo uspavala in jih zapeljejo v drugi svet. V svet, kjer hašiš popusti, v svet, kjer komaj čakaš, da umreš, da se boš vrnil nazaj v raj. V objem svoje Halime in svoje Miriam. Povedano čisto na kratko: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Tudi to, da daš obglaviti lastnega sina.
Francija 2007, drama, Režija: Oliver Dahan, Igrajo: Marion Cotillard, Sylvie Testud, Gerard Depardieu, Emmanuelle Seigner, Pascal Greggory, Jean-Pierre Martins
My Way.
To je ona, Edith Piaf, pariški slavček, ali še bolje, pariški vrabček. Francoski nacionalni zaklad in najboljši francoski izvozni artikel vseh časov. Boljši od žabjih krakov in Eiffelovega stolpa. Tako je, Francozi ne bi rabili Eiffelovega stolpa, saj so imeli Edith Piaf. Žensko inačico Franka Sinatre, ki je namesto My Way zapela Non Je Ne Regrette Rien. In film se jo loti tako kot je treba. Z vseh zornih kotov. Od ranega otroštva, ko so jo vzgajale kurbice (najglasnejšo igra Emmanuelle Seigner). Do prvega nastopa, ki ga je uredil lokalni gangster Gerard Depardieu. Od petja na ulici, kjer ji je družbo delala nenehno pijana prijateljica Momone (Sylvie Testud). Do prve prave zaljubljenosti v boksarja Marcela (Jean-Pierre Martins), ki je umrl v letalski nesreči. Od hude slave, kjer se ji je poklonila celo Marlene Dietrich. Do resnih zdravstvenih težav, ki so jo pahnile v posteljo in jo spremenile v starko. Prav imate, Edith Piaf je bila kot Frida Kahlo, le da je dobila veliko boljši film. Pravo mojstrovino, ki časovna obdobja meša s stilom. Ki ne pozabi ničesar. Ki obvlada sceno. Ki obvlada Edith Piaf. To posebno, originalno, neponovljivo, trmasto, očarljivo, tečno, ponosno in tragično bitje, ki je celo v nesreči ujela srečo. Jasno, več kot ujela jo je tudi Marion Cotillard, ki je lani v filmu A Good Year ujela tudi Russella Crowea. In Marion je ne igra. Marion jo poosebi. Tako zelo, da pozabimo, da gledamo film. Da dobimo občutek, da je z nami prava Edith. Ena in edina, neponovljiva. Ponovljiva le v podobi Marion Cotillard.
Ocena: $$$$$$$$$
Eden najbolj ogabnih, pornografskih, perverznih, direktnih, pa vendar vseskozi zabavnih romanov vseh časov, ki pod lupo vzame mater in njene tri hčerke. Profesionalne prostitutke, ki ljubijo vse mogoče spolne prakse, vključno z zoofilijo in incestom. Njihova telesa so spolno aktivna že od šestega leta starosti naprej. Jasno, njihova mama Tereza jih je dojila na zelo drugačen način. Ko hočejo doživeti zares močan orgazem, pa izpeljejo zelo pekoč trik, ki ga normalni ljudje ne bi. Najbolj umazana je 14 letna Mauricette, ki se spozna tudi na spermo različnih živali. Najbolj navihana komaj desetletna Lili, ki se je rodila na enega najbolj nenavadnih načinov na svetu. Najbolj zadržana, a kljub temu divja, pa osemnajstletna Charlotte, ki se ji je zaradi nekega starca zagabila felacija. Vse so mahnjene na spolnost, prav nobena ne seksa vaginalno, saj se bojijo zanositve, vse štiri pa napadejo nič hudega slutečega mladeniča, ki jih v postelji menja prav vsako uro. Ki mu povedo vse, kar jim leži na duši. Ki mu pokažejo vse, kar znajo. Ki uživajo, če jih ozmerja za kurbe. In ki mu na koncu priredijo gledališko predstavo, kjer mora Charlotte končno izgubiti vaginalno nedolžnost. Roman, ki bi se ga bal celo Pier Paolo Pasolini in ki so ga v domači Franciji v obtok zares spustili šele leta 1970, je premierno izšel leta 1926, eno leto po smrti pisatelja Pierrea Louysa. In to iz, po njegovih besedah, 420 kilogramov težkih rokopisov, ki jih ni nikdar uspel predstaviti v knjižni obliki. Nič čudnega, da se mu je zmešalo, da je oslepel in da ga zadnjih dvajset let njegovega življenja niso obiskovali niti najboljši prijatelji. Knjiga za najmočnejše želodce in za tiste, ki so zdržali Pasolinijev Salo.
