IZTOK faking GARTNER

« | | »

BALADA ZA ATIJA (Branko Gartner 1942-2006)

4.05.2007

»Tisto, kar sem iskala, najdem v njegovih temnih, ljubeznivih očeh. Zaradi toplote v teh inteligentnih očeh in zaradi iskrice upanja, ki se je prižgala v meni,«

pravi odlomek iz knjige Janov krik, ki jo je pred leti spisala Marinka Fritz Kunc.

In ravno ta odlomek opisuje mojega očeta, nekdanjega upravnika celjskih zaporov, kjer je kazen prestajal tudi Jan, otrok Marinke Fritz Kunc, ki je edino oporo našla prav v njemu. V njemu, v enemu in edinemu, v tistemu, ki mu bom sedajle skušal napisati nekaj iskrenih vrstic. Vrstic, ki bodo prišle iz globine duše. Iz globine, ki je ranjena. Ki joče. Ki jo boli. Ki ne more verjeti, da je izgubila očeta. Očeta, ki ga ni več. Očeta, ki sedaj počiva nekje visoko nad mano. Nekje v raju, kjer se ima fino. Kjer si je več kot zaslužil raj. Raj v raju.

Ja, to je zanj. V tem sedaj brez dvoma uživa. Nikoli ne bom pozabil kako kul atek je bil. Kako veliko je naredil zame. Kako zelo me je imel rad. Pa četudi sva se kdaj skregala, pa čeprav sva si kdaj povedala kakšno besedo preveč. Bila sva iskrena. Iskrena kot sta lahko le oče in sin. Od začetka do konca. Od leta 1974, ko sem prijokal na svet. Do leta 2006, ko sem jokal še enkrat. Posebej zanj. Zavoljo njega. Zaradi njegove hude bolezni, ki mi ga je vzela čez noč. Ki mi ga je nesramno potegnila v temo. V večno tišino. Tja, kjer ne morem več do njega.

Ko je bil v bolnici, sem mu vsak dan delal družbo. Ga bodril, spravljal v dobro voljo, mu serviral vse najnovejše trače in ga prepričeval, da bova skupaj premagala raka. Da neka trapasta rakovica že ne bo uničila tako velikega človeka. Tako pogumnega moža. Tako dobrega atija. Mojega atija. Samo mojega. Tako zelo mojega, da bi ga morala smrt pustiti pri miru.

Ni šlo. Smrt je zamahnila s koso in zmagala. V pičlih štirinajstih dnevih mi ga je vzela za vedno. Vsak dan je bil nov začetek. Vsak dan sem bil hvaležen Bogu, da ga ni poklical k sebi. Bogu, v katerega sploh ne verjamem. Bogu, ki se je zmotil in k sebi poklical napačnega človeka. Kaj vem, morda pa je rabil njegovo dobroto. Njegovo pamet, njegovo neverjetno inteligenco in razgledanost.

Moj oče je bil namreč fenomen. Vsevednik na dveh nogah. Res je vedel čisto vse. Vse o vsem. Tudi o zgodovini, biologiji in medicini. Tudi o glasbi, filmu in politiki. Tudi o matematiki, fiziki in slovenščini. Tudi o živalih, tujih jezikih in geografiji. Nič čudnega, da je bil eden prvih psihologov na celjskem. Eden najboljših penoloških delavcev v Sloveniji. Eden najbolj priljubljenih profesorjev pedagogike. Eden najbolj prepoznavnih upravnikov zaporov v bivši Jugoslaviji in morda celo v Evropi. Eden najboljših sodnih poravnavcev daleč na okoli in vrhunski vodja delavnic za brezposelne. Eden tistih, ki so delali za ljudi. Za boljši jutri. Za užitek in za izziv. Ravno zato ni nikdar silil v ospredje, ravno zato je imel vedno kak tolar premalo in ravno zato so ga tako zelo spoštovali tudi tisti, ki bi ga najraje sovražili. In pozor, bil je tudi velik prijatelj otrok, saj je vrsto let posvetil Društvu prijateljev mladine. Velik prijatelj navadnih ljudi. Ljudi, ki so v njem videli vse tisto, kar sem videl tudi jaz. Človeka z dometom. Borca, ki je med vojno ostal brez staršev in se je na noge postavil popolnoma sam. Moža, ki je bil celo življenje zvest samo eni ženski. Moji mami, ženski, ki ga je razumela tudi takrat, ko je bil najbolj na tleh. In na tleh je bil samo na koncu. Samo zadnjih štirinajst dni, ko ga je bolelo celo telo. Ko je na lastni koži začutil Kristusov pasijon. Ko ga je trgalo, rezalo, grizlo in metalo na vse strani. Ko nisem mogel verjeti kaj se dogaja. Ko sem se spraševal, če morda ne gledam kakšnega filma, kjer moj ata igra glavno vlogo. Kjer se heca kot komik Andy Kaufman in bo na koncu rekel, da je bil vse skupaj le trik. Le neslana šala, le prvi april. Le malo heca za dobro jutro. To bi mi bilo zelo všeč, saj sem se vedno zelo rad smejal njegovim štosem. Pa ne samo jaz, tudi drugi. Vsi tisti, ki so ga poznali. Imel je izreden smisel za humor. Tudi v najbolj težkih trenutkih svojega življenja. Tudi takrat, ko je moral v šolo, kjer so me imeli učitelji vrh glave. In ravno takrat sem ga imel najraje, saj me ni kregal. Čeprav bi me moral, saj sem si zaslužil. Namesto da bi me kregal, se je smejal mojim oslarijam. Tako iskreno in od srca, da se je skupaj z njim začel smejati tudi učitelj.

In smejal se je tudi takrat, ko mi je bilo hudo. Še posebej takrat me je znal spraviti v dobro voljo in mi vliti novo upanje. In jasno, po njegovi zaslugi sem vzljubil filme. V kino me je namreč vodil načrtno, premišljeno in tako, da sem se zaljubil v film. Ravno zato sem mu zaupal glavno vlogo v svojem prvencu Super Uroš: Legende in resnice, kjer je zaigral ostarelega Supermana, ki ga daje astma. In vodil me je tudi na izlete, na sankanje, v naravo, v hribe, na zabave in povsod tja, kjer sva se imela lepo. Zelo lepo. Tako lepo kot se lahko imata le oče in sin. In zelo rad je hodil tudi na moje nastope. Užival je. Se režal mojim odrskim domislicam, sodeloval v igrah, me spodbujal in mi želel vse najboljše.

Okej, malce ga je jezilo dejstvo, da še nisem diplomiral in da si ne najdem redne službe, toda kljub temu me je gnal naprej v medijskem poklicu in moji karieri. Delal je točno to, kar je bilo treba. Točno to, kar dela najboljši oče na svetu.

In ko sva nekaj let nazaj prišla malce navzkriž ob moji selitvi, sva izrekla nekaj hudih besed, ki so oba zelo potrle. Nič zato, kmalu sva bila spet na pravi poti. Na poti očeta in sina, ki nimata skrivnosti. Ki sta si zelo podobna. Ki sta iskrena in si pač povesta, kar jima leži na duši.

In ko je prišel zadnji dan, usodni 13. marec, sem bil seveda z njim. Ob njegovi postelji v bolnici. Držal me je za roko in ponavljal moje ime. Božal sem ga in zadrževal solze. Ga gledal v trpeči obraz in se spraševal, kako je kaj takšnega sploh mogoče. Njegova roka je bila še vedno močna. Ni me hotel spustiti. Še vedno je ponavljal moje ime, me gledal v oči in se pripravljal za pot v raj. Preden sem odšel, sem ga objel in vprašal: »Atek, se midva jutri še vidiva?« Pogledal me je in rekel: »Ne vem, mogoče, sine moj.« Besede so mi zarezale v srce in v trenutku sem se spomnil vsega, kar sva doživela. Tudi zadnjih dni pred bolnico, ko me je po dolgem času peljal v kino. V kino, kjer so vrteli film Jarhead. Najin zadnji film. Najine zadnje trenutke iz velikega platna, ki sva ga oba tako zelo ljubila.

In spomnil sem se tudi obljube, da ga bom v svojem novem avtomobilu odpeljal domov in mu stal ob strani, če me bo potreboval. Bilo je prepozno. Še isti večer je umrl. Za vedno. Za vse večne čase. Za čase, ki sva jih preživela skupaj. In za čase, ki jih bo preživel v mojih spominih. In ko je umrl, sem stal ob njegovi postelji. Njegov obraz je bil spokojen, miren, spočit in ljubeč. Tak, kot da spi. Šel sem čisto blizu, začel brcati v posteljo in kričati naj se zbudi. Naj mi kaj pove, naj odpre oči, naj mi vendar odgovori in pojasni, da gre za blesavo šalo. Za največji trik vseh časov. Ni šlo. Še vedno je ležal čisto tiho, mirno in spokojno. V posteljo sem začel brcati še bolj močno, moj glas pa je bil še bolj divji, jezen in paničen. Pred mano je ležalo truplo. Truplo mojega očeta. Truplo, ki ne bi smelo biti truplo. Truplo, ki ni bilo truplo. Bil je moj oče. Moj ati. Moj atek. Moj najboljši prijatelj. Moj, moj, moj in samo moj.

In zdaj ga ni več. Šel je na drugo stran. Tja, kamor gredo krasni ljudje. Ljudje, ki sploh nebi smeli iti. Ljudje, ki bi morali ostati tukaj. Tam, kjer so sedaj, jih namreč ne rabijo. Tja naj gredo drugi, hudobni ljudje. Ljudje, ki jih ne maram. Ljudje, ki si zaslužijo da gredo tja. Ljudje, ki so mu želeli slabo. Tisti, ki dobro vedo, da so bili nepošteni do njega. Tisti, ki bi morali iti pred njim. Pa niso šli. Šel je on. Moj ati. Zaplesal je zadnji ples. Ples s smrtjo, ki je zamahnila s koso in dobila tekmo. Sram jo bodi. Zagotovo se je zmotila in sedaj joče kot mali otrok. Kot še vedno jočem jaz. Jaz, njegov sin, ki je izgubil najboljšega očeta na svetu. Očeta, ki bi ga bil vesel tudi njegov oče.

slika-001.jpg

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 4.05.2007 ob 19:14 pod moje stvari. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

17 odgovorov na “BALADA ZA ATIJA (Branko Gartner 1942-2006)”
  1. Dan - 4.05.2007 ob 20:00

    Pred 6 morda 7 leti smo z studijsko skupino obiskali celjske zapore za mladoletnike. Sprejel nas je moski visoke rasti, imel je ocala in najvecje par dlani, kar sem jih kdaj koli videl. Prav dobro se spominjam kako sem se zagledal obilno ogromne dlani.
    Bil je prijazen, zelo prijazen za predstojnika zaporov.

    Naj tvoj oce pociva v miru.
    Cas zaceli vsako rano.

  2. iztokgartner - 4.05.2007 ob 19:15
    iztokgartner

    13. marca je minilo natanko eno leto odkar ga ni več z mano. Čudno leto, leto samih groznih in žalostnih reči. Ne morem ga pozabiti. Niti za en sam dan. Preveč ga pogrešam. Še vedno mislim, da bo prišel nazaj. Da se še vedno samo heca in nas preizkuša. Da ni umrl, da je bil samo bolan in da se je pozdravil.

    Nekdo mi je enkrat dejal, da je bolečina za izgubljeno osebo dokaz, da si imel to osebo res rad in da sta preživela veliko lepih stvari. Krasna misel, ki pa žal ne odtehta izgube. In napisa na grobu, ki takega napisa sploh nebi smel imeti. Pa vendar ga ima. Branko Gartner 1942-2006. Grozljiv napis. Napis, ki ga preziram in sovražnim vsak dan znova. In napis, ki ostaja edini dokaz, da je moj oče res mrtev. Da ga resnično ni. Da ga ne bo nikoli več nazaj. Škoda. Rabil bi ga. Rabil bi njegov nasmeh, njegov objem, njegove pametne besede in njegove številne neumnosti, ki sva jih zganjala. Rabil bi ga zelo močno.

    In ko se spomnim, da mi je malo pred smrtjo dejal, da si želi, da uspem v medijih in da si najdem punco, ki me bo imela res rada, me spet stisne pri srcu. Le kako mu naj sedaj pokažem svoje uspehe in le kako mu naj predstavim punco, ki me ima res rada. Punco, ki jo imam res rad tudi sam in punco, za katero vem, da bi bila močno všeč tudi njemu.

    Ati, zakaj si šel? Zakaj si me zapustil tako nenadno in hitro? Res ni šlo drugače? A veš koliko dobrih filmov je v kinu? Kako jih boš gledal, če te ni? Pa veš kako ga serjejo naši politiki? Kako boš na tekočem, če ne gledaš več televizije?

    In ati, a sploh veš kako močno te pogrešam vsak dan znova?

    Če veš, potem danes ne bom jokal.

  3. likard37 - 4.05.2007 ob 20:50
    likard37

    Ko si nam izdal iskrene misli z dna duše, je tam začel nastajati prostor, kjer se bo enkrat naselil žlahten občutek sreče, da si bil v življenju obdarjen z družbo tako velikega in plemenitega človeka.

  4. iztokgartner - 4.05.2007 ob 21:59
    iztokgartner

    Moj oče je bil resda prijazen in tak kot praviš, toda mislim, da si opisal nekoga drugega, saj je zapore zapustil pred osmimi leti, njegove dlani pa so bile bolj majhne.

    Vseeno hvala za lepe besede.

    Prepričan sem, da če bi prišli v zapore še malo prej, bi dobil isti vtis.

  5. M&G - 5.05.2007 ob 19:30
    M&G

    sem ti že rekla da bodi močan?
    M.

  6. neko dekle - 16.05.2007 ob 22:17

    Iztok šele sedaj sem zasledila, da ti je umrl oče. Naj ti izrečem moje sožalje. Seveda ga nisem poznala ampak videla sem ga samo enkrat, ko si nam predstavil svoja starša v nekem lokalu.
    Upam, da si močen…

    Veliko sreče in lepo se mej…

  7. todi - 23.01.2008 ob 14:27

    Zelo lep opis.

    Vidim, da je bil tvoj oče pravi “tausendkunstler”, allrounder, ki je bil dejaven na mnogih področjih.

    Zdaj mi je jasno, po kom si se vrgel. :)

    In ja, ljubezen med očetom in sinom je neverjetna, najmočnejša in verjetno najbolj iskrena vrsta ljubezni na svetu. Vsaj jaz jo tako doživljam. In vesel sem, da je bil tvoj oče tvoj najboljši prijatelj. Malo nas je namreč takih, ki tako doživljamo svoje očete…..

  8. iztokgartner - 23.01.2008 ob 14:29
    iztokgartner

    Todi, kmalu bo praznoval rojstni dan. Žal mu bo darilo lahko odnesel le na grob. Še vedno ga močno pogrešam in še vedno ne morem verjeti, da ga ni več z mano. Kot sem rekel, svojemu otroku bi rad točno tak oče kot je bil on meni.

  9. Toše Proeski, dovoli mi, da ti za rojstni dan voščim že dva dni prej in da se spomnim tudi svojega očeta - 23.01.2008 ob 21:06

    [...] sem o njem zapisal že lansko leto, bom zapisal tudi sedaj: “Svojemu otroku bi rad bil točno tak oče kot je bil [...]

  10. Viky - 18.02.2008 ob 19:37

    žal mi je za tvojega očeta. vem kako to boli, saj sem pred slabima dvema letoma tudi jaz izgubila očeta (24.5.2006). takrat sem imela 16 let. še vedno ga močno pogrešam.

  11. iztokgartner - 19.02.2008 ob 01:30
    iztokgartner

    Viky, zdaj se bliža 13. marec, ko bo minilo dve leti. Vidim, da sva očeta izgubila v zelo podobnem času, le da si ti veliko mlajša od mene. Tudi jaz ga pogrešam in še vedno mislim, da se bo vrnil in nam povedal, da se je le šalil. Upam, da se to kdaj resnično zgodi.

  12. simona - 12.03.2008 ob 13:39

    Dovoli, da ti izrečem sožalje, nisem vedela, da je umrl, slučajno sem na strani Penološkega društva vse skupaj zasledila, poznala sem ga…

  13. iztokgartner - 12.03.2008 ob 13:43
    iztokgartner

    Simona, hvala za sožalje. Če si ga poznala, potem veš kako velik in dober človek je bil.

  14. neza - 27.03.2008 ob 00:55

    Ko sem brala ta zapis, so mi polzele solze po licu. Zelo ganljivo. Nekoč sem nekje zasledila ta stavek “Tisti, ki ga imamo radi, nikoli ne umre. Le daleč je …” Naj te tolaži, da se bosta nekje spet srečala, kjer vama bo spet lepo, ta čas pa te bo gledal od tam zgoraj in pazil nate. Čas zaceli vse rane.

  15. iztokgartner - 27.03.2008 ob 09:07
    iztokgartner

    Neža, hvala.

  16. zoran - 2.05.2009 ob 23:12

    Ej Iztok, moram nekaj zelo iskreno priznati!!!Preden sem pričel prebirati tvoje bloge, sem te občasno zasledil v raznih medijih, na TV, v revijah, časopisih. Komentarji in kritike včasih nate niso bili ravno pozitivni niti s strani mene niti drugih. Poem pa vidiš, kako je človek zmotljiv in kako je lahko nekdo popolnoma duga oseba, kot ga nekdo prikaže v naših očeh. Sedaj ugotavljam in priznavam, da si ekstremno in neverjetno dobra ter pozitivna oseba. To se vidi po vseh tvojih pisanjih, še posebej o tvojem očetu in Toši Proeskem. Tvojega očeta nisem poznal, ampak me je ob branju o njem precej stisnilo v grlu in dobil sem pekoče oči, saj veš, kako je to, tik, preden se ti ulijejo solze. Da ne govorim o tvojih sestavkih o Toši!!!! Čudovita razmišljanja in doživetja s tvoje strani, ki jih je sposoben le ekstremno dober in pozitiven človek. Sedaj vidim, da živiš kvalitetno in napredno to enkratno življenje. V popolnosti delim tvoje poglede na Tošeta, tudi zame je bil in ostaja glasbenik in oseba številka 1 na tem planetu, velika tragedija pa je, da mu ni bilo dano tega dokazati še za časa življenja. Življenje je res ena velika skrivnost in poskušajmo ga čimbolj kvalitetno izkoristiti, saj ne vemo, kaj nas čaka.

  17. IZTOK GARTNER - 4.05.2009 ob 21:30
    IZTOK GARTNER

    Zoran, lep komentar, hvala ti. Mediji? Eh, to ne gre jemati resno. To je del imidža in igre, v katero si večkrat tudi prisiljen, še posebej, če si v startu kariere. Jaz vedno pravim, da moraš človeka spoznati bolj celovito, da lahko podaš sodbo. Po tem se ravnam celo življenje in tako se mi zdi najbolj prav.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !