Arhiv za Maj, 2007

Recenzija: Scent of a Woman

4.05.2007 ob 06:25

da 1992, drama, r: Martin Brest, i: Al Pacino, Chris O’Donnell, Gabrielle Anwar, Philip Seymour Hoffman, James Rebhorn

Če smo rekli, da je Rain Man najboljši film vseh časov, je Scent of a Woman brez dvoma na drugem mestu.

Rain Man je bil film o prigodah Toma Cruisea in Dustina Hoffmana, Scent of a Woman pa je film o prigodah Chrisa O’Donnella in Ala Pacina. Tom je bil normalen, Dustin je bil hendikepiran. Tokrat je stvar ista, le da je Al Pacino slep in da mu Chris družbo dela preko študentskega servisa. Njuna odiseja, njuna pot v New York, njuno vohanje žensk in njuna vožnja s ferarijem, so nepozabni, zabavni, edinstveni, enkratni in kultni. Pa četudi gre za rimejk italijanskega filma Profumo di Donna iz leta 1974. Pa čeprav gre le za obračanje Rain Mana, kjer je oskarja dobil Dustin Hoffman. Tokrat ga je seveda dobil Al Pacino. In to po sedmih neuspešnih nominacijah. Polkovnik Frank Slade, ki Jacka Danielsa pozna tako dobro, da mu reče John, je bil hvala bogu dovolj za zadetek v polno. Jasno, saj ga Pacino igra kot nor. Kot najboljši igralec vseh časov. Kot bi ga igrali Marlon Brando, Robert DeNiro, Jack Nicholson in Dustin Hoffman. Kot ga lahko igra le Al Pacino, ki ga igra tako dobro kot je igral Botra in vse like, katere je igral pred tem. In Frank Slade je hudo dober lik. Divji, energičen, glasen, depresiven, nor na ženske in seveda slep. Tak, da je kot nalašč za oskarje in za Ala Pacina. In tak, da zmelje zelenega študenta Charliea Simmsa (zelo dobri Chris O’Donnell), ki mu dela družbo. Ki ga pelje v New York na obisk k bratu in ki nima pojma za njegov resnični plan. Prav imate, ko Al Pacino zapleše tango z mlado in Audrey Hepburn podobno Gabrielle Anwar, gledamo history in the making. Ko prikoraka v šolo, kjer ravnatelj James Rebhorn odloča o usodi Chrisa O’Donnella, pa smo tako ali tako že v nebesih. Tam, kjer se delajo zares veliki in briljantni filmi. Čiste klasike, kjer bodo napake našli samo bedaki. Huaaa.

Ocena: mojstrovina

Kulti in klasike: Amadeus

4.05.2007 ob 06:25

zda 1984, drama, režija: Miloš Forman, igrajo: Tom Hulce, F. Murray Abraham, Jeffrey Jones, Elizabeth Berridge, Simon Callow, Christine Ebersole, Roy Dotrice, Kenny Baker, Vincent Schiavelli, Cynthia Nixon

Pozabite na zgodovinska dejstva, pred vami je eden najboljših filmov vseh časov, ki je hkrati tudi eden mojih najljubših filmov vseh časov.

Amadeusa sem prvič videl pri desetih letih. No ja, morda malce kasneje. Takrat, ko je prišel v videoteke (da g anisem videl v kinu, ostaja moja največja napaka v življenju) in takrat, ko so ga ovenčali z osmimi oskarji. Tudi za naj film, režijo, scenarij in glavnega igralca, kjer je slavil F. Murray Abraham. Nepozabni Antonio Salieri, ki ni potem posnel ničesar omembe vrednega. Popolnoma isto se je zgodilo s Tomom Hulceom, enkratnim Amadeusom, ki je v svojem naslednjem filmu igral prodajalca pic. Amadeus jima je bil pisan na kožo. Tako močno, da nista rabila nobenega filma več. Tako zelo, da je bil Tom za vedno Mozart, F. Murray pa Salieri. Mozart in Salieri, Salieri in Mozart. Tekmeca, prijatelja in sovražnika. Tekmeca in prijatelja, če vprašate zgodovino. Sovražnika, če vprašate Miloša Formana in scenarista Petra Shafferja, ki je vse skupaj že v sedemdesetih postavil na odrske deske. Amadeus je film o njunem rivalstvu, natančneje, o trpljenju Antonia Salierija. O tem, da mladega, odštekanega, divjega in otročjega Mozarta prezira ter hkrati obožuje. Mu zjebe kariero na dvoru cesarja Jožefa (Jeffrey Jones) in se kljub temu udeležuje vseh njegovih oper. Tudi tistih, ki jih Wolfgang prireja za revne ljudi v zanikrnih gledališčih. Salieri je namreč besen zaradi njegove genialnosti. Besen na sebe, na njega in na boga, ker mu je dal tako močan dar za glasbo. Salieri trpi, se jezi, nori in se žre. Medtem Wolfie uživa, nori, pije, piše opere in se zabava z ženo Konstanco (Elizabeth Berridge). Dve uri in pol čiste briljance zares nepozabnega in enkratnega filma, kjer bi si prav vsi prizori zaslužili svoj film. Brezhibna režija Miloša Formana in zares izvrstna igra obeh glavnih igralcev. Film, zaradi katerega noben film več ni izgledal tako kot bi moral. Film, po zaslugi katerega so tudi najboljši film postali polni napak. In seveda film, ki ga lahko gledamo vsak mesec znova. Mozarta so hoteli igrati Tim Curry, Mark Hamill, Kenneth Branagh in Mel Gibson. Meg Tilly je že igrala njegovo ženo, pa si je poškodovala nogo, nekaj podobnega pa se je zgodilo tudi z Ianom Richardsonom, ki ga je v vlogi cesarja Jožefa menjal izvrstni Jeffrey Jones. Da ne pozabim, prestrašeno Mozartovo služkinjo je zaigrala komaj osemnajstletna Cynthia Nixon, Miranda Hobbes iz Seksa v mestu. In jasno, le kdo bi pozabil na film Last Action Hero, kjer se pojavi tudi F. Murray Abraham, in kjer nekdo vzklikne: »To je moški, ki je ubil Mozarta.« Hudičevo dovršen film, mešanica sproščene komedije in zajebano globoke drame, ki gledalca na koncu sesuje v prah. In ki že v uvodnem prizoru, kjer si Salieri prereže žile, nakaže najboljši film vseh časov. Ma vse je tako zelo enkratno v tejle zgodovinsko kostumski pripovedi. Polni zares večnih, živih, nabritih in močnih prizorov, o katerih lahko drugi filmi le sanjajo. Natanko tako mora izgledati najboljši film vseh časov, ki ga režira najboljši režiser vseh časov, gospod Miloš Forman, ki je morda presegel celo Let nad kukavičjim gnezdom. Dejansko sem jezen, da je Amadeus s konkurenco pometel tudi na Oskarjih, saj je enostavno predober za to sranje. Večina filmov, ki so prav tako dobili oskarja, ga namreč žali, saj je nekaj svetlobnih let pred njimi. Pa vse štima, tudi dramaturgija, scenografija, atmosfera, dialogi, kamera, fotografija, glasba in seveda igralska ekipa, kjer sta Abraham in Hulce zares nepozabna in taka, da bi po njima lahko poimenovali oskarja za najboljšega igralca. Jp, igralci ne bi več dobivali oskarjev, marveč Abrahame in Hulce. Prav zato je na nek način dobra, da je Hulce ostal praznik rok, saj je bil za zmago enostavno predober in je Amadeusa odigral tako doživeto, enostavno, avtohtono in z guštom, da še vedno dvomim, če niso pred kamere dobili pravega Mozarta.

Ocena: mojstrovina

null

Kulti in klasike: The Lost Boys

4.05.2007 ob 06:22

zda 1987, grozljivka, r: Joel Schumacher, i: Jason Patric, Kiefer Sutherland, Jami Gertz, Corey Haim, Corey Feldman, Dianne Wiest, Bernard Hughes, Edward Herrmann, Alex Winter, Billy Wirth

Film, ki bi bil všeč tudi Jimu Morrisonu.

The Lost Boys sem prvič videl kot najstnik. Kot bitje, ki se ga prepričati za vse mogoče oslarije. Nič čudnega, da sem padel noter po dolgem in po čez. Da sem hotel postati vampir in da sem navijal za Kieferja Sutherlanda, za skuliranega, frajerskega in divjega krvosesa Davida, ki bi lahko namesto Jima Morrisona pel pri Doorsih. Pozor, David vodi skupino mladih, razposajenih in pretirano norih vampirjev, skupino »izgubljenih dečkov«, ki imajo na steni svoje jame veliko sliko Jima Morrisona. Kultnega »kralja kuščarjev«, ki je vedno izgledal kot vampir. Kot »tujec«, ki je prišel z nekega drugega planeta. Jasno, vampirski way of life zadiši tudi na novo priseljenemu mladeniču Michaelu (Jason Patric), ki pade pod čari skrivnostne Star (Jamie Gertz), sicer Davidove bejbe, katera ga pripelje med izgubljene dečke. V njihovo jamo, njihov MTV Cribs, kjer spije požirek krvi in se začne spreminjati v vampirja. Brez skrbi, na sceni sta brata Frog (enega igra Corey Feldman), pogumna ubijalca vampirjev, ki ju na pomoč pokliče Michaelov bratec Sam (Corey Haim). Mama Dianne Wiest o vsem seveda nima pojma, dedek Bernard Hughes pa se raje ukvarja z osvajanjem sosede. Zares nepozabna, kultna, dinamična, gledljiva, zabavna in z odlično igralsko ekipo nafilana vampirska klasika, ki ji čas ne more do živega. In po zaslugi katere bom za vedno ostal najstnik z željo po transformaciji v vampirja. Z željo, ki jo je do konca zdivjal še Intervju z vampirjem.

Ocena: presežek

null

Recenzija: Das leben der anderen

4.05.2007 ob 06:21

Nemčija 2006, drama, Režija: Florian Henckel Von Donnersmarck, Igrajo: Sebastian Koch, Ulrich Muhe, Martina Gedeck

Hudičevo precenjen dolgčas.

Vzhodna Nemčija je leta 1984 izgledala kot resničnostni šov. Kot Veliki brat, kjer namesto Jasmine pleše Maria (Martina Gedeck). Muza priznanega dramatika Georgea Dreymana (Sebastian Koch), ki je sumljiv. Nič manj in nič več kot vsi ostali prebivalci takratne NDR. Države, ki jo je nadzorovalo na tisoče tajnih agentov, na katere bi bil ponosen tudi Gene Hackman iz kultnega filma The Conversation. In ker George Dreyman ni zvezda Trumanovega šova, marveč pretkane igre genialnega vohuna Gerga Weislerja (Ulrich Muhe), je stvar resna in nevarna. Pa četudi Dreyman ne počne nič protizakonitega in takšnega, da bi ga poslali na Goli otok. In Weisler dobi vse kar dobijo gledalci Big Brotherja. Tudi seks in žurke. Tudi dolgčas in neskončne debate o nepomembnih stvareh. Toda Weisler je v službi, kjer si mora beležiti vse kar se zgodi. Ko ni v službi, pa mora po naročilu kulturnega ministra zasledovati Mario, ki seveda igra na obeh straneh. Še več, tik preden pride na obisk k Dreymanu, v avtomobilu seksa z ministrom. Pravi Reality Show, vam rečem. Žal zelo podoben slovenskemu Velikemu bratu, ki se vleče kot jara kača. Kot film, ki ga je povozil čas. Kljub oskarju za najboljši tujejezični film in tisočerim hvalnicam, da gre za mojstrovino prve klase. Ne gre. Gre le za film, ki je odlično ujel atmosfero nekdanje Nemčije in za film, ki ne ve, da je samo atmosfera premalo.

Ocena: 3/10

Kulti in klasike: The Natural

4.05.2007 ob 06:20

zda 1984, drama, r: Barry Levinson, i: Robert Redford, Glenn Close, Kim Basinger, Robert Duvall, Wilford Brimley, Richard Farnsworth, Barbara Hershey, Robert Prosky, Joe Don Baker, Darren McGavin, Michael Madsen

Wonderboy.

Robert Redford je Roy Hobbs, čudežni deček, hudo talentirani igralec bejzbola, ki se med zvezde zavihti šele v zrelih letih. Takrat, ko bi moral kariero končati. Nič čudnega, saj ga je na začetku športne poti ustrelila zmedena oboževalka Harriet Bird (Barbara Hershey). Potem je izginil in se vrnil po petnajstih letih. Na igrišče ekipe Knights. Kot kralj Artur, ali še boljše, kot vitez Lancelot, ki je meč zamenjal za kij. Za doma narejeno klasiko, na kateri piše Wonderboy. Za palico, ki mu prinaša srečo in ki ga bo kljub predolgi pavzi spremenila v legendo. Trener Pop Fisher (Wilford Brimley) mu sprva resda ne dovoli na igrišče, saj je prepričan, da gre za šalo. Za hudo nesramnost iskalcev talenta, ki so mu podtaknili ostarelega novinca. Toda ko ga vidi pri vaji, pri premiernem udarcu žoge, ga vrže na rit. Roy seka kot nor. Kot Babe Ruth, ali če hočete, kot Joe Jackson, bejzbolski zvezdnik, ki je ravno tako igral s posebno palico. S kijem, ki ga je naredil iz drevesa, v katerega je usekala strela. In Roy udarja z močjo strele. Tako zelo, da žogica odleti daleč med tribune. Tako močno, da začnejo Knightsi zmagovati kot po tekočem traku. Še posebej po smešni smrti Michaela Madsena, ki ga nato seveda zamenja naš Roy. Možakar s tragično preteklostjo, ki je hotel biti najboljši. Ki pojasni: »And then when I walked down the street people would’ve looked and they would’ve said there goes Roy Hobbs, the best there ever was in this game.« Toda usoda je hotela drugače, zelo drugače. Tako zelo, da ga stara rana useka še enkrat. Pred zadnjo in najbolj pomembno tekmo sezone, kjer mu ne pomaga niti tolažba Kim Basinger. Kjer mu novih moči vlije le najstniška ljubezen Iris (za oskarja nominirana Glenn Close), ki še vedno ne more razumeti, da je izginil in jo pustil na cedilu. Zadnja tekma je seveda klasika. Esenca sedme umetnosti, kjer Roy zadane reflektorje in si naredi ognjemet. Prizor, ki gre v večnost. V moje srce, kjer je ostal za vedno. Zares krasna, čarobna, očarljiva, nepozabna in edinstvena športna dramica, ki bi se morala zgoditi tudi v resnici.

Ocena: 10/10

Kulti in klasike: The Color Purple

4.05.2007 ob 06:20

zda 1985, drama, režija: Steven Spielberg, igrajo: Danny Glover, Whoopi Goldberg, Oprah Winfrey, Margaret Avery, Rae Dawn Chong, Dana Ivey, Willard E. Pugh, Larry Fishburne

Enajst nominacij, nič oskarjev.

Tako je, leta 1985 Stevena Spielberga še niso jemali zares. Za režiserja, ki zna posneti resno dramo brez Harrisona Forda, morskih psov in vesoljčkov. Ravno zato so mu dali enajst upanj in ga enajstkrat sesuli na tla. Kljub temu, da je posnel zelo dober film, pravi oskarjevski material, kjer so nominacije prejele tudi Whoopi, Oprah in Margaret. Tri pogumne, ponosne in skulirane črnke iz začetka dvajsetega stoletja, ki jih film skozi štiri desetletja ujame od spredaj, zadaj in od strani. Whoopi igra Celie, tiho, nežno in neprivlačno mladenko, ki se mora po ukazu očeta poročiti z nasilnim, zlobnim in zoprnim Albertom (Danny Glover), kateri jo pretepa in z njo ravno kot s psom. Oprah je Sofia, odločna in samozavestna babnica, ki se poroči z Albertovim sinom in vse udarce vrne nazaj. Margaret pa je Shug, pevska zvezdnica in Albertova ljubica, ki se močno naveže tudi na Celie. Morda malce predolga črnska saga, ki očara s svojo barvitostjo, živahnostjo in s spretno režijo, kjer vse tri glavne igralke odletijo v nebo.

Ocena: 8/10

null

Kulti in klasike: U gori raste zelen bor

4.05.2007 ob 06:19

jugoslavija 1971, vojni, režija: Antun Vrdoljak, igrajo: Boris Dvornik, Ivica Vidović, Fabijan Šovagović, Rade Šerbedžija, Nada Subotić

Neuničljiva hrvaška klasika.

U gori raste zelen bor, sicer izjemna mešanica drame, komedije in vojnega filma, ki nam pokaže skupino pogumnih partizanov (vodi jih enkratni Boris Dvornik), kateri se borijo proti ustašem in domobrancem, je brez dvoma eden najboljših vojaških celovečercev vseh časov. Mojstrovina nad mojstrovinami, ki nam več kot izvrstno servira zakulisje partizanščine, nas nasmeji, nas spravi v jok in nas spomni na čase, v katerih so za našo skupno domovino padali naši dedki. Ironično, glede na to, da jo lahko zaradi jugoslovanske vojne kot za šalo prestavimo tudi v devetdeseta.

Ocena: 9/10

null

Kulti in klasike: Angel Heart

4.05.2007 ob 06:18

zda 1987, triler, režija: Alan Parker, igrajo: Mickey Rourke, Robert De Niro, Lisa Bonet, Charlotte Rampling

Faust: kultna mojstrovina, ki z vsakim gledanjem pridobiva na kvaliteti.

Ko je Alan Parker, režiser Evite in Mississippija v plamenih, leta 1987 posnel Angelsko srce, gledalci niso mogli verjeti svojim očem. Zgodba, v kateri se je klasičen detektivski triler briljantno pomešal z okultno grozljivko in deževno erotiko, jih je zadela z vseh strani. To je bil zajebani freak šov in privatna Luciferjeva zabava, ki je na tak način še nismo videli. Izjemno globoka, direktna, ostra in neizprosna parada preobratov, intrig, zapletov, seksa, šokov in izredno finega črnega humorja, ki bi zdelal celo Edgarja Allana Poea. To je bil čisti De Sade z odrezanimi genitalijami, s prestreljenimi možgani in izrezanimi srci. Avtohtona vudu magija in reinkarnacija Goethejevega Fausta v najbolj skrajni obliki. Še več, to je bila čista provokacija in napad na ameriške družinske vrednote. Na nanizanko The Cosby Show, ki je iz Lise Bonet naredila provokativno zvezdo. Divjo vudu svečenico, ki seka kurje vratove, se maže s krvjo in seksa z Mickeyjem Rourkeom. In Angel Heart, štorija o privatnem detektivu Harryju Angelu (izvrstni Mickey Rourke, ki bi lahko postal Bruce Willis, če bi se mu ljubilo), ki mora po naročilu skrivnostnega Louisa Cyphrea (Robert De Niro) poiskati še bolj skrivnostnega pevca Johnnyja Favoritea, je ob svojem izidu dvignil veliko prahu. Tudi zaradi kontroverzne Lise Bonet, ki jo je Bill Cosby nagnal iz svojega šova.  Film, ki gre čez mejo. Tja, kjer se pričnejo zares dobri, kultni, provokativni in zelo zajebani filmi, predobri za oskarje in za finančni uspeh.

Ocena: 10/10

Kulti in klasike: Scener ur Ett Aktenskap

4.05.2007 ob 06:18

švedska 1973, drama, r: Ingmar Bergman, i: Liv Ullmann, Erland Josephson, Bibi Andersson

Kdo se boji Virginie Woolf ?

Izjemno globoka, intimna, čustvena, očarljiva in realna družinska drama. Drama o zakoncih (Liv Ullmann, Erland Josephson), ki seks zamenjata s čvekanjem, očitanji, kreganjem in obsojanjem. Jasno, saj si je mož našel mlajšo ljubico, žena pa je pozabila na posteljne vragolije. Sprva več kot štiriurna in šestdelna tv serija, ki se je spremenila v skoraj triurno filmsko mojstrovino. V labodji spev besed, pogledov, misli in emocij. Ingmar Bergman režira s srcem in z guštom, Liv Ullmann in Erland Josephson pa igrata sto na uro, kot najboljša igralca na svetu. Drži, tole je film, ki ima vse, kar mora imeti film, kjer stavki zamenjajo dejanja. Kapo dol.

Ocena: 9/10

null

Kulti in klasike: ONIBABA

4.05.2007 ob 06:17

japonska 1964, drama, r: Kaneto Shindo, i: Jitsuko Yoshimura, Nobuko Otowa, Kei Sato

Verjetno najboljši japonski film vseh časov.

Dobrodošli v 14. stoletje. V čas samurajskih vojn. V nerodoviten močvirnat svet, kjer životarita snaha (Jitsuko Yoshimura) in tašča (Nobuko Otowa). Dve osamljeni ženski, ki se preživljata tako, da morita sila utrujene in večkrat ranjene samuraje, ki so se vrnili iz napornih bitk. Njihovo orožje, oklepi in maske gredo namreč za med. Za denar, za nujno potrebno hrano in vodo. In biznis jima teče kot po maslu, saj skopljeta globoko luknjo, kamor zvabita nesrečne bojevnike, ki padejo in se polomijo do smrti. In potem v njuno življenje prikoraka Hachi (Kei Sato), potrebni samuraj, ki začne strastno seksati s snaho. To gre seveda močno na živce izjemno ljubosumni tašči, ki ne more verjeti, da ga v posteljo ni dobila tudi ona. »Moja vagina je še vedno mlada, pofukaj me,« ga prosi pohotna starka, ki že pripravlja maščevanje. Skrbno načrtovano srhljivko, zaradi katere se bo njena snaha posrala od strahu. Nase namreč navesi starodavno samurajsko masko, se sredi noči podi po polju, fura demonske igre in prepreči, da bi se snaha dobivala s svojim vročim ljubimcem. Onibaba, za svoj čas izjemno erotična, provokativna, direktna, nekonformistična, ostra, brezkompromisna, šokantna in preobratov polna mojstrovina, še vedno izgleda sveže, domiselno in dovolj moderno, da bi jo lahko še enkrat poslali v kina in ruknili vsaj pet glavnih oskarjev, zlato palmo, medveda in kakšnega leva. Film, ki prime in ne izpusti.

Ocena: 9/10

null

Recenzija: EL LABERINTO DEL FAUNO

4.05.2007 ob 02:21

Mehika, Španija, zda 2006,  znanstveno fantastična vojna drama, Režija: Guillermo Del Toro, Igrajo: Ivana Baquero, Sergi Lopez, Maribel Verdu, Ariadna Gil

Tako zelo kruta realnost, da je ne rešijo niti pravljice.

V filmu Življenje je lepo je Roberto Benigni svojemu sinu pravljico pričaral z blefom, s komično predstavo sredi koncentracijskega taborišča, ki ga je mali po njegovo zaslugi vzel kot igro. Kot del šova, kot kuliso za očetove vragolije. Ker deklica Ofelia (Ivana Baquero) nima očeta, ker je njena mama Carmen (Ariadna Gil) v rizični nosečnosti in ker je njen očim Vidal (Sergi Lopez) zagrizen, nasilen in ogaben španski nacist, si mora pravljico izmisliti sama. Ker je realnost zelo kruta, mora biti pravljični svet zelo barvit, raznolik in popolnoma drugačen. In točno tak tudi je. Bolj nor in domiseln od bratov Grimm, bolj nenavaden in poseben od Hansa Christiana Andersena. Če boste znali kupiti mešanico srhljive realnosti in divje pravljice kakšnega Terryja Gilliama, potem je El Laberinto del Fauno vaša scena. Prvovrstna poslastica, kjer bi se odlično znašel tudi Harry Potter.

Ocena: 8/10

null