Arhiv za Junij, 2007

V Slovo: psička Ajka (1994-2005)

27.06.2007 ob 02:03

Ajka je bila kul. Zelo kul. Najbolj kul. Ko smo jo dobili, nisem mogel verjeti svojim očem. Pred mano je stala mešanica gremlina Gizma, Spielbergovega Vesoljčka in Yode iz Vojne zvezd. Mešanica, ki je nisem videl še nikoli. Mešanica, ki je zadela v polno. Mešanica, v katero sem se zaljubil po dolgem in po čez. In ljubezen je trajala. Ajka je bila moja punca. Ena in edina. Vsak dan znova. Zjutraj, ko sem vstal. In zvečer, ko sem šel spat. Vsako jutro in vsak večer. In počela sva vragolije. Naučil sem jo številne trike in zvijače. Najboljša je bila tista, ko sem v roko skril bonbon, ona pa je s svojo šapico pokazala pravo roko. In hodila sva na sprehode, se podila po travnikih, skakala, divjala in se veselila.

Ajka je bila zakon. Resnično pametna psička. Brez konkurence. Brez možnosti za zamenjavo. Še posebej takrat, ko je skočila na posteljo,se skobacala pod mojo rjuho in mi nagajala. Tudi takrat, ko je s svojimi nohtki z moje stene skraspala poster nekega filma. In celo takrat, ko se je pokakala na mojo pidžamo in se delala, da ne ve kaj je storila. Ja, taka je bila naša Ajka. Leta 1994 edini francoski buldog v Celju in okolici. Prava atrakcija, ki je v lokalnih časopisih dobila tudi nekaj odmevnih člankov. Moja ljubica, ki sem jo vsaj tisočkrat fotografiral, posnel s kamero in ji zaupal glavne vloge s svojih amaterskih filmčkih. Vsako noč je spala pri meni v postelji, se me tiščala in mi na uho čisto potiho šepetala nežne besede. Res sem jo imel rad. Zelo rad. Le kdo je ne bi imel.

Bila je resnično ljubka, nepozabna, posebna in edinstvena. Ko sem jo pripeljal na obisk k svoji omi v Laško, je rekla: “Iztok, to ni pes, to je miniaturni človek.” Imela je prav. Ajka je bila psiček s človeško pametjo in s človeškimi čustvi. Ajka je bila fenomen. Moj fenomen. Moja mala buldika, ki je ne bom pozabil. Nikoli. Ne morem je. Nočem je. Preveč sem jo imel rad. Tudi takrat, ko je zbolela. Hudo zbolela. Bila je resnično boga. Popolnoma gluha, odsotna in izžeta od številnih alergij, ki so ji krajšale življenje. Toda še vedno me je imela rada. Še vedno se me je razveselila, ko sem prišel domov. Še vedno je pritekla k meni, me polizala po nosu in mi skočila v naročje. Pa četudi ni mogla več skočiti na posteljo. K meni je skočila. Zame je zbrala zadnje moči. Tega ne bom pozabil. Tega ne morem pozabiti. Tega zame ne bi naredil nihče. Samo Ajka. Ena in edina. Moja. Samo moja.

In ko sem se pred tremi leti preselil na svoje, je ostala pri starših. Pogrešal sem jo. Močno. Zato sem bil veliko pri njej. Še vedno je bila moja ljubica. Tudi na koncu, ko je imela zelo hude težave s kožo. Tudi dva dni pred smrtjo, ko sem jo še zadnjič vzel v naročje, stisnil k sebi, poljubil na čelo in božal. Začutil sem, da se poslavlja. Da hoče v pasja nebesa. Da me tolaži, ker jaz tolažim njo. Takrat sva bila eno. Čutila sva se. Na poseben način. Na najin način. In potem je šla. Za vedno. V raj. Tja, kamor grejo samo najboljši. Samo tisti, ki so si to zaslužili.

Ko mi je mama sporočila žalostno novico, nisem mogel jokati. Bil sem na poti v Kranjsko Goro, kjer sem imel televizijski nastop. V avtu je sedela tudi moja ekipa. Pred njo nisem hotel jokati. Pred njo nisem hotel pokazati kako zelo mi je hudo. Kako se mi para srce. Kako bi ustavil avto in se zadrl v nebo. Preklel Boga in Ajko zahteval nazaj. Ko sem pozno ponoči prišel domov, sem si vzel čas. Na mizo sem položil dve Ajkini slikici in prižgal svečko. Jokal sem. Kot majhen otrok. Kot Bambi, ki mu je umrla mama. Kot nekdo, ki je izgubil svojo najboljšo prijateljico. Svojo psičko. Svojo majhno Ajko. Francosko buldiko. Mojo francosko buldiko. Mojo, samo mojo. Tisto, ki me sedaj čaka nekje zgoraj. Zagotovo se ima lepo in spet počne vragolije.

Zanima me, če me čaka? Če ve, da jo pogrešam. Da bi naredil vse, da bi jo dobil nazaj. Samo za eno samo sekundo. Sekundo, ki bi nama pomenila večnost. Sekundo, ko bi jo spet objel, poljubil na čelo, ji nastavil nos, jo stisnil k sebi, v roko skril bonbon in čakal, da s svojo šapico pokaže nanj.

Ajka, nikoli te ne bom pozabil. Nikoli. In tule je pesmica, pesmica, ki je odslej napisana samo zate. Poje jo Eric Clapton. Sedaj jo pojem jaz.

Samo zate, mala moja buldika:

Would you know my name if I saw you in heaven?
Would it be the same if I saw you in heaven?
I must be strong and carry on,
‘Cause I know I don’t belong here in heaven.

Would you hold my hand if I saw you in heaven?
Would you help me stand if I saw you in heaven?
I’ll find my way through night and day,
‘Cause I know I just can’t stay here in heaven.

Time can bring you down, time can bend your knees.
Time can break your heart, have you begging please, begging please.

Beyond the door there’s peace I’m sure,
And I know there’ll be no more tears in heaven.

ajka.jpg

Kazen za Miho Šaleharja

27.06.2007 ob 01:50

Le komu je prišlo na misel, da bo Miha Šalehar napisal zabaven scenarij za Miss Slovenije? Da bo pravi za to zahtevno delo? Da je dovolj sposoben? In da bo kos nalogi? Resnično bi rad spoznal človeka, ki je rekel: “Naj scenarij za letos napiše Miha.” In res me zanima, kakšne bodo sankcije za tako grozno skrpucalo. Nam bo Miha iz svojega žepa vrnil denar za tv naročnino? Mu bodo vzeli vse oddaje? Bo moral v zapor? Ga bomo lahko javno kamenjali na Prešercu? Kaj se bo zgodilo? Verjetno nič. Kaj hočemo, pač še vedno živimo v državi, kjer ravno tisti, ki so zaslužni ta tako hude bedarije, letijo najvišje.

Brane Rončel in Darko Brlek

27.06.2007 ob 01:23

Čisto slučajno sem ujel njun pogovor na Televiziji Slovenija, kjer sta razpravljala kako se ljudje po nepotrebnem razburjajo za previsoke cene koncertov v Ljubljani. “Karta stane smešnih 30 evrov,” je povedal Rončel. “Tako je in to je veliko ceneje kot drugod po Evropi,” je dodal Brlek. Okej, fanta, vse lepo in prav, toda pozabila sta na dejstvo, da so plače v Sloveniji veliko nižje in da je 30 evrov za marsikoga velik zalogaj.

Miss Slovenije 2007

23.06.2007 ob 23:14

“Režiser? A je sploh bil?” so zapisali med odjavno špico najnovejšega izbora za Miss Slovenije in več kot povzeli bistvo celotne prireditve. “Miss Slovenije? A je sploh bila?” bi se moral glasiti pravilni zapis te grozljivo slabe prireditve, kjer ni bilo dobro čisto nič. Niti ponavadi zabavni Jure Godler, kaj šele ponavadi skulirana Aleksandra Balmazovič, ki sta zelo dolgočasno in neumno odigrala Frankensteinovo pošast ter pomočnika Igorja. Katastrofalni dialogi, bedne fore, neumen potek prireditve, nepotrebni filozovski odgovori misic in trapast glasbeni program. Popolno sranje, daleč najslabši izbor doslej in huda kritika televizije Slovenija, ki ji moramo za takle grozljiv in neposrečen eksperiment plačevati naročnino. Ko je krono na koncu dobila Tadeja, ni bila prav nič presenečena, vzhičena in navdušena. Jasno, ko pa sploh ni vedela, da nastopa na izboru za Miss Slovenije. Na zanikerno debilnem šovu, kjer jo je bilo zagotovo sram, da je sploh zmagala. Parodija, ki to ni bila. Komedija, ki je bila bolj resna od drame. In Boris Kopitar, ki bi moral že zdavnaj v pokoj. Čeprav vem, da bi moral tole pisanje že zdavnaj končati, ga preprosto ne morem, saj ne znam priti k sebi. Ne znam pozabiti kaj sem videl. Resnično me zanima, če jim je bilo vse skupaj zabavno na vajah in če niso vedeli, da je stvar neumna že v sami zasnovi. Lepo vas prosim, v pošast našemljeni Jure Godler, ki dve uri ne pove nič smešnega, in nič manj našemljena Aleksandra Balmazovič, ki ji ne rata ničesar. Pa tisti gospodar v ofu. Kaj je bilo to? Sem videl prav? Nam bodo povedali, da je šlo ze šalo in pravo prireditev izpeljali jutri? Povedano drugače, izbor za miss, ki je bil tako zelo slab, da miss še vedno ostaja Iris Mulej. Nič čudnega, da je Janez Drnovšek bojkotiral praznik državnosti.

Frajerji: Caco Ricci

23.06.2007 ob 13:50

Nisem gej, toda tale dečko je pa res hudo seksi.

null

Robert Roškar mi je kradel filmske kritike

23.06.2007 ob 03:21

multimedia.jpg

Pred časom sem čisto slučajno v roke dobil revijo Spekter, revijo mariborskih študentov, kjer na zadnjih straneh Robert Roškar, tisti Robert Roškar, ki na NET TV vodi neko oddajo, objavlja filmske recenzije. Ko sem jih začel brati, me je skoraj zadela kap. Bral sem namreč svoje recenzije, ki jih objavljam na raznih forumih in v svoji radijski oddaji. Poba jih je dobesedno prepisal in se podpisal kot avtor. Kot da so njegovo delo. Kot da jih je napisal sam. Ogorčeno sem pisal na uredništvo revije Spekter, kjer mi je urednica Ana Presker pojasnila, da ni imela pojma kaj se dogaja in da je Robert po zaslugi svojih, se pravi mojih kritik postal zelo popularen med mariborsko študentarijo. Še več, njeno prvo pismo je bilo celo nesramno in žaljivo, tako da res nisem vedel kdo je tu nor. Njen novinar mi ukrade avtorsko delo, jaz se pritožim in jo vprašam kaj se dogaja, ona pa nesramno vrne udarec in mi pove, da je to ne briga, da so ocene itak slabe in da je to Robertov problem. Ko sem prišel k sebi in začel dihati, sem napisal drugo pismo, gospa Presker pa je vendarle prišla k pameti in mi odgovorila tako kot je treba.

Ko sem naposled za pojasnilo vprašal tudi Roberta, kaj za vraga je počel, mi je povedal, da ni vedel, da so kritike moje in da jih je pač pobiral z neta ter se podpisoval kot avtor. Madona, tudi če ni vedel, da so moje, kako je lahko to počel in se zjutraj kljub temu pogledal v ogledalo. Kako se je lahko podpisal pod nekaj, kar ni bilo njegovo avtorsko delo. Tega res ne razumem in to se mi zdi resnično grdo dejanje.

Očitno njegovih tatvin ni ugotovil nihče, čeprav ni kradel samo meni marveč občasno še drugim avtorjem s filmskih forumov. Tokrat je žal naletel na nekoga, ki ga je pogruntal in zahteval pojasnilo. Njegova opravičila so bila izvita s trte, saj se na forumih vedno podpišem s polnim imenom in priimkom, na koncu pa mi je celo povedal, da so mu moje kritike všeč ter da spoštuje moje delo.

Ko sem se malo pomiril in se z gospo Presker dogovoril, da jih ne bom tožil, saj nisem tako nizek kot oni, me je presenečenje usekalo še enkrat. V roke sem namreč dobil še nekaj starih številk Spektra in spet zagledal moje ocene. Moje avtorsko delo in Robertov podpis na vrhu strani.

Spet sem bil besen, toda Robert mi tokrat ni odgovoril na pismo. Naredil se je gluhega. Stvar ga ni več zanimala. Ko sem hotel zadevo spraviti v medije, nisem imel uspeha. Jasno da ne, saj je Robert nedotakljiv in prijaten dečko, o katerem vsi pišejo same lepe stvari.

Še vedno vodi oddajo na NET Tv, piše filmske recenzije za Spekter in se dela kot da ni storil nič narobe. Hvala bogu, da so recenzije zdaj veliko slabše in da se prav vsi študentje čudijo zakaj je nenadoma spremenil stil pisanja in začel pisati povsem drugače kot pretekla leta.

Ja dragi moji, filmske kritike sem v reviji Spekter ves čas objavljal jaz, le da mi je bilo ime Robert Roškar in da za to nisem dobil niti tolarja.

Svinarija brez primere.

Kadilski zakon

23.06.2007 ob 02:56

Le zakaj bi odstavili ministra, ki je sprejel najboljši zakon na svetu. Zakon, po zaslugi katerega končno ne bom več smrdel po cigaretah, ko bom šel v kak lokal. Zakon, kjer bodo čisti ostali tudi moje lasje, moja obleka in moje oči. Dol mi visi za zdravje in očitke, da zaradi cigaret dobimo raka. To je pretirana izjava, ki ne zdrži tega zakona. Važneje je, da bodo prostori končno čisti in da se ne bom počutil kot da je vame prdnil star dimnik. Kdor hoče kaditi, naj kadi doma. Kdor se tega ne bo znal držati, pa naj pač plača kazen. In lepo vas prosim, kakšno nasilje neki. To je pač zakon, ki nekadilcem omogoča lagodnejše življenje in kadilcem sporoča, da je skrajni čas, da nehajo kaditi. Cigareta po seksu? Če je seks res dober, se na cigareto sploh spomnili ne boste. Sicer pa, kadijo le tisti, ki imajo preveč časa.

Vlak brez klime

23.06.2007 ob 02:56

Stanje v zakulisju slovenskih železnic je baje slabo. Tako zelo, da imajo hude izgube, da razmišljajo o stavkah in da ne vedo kako se bodo rešili iz zagate. Okej, toda zakaj se morajo maščevati potnikom. In to poleti, ko je najbolj vroče. In maščujejo se tako, da imajo vlake z dvajset let starim klimatskim sistemom, ki seveda ne dela ali pa dela tako slabo, da je v vagonu še vedno več kot trideset stopinj. Ne razumite me narobe, ne trdim, da je pri vseh vlakih tako. Trdim le, da sem v enem tednu ujel dva takšna grozna primera. Pri enem je klima popolnoma zatajila (le ta si je privoščil tudi 35 minutno zamudo na poti iz Prage), pri drugem pa je delovala zelo slabo. Povedano drugače, če bi hotel savno, bi šel v savno.

Nikar na Gorenjsko

18.06.2007 ob 22:32

Če ste zadnjih 14 dni zavili na Gorenjsko, recimo v Kranj, ali še bolje, na Bled in v Lesce, ste brez dvoma izgubili živce. Vse glavne in lokalne ceste so namreč v obnovi, kar pomeni, da se boste izgubili ali pa na cilj prišli hudo jezni ter z eno urno zamudo. Dodaten problem predstavlja dejstvo, da so ceste urejene vsak dan drugače in da so zapore na avtocesti postavljene vsako minuto drugje. To pomeni, da se pot, ki ste jo naštudirali v ponedeljek zjutraj, spremeni že v ponedeljek zvečer in da se boste spet izgubili ter pristali med katastrofalno označenimi tablami miniaturnih vasic med Kranjem in Bledom. Vozni režim je tako zelo zapleten in neumen, da se izgubijo celo domačini, zato mi res ni jasno kako so Bled našli vsi mogoči turisti.

Trenja: Poletje v školjki 3

14.06.2007 ob 23:12

Saj ni res pa je, toda na današnjih trenjih je kot eden izmed gostov nastopil tudi odvetnik David Sluga. Tisti David Sluga, ki se je v Poletju v školjki tako zelo zaljubil v Kajo Štiglic in potem naredil turnejo po vseh slovenskih osnovnih šolah. Fantje so vzdihovali za Kajo, prav vsa dekleta pa za Davidom, ki je potem nekaj let nazaj postal še glasbenik in lansiral pesem Predsednik. Sedaj je uspešen odvetnik. Še vedno je čeden, še vedno je zagledan sam vase in še vedno se ga drži Poletje v školjki.

PETRA SLAPAR V LESTVICI NA DRUGEM

13.06.2007 ob 15:34

Lepo vas prosim. Kaj za vraga se dogaja? A gre za hudo pomembnega in znanega človeka, ki je zamenjal vero, spol in prepričanje? Ali gre le za punco, ki je nehala žurati in sedaj pač poje? Joj pre joj. In Miha ter Katarina, ki oddajo vodita, sta jo spraševala o gnosticizmu in o njenih spremembah kot da gre za najbolj pomembno stvar na svetu. Globoko, precizno in z velikim začudenjem. Kot da je njena “sprememba” spremenila svet in končala globalno segrevanje. In če se je spremenila, kar pomeni, da je svoje razvratne dni pustila za sabo, zakaj za hudiča se je potem slikala za FHM? Kar je preveč, je preveč, in tole je bilo preveč.

Recenzija: Bure baruta

12.06.2007 ob 16:22

jugoslavija 1998, komična drama, r: Goran Paskaljević
i: Dragan Nikolić, Lazar Ristovski, Miki Manojlović, Bata Živojinović, Vojislav Brajlović, Milena Dravić, Danilo Bata Stojković, Sergej Trifunović, Mira Banjac, Ana Sofrenović, Aleksandar Berček, Ljuba Tadić, Ivan Bekjarev, Voja Brajović, Bogdan Diklić, Mirjana Joković

Zelo resen kandidat za najboljši jugoslovanski film vseh časov.

Bure baruta, po naše, Sod smodnika, je odličen. Še bolj kot Lepe vasi lepo gorijo. Morda celo bolj kot Savior, ki ga je istega leta posnel Predrag Antonijević. Morda bolj od vseh srbskih filmov doslej. Morda celo bolj od vseh evropskih filmov zadnjih dvajsetih let. Kaj vem, morda tudi od vseh filmov na sploh. Vse štima. Vse je tako kot mora biti. In vse je popolna mešanica humorja in tragične drame. Črna komedija, ali če hočete, komična drama. En sam dan v Beogradu, ena naporna srbska noč, ki izgleda kot sod smodnika, ki ga je že zdavnaj razneslo. Žal ne pod ritjo Slobodana Miloševiča, marveč v srcih navadnih posameznikov. Navadnih ljudi, ki imajo vsega dovolj. Ki se jim zasuče. Ki si nalijejo čistega vina. Ki obujajo nostalgijo. Ki se sprašujejo, kdo je kriv. In ki si želijo le dejstva, da bi bili živi in zdravi. Vrhunsko mešanje večih likov, briljantne igralske kreacije sanjske ekipe, močni dialogi, nepozabni prizori in več različnih zgodbic, ki se zlijejo v nepozabno celoto. V film, ki ostane v spominu. V prave Kratke stike, ki za sabo pustijo tudi Roberta Altmana in vse najbolj znane omnibuse. Dragan Nikolić in Lazar Ristovski sta najboljša prijatelja, ki si med boksarskim treningom priznata laži. Miki Manjolović se po petih letih vrne domov in skuša znova osvojiti srce svoje izbranke Natalije. Sergej Trifunović ukrade avtobus in nadleguje potnike, med katerimi je tudi Milena Dravić. Bogdan Diklić ponori, ko se mu nek mladenič zaleti v avto. Nebojša Glogovac se sooči z bivšim policajem (Aleksandar Berček), ki mu je uničil mladost. Mirjana Jokovič pa je dekle, ki jo matra ljubosumni fant, sicer Makedonec, ki pade v roke lokalnemu gangsterju. Junaki, ki bi si zaslužili vsak svoj film. Režiser, ki bi si zaslužil oskarja in hudo uspešno kariero v Hollywoodu. In film, ki ga lahko gledam vsak dan znova.

Ocena: 10/10

Recenzija: The Shawshank Redemption

12.06.2007 ob 16:22

zda 1994
drama
r: Frank Darabont
i: Tim Robbins, Morgan Freeman, Bob Gunton, William Sadler, Clancy Brown, Gil Bellows

Rita Hayworth, Marilyn Monroe in Raquel Welch.

The Shawshank Redemption, ki so ga v naših kinih vrteli kot Kaznilnico odrešitve, na spletnem portalu IMDB najdete na drugem mestu najboljših filmov vseh časov. Takoj za Botrom. Če smo natančni, celo pred Botrom, saj so mu uporabniki dodelili oceno 9.2, kar je seveda bolje od Botra, ki premore 9.1. Administrator je očitno malo zaspal, ali pa si ne upa priznati, da gre za najboljši film na svetu. Da se razumemo, imidž ni pretiran. Imidž je povsem upravičen, saj gre za resnično izvrstno, očarljivo, domiselno in hudo kvalitetno zaporniško dramo. Morda ne za najboljši film vseh časov, vsekakor pa za enega najboljših zaporniških filmov daleč na okoli. Za film, ki se ga ne da preseči. Za zelo kompleksno sago dogajanja za rešetkami, kjer sta v ospredju mirni, tihi in preudarni Andy Dufresne (Tim Robbins), po krivem obsojeni bančnik, ki začne voditi račune prav vsem paznikom ter upravniku Samuelu Nortonu (Bob Gunton). In odločni ter iznajdljivi Ellis Boyd Redding (Morgan Freeman), ki se v arestu znajde bolj kot na prostosti. Tako je, The Shawshank Redemption je zgodba o tem, da se človek po mnogih letih ječe boji svobode. Normalne vključitve v družbo, kjer ne bo pomenil ničesar. Rešetke ga spremenijo. Mu postavijo mejo. Za rešetkami se počuti varnega. Kot plavalec na morju, ki ga pred morskimi psi ščitijo boje. Ali otrok, ki ga pred krvoločnim psom varuje visoka ograja. In tu so plakati Rite Hayworth, Marilyn Monroe ter Raquel Welch, ki si jih naš Andy obesi na steno celice. Na steno, ki jo gleda tri desetletja. Vsak dan znova. Vsak dan od začetka. Ko se upira nasilni skupini gejevskih zapornikov in ko ga upravnik vtakne v samico, jih seveda ne gleda. Ko pride nazaj, pa vse tri spet postanejo njegove najboljše prijateljice. Res je, The Shawshank Redemption ima vse osnovne klišeje filmov o zapornikih, toda obrača in loti se jih tako izvrstno, da gledalec pomisli, da prvič v življenju glede zaporniški film. Tako inovativno in enkratno, da se vsak prizor sproti spreminja v kultno klasiko in del filmske zapuščine. Jasno, leta 1995 je na podelitvi oskarjev zmagal Forrest Gump, Shawshank pa je sedemkrat udaril v prazno. Če bi oskarje podeljevali še enkrat, bi bila situacija zagotovo drugačna, saj film danes proglašajo za enega najboljših filmov zadnjega desetletja. Vlogico Gila Bellowsa, ki v zapor prileti kot velik frajer in razkrije skrivnost umora Andyjeve žene ter ljubimca, bi moral igrati Brad Pitt. Režijski stolček je hotel na vsak način zasesti Rob Reiner, ki je Franku Darabontu ponujal 3 milijone dolarjev za scenarij. Andyja Dufresnea bi moral igrati Tom Hanks, ki je raje izbral Forresta Gumpa, Kevin Costner pa si je premislil in zavrnil vlogo. Kratko zgodbico, po kateri je Darabont napisal scenarij, je seveda spisal Stephen King, ki si je Ellisa Boyda Reddinga zamislil kot Irca.

Ocena: 10/10

null

Recenzija: Glengarry Glen Ross

12.06.2007 ob 16:21

zda 1992 drama
r: James Foley
i: Al Pacino, Jack Lemmon, Ed Harris, Alan Arkin, Kevin Spacey, Jonathan Pryce, Alec Baldwin, Bruce Altman

Bitka za preživetje.

Vrhunska drama Davida Mameta je dobila vrhunsko filmsko inačico, ki pod lupo vzame dva dni v življenju nepremičninskih agentov. Dva dni živčnega zloma in borbe za čim boljšo prodajo. Za prvo mesto na lestvici, kjer bo zadnji izgubil službo. To je gladiatorska arena, naravna selekcija in morje morskih psov, ki se žrejo med sabo. To je jebena borba za preživetje, kjer zmaga tisti, ki pozna največ trikov. Jasno, Pacino, Lemmon, Harris, Arkin, Spacey, Pryce in Baldwin igrajo kot nori. Kot najboljši igralci na svetu, ki bi morali dobiti vsak svoj film. Vsak svoj Glengarry Glen Ross. Film je tako zelo dober, da ne rabi drugega kot dialogov, izvrstne igralske ekipe in atmosfere, ki se odvije v eni sami pisarni. V pisarni firme Glengarry, ki je v krizi in ki pritiska na svoje delavce. Zares enkratna, dinamična, tekoča, frajerska in zelo energična drama, ki je ni na tako brezhiben način ponovil nihče več.

Ocena: 10/10

null

Recenzija: Jamon Jamon

12.06.2007 ob 16:21

španija 1992, erotična drama, režija: Bigas Luna, igrajo: Penelope Cruz, Javier Bardem, Stefania Sandrelli, Jordi Molla, Ana Galiena

Prsi z okusom pršuta.

Ne boste verjeli, toda Penelope Cruz je bila v času snemanja tegale hudo kultnega, strastnega in provokativnega filmčka stara komaj 16 let. Kot Traci Lords, le da ni posnela porniča, marveč drzno erotično dramico, kjer se z njenim oprsjem zagreto igrata in zabavata Jordi Molla in Javier Bardem. Prvi je njen fant, drugi je njen ljubimec. Oba obsedejo njene bradavičke, ki imajo najprej okus po omleti, nato pa po pršutu. In Penelope je pršut na dveh nogah, kot Javier Bardem, ki ima pršut med nogami. Divji par, ki sestavlja perverzne ljubezenske trikotnike zelo pekoče zgodbe in skorajda nemogočih seksualnih povezav, ki pokajo po šivih. Kjer vsak seksa z vsakim. Kjer nikogar ne matra morala. In kjer bi lahko vsi pohoto prodajali na tržnici. Ni kaj, Jamon Jamon, po naše, Pršut Pršut, je brez dvoma eden boljših erotičnih filmčkov, ki gledalca osvoji tudi s privlačno atmosfero in iskrami, ki se krešejo med glavnimi junaki. Gledljiva, dinamična in navihana zgodbica, ki ji čas ne bo mogel do živega.

Ocena: 10/10