Arhiv za April, 2007

Recenzija: Smokin’ Aces

20.04.2007 ob 23:29

Pravljica, kjer čarovnice in škrate zamenjajo trupla.

Smokin’ Aces pretirava. Od začetka do konca. Ker to počne s stilom in na zabaven način, s tem nima težav. Pa četudi so vsi negativci kot iz pravljice. Ali še boljše, kot iz stripa. Iz mokrih sanj Quentina Tarantina in Guyja Ritchiea. Kot v filmu The Punisher, ki nam prihaja na misel skozi celotno zgodbo. Zgodbo vzeto iz klasike Zaklad Sierra Madre, ali če hočete, iz uspešnice Face Off. Vse se zavrti okoli propadlega lasvegaškega čarovnika Buddyja Acesa Israela (Jeremy Piven), ki bi ga radi stran spravili vsi, ki kaj veljajo in ki daje kaj nase. Jasno, za njegovo glavo mafija razpiše milijon dolarjev, v boj za zelence pa se podajo plačani morilci, gangsterji, poslovneži in psihopati. V drugih filmih bi jih pustili na montažnem pultu, tokrat pa so v prvem planu. V divji, grobi, perverzni, tekmovalni in krvavi borbi za jack pot. Za strel v glavo Buddyja Acesa Israela, ki ga varujeta FBI agenta Donald Carruthers (Ray Liotta) in Richard Messner (Ryan Reynolds). V glavo polno kokaina, skupinskega seksa in napihnjenega ega nekdanje zvezde, ki nima pojma kaj ga čaka. In če ste videli Zaklad Sierra Madre, potem veste kaj se zgodi, ko se več ljudi grebe za isti denar. Prav imate, popokajo se med sabo. Kot mafijci, ki so v najbolj znanih gangsterskih filmih vedno olajšali delo policiji in obračunali drug z drugim. Smokin Aces ni ravno Šund in Snatch, ni niti Layer Cake in Boondock Saints, toda vseeno je film, ki obvlada svoj posel, in film, ki nas na prepričljiv, hiter, samozavesten in frajerski način potegne v dogajanje.

Ocena: 7/10

null

Recenzija: Ghost Rider

20.04.2007 ob 23:28

Ghost Rider je dokaz, da Norbit in Epic Movie nista bila najhujše letošnje mučenje.

Nicolas Cage na vsake toliko časa posname uspešnico. Da pokaže, da je še živ. Da dokaže, da je še vedno zvezda. In da pojasni, da noče igrati samo v kvalitetnih dramah tipa The Weather Man in Lord of War. Okej, toda tokrat je šel predaleč. Na čisto dno. V film, kjer ni dobro ničesar. V film, ki se mu režijo celo Daredevil, Elektra, Catwoman in Spawn. V film, kjer se okoli sprehaja z lasuljo, fura imidž Goethejevega Fausta in se za potrebe Hudiča (Peter Fonda) spremeni v ghostriderja, v možaka z ognjeno glavo in verigo, ki mora ugnati tri demone. Jasno, ko ni ghostrider, je Johnny Blaze, mojster za kaskaderske akcije z motorjem. Ko ni Johnny Blaze, pa je Nicolas Cage, igralec, ki ga po novem vidimo v stotih filmih na leto.

Ocena: 1/10

Recenzija: Music & Lyrics

20.04.2007 ob 23:27

MUSIC & LYRICS

Hugh & Drew.

Pred vami je romantična komedija brez napak. Tisti pravi feel good movie, v katerega se boste zaljubili na prvi pogled. Na prvo sceno in na vse scene, ki sledijo do konca. Hugh Grant, poslednji romantični junak, tokrat igra Alexa Fletcherja, nekdanjega pop zvezdnika in člana pockurane ter super uspešne skupine Pop, ki je v osemdesetih navduševala staro in mlado. Ker so osemdeseta mimo, navdušuje samo še peščico najbolj zvestih oboževalk, zato mu več kot naročena pride ponudba za duet z zelo popularno mlado pevko Coro Corman (Halley Bennett), ki leti dlje od Britney in Christine. Toda Cora hoče glasbo in besedilo. Takšno, da ji bo všeč in takšno, da bo lahko migala in zasenčila Shakiro. Ker Alex nima pojma o besedilih in ker obvlada samo glasbo, pride prav ravno prav zmedena mladenka Sophie Fisher (Drew Barrymore), punca, ki mu zaliva rože in svoj talent za besedila odkrije čisto pa naključju. Zares lepa, zabavna in hudo romantična komedija, kjer štimajo prav vsi prizori. Kjer štima neverjetna kemija med glavnima igralcema. Kjer je Hugh glasba, Drew pa besedilo. Kjer so odlični tudi Brad Garrett kot Alexov menedžer, Kristen Johnson kot Sophiejina sestra in Campbell Scott kot njen bivši ljubimec. Robčki bodo obvezni, toda brez skrbi, tokrat gre za film, ob katerem boste solze točili s stilom. Enkrat zaradi smeha, drugič zaradi ljubezni. Obakrat tako kot je treba, obakrat tako, da vam ne bo nerodno. Tako je, Music & Lyrics je film, kjer bo nerodno tistim, ki ne bodo jokali. Ki se ne bodo smejali in ki ne bodo takoj po ogledu čisto nežno objeli ter poljubili svojega partnerja.

Ocena: 9/10

Recenzije: Teenage Mutant Ninja Turtles, Meet The Robinsons

20.04.2007 ob 23:21

TMNT

Preveč mračno za otroke, premalo za odrasle.

Ninja želve so nazaj. Po treh uspešnih kino filmih, risani seriji in računalniških igrah. In nazaj so zelo narcisoidno, samopašno in tako, da jih napišejo kar TMNT. Kot da gre za drugega Terminatorja, ki so ga napisali T2, ali za V Vrtincu, ki se je kitil z naslovom GWTW. Jasno, Ninja želve niso Terminator in V vrtincu. Ninja želve so le pozabljena roba devetdesetih, le neuspešna oživitev zaprašene franšize. Glavni problem ni v tem, da so se vrnile. Glavni problem je v tem, da so se vrnile neumno, bedasto in na čuden način. Kot zadnji Batman. Kot film, ki hoče z mračno atmosfero nadomestiti kvaliteto. Okej, Donatello, Leonardo, Michelangelo in Raphael so še vedno kul fantje, no ja, kul želvaki nori na pice in na pretepanje, toda kaj, ko so jih vrgli v hudo napihnjeno zgodbo, ki poka od pretiravanja. Med dvanajst pošasti, ki v časovnem portalu iščejo trinajsto in želijo zavladati svetu. Pod vodstvom norega bogataša Maxa Wintersa (Patrick Stewart), ki ima neporavnane račune iz daljne preteklosti. Jasno, tukaj so tudi novinarka April (Sarah Michelle Gellar), mladenič Casey (Chris Evans) in legendarni podganek Splinter (Mako), vedno preudarni, premeteni in pametni mastermind, ki bi mu lahko bilo ime tudi Yoda. Prisotnost »temne strani sile« je več kot očitna, digitalna animacija pa prej škodi kot koristi. Risanka brez duše je risanka, ki ji razkošni posebni efekti žal ne pomagajo.

Ocena: 2/10


MEET THE ROBINSONS

Keep Moving Forward.

Meet the Robinsons kljub rompu in pompu premore dušo. Nekaj tistih pravih Disney momentov, ki jih moderne in računalniško zdizajnirane risanke ne obvladajo več. To je seveda zelo presenetljivo, saj gre za tehnično dovršeno in z vsemi mogočimi napravicami nafilano zgodbico o mlademu izumitelju, ki s časovnim strojem odpotuje v prihodnost, spozna familijo Robinson in se skriva napadalnemu nepridipravu, ki se hoče polastiti njegovih izumov. Pojoče žabe, roboti, starčki brez zob, dinozavri, rakete in na tisoče gadgetov, ki bi jih bil zelo vesel tudi Inšpektor Gadget. Še en Jimmy Neutron: Boy Genius, risana verzija uspešnice Back to the Future, rimejk Učnih let izumitelja Polža in Oliver Twist na spidu. Risanka, ki ve kaj hoče. In seveda risanka, ki jo morajo nujno zavrteti že prvo uro tehničnega pouka v osnovnih šolah.

Ocena: 7/10

null

Recenzija: The Number 23

20.04.2007 ob 23:17

Zda 2007, triler, Režija: Joel Schumacher, Igrajo: Jim Carrey, Virginia Madsen, Logan Lerman, Danny Houston, Rhona Mitra

23 razlogov proti.

Jim Carrey je imel nazadnje s spominom težave leta 2001, ko je posnel dramo The Majestic. Popolnoma prezrt, dolgočasen in nezanimiv filmček, ki ga je seveda pozabil tudi sam. Ravno zato se mi zdi zelo čudno, da je sedaj spet posnel film, kjer ga še enkrat matra izguba spomina in kjer gre še enkrat za popolnoma prezrt, dolgočasen in nezanimiv filmček, ki ga je seveda pozabil tudi sam. Jim pač igra tipa po imenu Walter Sparrow, ki mu žena Agatha (Virginia Madsen) podari roman z naslovom The Number 23. Roman, ki ga potem obsede, znori in spravi na rob obupa. Zgodba romana je namreč popolnoma enaka njegovemu življenju, vse skupaj pa se vrti okoli številke 23. Prav imate, Johnny Depp je nekaj podobnega doživljal v filmu Secret Window, Jim Carrey pa je seveda pozabil, da ga nikoli ne bomo mogli kupiti kot smrtno resnega igralca, ki se na vsak način trudi dobiti oskarja. Povedano drugače, moj rojstni dan je 16. julija. Če seštejem 16 in 7, dobim 23. Ker sem trenutno star 32 let, lahko cifre obrnem okoli in spet dobim 23, sicer starost mojega dekleta. Ko vse to potegnem skupaj, seveda ugotovim, da bi lahko tudi jaz nastopal v temle filmu. Pa še spomina mi ne bi bilo treba izgubiti.

Ocena: 2/10

null

Recenzija: Wild Hogs

20.04.2007 ob 23:12

We didn’t blew it.

Dennis Hopper je davnega leta 1969 posnel cestno dramo Easy Rider, kjer je enega izmed glavnih junakov kot veste igral Peter Fonda. Isti Peter Fonda, ki sedaj igra tudi v Wild Hogs, zgodbi o štirih nekdanjih easy riderjih (John Travolta, Tim Allen, Martin Lawrence, William H. Macy), ki hočejo po dolgih letih premora in vsakdanjega življenja, spet ujeti veter v laseh. Adrenalin, ki ga lahko da samo vožnja z motorjem. Prav imate, fantje so v krizi srednjih let. Pred vprašanjem, ali še imajo jajca, ali pa bodo kmalu končali v domu za ostarele. Tako je, fantje se vprašajo: »Did we or didn’t we blew it?« Ker vejo, da je Peter leta 1969 zajebal, se odločijo, da bodo šli po drugi poti in jo mahnejo na poslednjo cestno odisejo. Na totalni odklop, kjer se je treba v jezeru kopati popolnoma gol. Ker izgledajo kot pozerji, kot poslovneži, ki so si na glave pač nadeli rute in laptope pozabili doma, stopijo na žulj pravi bajkerski bandi, ki jo vodi jezni Ray Liotta. Bandi, ki jih potem lovi po dolgem in počez. Bandi, ki z njimi nato izvede rimejk filma Sedem veličastnih, ali če hočete, komedije Trije amigosi. Zgodbe o skupini pustolovcev, ki pred zlobno tolpo reši majhno mestece. Simpatična, zabavna in gledljiva komedija brez presežkov.

Ocena: 6/10

Recenzija: The Reaping

20.04.2007 ob 23:11

Zda 2007 ,  grozljivka, Režija: Stephen Hopkins, Igrajo: Hilary Swank, David Morrissey, Idris Elba, Stephen Rea, David Jensen, Anna Sophia Robb

Ne dovolj prepričljivo obračanje veliko boljših filmov.

The Reaping se veselo sprehaja med filmi The Omen, Wicker Man in Rosemary’s Baby ter žanje njihove klišeje. Njihove zaplete, preobrate in ideje. Ko ima dovolj, pobere še biblijske nadloge in nad majhno mestece pošlje krvave reke, muhe, žabe, mrtva goveda, kobilice, strele in temo. Vse to samo zato, da bi prestrašil gledalce. Da bi nam dal vedeti naj prenehamo grešiti. Naj svojih mest ne spreminjamo v Sodomo in Gomoro. In naj se skušamo postaviti v kožo glavne junakinje Hilary Swank, bivše duhovnice, ki je prenehala verjeti v Boga. In ravno ta duhovnica, sedaj profesorica za dokazovanje, da čudeži ne obstajajo in da ima vsak čudež znanstveno razlago, mora v tem majhnem mestecu odkriti nenavadne pojave. Razloge zakaj se je lokalna reka obarvala v rdeče, zakaj z neba letijo žabe, zakaj umirajo krave in zakaj okoli leta na tisoče muh ter kobilic. To seveda ni dovolj za tale film. Tale film mora klišeje pripeljati do konca, zato v zgodbo vključi še nenavadno deklico, ki naj bi bila podaljšek hudiča. Novi antikrist, zlodejev popolni otrok, ki skuša uničiti svet. Nič novega, nič posebno grozljivega. Le film, ki nam skuša reči, da so bile žabe v Magnoliji začetek konca sveta.

Ocena: 4/10

null

Recenzija: 300

18.04.2007 ob 23:29

Chippendales.

Tristo pogumnih, mišičastih, naoljenih in divjih moških. Junaških Špartancev, ki se pod vodstvom kralja Leonida (Gerard Butler) podajo v boj proti neskončno premočni perzijski vojski, ki ji pomagajo pošasti, sloni, nosorogi in grbavci. Ultimativni šov za pohotna dekleta, ki še vedno sanjajo o vroči noči z ekipo slačifantov Chippendales. Troja je bila ogrevanje, 300 pa je šov, da se reče. Šov, ob katerem bo prišlo tudi nunam in najbolj frigidnim ženskam. Hudiča, šov, ob katerem bo prišlo tudi moškim. Prav vsi bojevniki so namreč lepi, vroči, telesno dovršeni in vedno brez majice. Taki, da bi jih lahko postavili na oder in jim prižgali seksi glasbeno spremljavo. Brez skrbi, 300 ni le fasada, ni le bedno poziranje v stilu Troje. 300 je hudo dober film. Dih vzemajoč akcijski spektakel in prav posebna obdelava znamenite grško perzijske bitke, ki so jo vzeli direktno iz stripa Franka Millerja, avtorja enako stiliziranga, elegantnega in posebnega Sin Cityja. To, kar boste videli v 300, niste videli še nikjer. In to, kar vidite, vam bo zelo všeč. Briljantna mešanica krvi, seksa, nasilja, poguma, akcije, spektakla, zgodovine in jabolk, ki je zlepa ne bo presegel noben podoben film. Okej, tako imenovanega »modrega ekrana« je resda več kot dejanskega filma, kar pa ne moti, saj je dobre dramaturgije ravno toliko, da dobimo občutek, da gledamo pravi film. Film z jajci, v katerih tokrat ne plavajo samo slepi naboji.

Ocena: 9/10

null null

Recenzije: Perfect Stranger

18.04.2007 ob 23:25

Zelo soliden žanrski izdelek.

Perfect Stranger je eden tistih filmov, o katerih ne smemo preveč govoriti, saj lahko izdamo zgodbo in glavne preobrate. Številne zasuke in prepričljivo izpeljane finte, ki jih je tokrat ravno prav in ravno toliko, da je gledalec zadovoljen. Jasno, režiral je James Foley, avtor hudo dobrih filmov Glengary Glen Ross in Confidence, ki obvlada svoj posel in žanr dramskega trilerja. Da ne bo pomote, Halle Berry igra novinarko Roweno, zelo iznajdljivo in pogumno gospodično, ki se loti Harrisona Hilla (Bruce Willis), zelo bogatega, sposobnega in lisičjega lastnika reklamne agencije, ki ga rajca pecanje po internetu. Ki naj bi na ta način spoznal tudi njeno dolgoletno prijateljico Grace (Nicki Aycox), katero potem seveda najdejo mrtvo. Dovolj napet, eleganten, atraktiven, zapeljiv, dobro odigran in prepričljiv triler, ki svojo zapleteno zgodbo brez večjih težav spelje od začetka do konca.

Ocena: 7/10

null

Recenzije: Mr. Bean’s Holiday

18.04.2007 ob 23:22

Presenetljivo očarljiva komedija.

Novega Beana sem šel gledat kot skeptik. Kot nekdo, ki se ne reži pačenju, zmrdovanju in cenenim klišejem, ki jih je Rowan Atkinson fural v prvem Beanu in zadnjih epizodah svoje kultne tv serije. Toda bil sem presenečen. Prijetno presenečen. Tako zelo, da mi je Gospod Bean pod kožo zlezel že takoj na začetku, ko zaklene svoj legendarni avtomobilček in na tomboli zadane potovanje v Cannes. Novi Bean ni le Mister Bean kot ga poznamo po televiziji. Novi Bean je hudo dobra, zares smešna in presenetljivo očarljiva in lepa komedija, kjer bi lahko kot za šalo igral tudi Hugh Grant. Novi Bean ima vse tisto, kar od njega nisem pričakoval. In vse tisto, kar imajo zares dobre romantične komedije. Jasno, novi Bean ima tudi tipične beanovske finte, tiste neumne in preproste trike, s katerimi je osvojil srca gledalcev širom sveta. Novi Bean se lahko gleda kot Buster Keaton, kot Jacques Tati, kot Charlie Chaplin in kot Louis de Funes. Kot mešanica vseh štirih. Kot film, ki poleg trebuha osvoji še srce. In kot film, ki ga lahko brez slabe vesti proglasimo za zelo kvalitetno komedijo ter Rowanu Atkinsonu čestitamo za dobrodošel preobrat, kjer se Bean iz bedaka spremeni v bedaka s srcem. Jasno, prizori z motorjem, žicanjem denarja na postaji, petjem opere in zmedo na festivalu v Cannesu, kjer svoj novi film predstavlja Willem Dafoe, bodo leteli v anale filmske komedije.

Ocena: 8/10

null

Jure Godler

18.04.2007 ob 18:06

Totalni car in eden najbolj smešnih Slovencev daleč na okoli. V šovu Saša Hribarja oponaša Beana, Busha in gospo Milko, v TLP-ju pa raztura s forami na klavirju. Ko ga vidim, se moram režati, saj je inovativen, domiseln, nor in tak, da ga čaka še lepa prihodnost. Akademija Viktor ga je letos nagradila tudi za najbolj obetavno medijsko osebnost. Ko sta z Juretom Ivanušičem v TLP-ju nastopila za klavirjem in tekmovala v naštevanju kemijskih elementov in ruskih skladateljev, sem počil od smeha.

Dražje cene

18.04.2007 ob 18:05

Pa kako lahko govorijo, da so cene po uvedbi evra ostale iste. Niso in pika. Vse je dražje. Nekaj za 5 tolarjev, nekaj za deset, nekaj za sto, nekaj pa za petsto. Kepica sladoleda, avto pralnica, kino karta, kosilo in še kaj so dražji, pa če se vlada razpoči od trditev, da temu ni tako. Jasno, dražje so tudi prostitutke, ki sedaj za seks računajo 50 evrov, kar je 12 tisoč tolarjev. Pa naj še kdo reče, da nam bo po uvedbi evra boljše. Žal nam ne bo, saj so plače ostale iste. Se pravi slovenske plače in evropske cene.

George Bush

18.04.2007 ob 18:05

Brez njega bi bil svet veliko bolj dolgočasen. Resda ga nihče ne mara, toda brez njega se ne bi mogli delati norca z nikogar. Po njegovi zaslugi je Amerika najmanj priljubljena država na svetu, kar pa Američanov očitno ni motilo in so mu izvolili še drugi mandat. Michael Moore mu ne glede na vse napade v bistvu dela reklamo, George pa se na vse skupaj lepo požvižga in še naprej počne svoje legendarne neumnosti. Ko ne bo več predsednik, bi lahko bil odličen komik. Če mu bodo seveda dali možnost.

Janez Drnovšek

18.04.2007 ob 18:03

Resda ni tako popularen kot je bil Milan Kučan, toda všeč mi je, ker si ne pusti ukazovanja Janeza Janše. Ker na svoj način premaguje raka, na svoj način tudi opravlja predsedniško funkcijo. Ker se mu ne da ukvarjati z idioti, svoje odgovore raje napiše na svojo spletno stran in jim da vedeti kaj si zares misli o njih. Je ravno prav odštekan in kontroverzen, da je kul in da se bo v zgodovino zapisal kot človek z dometom. Kot predsednik, ki ni hotel biti le lutka. Upam, da bo še enkrat kandidiral, saj bodo volitve tako veliko bolj zanimive. Le zakaj bi imel prvo damo? Bolje je, da bi še enkrat imel prvega psa.

Jelko Kacin

18.04.2007 ob 18:03

Ko je Slovenija bila vojno za samostojnost, je bil fenomenalen. Ko je kandidiral za predsednika, je usekal mimo. Ker kljub temu, da so mu iz stranke ušli vsi pomembni možje, ni sklonil glave, mi je bil všeč. Ravno zato se mi zdi zelo neumno, da zdaj ko je vse mimo, razmišlja o odstopu. Če je imel ta namen, bi ga moral izvesti že prej, saj bi na ta način v stranki obdržal vse ljudi.