Arhiv za April, 2007

Kulti in klasike: Enter the Dragon (1973)

24.04.2007 ob 21:44

null

hong kong & zda 1973, kung fu akcija, režija: Robert Clouse, igrajo: Bruce Lee, John Saxon, Jim Kelly, Kien Shih, Bolo Yeung, Betty Chung, Ahna Capri, Robert Wall

Prelomna kung fu klasika, ki je iz Brucea Leeja dokončno naredila legendo in kult tudi v Združenih državah Amerike.

Bruce Lee je pred filmom Enter the Dragon posnel Way of the Dragon, Fist of Fury in The Big Boss, na novo izumil žanr borilnega filma in postal ikona azijskega filma ter del njihove popularne kulture. Končno so trznili tudi v Hollywoodu, mu dali zajeten budžet in dobro promocijo ter se odločili še za trendovske prijeme popularne franšize o Jamesu Bondu. Zgodba junaka, shaolinskega meniha, ki odpotuje na skrivnostni otok zloglasnega gangsterja Hana (Kien Shih) in se po navodilu britanske obveščevalne službe udeleži turnirja borilnih veščin, je praktično brez napak. Še posebej znotraj žanra in v primerjavi s podobnimi filmi, ki je nikakor ne morejo preseči. Povedano v kontekstu, Enter the Dragon še danes seka kot Leejev kung fu. Kot nepozabna, karizmazična, sveža, domiselna, prepričljiva, dinamična, energična in prelomna borilna mojstrovina, kung fu James Bond, če poenostavim. Kot osnova za vse borilne filme, ki so jih posneli po letu 1973. In Bruce Lee spet nori, skače, kriči, liže svojo kri, maha in mlati. Brez posebnih efektov in v živo. Tudi z nunčaki, tudi v klasični sekvenci z ogledali, ki si jo je potem sposodil celo Conan. Asistirata mu John Saxon, takratni kralj B produkcije, in temnopolti Jim Kelly, ki je potem usekal v karate blaxploitationih Black Belt Jones in The Black Samurai. Na hitro boste ujeli Jackiea Chana in Sama Hunga, ki sta potem kot veste nadaljevala Leejevo tradicijo. Zelo dober je brazgotinasti Robert Wall, ameriški karate šampion, ki ga Bruce nauči kozjih molitvic. Nepozaben pa je seveda tudi mišičasti Bolo Yeung, ki je potem mnogo let kasneje skušal premlatiti Jeana Claudea Van Dammea v Krvavem športu. Stari dobri Bruce filma žal ni videl, saj je umrl nekaj dni pred svečano ameriško premiero. Veličastno slovo mitskega igralca, kung fu Jamesa Deana, ki ni dočakal svoje slave in ki bi še danes snemal najboljše borilne filme vseh časov. In Enter the Dragon resnično izgleda kot najboljši borilni film na svetu. Še danes po več kot tridesetih letih. Čas mu enostavno ne more do živega. Tako zelo dobro je narejen, da gledalec ne more verjeti. Pa tako veliko nepozabnih prizorov ima, da jih je težko našteti. Da bi mi morali pohvaliti vsakega posebej. Da bi si vsak izmed njih zaslužil svoj film. Čeprav so bili zgoraj našteti Leejevi film prav tako dobri, je Enter the Dragon visoko nad njimi. Bolj dovršen je, z bolj dodelano zgodbo, boljšo dramaturgijo in z višjim proračunom, ki mu koristi pri scenografiji in kamerah. Povedano drugače, prvi trije filmi so bili vaja, Enter the Dragon pa je bil predstava, narejena s hollywoodskim denarjem in produkcijo, ki bi jo lahko zavidal tudi kak Bond. In s perfekcijo Brucea Leeja, ki se ni še nikoli doslej pretepal tako vrhunsko, karizmatično in uživaško.

Ocena: 10/10

null

Kulti in klasike: One Flew Over the Cuckoo’s Nest

24.04.2007 ob 21:39

zda 1975
drama
r: Miloš Forman
i: Jack Nicholson, Louise Fletcher, Brad Dourif, Danny DeVito, Christopher Lloyd, Will Sampson, William Redfield, Scatman Crothers, Sydney Lassick, Vincent Schiavelli, Michael Berryman

Najboljši film vseh časov.

Let nad kukavičjim gnezdom je film, v katerega se zaljubimo na prvi pogled. Na prvi dotik. Na prvo sliko. Na prvi prizor Jacka Nicholson, ki igra Randlea Patricka McMurphyja, malega nepridiprava, small time crooka, ki ga iz delovnega zapora premestijo v umobolnico. V lokalni cuckoo’s nest, v gnezdo čudakov, posebnežev, nevrotikov, avtistov in duševno zmedenih možakarjev, kjer v prvi vrsti sedijo mirni Bromden (Will Sampson), zmedeni Martini (Danny DeVito), jezni Taber (Christopjer Lloyd), pohlevni Cheshwick (Sydney Lassick), bojazljivi Billy (Brad Dourif), neopazni Frederickson (Vincet Schiavelli) in vase zagledani Harding (William Redfield). Pestra druščina pridnih ptičkov brez gnezda, ki jih vodi konzervativna, resna, zoprna, preveč profesionalna in nepopustljiva sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Poosebitev reda, miru in totalitarnega sistema. Čisto nasprotje našega McMurphyja, navihanega, odprtega, nasmejanega in svobodnega odklopljenjca, ki fura norost, da bi se izognil garanju za zapahi. Nič čudnega, da se udarita. Da se ne razumeta. Da si gresta na živce. Kot kapitalist in komunist, ali še boljše, kot suženj in njegov lastnik. Kot predstavnika dveh popolnoma različnih sistemov. Kot noč in dan. Kot črno in belo. Kot plus in minus. Pa gremo še globlje in ju vzemimo kot Čeha in Američana. Prvi živi za železno zaveso ruskega terorja, drugi je odprt in se požvižga na vse. Jasno, režiser Miloš Forman je bil doma s Češke, film pa je posnel v Združenih državah Amerike. Toda pozor, dogajanje je postavil na sredo šestdesetih, ko so bile ZDA obsedene z Vietnamom, zato ne preseneča, da McMurphy svoji družbi zakriči: »Bodite dobri Američani.« Če gremo še globlje in McMurphyja primerjamo s Spartakom, ki se je uprl svojim lastnikom in zanetil upor, smo ujeli še eno zelo dobro primerjavo in dejstvo, da je Spartaka igral Kirk Douglas, ki je McMurphyja igral na odrskih deskah in si srčno želel posneti tudi filmsko ekranizacijo. Ker nikakor ni uspel prepričati nobenega financerja, je projekt predal svojemu sinu Michaelu, ki je nastopil kot producent in oče celotnega projekta. Oče filma, ki je potem kot drugi film v zgodovini snel pet glavnih oskarjev in nominacije za montažo, kamero, glasbo in stransko moško vlogo za debitanta Brada Dourifa, ki se je potem zgubil v tretjerazrednih grozljivkah in posodil glas zlobni lutki uspešnice Child’s Play.

Namesto Nicholsona, ki igra tako zelo dobro, da bi ga pojedli, so pred kamero hoteli Marlon Brando, James Caan, Burt Reynolds in Gene Hackman. Vlogo Louise Fletcher, ki ni nikdar več igrala tako dobro, pa so žicale Angela Lansbury, Anne Bancroft, Lilly Tomlin, Ellen Burstyn, Geraldine Page in Jane Fonda. Danny DeVito je vlogo ponovil iz odrskih desk, kjer je skakal leta 1971. Orjaški Will Sampson je vlogo dobil po naključju, saj je bil edini Indijanec daleč na okoli. Potem se je prebil v filme Orca, The White Buffalo, The Outlaw Josey Wales, Buffalo Bill and the Indians in Poltergeist 2 ter leta 1987 pri komaj štiriinpetdesetih umrl med operacijo presaditve srca in pljuč. William Redfield, nikoli zares opazni stranskovlogaš, je bolehal za levkemijo in izdihnil takoj po koncu snemanja. Avtor romana Ken Kesey je bil zelo razočaran nad filmom in je vse do smrti trdil, da si ga ni nikoli ogledal. Michael Douglas pa se je tako močno predal projektu, da je na klin obesil serijo Ulice San Francisca. Film, kjer je vsak prizor čista klasika. Kjer vsak gib pooseblja briljanco. In kjer se v vsako sekvenco zaljubimo posebej. Čudovit film. Film z napako, da je brez napak. Najboljši film vseh časov za vse večne čase. Nesmrten in kulten. Večji od največjih. Pa vendar čisto preprost, mali, tih in navaden. S koncem, ki ga moramo izjokati, če želimo preživeti. In tu je Miloš Forman, eden najboljših režiserjev vseh časov, ki mi je glavo in srce obrnil tudi z Amadeusom, Larryjem Flyntom in Možem z Lune. Mojstrski režiser, tak, ki jih ne delajo več. In tak, da je leta 1975 za vedno dvignil standarde sedme umetnosti, ki brez filma Let nad kukavičjim gnezdom ne bi bila takšna kot jo poznamo danes. Dejansko še vedno ne morem verjeti kako zelo dober film je tole. Kako zelo vse štima in kako zelo enkratni so prav vsi prizori, ki se odvrtijo pred našimi očmi. In jebeni Jack, mater kako odličen je v tej vlogi. Ni mu para, najboljši je. Pa vse kar počne, počne tako zelo prepričljivo in z lahkoto, da mu komaj sledim in mu v bistvu ne verjamem, da mu niso na koncu tudi v resnici skurili možganov.

Ocena: mojstrovina

Kulti in klasike: Scarecrow

24.04.2007 ob 21:38

null

zda 1973, drama, režija: Jerry Schatzberg, igrajo: Al Pacino, Gene Hackman, Dorothy Tristan, Ann Wedgeworth, Richard Lynch, Eileen Brennan

Po krivici prezrta mojstrovina, ki je v Cannesu pobrala zlato palmo.

Scarecrow je leta 1973 v Ameriki popolnoma pogorel in takoj po premieri utonil v pozabo. Kljub Alu Pacinu, ki je imel za sabo Botra, in Geneu Hackmanu, ki je pravkar posnel Francosko zvezo. Kljub temu, da je šlo za enkraten, zabaven, gledljiv, zelo kvaliteten, privlačen in nepozaben film, ki bi moral slaviti tudi na oskarjih. Ki bi ga morali izgovarjati kot klasiko. Kot enega najboljših filmov sedemdesetih. Nič čudnega, da je bil Gene Hackman tako zelo razočaran, da je obupal nad filmi in začel snemati samo komercialne projekte, ki so mu pač prinesli denar. Nič čudnega, da se ni Jerry Schatzberg, sicer tudi režiser Pacinovega filma Panika v parku mamil, spremenil v znanega in vplivnega režiserja in da je filmarijo konec osemdesetih obesil na klin. Prav jezen sem, ko pomislim na krivico, ki se je zgodila temu filmu. Na krivico, ki se mu še vedno dogaja. In na krivico, ki se mu bo dogajala še vrsto let. In z nami sta Max (Gene Hackman) ter Francis (Al Pacino), potepuha na cestni odiseji in sanjah o avtopralnici, ki jo nameravata odpreti v Pittsburgu. Potepuha, ki se jima zgodi vrsta zanimivih in nepozabnih reči. In potepuha, ki se nam vtisneta v srce, dušo in telo. Ali kot razloži Al Pacino: »Vrane se strašila ne bojijo, ampak se mu smejijo in zapustijo polje, saj spoštujejo kmeta, ki jih je spravil v dobro voljo.« In ravno ta metafora, ta krasna obrazložitev, da moramo na življenje gledati pozitivno in nasilje ter nezadovoljstvo zamenjati s smehom, dela film še bolj poseben. Še boljši, najboljši in res velik. Še posebej na koncu, ki nas zadane tako močno, da ne pridemo k sebi. Da se pobiramo do naslednjega gledanja, ko nas zadane še bolj močno. Prav imate, dokler filmu Scarecrow ne podelijo vseh oskarjev in ga ne dajo v družbo najboljših filmov vseh časov, filmska zgodovina ne bo filmska zgodovina, marveč filmska krivica. Umetnost, ko jo je lahko močno sram.

Ocena: 10/10

Recenzija: Cannibal

24.04.2007 ob 21:35

zda 2005, drama, r: Marian Dora, i: Carsten Frank, Victor Brandl

Dober tek.

Carsten Frank preko interneta odda oglas, da želi pojesti moškega. Odziv je nepričakovano velik, toda Carsten ni zadovoljen s kandidati. Vse dokler ne sreča Victorja Brandla, ki je nad idejo navdušen še bolj kot on. Najprej se strastno poseksata, nato mu skuša Carsten odgrizniti tiča. Ker mu ne gre in ker se med opravilom prestraši, je Victor zelo nezadovoljen in ga napade s stavkom: »You are too weak.« Po drugem seksu Carsten vzame nož in mu tiča odreže. Victor je močno navdušen in iz krvave rane spusti še urin. Na vrsti je večerja, kjer oba skupaj pojesta pečenega tiča. Nato ga Carsten omami z alkoholom in posadi v banjo tople vode. Iz rane, ki jo oba dražita z rokami, priteče kri, nakar ga Carsten obesi za noge in ga počasi razkosa. Victor uživa vse do svoje smrti, Carsten pa ga na koncu speče in si privošči razkošno kosilo. Medtem seveda divje masturbira in spomine obuja s posnetki celotne seanse. Pozabite na Hannibala in na številne ljudožerske filme iz sedemdesetih ter osemdesetih. To kar boste videli v Cannibalu niste videli še nikjer. To je ultimativni freak šov. Perverzna in strašno realna predstava za najmočnejše želodce. Bolj resnična od snuffa, bolj ogabna od Bad Tastea. Divja, direktna in brez sprenevedanja. Posneta čisto od blizu in brez cenzure. Vse kar se dogaja vidimo razločno in brez skrivanja. Vse kar počneta Carsten in Victor počnemo tudi mi. Tudi mi ugriznemo v tiča, se divje poseksamo v zadnjico, si z nožem odsekamo tiča, se napijemo, urinirano, se obesimo na steno in se požremo. Kot norci, kot najhujši psihopati na svetu. Hujši od Eda Geinea, ki je iz vagin naredil plašč, iz bradavičk pa ogrlico. In pozor, zgodba ni izmišljena. Zgodba se je zgodila tudi v resnici. In če skušamo razumeti kanibala, ki da oglas, da želi pojesti moškega, vsekakor ne bomo razumeli moškega, ki se na ta oglas z velikim navdušenjem tudi prijavi in ga spodbuja pri njegovih željah. Grozljiv film. Film, ki ga ne boste pozabili. In film, ki ga bodo do konca zdržali le resnični kanibali. Pa vendar tudi film, ki se zaveda, da je meso premalo za dober film. Ravno zato se zgodbe loti dovolj kvalitetno, depresivno in klavstrofobično, da nas prepriča. Da mu verjamemo, da nas potegne tudi s psihološkega vidika. Prav ste slišali, film v katerem moški poje svoj odrezan penis, ni le film, ki hoče šokirati. Marveč tudi film, ki ve kaj dela in kako mora delati, da tako morbidno resnično zgodbo spelje od začetka do konca.

Ocena: 8/10

null

In še link do resnične zgodbe:

http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/3286721.stm

http://en.wikipedia.org/wiki/Armin_Meiwes

Recenzija: A Dirty Shame

24.04.2007 ob 21:34

zda 2004, komedija, r: John Waters, i: Tracey Ullman, Chris Isaak, Johnny Knoxville, Selma Blair, Mink Stole

Let’s go sexing.

John Waters je nazaj. Nazaj v hudi formi. Nazaj s filmom, ki ga lahko mirne duše uvrstimo ob bok njegovim največjim klasikam. Ob bok kultnim mojstrovinam Pink Flamingos, Female Trouble in Polyester. Pecker in Cecil B. DeMented, ki ju je posnel leta 1998 in leta 2000, sta bila hud korak nazaj, A Dirty Shame pa je vrnitev v stare dobre čase kiča, svinjarije, seksa in zabavnih perverzij. In tu je Johnny Knoxville, navihani Ray Ray Perkins, moderni Jezus, odrešenik in mesija, ki namesto z vero zdravi s tičem in seksualno energijo. Konzervativne, frigidne in dolgočasne gospodinje se po njegovi zaslugi spremenijo v seksualne mašine, v članice perverznega kluba, kjer somišljeniki, Ray Rayjevi učenci, njegovi apostoli, tekmujejo v perverznem početju. Ene rajca lizanje umazanije, druge polivanje hrane na telesa, tretje oblačenje v dojenčke, četrte masturbacija, pete pa lizanje mednožja. In Ray Ray ozdravi vse. Tudi zapeto gospodinjo Sylvio Stickles (Tracey Ullman), ki noče dati svojemu simpatičnemu možu Vaughnu Sticklesu (Chris Isaak). Tudi nunsko vzgojeno prodajalko Marge (Mink Stole), ki ustanovi društvo za seksualno abstinenco. In seveda ekstremno prsato najstnico Caprice Stickles (z orjaško prostetiko opremljena Selma Blair), hčerko Sylvie in Vaughna, ki se spremeni v pohotno striptizeto. Pač film, ki nam hoče reči, da bi moral Jezus ljudi spodbujati h grehu in se križati za tiste, ki ne grešijo.

Ocena: 9/10

Celje ne bo kulturna prestolnica

24.04.2007 ob 21:33

Tako je, Celje ni več v igri za kulturno prestolnico Evrope. Prehitel ga je Maribor. Čeprav sem Celjan, sem s tem povsem zadovoljen. Kultura namreč ni odpiranje vedno večih trgovskih centrov, kjer poje Saška Lendero, keglja pa skupina Skuter. Kultura niso tri diskoteke, kjer se vrti samo srbska glasba. Kultura niso premalo odmevne in zelo redke javne prireditve. Kultura ni dolgočasno podeljevanje občinskih grbov. Kultura niso politični lobiji, kjer delo dobijo samo tisti, ki so prave barve. Kultura niso polena, ki jih pod noge someščanov mečejo someščani. In kultura ni peščica posameznikov, ki se trudi od jutra do večera. Kultura je festival Lent, kultura so labodi ob Dravi, kulturo si zasluži mesto, ki svoje prireditve naredi tako, da jih vidijo vsi. Ne pa le peščica povabljencev, ki se po uradni dolžnosti pač znajdejo na kaki prireditvi zaprtega tipa. Hudiča no, mesto, kjer se nikoli doslej še ni izbralo najlepše Celjanke za miss Slovenije, ne more biti kulturna prestolnica Evrope, pa če si naš župan za to še tako močno prizadeva.

Branko Grims

24.04.2007 ob 21:17

Natrositi toliko neumnosti in vseeno zmagati v Piramidi, je mogoče le v Sloveniji, v državi, ki bo po novem denar metala v sinhronizacijo ameriških filmov. In Branko Grims, ponosni član Janševe SDS, je najglasnejši zagovornik tega grozljivega dejanja. Tega hudega poneumljanja ljudi in zapravljanja denarja. Sam sicer pravi, da hoče ljudem dati možnost izbire in da bodo slovenščine veseli tudi starejši ljudje, ki se jim je poslabšal vid. Joj kako neumno. Še posebej, če vprašate mojo staro mamo, ki zagotovo ne bo vesela, da ji bo Eddie Murphy govoril z glasom Jurija Zrneca. Toda gospod Grims tega ne razume. Kljub priimku, ki zelo spominja na brata Grimm. Na risanke, ki smo jih navajeni v originalu. V angleščini. V prezentaciji velikih hollywoodskih zvezd. Kaj vem, morda jih bo sinhroniziral kar sam in se doma za svoje otroke našemil še v Shrekovega osla. Ali pa v Antonia Banderasa, s čimer bo zagotovo navdušil svojo ženo. Sam je seveda navdušen nad podatki, da naj bi se cene v Sloveniji od uvedbe evra pocenile in da naj bi vsi živeli veliko bolje kot prej. Lepo vas prosim, ali vseskozi kupuje le na razprodajah in na madžarskih tržnicah? Cene so šle gor. To je dejstvo in če hoče mu lahko priložim račune. Pa vendar, na zadnji Piramidi je dobil kar 64 odstotkov glasov in daleč za sabo pustil tudi Bredo Pečan. Smo Slovenci morda narod, ki bi radi novega Bonda gledali v ljubljanskem narečju? Če se to zgodi, pa je res bolje da izumremo in da nas useka meteor. Magari v slovenskem jeziku.

THE DEAN MARTIN CELEBRITY ROAST: Frank Sinatra

24.04.2007 ob 04:28

zda 1977, r: Greg Garrison, i: Dean Martin, Frank Sinatra, Gene Kelly, James Stewart, Orson Welles, Ronald Reagan, Ernest Borgnine, Don Rickles, George Burns, Dom DeLuise, Peter Falk, Telly Savalas, Red Buttons, Milton Berle, Jack Klugman, Red Foxx, Flip Wilson, LaWanda Page

Samo Dean Martin si je drznil briti norca iz Franka Sinatre.

To, kar danes počne ekipa kanala Comedy Central, je mnogo let prej počel Dean Martin. Legendarni zabavljač, ki je vsako leto v Las Vegasu zbral svoje prijatelje in si privoščil znano zvezdo. Tako imenovanega Man of the Hour, nesrečneža, ki so ga potem zmasakrirali vsi gostje. Okej, šale na njegov račun resda niso bile tako divje, grobe in nesramne kot šale, ki jih pokajo v modernih roastih, toda vseeno gre za gledljiv, zabaven, nostalgičen in skuliran šov, kjer nastopajo tiste prave zvezde. Tiste prave legende šovbiznisa, ki jih danes ni več. In leta 1977 je bil na vrsti Frank Sinatra. Verjetno največji zvezdnik vseh časov. Tako velik, da celo med gosti ni bilo večjega. Pa četudi so za mizo sedeli James Stewart, Orson Welles in Gene Kelly. Najbolj zabaven je brez dvoma Don Rickles, najbolj prav pa ima seveda Ronald Reagan, ki pravi: »Franka smo hoteli prepričati, da bi kandidiral za predsednika. Bil bi odličen predsednik. Toda problem je v tem, ker potem nebi bil več kralj.« Prav imate, to so bili časi, ko so zvezdniki javno pili viski, kadili cigare in se režali iz dna srca. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih rad nazaj.

Ocena: 8/10


BECAUSE I SAID SO

24.04.2007 ob 04:26

zda 2007, komedija, Režija: Michael Lehmann, Igrajo: Diane Keaton, Mandy Moore, Piper Perabo, Gabriel Macht, Tom Everett Scott, Stephen Collins

Tako slaba romantična komedija, da bi z njo lahko mučili tudi ženske.

Če bi Because I Said So dali na tehtnico za klišeje, bi številka pokazala več kot osem slonov in deset avtobusov. Več kot pri katerikoli drugi romantični komediji zadnjih let. Because I Said So ima namreč tako veliko klišejev, da jih več ne bi mogel imeti. Tako veliko, da bi z njimi lahko postavil svetovni rekord v prav vseh športnih disciplinah. Pač zgodba o mami (Diane Keaton), ki svoji v ljubezni razočarani hčerki (Mandy Moore) zrihta dve zmenka in potem upa, da hčerka tega ne bo ugotovila. Grozen film.

Ocena: 1/10

null

Kulti in klasike: The Cannonball Run, Cannonball Run 2

24.04.2007 ob 04:25

THE CANNONBALL RUN
zda 1981
komedija
r: Hal Needham
i: Burt Reynolds, Dom DeLuise, Dean Martin, Sammy Davis Jr, Farrah Fawcett, Roger Moore, Jackie Chan, Jack Elan, Adrienne Barbeau, Peter Fonda

Izjemno priljubljena cestna komedija, ki premore več zvezd kot Hollywood.

Če si leta 1981 kaj veljal, si igral v komediji The Cannonball Run, ki jo je skupaj spravil nekdanji kaskader Hal Needham, med drugim tudi režiser hita Smokey and the Bandit in kultne komedije Cactus Jack. In res, na cesti so na plin pritiskali zares hudi zvezdniki. Aktualni in malo uveneli. Vsi veliki, odmevni, skulirani in taki, da so svoje vloge vzeli z ravno pravšnjo mešanico humorja in resnosti. Najbolj nor je bil seveda takratni James Bond Roger Moore, ki se je veselo ponorčeval iz samega sebe. Najbolj simpatična sta bila brez dvoma Burt Reynolds in Dom DeLuise. Najbolj enkratna jasno da Dean Martin in Sammy Davis Jr. Posebej dobrodošel pa Jackie Chan, ki je tako kot Moore igral samega sebe. In The Cannonball Run je šov da se reče. Kot Ocean’s Eleven, le da zvezdniki dirkajo z avtomobili in lovijo glavno nagrado znamenite dirke Cannonball, kjer zmaga tisti, ki je najbolj hinavski in iznajdljiv. Vsi si mečejo polena pod noge, vsak ima svoj stil, prav vsak pa si želi zmage in večne slave. Prav imate, pred vami je film, kjer ceste izgledajo kot Hollywood Walk of Fame.

Ocena: 8/10

null

CANNONBALL RUN 2
zda 1984
komedija
r: Hal Needham
i: Burt Reynolds, Dom DeLuise, Dean Martin, Sammy Davis Jr, Shirley MacLaine, Telly Savalas, Jackie Chan, Frank Sinatra, Sid Caesar, Tony Danza, Ricardo Montalban, Jamie Farr, Marilu Henner, Catherine Bach, Susan Anton, Jack Elam, Richard Kiel, Don Knotts, Alex Rocco, Henry Silva

Ne tako zabavno, pa vendar nič manj gledljivo nadaljevanje Dirke Cannonball iz leta 1981, kjer so na cesto zvlekli celo Franka Sinatro.

Nadaljevanju Dirke Cannonball bi lahko rekli kar rat pack na cesti, saj se poleg Deana Martina in Sammyja Davisa na hitro pokaže še Frank Sinatra. Ker je bil to zadnji film Deana in Franka, mu lahko rečemo tudi slovo rat packa. Dean namreč do svoje smrti leta 1995 ni posnel ničesar več, Frank pa se je s filmskega platna v bistvu umaknil že konec šestdesetih in se pred Dirko Cannonball 2 na hitro oglasil le leta 1980 s filmom The First Deadly Sin. In stari dobri retpekovci so seveda še vedno v formi. Še posebej v prizoru, ko Dean in Sammy obiščeta Franka, ki seveda igra samega sebe. Ki igra »kralja«, njegovo veličanstvo, ki ga rešpektirata tudi Burt Reynolds in Dom DeLuise, nepozabna JJ McClure in Victor Prinzim. Dirkaški team, ki tokrat namesto Farrah Fawcett pobašeta Shirley MacLaine in spet računata na zmago. Dirkači so v bistvu isti, le da tekmo kupi šejkov (Ricardo Montalban) sin Jamie Farr in da ima Jackie Chan pomočnika Arnolda, ki ga igra kultni Richard Kiel, nepozabni Jaws iz Jamesa Bonda. Šov seveda ukrade genialni šimpanz. Dom DeLuise je tudi zvezda solidne parodije Botra, kjer statirajo Abe Vigoda, Alex Rocco in Michael V. Gazzo, originalna ekipa Dona Corleonea. Telly Savalas pa igra gangsterja, ki stopi na prste Don Donu, sinu Dona Cannelonea. Še en Hollywood Walk of Fame na cesti, ki je leta 1989 dobil še zadnje nadaljevanje.

Ocena: 5/10

null

Moj intervju: Uroš Zorman

21.04.2007 ob 01:08

Prvinski nagon brez Sharon Stone

Ko nežnejšemu spolu omenite ime Uroš Zorman in dodate, da je to tisti Uroš Zorman, ki igra rokomet za Celje Pivovarno Laško, se jim zavrti v glavi. Od vročine in pregrešnih mislih. Od njegove silne privlačnosti in dejstva, da velja za enega najbolj priljubljenih in zaželenih slovenskih rokometnih zvezdnikov. Toda pozor, drage dame, Uroš, ki je bil kot otrok zelo navihan ter poreden, je na vaše veliko razočaranje oddan in srečno zaljubljen. Pa četudi so ga v Španiji, ko je igral za tamkajšnji klub Ademar, osvajale vročekrvne črnolaske. Pa čeprav bil pred športno kariero policist, kar pomeni, da je bil všeč vsem tistim ženskam, ki imajo rade moške v uniformah. In Uroš je kul. Zelo kul. Sproščen, nasmejan in preprost. Nor na filme Nicolasa Cagea, močno navdušen nad igralko Angelino Jolie. Rojeni Kranjčan, ki živi v Ljubljani, na krožniku najraje vidi preprosto domačo hrano, ko si vzame čas pa se sprehodi do najbližje kitajske restavracije in si privošči pečeno raco z rižem.

Začniva na prvo žogo, se da na internetu res najti vaše gole slike?
Mislim, da ne. Hm? Skoraj sem prepričan, da ne. So pa seveda možne razne fotomontaže.

Se imate za lepega moškega?
Nimam se za lepega, pa tudi za grdega ne. Sem povsem normalen fant, ki na sebi najde tudi kakšno napako.

Ko ste igrali za španski klub Ademar, so vas občudovale številne domačinke. Ste katero povabili v posteljo?
Ne. Oh, kje pa.

Se sedaj v Sloveniji in v Celju dogaja isto?
Glede oboževalk se dogaja isto, glede postelje pa ravno tako.

Je vaša partnerka zaradi tega ljubosumna?
Na začetku, ko ni bila navajena na te reči, je bila, sedaj pa ni panike. Človek se navadi na reči, ki so v življenju njegovega partnerja nenehno prisotne. Če ne bi bila vsaj malo ljubosumna, pa bi bilo z njo nekaj narobe (smeh).

Nekoč ste bili policist. Vam to pomaga pri rokometnih prijemih?
Nazadnje, ko smo igrali proti Islandiji, ja, drugače pa nisem pristaš borilnih veščin in grobe igre.

Saj res, kako je biti evropski prvak in član kluba, ki je v tisti znameniti tekmi visoko premagal ravno vaš nekdanji klub?
Občutek prvaka je fenomenalen in nepozaben. Kot tisti dan, ko je moj takratni klub Ademar proti Celju izgubil s trinajstimi goli razlike. Bil sem jezen in potrt. Ko so me Celjani nekaj dni kasneje kupili, pa je bilo seveda vse v najlepšem redu (smeh).

Kaj bi mi rekli, če bi vam povedal podatek, da ste v Sloveniji zares prava internetna športna zvezda, ki ji skorajda ni para tudi v svetovnem merilu?
Če bi to vedel prej, bi si naredil svojo osebno internetno stran in zaslužil gore denarja (smeh). To je priznanje, da je nek športnik na pravi poti. Da ni preveč važen in da ga imajo ljudje radi. Da je v redu dečko. Ni kaj, dobro je slišati takšne reči.

Katero znano Slovenko bi izbrali, če bi igrali glavno vlogo v filmu Prvinski nagon?
Svojo punco Katjo.

Na vašem mestu bi moral sedajle sedeti Miro Požun, ki se je spretno umaknil in mi svetoval, naj si izberem mlajšega sogovornika. Mislite, da mu je bilo nerodno, ker uporablja viagro?
Nimam pojma kaj uporablja Miro Požun (smeh). Po moje mu ni nerodno, le zdi se mi, da ni navajen takšnih vprašanj in se je pač spretno izognil.
S katerim rokometašem bi skočili med rjuhe, če bi bili ženska?
Z Renatom Vugrincem. Je zelo priljubljen med ženskami, zato bi si zbral njega (smeh).

Ste bili nekoč res zaljubljeni v Heleno Blagne?
Nikoli. To pa ne drži. O kje pa (smeh).

Vam je Sergei Rutenka že pokazal gole slike svoje punce?
Tega Sergei ne bi nikoli storil. Pri njih je žena sveta zadeva.

Nekje sem slišal, da rokometaši niste prav posebej dobri ljubimci. Sem slišal prav?
Kakor kaže je moja punca z mano zadovoljna, kar pomeni, da nismo slabi. Je pa res, da mi morali to vprašati žene rokometašev.

In jasno, mi lahko posodite milijon tolarjev?
Konec koncev vam lahko. Seveda če gre za pravo investicijo in za posojilo. Je pa res, da si jih bom moral tudi sam izposoditi.

Moj intervju: Eduard Kokcharov

21.04.2007 ob 01:07

Najprej otroci, sedaj medalje

Ko človek spozna kot hrast grajenega Eduarda Kokcharova, veliko zvezdo rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki se je leta 1975 rodil ob Črnem morju, kjer so vremenske razmere povsem enake kot v Sloveniji, takoj ugotovi, da gre za poštenega, zanimivega in zabavnega sogovornika. Za pravega Rusa, ljubitelja tamkajšnjih šansonov, ki je moral vodko leta 1999 seveda zamenjati z laškim pivom. Tujec, ki se v knežjem mestu, kamor je pripeljal tudi ženo, katera mu je povila dva otroka, počuti kot doma. Mladenič, ki ga ob Črnem morju še vedno čaka mlajša sestra. Športni zvezdnik, ki ga je zelo navdušil film Oceanovih 12. In gurman, ki obožuje morske dobrote. Eduard Kokcharov, za prijatelje Edi Kokšarov, preprost, zgovoren in navihan ruski Celjan, ki še vedno ne more pozabiti knjige Milijonar. Knjige o človeku, ki je obogatel, vse izgubil in znova priplezal na vrh. Se pravi svoje biografije, kjer je seveda treba izpustiti poglavje o padcu navzdol. Naš Edi gre namreč vsako leto višje in višje. Nič čudnega, da je v ponedeljek opravil s konkurenco in postal celjski športnik leta. Kljub očitkom, da je Rus in da to ni najbolj prav. Mi ga s tem seveda nismo želeli obremenjevati, zato smo šli raje na popotovanje ob Črnem morju.

Pa greva domov v Rusijo, v vašo mater Rusijo. Povejte mi, če kaj pogrešate ruska dekleta?
Skorajda ne, saj je tudi v Sloveniji veliko lepih deklet. Povrhu tega pa sem poročen z Rusinjo.

So Slovenke v postelji bolj vroče od Rusinj?
Nisem jih še poskusil. Mi žena ne dovoli (smeh).

Saj res, me sploh razumete, veste kaj govorim, bi raje govorila rusko?
Raje bi govoril po rusko, toda tudi slovensko znam dobro, tako da ni problema.

Kdaj ste nazadnje plesali kalinko?
Nikoli, ker je ne znam plesati (smeh).

Mi znate našteti vsaj pet ruskih filmskih ustvarjalcev, ki so dosegli tudi svetovno slavo?
Težka bo. Recimo Nikita Mihalkov in seveda legendarni Sergej Eisenstein, avtor Oklepnice Potempkin.

V kolikem času ste sposobni spiti liter vodke?
Odvisno od družbe. Če bi jo spil, pa bi me morali domov odnesti na ramenih.

Poleti sem v likovni galeriji spoznal Anastasijo Zaharovo, zelo nadarjeno slikarko iz Sibirije. Jo poznate?
Ne poznam in je zaradi žene tudi ne bi smel spoznati (smeh).

Ko sva že pri Anastasiji, zelo bi bil vesel, da nam končno izdate resnico in poveste, če so jo ubili skupaj z ostalimi člani družine Romanov ali je resnično preživela in se spremenila v eno največjih teorij zarote vseh časov?
Resnica je ta, da so jo ubili skupaj s starši. To so bili namreč časi, ko si takšne napake zagotovo ne bi privoščili.

Znani ste kot verižni kadilec, kako to, da cigareti ne vplivajo na vašo telesno pripravljenost?
Če se telo navadi na cigarete, je vse v redu. Vem, da kajenje ni zdravo za športnika. Je pa res, da me cigareti umirjajo kadar sem živčen.

Ste eden najboljših rokometašev na svetu. Kakšen je občutek?
Nimam se za najboljšega rokometaša na svetu. Delam tako kot znam. Če mi kdo reče, da sem eden izmed najboljših, pa sem seveda vesel.

Ko ste dobili otroka, ste osvojili tudi medaljo. Kdaj bo na sporedu naslednji otrok?
Za našo družino sta dovolj dva. Da sem dobil medaljo in otroka, je bilo res veselo naključje. Zdaj pa se bom raje specializiral samo za delanje medalj.

Je Miro Požun boljši trener od Vladimirja Maksimova?
Ne morem ju primerjati. To sta dva povsem različna sistema, dva povsem različna načina treninga.

Kako se kot tujec počutite v Celju?
Nisem več tujec. Mislim, da bi bil tujec, če bi se vrnil v Rusijo. V Celju mi je res fino.

Slišal sem, da so Rusi neverjetni ljubimci, ki lahko svojo partnerko v eni noči zadovoljijo tudi do dvajsetkrat. Sem slišal prav?
Ljudi, ki bi bili kaj takega sposobni izpeljati v živo, še nisem srečal (smeh).

Mi znate povedati polni imeni Stalina in Lenina?
Uljanov Vladimir Lenin in Josef Visarijonovič Stalin.

In jasno, bi bili jezni, če bi vam rekel Rasputin?
Ne bi bil jezen, samo ne bi imel pojma, kakšno zvezo imam z njim.

Moj intervju: Jolanda Čeplak

21.04.2007 ob 01:06

TEK NA 800 METROV NAPORNEJŠI OD SEKSA

jolanda-ceplak.jpg
Leta 1976 rojena Jolanda Čeplak, za ene Ana Kournikova atletike, za druge najlepša blondinka med športnicami in najlepša športnica med blondinkami, nora na nakupovanje čevljev in na pražen krompir ter pečenko. Svetovna dvoranska rekorderka na 800 metrov, vice šampionka na svetovnem prvenstvu in bronasta na olimpijskih igrah. Zgovorna, naravna, iskrena in na žalost njenih oboževalcev poročena. Glavo ji zavrtita igralca George Clooney in Mel Gibson, njo pa redno vrtijo v masažnem salonu, kjer smo jo ujeli tudi za intervju.

Kaj porečete na izjave, da ste ena najbolj privlačnih športnic v Sloveniji in tudi v Evropi?
Kaj pa vem. No ja, če tako pravijo, potem sem že (smeh). Med tekom zagotovo nisem najbolj privlačna. Takrat sem grozna.

Kako se ima vaša najboljša prijateljica Maria Mutola, se še vedno rada preriva?
Poznam jo zelo malo tako da ne vem kaj dosti o njej. Je pa res, da rada teče tako, da se preriva.

Se imate za zvezdnico, ki ni več dostopna navadnim smrtnikom?
Ne. To se ne bo zgodilo nikoli. V Sloveniji kaj takšnega ni mogoče. Če bi živela recimo v Angliji, bi bila stvar verjetno povsem drugačna, saj so tam športniki bolj na očeh medijem, ki jim sledijo na vsakem koraku. Doslej še nisem pred nikomer nastopila kot nekakšna zvezda.

Je lahko seks bolj utrujajoč od teka na 800 metrov?
Ne. Tek na 800 metrov je zagotovo veliko težji. To je naporno in fizično delo, medtem ko je seks čista sprostitev. No ja, razen ko pritečeš v cilj in zmagaš. To pa bi se dalo primerjati s seksom (smeh).

Kaj počne vaš mož kadar odpotujete na kakšno daljšo pot?
Bolj redko potujem za dlje časa. Ko me ni doma, veliko časa preživi v svojem lokalu, pazi na najina dva psička in se vozi z motorjem.

Ko sva že pri moških, s katerim športnikom bi si privoščili teden dni Havajev?
Težko vprašanje. Na Havaje bi šla kar sama, da bi se res sprostila.

Mi upate povedati, če sta kdaj vzeli kakšno nedovoljeno poživilo?
Ne, nikoli. Opravila sem ogromno doping testov. Mislim, da največ od vseh slovenskih športnic. Po moje bi morali biti testi še bolj strogi.

S podjetjem Nike ste sklenili pogodbo vse do leta 2008. Se je splačalo?
Dobro je, če ima športnik nekoga, ki skrbi za njegovo opremo. In Nike je z mano od vsega začetka. Od takrat, ko še nisem dosegala tako zelo dobrih rezultatov.

Kdaj bodo atletinje uvedle novo disciplino teka zgoraj brez?
Mislim, da nikoli. Ne verjamem, da bi se to lahko kdaj zgodilo. Morda na kakšni zabavi po tekmi, kjer bi okoli pač skakale gole.

Mislite, da bo Svetlana Masterkova kdaj izjavila, da bi bila rada tako dobra kot Jolanda Čeplak?
Svetlana je boljša od mene. Je zmagovalka olimpijskih iger. Je pa res, da nima svetovnega rekorda na 800 metrov (smeh).

Bi šli v posteljo z Jurijem Zrnecem, ki je na podelitvi Viktorjev o vas izvedel tako zelo simpatičen skeč?
Šla bi na pijačo in mu svetovala kako bi lahko svoj skeč naslednjič naredil še bolj zabaven.

Se bojite, da bi kdaj tudi kak vaš erotičen filmček prišel na internet in bi se morali potem pred sodiščem zagovarjati kot pevka Severina?
Če bi se dalo s tem kaj zaslužiti, potem ja. Zakaj pa ne. To ni več tabu. Slej ko prej se znajdeš na internetu. Če ne drugače pa tako, da tvojo glavo zalepijo na kakšno golo telo. Vsaka publiciteta je dobra. Četudi je slaba. Sicer pa Severina ni počela nič posebnega. Nič takšnega, kar ne bi počele vse ženske.

Na uho mi je prišlo, da za vaš izgled skrbi studio Relaksana. Kako ste zadovoljni z njihovimi uslugami?
Zelo sem zadovoljna. Z lastnico Avrelijo Kompan sva dobri prijateljici in pred vsakim javnim nastopom se oglasim pri njej. Iz mene naredijo resnično elegantno žensko, h kateri seveda sodijo tudi obleke Urške Drofenik.

Kaj mi lahko poveste o Goranu Ivaniševiču, Zlatku Zahoviču in princu Albertu?
Z Goranom sva dobra prijatelja. Ravno tako z Zlatkom. Kar nekajkrat pa sem počvekala tudi s princem Albertom. Simpatičem možakar.

In seveda, se upate z mano pomeriti v teku na 800 metrov in mi dati 750 metrov prednosti?
To pa ne. Dam vam 150 metrov in verjemite mi, da bom zmagala (smeh).

Recenzija: Norbit

20.04.2007 ob 23:31

Ko je Eddie Murphy leta 2002 posnel Pluta Nasha, sem bil prepričan, da nižje ne more. Norbit je dokaz, da sem se zmotil.

Da Eddie Murphy letos ni dobil oskarja za Sanjske punce je jasno kot beli dan. Nekdo, ki zadnja leta snema tako slabe, povprečne in neumne filme, namreč ne more dobiti zlatega kipca in pričakovati spoštovanja članov filmske akademije. Pa četudi bi si ga zaslužil, čeprav ga je vreden. In Norbit je prišel ravno v času, ko so se akademiki odločevali o oskarju za najboljšo stransko vlogo. O tem ali naj Eddieja nagradijo z zlatim kipcem, ki bi si ga za Sanjske punce seveda več kot zaslužil. Ko so videli Norbita, je bilo odločevanja konec. Norbit je namreč tako zelo slab, da slabši skoraj nebi mogel biti. Tako zelo neumen, da celo Little Man bratov Wayans deluje kot komedija za intelektualce. Okej, Murphy resda igra nešteto likov, toda to je veliko bolje in zabavnejše počel v filmih Coming to America in Nutty Professor. Tokrat to počne zoprno, moteče in zelo slabo. Tudi ko igra svojega očeta, tudi ko igra svojo zavaljeno ženo. Hudiča, tudi ko igra naslovnega junaka, še enega Foresta Gumpa, strahopetnega očalarja brez jajc, ki se zaljubi v Thandie Newton. Jasno, Thandie mu ljubezen vrne kot da bi hotela reči, da tudi neumni, blesavi in malo manj bistri moški lahko dobijo lokalno lepotičko.

Ocena: 1/10

null

Recenzija: Epic Movie

20.04.2007 ob 23:29

Zda 2007, komedija, Režija: Jason Friedberg & Aaron Seltzer, Igrajo: Kal Penn, Jennifer Coolidge, Adam Campbell, Jayma Mays, Faune A. Chambers, Fred Willard, Carmen Electra, Crispin Glover, Tony Cox, David Carradine, Kevin McDonald

Če so filmi, iz katerih se parodija norčuje, veliko bolj smešni od parodije, je nekaj hudo narobe.

Ko smo videli Not Another Teen Movie, Date Movie in četrti Scary Movie, smo bili prepričani, da nižje ne gre. Epic Movie je dokaz, da smo se zmotili. Epic Movie je najslabša parodija vseh časov in dokaz, da je z žanrom konec. Epic Movie je tudi najslabša komedija vseh časov. In če hočete, najslabši film vseh časov. Tako zelo slab, da bi ga lahko prodajali kot resno dramo. Nenehno sprehajanje med filmi The Da Vinci Code, Nacho Libre, Charlie and the Chocolate Factory, Pirates of the Caribbean, Snakes on the Plane, X-Men, The Chronicles of Narnia, Scarface, Superman Returns, Click, Mission: Impossible in Harry Potter. Norčevanje iz Paris Hilton, Brada Pitta, Angeline Jolie in P. Diddyja. MTV šova Punk’d in Cribs. Ter Borat, James Bond, Flavor Flaw in Chewbacca. Idiotske parodije, kjer so kopije originalom podobne bolj kot originali. Stiflerjeva mama Jennifer Coolidge, ki seveda ni White Witch marveč White Bitch. Carmen Electra kot Mystique. Pirat Jack Sparrow, ki postane Jack Swallows. Fred Willard kot lev iz Narnie, ki postane Gnarnia, dežela, kjer živi tudi James Bond. In Crispin Glover kot Willy Wonka, ki namesto čokolade prodaja drek. Prav imate, režiserja Jason Friedberg in Aaron Seltzer sta napisala scenarije za Date Movie, Spy Hard in za Scary Movie. Sedaj sta nam dala še Epic Movie, leta 2008 pa nam bosta dala še peti Scary Movie. Sicer pa, če je lahko svet preživel Adolfa Hitlerja, bo preživel še kakšno tako grozljivo slabo parodijo, kjer ni smešno prav nič.

Ocena: 1/10

null