Arhiv za Maj, 2007

JASMINA ŽOHAR, POČIVAJ V MIRU

28.05.2007 ob 23:54

Danes me je kot strela z jasnega usekala novica, da je moja dobra prijateljica in nekdanja sodelavka Jasmina Žohar umrla v hudi prometni nesreči. Sprva sem pomislil, da gre za šalo, za grdo pomoto, za neko drugo Jasmino Žohar. Potem sem na njenem msn naslovu prebral: “Jasmine ni več. Umrla je v prometni nesreči.” Halo, kdo se zdaj zajebava z mano. Kdo je tako nor, da se šali iz takih stvari. Jasmina, se ti meša? Takoj spremeni ta blesav napis. To so bili stavki, ki so leteli skozi moje možgane, ki so postali malce zaskrbljeni. Dva dni nazaj sem namreč na teletekstu bral o hudi nesreči, kjer je na poti iz Šempetra proti Celju umrlo komaj 26 letno dekle. Napisa na msnju in te strašne novice seveda nisem povezal. Potem me je zadelo kot harpuna in bil sem v totalnem šoku. Naše simpatične Jasmine ni več. Za vedno je umrla v prometni nesreči. Grozno, če pomislim, da sva se še v petek pogovarjala po telefonu, kjer je vsa vesela razlagala, da je sedaj sama na športnem uredništvu in da bo morala delati za dva, saj je šel šef na dopust. Potem se je poslovila in omenila sobotno zabavo. Svojo zadnjo zabavo. Svoj zadnji nasmeh in pivce za živce, ki ga je imela tako zelo rada. Nazadnje sem jo videl pred kakim mesecem, morda dvema. Ne spomnim se točno. Bila je taka kot vedno. Nasmejana, preprosta in prijazna. Zadnje čase sva malce ohladila stike, saj sva imela oba veliko dela, toda najino prijateljstvo je bilo kljub temu iskreno. Prvič sva se videla pred desetimi leti, ko sem vodil nek koncert. Bojazljivo je prišla do mene in me prosila za avtogram. Takoj sem ji ustregel, saj ni bila vsiljiva. Bila je kul. Tako kot je znala biti samo ona. Majhno, bolj okroglo in zadržano bitje, ki je zrasla v samozavestno in odločno mlado žensko. Z veseljem sem jo zaposlil kot novinarko pri časopisu Celjan, kjer sem bil takrat odgovorni urednik. Z veseljem sem jo povabil v svojo radijsko oddajo, kjer je zaigrala deklico z Marsa in zabavala poslušalce. Ona je seveda z veseljem glasovala zame na raznih tekmovanjih, hodila na moje žure in me podpirala pri raznih projektih. Ni mi nerodno priznati, da brez nje ne bi nikoli gostoval pri Anji Tomažin, ki je takrat vodila oddajo Klik. In na Dannyjevih zvezdah, kjer je pridno pisala pisma in me zahtevala za gosta. Prav njej gre tudi zasluga za moje prve pojavitve v medijih, kjer sem bil dvojnik Petra Graša in avtor ter voditelj oddaje Iztokovih 3600 sekund. Ja, Jasmina je bila kul punca. Ravno zato sem strašno besen, da je ni več. Ravno zato imam občutek, da sem ji zadnje čase namenil premalo pozornosti in vsaj trikrat preložil povabilo na pijačko. Toda le kako bi lahko vedel, da se bo njeno življenje končalo tako nenadno in hitro. Kaj vem, morda je bila prvi znak že nesreča, ki se ji je zgodila nekaj tednov nazaj. Nesreča, kjer se je z avtom obrnila na streho in me klicala sredi noči, da mi pove kaj se ji je zgodilo. Bil sem prestrašen in hkrati pomirjen, da ni poškodovana in da je vse v najlepšem redu. Tokrat ni vozila ona. Tokrat je vozil nek mladenič, ki je zletel s ceste in se zabil v drevo. V avtu je bilo sedem ljudi. Umrla je samo Jasmina. Moja dobra prijateljica Jasmina, ki je oboževala Matjaža Jelena iz Šank Rokov in vedela vse kar se da vedeti o slovenskem športu. Sedaj je ni več. Sobotna vožnja domov je bila usodna. Prekleto usodna in zadnja, napis na njenem msnju pa žal resničen. Draga Jasmina, če me zdajle slišiš, naj ti povem, da boš za zmeraj ostala v mojem spominu. Kul si bila. Za vedno.

dsc04154.JPG

Zajebavanje Drnovška

25.05.2007 ob 20:09

Janez Drnovšek mi je kul, saj si upa Janši povedati vse tisto, kar ne upa nihče drug. Ravno zato je neumno, da ga napadajo in jezijo. Če ga bodo namreč razjezili preveč, bo ponovno kandidiral in jim dal vetra še za naslednjih pet let. Samo zato, da bo pokazal, da se z njim ne more zajebavati niti predsednik vlade. Če je Janša Leonardo Di Caprio, je Drnovšek Robert De Niro. Če je Janša Sean Penn, pa je Drnovšek Al Pacino. Vedno boljši, bolj zvit in večja faca. In nikoli ne bom pozabil nekega političnega soočenja pred kakšnimi desetimi leti, ko ga je v živo napadel takrat hudo popularni Marjan Podobnik, Drnovšek pa mu je povedal, da naj raje utihne, saj bo kmalu utonil. Imel je prav.

Leta tečejo, nič ne rečejo

18.05.2007 ob 04:54

Čas ne prizanaša nikomur.
Niti filmskih zvezdnikom, ki svoja leta na platnih vedno skrivajo več kot odlično.
Ravno zato smo včasih zelo presenečeni, ko se spomnimo koliko so pravzaprav nekateri že stari.

Pa poglejmo:

Clint Eastwood bo 31. maja praznoval 77 let.

Robert Duvall je bil 5. januarja star 76 let.

Elizabeth Taylor je 27. februarja dopolnila 75 let.

Faye Dunaway je 14. januarja ruknila 66 let.

Paul Newman jih je 26. januarja dopolnil kar 82.

Robert Redford bo 18. avgusta star 71 let.

Robert DeNiro bo 17. avgusta ruknil 64 let.

Harrison Ford jih bo 13. julija dopolnil 65.

Jack Nicholson je 22. aprila praznoval sedemdesetletnico.

Al Pacino je 25. aprila osvojil 67 let.

Dustin Hoffman jih bo 8. avgusta dopolnil sedemdeset.

James Caan je bil 26. marca star 67 let.

Sophia Loren bo 20. septembra stara 73 let.

Warren Beatty jih je 30. marca butnil sedemdeset.

Jon Voight jih bo 29. decembra dopolnil 69.

Albert Finney je bil 9. maja star 71 let.

Bruce Dern bo 4. junija praznoval 71 letnico.

Dennis Hopper je 17. maja ujel 71 let.

James Garner je 7. aprila ujel 79 let.

Donald Sutherland bo 17. julija star 72 let.

Max Von Sydow je bil 10. aprila star 77 let.

Ernest Borgnine je 24. januarja praznoval neverjetnih 90 let.

Morgan Freeman bo 1. junija butnil sedemdesetletnico.

Gena Rowlands bo 19. junija stara 77 let.

Joan Collins bo 23. maja ujela 74 let.

Linda Evans bo 18. novembra stara 65 let.

John Forsythe je bil 29 januarja star 89 let.

Mickey Rooney bo 23. septembra ujel 87 let.

Bill Cosby bo 12. julija star sedemdeset.

Christopher Lee bo 27. maja ujel 85 let.

Kevin McCarthy je bil 15. februarja star 93 let.

Gene Hackman je 30. januarja star 77 let.

Ned Beatty jih bo 6. julija dopolnil 70.

Peter O’Toole bo 2. avgusta star 75 let.

Burt Reynolds je 11. februarja dopolnil 71 let.

Sean Connery bo 25. avgusta praznoval 77 rojstni dan.

Roger Moore jih bo 14. oktobra ujel kar osemdeset.

Billy Dee Williams jih je 6. aprila dopolnil sedemdeset.

Kirk Douglas jih bo 9. decembra ujel kar 91.

David Carradine bo 8. decembra praznoval 71 letnico.

Shirley MacLaine je bila 24. aprila stara 73 let.

Jane Fonda bo 21. decembra butnila okroglih sedemdeset.

Vanessa Redgrave jih je 30. januarja ujela sedemdeset.

Barbra Streisand je 24. aprila praznovala 65 let.

Ryan O’Neal je 20. aprila ujel 66 let.

Sidney Poitier je bil 20. februarja star že 80 let.

Goldie Hawn bo 21. novembra ujela 62 let.

Liza Minnelli je bila 12. marca stara 61 let.

Catherine Deneuve bo 22. oktobra praznovala 64 let.

Brigitte Bardot jih bo 28 septembra kar 73.

Jeanne Moreau jih je 23. januarja 79.

Gina Lollobrigida jih bo 4. julija celih osemdeset.

Zsa Zsa Gabor pa je 6. februarja usekala hudih 90.

Le kako bo drugače, ko pa jih imajo Brad Pitt, George Clooney, Antonio Banderas, Jean Claude Van Damme in Johnny Depp že krepko čez štirideset.

Resnica o Sovi

17.05.2007 ob 22:12

Sove imajo še vedno malo prijateljev med ljudmi, saj njihova skrivnostna pošastna narava v nas vzbuja strah. Strahotno doneče ukanje, srh vzbujajoče puhanje in sikanje, velike, žalostne oči, kljukast kljun in pomenljivi obraz vzbuja v človeku  srh in grozo.

Sovražim punce, ki pijejo pivo

14.05.2007 ob 01:30

“Stara, gremo na en pir,” je stavek, ob katerem mi gre na bruhanje.  Tako močno, da ne morem verjeti, da ga sploh izgovorijo punce. Ko jih vidim s pirom v roki, bi jih najraje utopil v tistem velikem kozarcu ogabne in grenke pijače, ki je sam ne bi mogel spiti za ves denar, ki ga premore pogrešani Rajko Hrvatič. Okej, Andrej Šifrer resda pravi, da puncam po pivu prsi rastejo, toda to me ne briga. Pitje piva je pri punci kmečko, blesavo in nepotrebno. Kot da bi jedle pasji drek. Skozi cenzuro spustim samo bandidos ice, pa še to le zato, ker ga včasih pije moja punca. Pivo je za tiste, ki nimajo denarja za kaj boljšega. In za tiste, ki si ne upajo priznati, da so pač kmeti.

Recenzija: Spider-Man 3

10.05.2007 ob 00:17

Zda 2007, znanstveno fantastična akcija, Režija: Sam Raimi, Igrajo: Tobey Maguire, Kirsten Dunst, James Franco, Thomas Haden Church, Topher Grace, Bryce Dallas Howard, Rosemary Harris, J. K. Simmons, James Cromwell, Theresa Russell, Dylan Baker, Bill Nunn, Bruce Campbell

Izguba identitete.

Spider-Man 3 je hud korak nazaj. Film brez pravih idej, ki svojo identiteto išče v tretjem Supermanu, Gospodu Hydeu in Johnu Travolti, ki ga Tobey Maguire oponaša zelo slabo in neumno. Divji in spektakularni posebni efekti brez duše. Za lase privlečeni preobrati. In najdražji film vseh časov (250 milijonov budžeta, kateremu moramo pridati še enkrat toliko za reklamo), ki seveda ruši vse mogoče rekorde gledanosti. Ni kaj, Pajko je junak, ki ga Amerika ta hip več kot potrebuje, saj vedno varuje le New York, mesto, ki se še vedno trese zaradi 11. septembra. Tokrat mu preglavice dela cela kopica novih negativcev, novih zlobnežev, kjer je najbolj nevaren Sandman (Thomas Haden Church). Možakar iz peska, s katerim ima Spidey neporavnane račune iz preteklosti. Jasno, z nami je spet falirana igralka Mary Jane (Kirsten Dunst), ki jo muči kompleks filma A Star is Born. In nenehno tečni Harry Osborn (James Franco), ki še vedno ni prebolel smrti očeta. Stari znanci, ki izgledajo kot junaki mehiške telenovele. Kot junaki filma, ki pade pod lastno težo in ki hoče na vsak način preseči prejšnja dva filma. Prav imate, ostareli možakar, ki pove, da mu je Spider-Man povrnil vero v svet, ni nihče drug kot Stan Lee, gospod, ki si je pred davnimi leti prvi zamislil najstnika, ki ga piči radioaktiven pajek.

Ocena: 3/10

null

Krvoločni psi

8.05.2007 ob 21:07

Neskončna debata, ki bi jo rad enkrat za vselej zaključil z nekaj dejstvi. Tako imenovane sporne pasme, se pravi pasme psov, ki so nagnjene k temu, da rade ugriznejo, bodo kupili le ljudje, ki nimajo sto čistih. Kupiti in pitbula in dobermana in imeti vse pike v glavi, je nemogoče. Takega psa kupi človek, ki ima zelo nizko samozavest in se s pomočjo psa postavlja v družbi. Še več, tak človek bo tega psa vzgajal grobo in ga spodbujal k agresivnosti. Zato se ne čudim, da bo tak pes slej kot prej napadel manjšega psička in kakšnega otroka. Lepo vas prosim, če zakaj bi si kupili psa, ki ne bo vaš najboljši prijatelj, in psa, ki ga je treba imeti na trdo, da celo gospodarju ne zraste čez glavo. Če hočeš velikega psa, lahko kupiš nešteto zelo prijaznih pasem, zato res ne vem zakaj moraš kupiti recimo pitbula in se delati, da si ga kupil zato, ker ti je všeč in ker ga imaš rad. Lažeš samemu sebi, saj dobro veš, da si ga kupil zaradi izzivanja okolice in možnosti ustrahovanja sosedov. Povedano na kratko, krvoločen pes je odraz krvoločnega lastnika, krvoločen lastnik pa si seveda nikoli ne bo kupil čivave ali kakšnega zlatega prinašalca. Nikoli namreč nisem videl simpatične deklice, ki bi na sprehod peljala pitbula. Le tega vedno vidim v družbi kakšnega divjega obritoglavca, upornika in moškega, ki nima sto čistih. Prav imate, ker mu niso dali orožnega lista za uzi, si ji pač kupil psa.

Silvo Plut

5.05.2007 ob 20:25

Če je hotel ujeti slavo svojega predhodnika Metoda Trobca, bi moral ubiti veliko več žrtev in s samomorom počakati še nekaj let. Prvič je resda moril že leta 1990, toda njegovi umori niso bili takšne “mojstrovine” kot pri Trobcu ali recimo kakšnemu Edu Geineu, ki je iz ženskih intimnih delov delal ogrlice, pasove in plašče. Trobec je dobil celo kopico vicev, Plut pa ne bo dobil ničesar. Le naziv slabiča, ki si je sodil sam. Prav imate, o njem ne bodo nikoli posneli filma. Bil je tako nezanimiv, da ga ne bi pomilostil niti Janez Drnovšek.

BALADA ZA ATIJA (Branko Gartner 1942-2006)

4.05.2007 ob 19:14

»Tisto, kar sem iskala, najdem v njegovih temnih, ljubeznivih očeh. Zaradi toplote v teh inteligentnih očeh in zaradi iskrice upanja, ki se je prižgala v meni,«

pravi odlomek iz knjige Janov krik, ki jo je pred leti spisala Marinka Fritz Kunc.

In ravno ta odlomek opisuje mojega očeta, nekdanjega upravnika celjskih zaporov, kjer je kazen prestajal tudi Jan, otrok Marinke Fritz Kunc, ki je edino oporo našla prav v njemu. V njemu, v enemu in edinemu, v tistemu, ki mu bom sedajle skušal napisati nekaj iskrenih vrstic. Vrstic, ki bodo prišle iz globine duše. Iz globine, ki je ranjena. Ki joče. Ki jo boli. Ki ne more verjeti, da je izgubila očeta. Očeta, ki ga ni več. Očeta, ki sedaj počiva nekje visoko nad mano. Nekje v raju, kjer se ima fino. Kjer si je več kot zaslužil raj. Raj v raju.

Ja, to je zanj. V tem sedaj brez dvoma uživa. Nikoli ne bom pozabil kako kul atek je bil. Kako veliko je naredil zame. Kako zelo me je imel rad. Pa četudi sva se kdaj skregala, pa čeprav sva si kdaj povedala kakšno besedo preveč. Bila sva iskrena. Iskrena kot sta lahko le oče in sin. Od začetka do konca. Od leta 1974, ko sem prijokal na svet. Do leta 2006, ko sem jokal še enkrat. Posebej zanj. Zavoljo njega. Zaradi njegove hude bolezni, ki mi ga je vzela čez noč. Ki mi ga je nesramno potegnila v temo. V večno tišino. Tja, kjer ne morem več do njega.

Ko je bil v bolnici, sem mu vsak dan delal družbo. Ga bodril, spravljal v dobro voljo, mu serviral vse najnovejše trače in ga prepričeval, da bova skupaj premagala raka. Da neka trapasta rakovica že ne bo uničila tako velikega človeka. Tako pogumnega moža. Tako dobrega atija. Mojega atija. Samo mojega. Tako zelo mojega, da bi ga morala smrt pustiti pri miru.

Ni šlo. Smrt je zamahnila s koso in zmagala. V pičlih štirinajstih dnevih mi ga je vzela za vedno. Vsak dan je bil nov začetek. Vsak dan sem bil hvaležen Bogu, da ga ni poklical k sebi. Bogu, v katerega sploh ne verjamem. Bogu, ki se je zmotil in k sebi poklical napačnega človeka. Kaj vem, morda pa je rabil njegovo dobroto. Njegovo pamet, njegovo neverjetno inteligenco in razgledanost.

Moj oče je bil namreč fenomen. Vsevednik na dveh nogah. Res je vedel čisto vse. Vse o vsem. Tudi o zgodovini, biologiji in medicini. Tudi o glasbi, filmu in politiki. Tudi o matematiki, fiziki in slovenščini. Tudi o živalih, tujih jezikih in geografiji. Nič čudnega, da je bil eden prvih psihologov na celjskem. Eden najboljših penoloških delavcev v Sloveniji. Eden najbolj priljubljenih profesorjev pedagogike. Eden najbolj prepoznavnih upravnikov zaporov v bivši Jugoslaviji in morda celo v Evropi. Eden najboljših sodnih poravnavcev daleč na okoli in vrhunski vodja delavnic za brezposelne. Eden tistih, ki so delali za ljudi. Za boljši jutri. Za užitek in za izziv. Ravno zato ni nikdar silil v ospredje, ravno zato je imel vedno kak tolar premalo in ravno zato so ga tako zelo spoštovali tudi tisti, ki bi ga najraje sovražili. In pozor, bil je tudi velik prijatelj otrok, saj je vrsto let posvetil Društvu prijateljev mladine. Velik prijatelj navadnih ljudi. Ljudi, ki so v njem videli vse tisto, kar sem videl tudi jaz. Človeka z dometom. Borca, ki je med vojno ostal brez staršev in se je na noge postavil popolnoma sam. Moža, ki je bil celo življenje zvest samo eni ženski. Moji mami, ženski, ki ga je razumela tudi takrat, ko je bil najbolj na tleh. In na tleh je bil samo na koncu. Samo zadnjih štirinajst dni, ko ga je bolelo celo telo. Ko je na lastni koži začutil Kristusov pasijon. Ko ga je trgalo, rezalo, grizlo in metalo na vse strani. Ko nisem mogel verjeti kaj se dogaja. Ko sem se spraševal, če morda ne gledam kakšnega filma, kjer moj ata igra glavno vlogo. Kjer se heca kot komik Andy Kaufman in bo na koncu rekel, da je bil vse skupaj le trik. Le neslana šala, le prvi april. Le malo heca za dobro jutro. To bi mi bilo zelo všeč, saj sem se vedno zelo rad smejal njegovim štosem. Pa ne samo jaz, tudi drugi. Vsi tisti, ki so ga poznali. Imel je izreden smisel za humor. Tudi v najbolj težkih trenutkih svojega življenja. Tudi takrat, ko je moral v šolo, kjer so me imeli učitelji vrh glave. In ravno takrat sem ga imel najraje, saj me ni kregal. Čeprav bi me moral, saj sem si zaslužil. Namesto da bi me kregal, se je smejal mojim oslarijam. Tako iskreno in od srca, da se je skupaj z njim začel smejati tudi učitelj.

In smejal se je tudi takrat, ko mi je bilo hudo. Še posebej takrat me je znal spraviti v dobro voljo in mi vliti novo upanje. In jasno, po njegovi zaslugi sem vzljubil filme. V kino me je namreč vodil načrtno, premišljeno in tako, da sem se zaljubil v film. Ravno zato sem mu zaupal glavno vlogo v svojem prvencu Super Uroš: Legende in resnice, kjer je zaigral ostarelega Supermana, ki ga daje astma. In vodil me je tudi na izlete, na sankanje, v naravo, v hribe, na zabave in povsod tja, kjer sva se imela lepo. Zelo lepo. Tako lepo kot se lahko imata le oče in sin. In zelo rad je hodil tudi na moje nastope. Užival je. Se režal mojim odrskim domislicam, sodeloval v igrah, me spodbujal in mi želel vse najboljše.

Okej, malce ga je jezilo dejstvo, da še nisem diplomiral in da si ne najdem redne službe, toda kljub temu me je gnal naprej v medijskem poklicu in moji karieri. Delal je točno to, kar je bilo treba. Točno to, kar dela najboljši oče na svetu.

In ko sva nekaj let nazaj prišla malce navzkriž ob moji selitvi, sva izrekla nekaj hudih besed, ki so oba zelo potrle. Nič zato, kmalu sva bila spet na pravi poti. Na poti očeta in sina, ki nimata skrivnosti. Ki sta si zelo podobna. Ki sta iskrena in si pač povesta, kar jima leži na duši.

In ko je prišel zadnji dan, usodni 13. marec, sem bil seveda z njim. Ob njegovi postelji v bolnici. Držal me je za roko in ponavljal moje ime. Božal sem ga in zadrževal solze. Ga gledal v trpeči obraz in se spraševal, kako je kaj takšnega sploh mogoče. Njegova roka je bila še vedno močna. Ni me hotel spustiti. Še vedno je ponavljal moje ime, me gledal v oči in se pripravljal za pot v raj. Preden sem odšel, sem ga objel in vprašal: »Atek, se midva jutri še vidiva?« Pogledal me je in rekel: »Ne vem, mogoče, sine moj.« Besede so mi zarezale v srce in v trenutku sem se spomnil vsega, kar sva doživela. Tudi zadnjih dni pred bolnico, ko me je po dolgem času peljal v kino. V kino, kjer so vrteli film Jarhead. Najin zadnji film. Najine zadnje trenutke iz velikega platna, ki sva ga oba tako zelo ljubila.

In spomnil sem se tudi obljube, da ga bom v svojem novem avtomobilu odpeljal domov in mu stal ob strani, če me bo potreboval. Bilo je prepozno. Še isti večer je umrl. Za vedno. Za vse večne čase. Za čase, ki sva jih preživela skupaj. In za čase, ki jih bo preživel v mojih spominih. In ko je umrl, sem stal ob njegovi postelji. Njegov obraz je bil spokojen, miren, spočit in ljubeč. Tak, kot da spi. Šel sem čisto blizu, začel brcati v posteljo in kričati naj se zbudi. Naj mi kaj pove, naj odpre oči, naj mi vendar odgovori in pojasni, da gre za blesavo šalo. Za največji trik vseh časov. Ni šlo. Še vedno je ležal čisto tiho, mirno in spokojno. V posteljo sem začel brcati še bolj močno, moj glas pa je bil še bolj divji, jezen in paničen. Pred mano je ležalo truplo. Truplo mojega očeta. Truplo, ki ne bi smelo biti truplo. Truplo, ki ni bilo truplo. Bil je moj oče. Moj ati. Moj atek. Moj najboljši prijatelj. Moj, moj, moj in samo moj.

In zdaj ga ni več. Šel je na drugo stran. Tja, kamor gredo krasni ljudje. Ljudje, ki sploh nebi smeli iti. Ljudje, ki bi morali ostati tukaj. Tam, kjer so sedaj, jih namreč ne rabijo. Tja naj gredo drugi, hudobni ljudje. Ljudje, ki jih ne maram. Ljudje, ki si zaslužijo da gredo tja. Ljudje, ki so mu želeli slabo. Tisti, ki dobro vedo, da so bili nepošteni do njega. Tisti, ki bi morali iti pred njim. Pa niso šli. Šel je on. Moj ati. Zaplesal je zadnji ples. Ples s smrtjo, ki je zamahnila s koso in dobila tekmo. Sram jo bodi. Zagotovo se je zmotila in sedaj joče kot mali otrok. Kot še vedno jočem jaz. Jaz, njegov sin, ki je izgubil najboljšega očeta na svetu. Očeta, ki bi ga bil vesel tudi njegov oče.

slika-001.jpg

Ekskluzivno: Peter Linka

4.05.2007 ob 18:56

Spoznal sem ga v Budimpešti, kjer dela kot voditelj kviza. Sprva nisem imel pojma, da je tudi igralec. Ko mi je povedal naslove filmov, v katerih je igral, pa sem padel na rit.

Sniper II (Tom Berenger, Bokeem Woodbine)

Royce (James Belushi, Peter Boyle, Miguel Ferrer, Anthony Heald)

Crime and Punishment (Ben Kingsley, Patrick Dempsey, Julie Delpy)
“Ko sem sedel za isto mizo z Benom Kingsleyjem, nisem mogel verjeti. Mislim sem, da sanjam. Ben je zelo prijazen in čisto nič prevzeten. Ko mi je dal roko, pa sem bil v nebesih.”

Mary Mother of Jesus (Christian Bale)

Spy Game (Brad Pitt, Robert Redford)
“Igral sem možaka, ki na detektorju laži zaslišuje Brada Pitta. To so vrteli tudi v predfilmu, kar je bila zame velika čast. Ko so me sredi noči poklicali prijatelji, nisem mogel verjeti, da je to res in da se resnično vrtim v predfilmu. Redforda nisem imel prilike spoznati, Brad pa je pravi profesionalec. Zelo prijazen in kul dečko.”

Max (John Cusack, Lelee Sobieski, Molly Parker, Noah Taylor)
“John Cusack je pravi norec. V ušesih ima vokmen in se dere na vse, ki so okoli njega. Tako se zbere za začetek snemanja. Pravi nevrotik. Čudak na kvadrat.”

I Spy (Eddie Murphy, Owen Wilson)

Day of Wrath (Christopher Lambert)

Ko sem ga vprašal, zakaj živi na Madžarskem in zakaj za vraga ne gre v Hollywood, mi je razložil, da to ni tako preprosto, saj je igralcev na milijone. On pač dobi kakšno minutno vlogico v filmih, ki se snemajo v Budimpešti in čaka na pravo priložnost.

Zanimivo je, da je doma iz Avstralije, govori pa z izvrstnim angleškim naglasom, saj pravi, da ga ne bi drugače nihče razumel.

null

Na današnji dan je umrl Josip Broz Tito

4.05.2007 ob 10:12

Prav ste prebrali, na današnji dan leta 1980 je umrl Josip Broz, za prijatelje Tito, natančneje, tovariš Tito. Dosmrtni predsednik Jugoslavije, ki se ga mlada generacija seveda ne spominja več. Jaz ga ne bom pozabil. Le kako bi lahko pozabil človeka, ki ga je v Sutjeski igral Richard Burton. Človeka, ki je na Brionih objemal Sophio Loren. Človeka, ki je žural s Kirkom Douglasom in Yulom Brynnerjem. Človeka, ki je leta 1952 krasil naslovnico revije Time. In seveda človeka, ki še vedno drži rekord po številu državnikov, ki so prišli na njegov pogreb. Tip je bil faca, zadnja jugo pop zvezda. Čisto pravi pop fenomen in pozer, ki je rad užival sto na uro. Prvi in zadnji snobovski komunist, ki se je vozil v hudo dobrem črnem avtomobilu in kadil Castrove kubanke. Bil je večji od Zdravka Čoliča, večji od Miša Kovača. In večji od Tereze Kesovije. Ko je umrl, je jokala cela Jugoslavija. Država, ki svoje solze neuspešno skriva še danes.

Kulti in klasike: Le Voyage Dans La Lune

4.05.2007 ob 09:10

francija 1902
znanstvena fantastika
režija: Georges Melies
igrajo: Victor Andre, Bleuette Bernon, Brunnet, Jeanne d’Alcy, Georges Melies

Prvi pravi znanstveno fantastični film v zgodovini.

Do leta 1902 so filmarji snemali dvo ali največ tro minutne filmčke brez domišljije in posebnih snemalnih prijemov. Ravno zato je bilo Potovanje na Luno ob svojem izidu nekaj posebnega, nekaj prelomnega in drugačnega. Štirinajstminutna (ponekod osemminutna in brez prizorov pod morjem) znanstveno fantastična poslastica Georgea Meliesa, vizionarja in čarovnika, ki je v svoji karieri posnel skoraj 600 takšnih in drugačnih filmčkov ter za vedno vplival na razvoj in potek filmske umetnosti. Potovanje na Luno je seveda njegov najbolj znani film, dobiček pa mu je čez lužo speljal Thomas Edison in na skrivaj vrtel piratske kopije. Zgodba se začne s kongresom zagnanega profesorja (igra ga sam Georges Milies), ki svojim kolegom predstavi astronavte in jih navdušuje za ekspedicijo na Luno. Zvezdniška ekipa, ki jo pred poletom spremljajo tudi mažoretke, potem res pristane na Luni, natančneje v njenem očesu (najbolj znan in prepoznaven prizor) in naleti na čudaška ter neprijazna bitja, ki so jim kos le dežniki. Nepozabna, čarobna in kot Luna stara klasika, ki še danes prevzame s svojimi podobami in izvirnimi montažnimi prijemi.

Kulti in klasike: The Great Train Robbery

4.05.2007 ob 09:10

zda 1903
vestern
režija: Edwin S. Porter
igrajo: A. C. Abadie, Gilbert M. »Bronco Billy« Anderson, George Barnes, Walter Cameron

Rojstvo vesterna.

Debata ali gre za prvi pravi vestern je resda še vedno odprta, saj je Thomas Edison že leta 1899 posnel filmček Cripple Creek Bar Room Scene, toda The Great Train Robbery, do Griffithovega Rojstva naroda iz leta 1915 najbolj uspešen film v zgodovini, je šel korak dlje. Korak k pravi zgodbi in pravim zapletom. Korak k pravemu filmu, vesternu, ki so ga potem seveda posnemali vsi ostali vesterni. In spet so se našli dvomljivci, ki so trdili, da ne gre za vestern, saj skupina nepridipravov pač oropa vlak. Toda ne pozabite, fantje nosijo klobuke in pištole, se zabavajo s plesalkami, ropanje vlakov pa je bila ena glavnih značilnosti resničnih kavbojskih roparjev kot je bil recimo Jesse James. Če ne gre za pravi vestern in za prvi vestern, pa gre vseeno za prelomnico svetovne kinematografije, za vplivno in neštetokrat posnemano črnobelo nemo klasiko, po kateri je Edwin S. Porter posnel še kakšnih 120 filmčkov. Enega izmed potnikov igra legendarni Bronco Billy, prvi pravi filmski kavboj, ki je potem režiral, produciral in zaigral še v več kot 350 filmih. Jasno, prizor, kjer nepridiprav ustreli v kamero, še danes ne deluje nič manj strašljivo kot leta 1903, ko so gledalci padali v nezavest in si obraz zaščitili z rokami.

Kulti in klasike: Das Kabinett Des Doktor Caligari

4.05.2007 ob 09:10

nemčija 1919, grozljivka, režija: Robert Wiene, igrajo: Werner Krauss, Conrad Veidt, Friedrich Feher

Prva prava grozljivka.

Prav imate, brez Doktorja Caligarija ne bi bilo vseh tistih bizarnih, nadrealističnih in fantazijskih filmov, ki so jih v Nemčiji štepali skozi cela dvajseta, kakor tudi ne znamenitega Nosferatuja, Dracule in Frankensteina. Prva prava grozljivka, ki ji čas ne more do živega. Napet triler, kjer v majhnem mestecu Hoolstenwall mori skrivnostni mesečnik. Živi mrtvec Cesare (Conrad Weidt), ki mu ukazuje zloglasni doktor Caligari (Werner Krauss), čarovnik in šarlatan, ki se preživlja s cirkuškimi šovi. Šokanten preobrat na koncu vam bo strgal srce, scenografijo še danes presežejo redki filmi, legendarni Fritz Lang pa je režiral uvodne prizore in potem raje izbral drug film. Močno, strašljivo, bizarno, odbito, posebno, nepozabno in večno.

Ocena: 9/10

Kulti in klasike: Soldier Blue

4.05.2007 ob 06:26

zda 1970, vestern, režija: Ralph Nelson, igrajo: Candice Bergen, Peter Strauss, Donald Pleasence, John Anderson

Le film, ki je prišel v zgodovino zaradi zaključnega masakra, kjer kavboji zverinsko pokoljejo indijanske ženske ter otroke.

Soldier Blue je v sedemdesetih veliko prahu dvignil tudi pri nas. Jasno, saj je ameriška konjenica na koncu filma brutalno poklala lepo število Indijank in jim v živo brez olepševanja z nožem porezala prsi. To je bilo preveč za Slovenijo, še posebej za želodčke občutljivih slovenskih mladenk, ki niso mogle razumeti takega nasilja. No ja, Boštjan Hladnik je leto kasneje v Maškeradi šel še dlje, toda Soldier Blue je imel večji vpliv. Prvič je k nam namreč prišel vestern, ki ni ničesar skrival. Anti vestern, ki je v zlobneže spremenil kavboje. Vestern, kjer so se nam prvič zasmilili Indijanci. Še več, ameriški general brez slabe vesti ustreli celo otroka, mladi Indijanki, ki ne da svojega telesa, pa z nožem odrežejo prsi in jo kot Jezusa obesijo na drog. In da ne bo pomote, Soldier Blue je dejansko zgodba o mladi navihani Kathy (Candice Bergen), punci, ki je odraščala med Indijanci, in kavboju Honosu Gentu (Peter Strauss), občutljivemu mladeniču, ki se počasi navaja na vojne grozote. Le film, ki se je našlepal na kontroverzni masaker.

Ocena: nič posebnega