hong kong & zda 1973, kung fu akcija, režija: Robert Clouse, igrajo:Bruce Lee, John Saxon, Jim Kelly, Kien Shih, Bolo Yeung, Betty Chung, Ahna Capri, Robert Wall

Prelomna kung fu klasika, ki je iz Brucea Leeja dokončno naredila legendo in kult tudi v Združenih državah Amerike.

Bruce Lee je leto dni prej posnel filma Way of the Dragon, kjer se na koncu potolče s Chuckom Norrisom, in Fist of Fury, kjer se maščuje za smrt svojega učitelja. Oba filma sta na novo izumila žanr, čez noč postala huronski uspešnici in obvezno čtivo za vse Kitajce, ki so dali kaj nase. Jasno, trznili so tudi v Hollywoodu, mu dali zajeten budžet, vključili prijeme filmov o Jamesu Bondu in zadeli kot že dolgo ne. Zgodba junaka, shaolinskega meniha, ki odpotuje na skrivnostni otok zloglasnega gangsterja Hana (Kien Shih) in se po navodilu britanske obveščevalne službe udeleži turnirja borilnih veščin, namreč še danes seka kot kung fu. Kot nepozabna, edinstvena, kvalitetna in prelomna borilna mojstrovina. Kot osnova za vse borilne filme, ki so jih posneli po letu 1973. In Bruce spet nori, kriči, liže svojo kri, maha in mlati. Brez posebnih efektov in v živo. Tudi z nunčaki, tudi v klasični sekvenci z ogledali, ki si jo je potem sposodil celo Conan. Asistirata mu John Saxon, takratni kralj B produkcije, in temnopolti Jim Kelly, ki je potem usekal v karate blaxploitationih Black Belt Jones in The Black Samurai. Na hitro boste ujeli Jackiea Chana in Sama Hunga, ki sta potem kot veste nadaljevala Leejevo tradicijo. Zelo dober je brazgotinasti Robert Wall, ameriški karate šampion, ki ga Bruce nauči kozjih molitvic. Nepozaben pa je seveda tudi mišičasti Bolo Yeung, ki je potem mnogo let kasneje skušal premlatiti Jeana Claudea Van Dammea v Krvavem športu. Stari dobri Bruce filma žal ni videl, saj je umrl nekaj dni pred svečano ameriško premiero. Veličastno slovo mitskega igralca, kung fu Jamesa Deana, ki ni dočakal svoje slave in ki bi še danes snemal najboljše borilne filme vseh časov.

Ocena 5

zda 1983
kriminalka
r: Brian DePalma
i: Al Pacino, Steven Bauer, Michelle Pfeiffer, Robert Logggia, Mary Elizabeth Mastrantonio, F. Murray Abraham, Harris Yulin

Film, brez katerega nebi bilo hip hop industrije.

Scarface, kičast, divji, sočen in skoraj tri ure dolg rimejk istoimenskega originala iz leta 1932, kjer je gangsterja Tonyja Montano igral Paul Muni, je v posebni DVD izdaji dobil še dokumentarec Origins of a Hip Hop Classic. Filmček, kjer Puff Daddy, Capone, Noreaga, Snoop Dogg, Eve, Method Man, Nas, Andre 3000, Jermaine Dupri, Russell Simmons, Memphis Bleek, Sean Paul, Raekwon, Trick Daddy, Fat Joe, Ghostface Killah, Fabolous in seveda Scarface iz ekipe Geto Boys, razlagajo o svojem najljubšem filmu. O filmu, ki jim je spremenil življenje. In o filmu, ki je vplival na njihove pesmi, način življenja in imidž. Zgodba o Tonyju Montani (Al Pacino), kubanskem emigrantu, ki se v zelo kratkem času spremeni v glavnega gangsterja v mestu, v glavnega drug lorda, v glasnega, narcisoidnega, zaletavega in ostudnega kriminalca, ki misli, da je ves svet njegov (The World is Yours), je bila namreč že leta 1983 kot nalašč za kopiranje. Za posnemanje, dupliciranje in sanjarjenje, ki so ga do konca speljali številni raperji in tretjerazredni črnski filmarji (The Black Al Pacino). Tako imenovani flashy lifestyle jim je bil pisan na kožo. Tako zelo, da je leta 2003 padla celo ideja, da bi izvirni soundtrack nadomestili s hip hop uspešnicami.

Jasno, scenarij je napisal Oliver Stone, Brian DePalma pa se je režije lotil uživaško in tako, da nam Al Pacino zleze pod kožo. Da bi ga radi posnemali kljub temu, da nam gre močno na živce. Da obožujemo njegov način življenja, čeprav vemo, da se kriminal ne splača (crime doesn’t pay). In tip je res nor. Najprej se znebi svojega šefa (Robert Loggia), kokain snifa kar z ogromne bele gore na svoji mizi, se zoperstavlja celo močnejšim od sebe, teži svoji sestri Gini (Mary Elizabeth Mastrantonio), osvoji in zlomi srce privlačni Elviri Hancock (Michelle Pfeiffer) in zaživi v pravljici. V svojem svetu, svojem drogeraškem imperiju, kjer mu do živega ne more niti policija. Tip je jebeni Scarface, strah in trepet kriminalnega podzemlja, ki zaupa le samemu sebi in se ravna samo po svojih pravilih. V vrsti za režijo je stal Sidney Lumet, vlogo Mannyja Ribere, Montanove desne roke, ki ga igra Steven Bauer, pa je hotel John Travolta. Zelo poseben in dejansko sploh ne tako zelo dober film, ki ima srečo, da mu kič koristi. Da ga ravno kič spremeni v kultno robo. Da ga ravno najbolj blesavi prizori (motorna žaga, velikanska banja, zaključni masaker, restavracija…) delajo večnega, velikega in nepozabnega. In da mu koristita celo nasilje ter nenehno uporabljanje besede fuck (207 krat), ki gre na živce celo igralcem. Film, ki mu je legendarni kritik Leonard Maltin pripel najnižjo oceno, je film, ob katerem so orgazem doživeli tisti raperji, ki dajo kaj nase.

Ocena 4

zda 1971
komedija
r: Hal Ashby
i: Ruth Gordon, Bud Cort, Vivian Pickles, Charles Tayner, Tom Skerritt

Ljubezen in smrt: kako se zaljubita dvajsetletni mladenič in osemdesetletna stara mama.

Strašno zabavna, nepozabna, kultna, gledljiva in odbita romantična komedija, ob kateri kljub razliki v letih ne bo slabo nikomur. »Da ima moški Ojdipov kompleks in hoče spati s svojo mamo, razumem, toda to je moški, ki hoče spati s svojo babico,« pojasni eden izmed psihiatrov, ki ne more razumeti, da se je dvajsetletni Harold do ušes zaljubil in navezal na šestdeset let starejšo Maude (Ruth Gordon). Nič čudnega, saj sta oba hudo posebna in drugačna. On trpi zaradi svoje zoprne, hladne in posesivne matere (Vivian Pickles), ki jo vedno znova spravlja ob živce z zaigranimi samomori. Ona pa krade avtomobile in se obnaša kot podivjana najstnica. Jasno, srečata se na pogrebu, na večih pogrebih, kjer iščeta mir in odklop. Oba rajca in fascinira smrt, zato sta presenečena, da ju zagrabi še ljubezen. Ljubezen, ki ne pozna meja in se požvižga na razliko v letih. Studio Paramount se je seveda križal, gledalci pa so stali v vrstah in si v nekaterih kinih film ogledali kar dvestokrat zapored. Čistokrvni kult, ki traja še danes. Edinstveni režiser Hal Ashby, ki so mu bile takšne neobičajne zgodbe seveda pisane na kožo. Samomori, ki jih proglašam za vrhunec črne komedije. Hudo dobra sekvenca, kjer Harold in Maude pred njegovim na vojsko norim stricem (Charles Tayner) zaigrata prepir. In mlada igralka, Haroldova potencialna nevesta (Ellen Geer), ki doseže nirvano med harakirijem. Bomba.

Ocena 5

zda 1975
drama
r: Miloš Forman
i: Jack Nicholson, Louise Fletcher, Brad Dourif, Danny DeVito, Christopher Lloyd, Will Sampson, William Redfield, Scatman Crothers, Sydney Lassick, Vincent Schiavelli, Michael Berryman

Najboljši film vseh časov.

Let nad kukavičjim gnezdom je film, v katerega se zaljubimo na prvi pogled. Na prvi dotik. Na prvo sliko. Na prvi prizor Jacka Nicholson, ki igra Randlea Patricka McMurphyja, malega nepridiprava, small time crooka, ki ga iz delovnega zapora premestijo v umobolnico. V lokalni cuckoo’s nest, v gnezdo čudakov, posebnežev, nevrotikov, avtistov in duševno zmedenih možakarjev, kjer v prvi vrsti sedijo mirni Bromden (Will Sampson), zmedeni Martini (Danny DeVito), jezni Taber (Christopjer Lloyd), pohlevni Cheshwick (Sydney Lassick), bojazljivi Billy (Brad Dourif), neopazni Frederickson (Vincet Schiavelli) in vase zagledani Harding (William Redfield). Pestra druščina pridnih ptičkov brez gnezda, ki jih vodi konzervativna, resna, zoprna, preveč profesionalna in nepopustljiva sestra Mildred Ratched (Louise Fletcher). Poosebitev reda, miru in totalitarnega sistema. Čisto nasprotje našega McMurphyja, navihanega, odprtega, nasmejanega in svobodnega odklopljenjca, ki fura norost, da bi se izognil garanju za zapahi. Nič čudnega, da se udarita. Da se ne razumeta. Da si gresta na živce. Kot kapitalist in komunist, ali še boljše, kot suženj in njegov lastnik. Kot predstavnika dveh popolnoma različnih sistemov. Kot noč in dan. Kot črno in belo. Kot plus in minus. Pa gremo še globlje in ju vzemimo kot Čeha in Američana. Prvi živi za železno zaveso ruskega terorja, drugi je odprt in se požvižga na vse. Jasno, režiser Miloš Forman je bil doma s Češke, film pa je posnel v Združenih državah Amerike. Toda pozor, dogajanje je postavil na sredo šestdesetih, ko so bile ZDA obsedene z Vietnamom, zato ne preseneča, da McMurphy svoji družbi zakriči: »Bodite dobri Američani.« Če gremo še globlje in McMurphyja primerjamo s Spartakom, ki se je uprl svojim lastnikom in zanetil upor, smo ujeli še eno zelo dobro primerjavo in dejstvo, da je Spartaka igral Kirk Douglas, ki je McMurphyja igral na odrskih deskah in si srčno želel posneti tudi filmsko ekranizacijo.

Ker nikakor ni uspel prepričati nobenega financerja, je projekt predal svojemu sinu Michaelu, ki je nastopil kot producent in oče celotnega projekta. Oče filma, ki je potem kot drugi film v zgodovini snel pet glavnih oskarjev in nominacije za montažo, kamero, glasbo in stransko moško vlogo za debitanta Brada Dourifa, ki se je potem zgubil v tretjerazrednih grozljivkah in posodil glas zlobni lutki uspešnice Child’s Play. Namesto Nicholsona, ki igra tako zelo dobro, da bi ga pojedli, so pred kamero hoteli Marlon Brando, James Caan, Burt Reynolds in Gene Hackman. Vlogo Louise Fletcher, ki ni nikdar več igrala tako dobro, pa so žicale Angela Lansbury, Anne Bancroft, Lilly Tomlin, Ellen Burstyn, Geraldine Page in Jane Fonda. Danny DeVito je vlogo ponovil iz odrskih desk, kjer je skakal leta 1971. Orjaški Will Sampson je vlogo dobil po naključju, saj je bil edini Indijanec daleč na okoli. Potem se je prebil v filme Orca, The White Buffalo, The Outlaw Josey Wales, Buffalo Bill and the Indians in Poltergeist 2 ter leta 1987 pri komaj štiriinpetdesetih umrl med operacijo presaditve srca in pljuč. William Redfield, nikoli zares opazni stranskovlogaš, je bolehal za levkemijo in izdihnil takoj po koncu snemanja. Avtor romana Ken Kesey je bil zelo razočaran nad filmov in je vse do smrti trdil, da si ga ni nikoli ogledal. Michael Douglas pa se je tako močno predal projektu, da je na klin obesil serijo Ulice San Francisca. Film, kjer je vsak prizor čista klasika. Kjer vsak gib pooseblja briljanco. In kjer se v vsako sekvenco zaljubimo posebej. Čudovit film. Film z napako, da je brez napak. Najboljši film vseh časov za vse večne čase. Nesmrten in kulten. Večji od največjih. Pa vendar čisto preprost, mali, tih in navaden. S koncem, ki ga moramo izjokati, če želimo preživeti.

Ocena 5

zda 1973
drama
r: Jerry Schatzberg
i: Al Pacino, Gene Hackman, Dorothy Tristan, Ann Wedgeworth, Richard Lynch, Eileen Brennan

Po krivici prezrta mojstrovina, ki je v Cannesu pobrala Zlato palmo.

Scarecrow je leta 1973 v Ameriki popolnoma pogorel in takoj po premieri utonil v pozabo. Kljub Alu Pacinu, ki je imel za sabo Botra, in Geneu Hackmanu, ki je pravkar posnel Francosko zvezo. Kljub temu, da je šlo za enkraten, zabaven, gledljiv, zelo kvaliteten, privlačen in nepozaben film, ki bi moral slaviti tudi na oskarjih. Ki bi ga morali izgovarjati kot klasiko. Kot enega najboljših filmov sedemdesetih. Nič čudnega, da je bil Gene Hackman tako zelo razočaran, da je obupal nad filmi in začel snemati samo komercialne projekte, ki so mu pač prinesli denar. Nič čudnega, da se ni Jerry Schatzberg, sicer tudi režiser Pacinovega filma Panika v parku mamil, spremenil v znanega in vplivnega režiserja in da je filmarijo konec osemdesetih obesil na klin. Prav jezen sem, ko pomislim na krivico, ki se je zgodila temu filmu. Na krivico, ki se mu še vedno dogaja. In na krivico, ki se mu bo dogajala še vrsto let. In z nami sta Max (Gene Hackman) ter Francis (Al Pacino), potepuha na cestni odiseji in sanjah o avtopralnici, ki jo nameravata odpreti v Pittsburgu. Potepuha, ki se jima zgodi vrsta zanimivih in nepozabnih reči. In potepuha, ki se nam vtisneta v srce, dušo in telo. Ali kot razloži Al Pacino: »Vrane se strašila ne bojijo, ampak se mu smejijo in zapustijo polje, saj spoštujejo kmeta, ki jih je spravil v dobro voljo.« In ravno ta metafora, ta krasna obrazložitev, da moramo na življenje gledati pozitivno in nasilje ter nezadovoljstvo zamenjati s smehom, dela film še bolj poseben. Še boljši, najboljši in res velik. Še posebej na koncu, ki nas zadane tako močno, da ne pridemo k sebi. Da se pobiramo do naslednjega gledanja, ko nas zadane še bolj močno. Prav imate, dokler filmu Scarecrow ne podelijo vseh oskarjev in ga ne dajo v družbo najboljših filmov vseh časov, filmska zgodovina ne bo filmska zgodovina, marveč filmska krivica. Umetnost, ko jo je lahko močno sram.

Ocena 5

zda 1993
kriminalna drama
r: Brian DePalma
i: Al Pacino, Sean Penn, Penelope Ann Miller, Luis Guzman, John Leguizamo, Viggo Mortensen, Adrian Pasdar, Ingrid Rogers, James Rebhorn

Vrhunska gangsterska drama, ki bi jo morali že zdavnaj slaviti skupaj z Botrom in Dobrimi fanti.

Spet brezhibni Al Pacino je Carlito Brigante, gangster, ki hoče ven. Ki hoče po prihodu iz aresta zaživeti pošteno in pozabiti na kriminalne posle. Ravno zato se loti legalnega vodenja nočnega kluba in na cesto zabriše vse sumljive in prepotentne bedake, ki mu solijo pamet. Tudi mladega in obetavnega kriminalca Bennyja Blanca (John Leguizamo), ki mu seveda obljubi maščevanje. In pozor, če bi bilo Pacinu ime Tony Montana in če bi igral v filmu Scarface, ki ga je kot veste leta 1983 ravno tako režiral Brian DePalma, bi zoprnega Blanca ustrelil že med prihodom v klub. Ker mu je ime Carlito Brigante in ker se počasi umirja ter na življenje gleda malce bolj preudarno in počasi, pa ga samo prebuta in pusti pri življenju. Jasno, saj ga je odvetnik David Kleinfeld (Sean Penn) iz zapora spravil po petih letih, čeprav ga je čakala tridesetletna zaporna kazen. In če prideš iz zapora, moraš paziti kaj počneš. To seveda ne pomeni, da si pussy, da se bojiš nasprotnikov in da ne znaš udariti po mizi. To pomeni le, da nisi več Tony Montana, marveč premeteni in skulirani wise guy, ki ga spoštuje celotna mafijska srenja. Ki ga ne gnjavijo policaji in ki se mu ni treba zapletati v pretirano nečedne posle. In Brian DePalma je Carlita posnel točno deset let po Scarfaceu. Po debaklu filmov Raising Cain in The Bonfire of the Vanities. In posnel ga je vrhunsko, enkratno ter mojstrsko. Kot Nedotakljive, kot film, ki bi ga morali že zdavnaj proglasiti za mojstrovino in mu podeliti pet glavnih oskarjev. In pozor, Carlito’s Way je ljubezenska zgodba. Očarljiva love story med gangsterjem in njegovo žensko, ki jo igra Penelope Ann Miller. Med ne več mladim mafijcem, ki ga lahko odreši tudi ljubezen. Ki mu sreča v ljubezni pomeni več kot kriminalni posli. Toda tukaj je njegov zmešani odvetnik David, ki mu Carlito dolguje življenje. Ki pozabi kaj se sme in kaj ne in se spreminja v pravega gangsterja, kateri bi za dosego ciljev storil prav vse. Ironično, človek, ki mu reši življenje, mu življenje spet zakomplicira in ga spravi na črno listo nevarnih mafijcev, ki mu začnejo streči po življenju. Zares odlična kriminalna drama, ki bo trajala za vedno. Plus enkratni in leta 1993 zelo zeleni Viggo Mortensen v vlogi invalidnega špiclja.
Ocena 5

WHO’S THAT GIRL (zda 1987, komedija, r: James Foley, i: Madonna, Griffin Dunne, John Mills) Film, s katerim si je Madonna prislužila zlato malino za najslabšo igralko leta. Madonna je leta 1986 posnela Shanghai Surprise, hudo slab finančni polom, kjer sta s takratnim možem Seanom Pennom lovila preprodajalce opija. Ko se je zdelo, da ne more nižje, je posnela še Who’s That Girl, bedno, blesavo in oslovsko komedijo o bejbi, ki pride iz zapora in zmeša glavo urejenemu in zaročenemu odvetniku Loudenu Trottu (Griffin Dunne), kateri se mora cel film ukvarjati še s krvoločnim tigrom. Pač film, kjer je dobra samo naslovna pesem, ki se odvrti med odjavno špico.
Ocena 1

DESPARATELY SEEKING SUSAN (zda 1985, drama, r: Susan Seidelman, i: Rosanna Arquette, Madonna, Aidan Quinn, Will Patton, John Turturro, Giancarlo Esposito, Laurie Metcalf, Ann Magnuson) Prvi pravi Madonnin film. Presenetljiva uspešnica leta 1985, ki so jo hoteli tudi Bruce Willis, Ellen Barkin, Diane Keaton in Goldie Hawn. Zgodba o nesrečno poročeni Roberti Glass (Rosanna Arquette), ki se udari v glavo in misli, da je Madonna. No ja, avanturistka Susan, ki po časopisih lovi moške in nosi jakno Jimmyja Hendrixa. Zelo dolgočasna, preveč resna in prazna romantična drama, kjer se naša Roberta na koncu zagleda v simpatičnega Deza (Aidan Quinn), mladeniča, ki rola filme in nima pojma, da je Madonna zamenjal z Rosanno Arquette. Prav imate, zimzelenček Into the Groove je postal uspešnica po zaslugi tegale filma.
Ocena 2

SHANGHAI SURPRISE (zda 1986, pustolovska kriminalka, r: Jim Goddard, i: Sean Penn, Madonna, Paul Freeman, Richard Griffits) Sean Penn in Madonna se zapleteta z nevarnimi preprodajalci opija. Če rečete Shanghai Surprise, še danes mnoge zaboli glava. Film je bil namreč zelo velik finančni polom, Madonna je fasala malino za najslabšo igralko leta, Seana Penna pa dolgo časa nihče več ni vzel resno. Film je bil tako zelo slab, da ni nihče upal izdati niti soundtracka, četudi ga je spisal bivši Beattle George Harrison, ki ga lahko na hitro ujamete kot pevca v baru. In res, film je slab. Ne tako zelo kot so vam povedali, pa vendar toliko, da trpimo ko ga gledamo. Dogaja se v tridesetih letih, v času politične krize v Šanghaju, kjer dobrodelna medicinska sestra Gloria Tatlock (Madonna) najame dilerja Glendona Waseyja (Sean Penn), da bi ji pomagal do opija, ki bi ga prodala in denar porabila za svoje paciente. Kar naj bi bilo zabavno, je grozno slabo. Kar naj bi bilo napeto, pa je smešno in privlečeno za lase. Pač film, ki bi ga bilo bolje pozabiti. In ko smo misli, da slabše ne gre, Madonna leto dni kasneje useka z Who’s That Girl.
Ocena 1 in pol

A CERTAIN SACRIFICE (zda 1980, drama, r: Stephen Jon Lewicki, i: Madonna, Jeremy Pattnosh, Charles Kurtz) Zloglasni Madonnin debi, ki ga je leta 1985 neuspešno zaustavila pred predvajanjem. Prav imate, ko je Madonna, ki ji je bilo takrat ime še Madonna Louise Ciccone, posnela tole nizkobudžetno skrpucalo brez repa in glave, je bila stara komaj 19 let. Brez glasbene kariere, s kariero tretjerazredne plesalke in s tistimi zelo kosmatimi fotkami, ki jih še danes brez težav najdete na internetu. In pozor, film je dolg 60 minutk, narator pa nam more kljub temu razlagati zgodbo, ki je sploh ni. In Madonna je dekle po imenu Bruna. Divja najstnica, ki se zaljubi v delinkventnega mladeniča Dashiela (Jeremy Pattnosh) in nam pokaže tudi skupinski seks z dvema ženskama in enim moški. In tukaj je tudi posilstvo ter koncert, kjer bluzijo neki bedaki. Na Madonnino žalost in jezo je film leta 1985 prišel na sceno, oboževalci pa so bili seveda razočarani, saj niso dobili obljubljene golote in seksa, o katerem so čvekali tisti, ki so ga videli že leta 1980.
Ocena 1

zda 1987
kriminalka
r: Brian DePalma
i: Kevin Costner, Sean Connery, Robert DeNiro, Andy Garcia, Charles Martin Smith, Billy Drago, Richard Bradford, Jack Kehoe, Patricia Clarkson

Najboljša kriminalka vseh časov.

Skočimo v trideseta leta. V Chicago. V čas prohibicije. V čas, ko je bila prodaja alkohola prepovedana. V čas, ko si bil pijan samo na črno. V čas, ko je bil Al Capone (Robert DeNiro) državni sovražnik številka ena. In v čas, ko se je kot strela z jasnega pojavil Eliot Ness (v igri so bili Harrison Ford, Don Johnson, Michael Douglas in Mel Gibson, vlogo je dobil Kevin Costner), zadržani, nadebudni in odločni lovec na kriminalce, ki je okoli sebe zbral ekipo nedotakljivih junakov in udaril po Alu Caponeu. Preudarni in izkušeni policist Jim Malone (z oskarjem nagrajeni Sean Connery). Mladi in pogumni novinec George Stone (Andy Garcia). In čvekavi ter samozavestni računovodja Oscar Wallace (Charles Martin Smith). Nessova ekipa, resnični borci in lovci na preprodajalce alkohola, ki so šli do konca. »Shoot to kill,« je bil njihov moto. Moto krvave vojne, ki so jo napovedali zloglasnemu gangsterju, kateri je nadnje poslal tudi svojega najbolj nevarnega morilca Franka Nittija (Billy Drago). Zares odlična, popolna, enkratna in neponovljiva kriminalna mojstrovina, ki jo je Brian DePalma posnel leto dni po komediji Wise Guys in štiri leta po Brazgotincu, svoji prvi gangsterski drami. Prav imate, kultna sekvenca na železniški postaji, ki vam bo vzela dih in ki si jo je tako odlično privoščila tretja Gola pištola, je vzeta naravnost iz klasike Oklepnica Potemkin, katero je davnega leta 1925 posnel Sergei M. Eisenstein. Scenarij je napisal kultni David Mamet, Brian DePalma pa je vse skupaj posnel kot strip. Kot Dicka Tracyja, kjer je norčavost mojstrsko zamenjal z realnostjo in ustvaril briljantno atmosfero, napetost, dinamiko ter vse tisto, kar imajo samo najboljše kriminalke vseh časov.

Ocena 5

zda 1988
komična drama
r: Barry Levinson
i: Tom Cruise, Dustin Hoffman, Valeria Golino, Barry Levinson

Ko pri kakem filmu zapišemo, da je najboljši film vseh časov, ponavadi ne mislimo resno. Ko to zapišemo pri Rain Manu, pa gre zares kot še nikoli poprej.

Rain Mana sem prvič videl leta 1988, pri svojih štirinajstih letih. V rosno mladem obdobju, ko sem imel za sabo tudi filme Amadeus, Človek slon in Let nad kukavičjim gnezdom. Ko sem bil nor na Jamesa Coburna, na bondiado Samo za tvoje oči, na Brucea Leeja, na porno zvezde Traci Lords, Amber Lynn in Ginger Lynn ter na Kim Basinger, ki me je za vedno spremenila s filmom Devet tednov in pol. In potem je prišel Dustin Hoffman, najboljši igralec vseh časov, ki je daleč za sabo pustil tudi Ala Pacina, Roberta DeNira in Jacka Nicholsona. Ki je Raymonda Babbitta, avtističnega brata Toma Cruisea, igral tako dobro, da nisem mogel verjeti svojim očem. Ki je Rain Mana pripravljal vrsto let in na koncu komaj prepričal studijske šefe, da so dali zeleno luč. Film mu je potem seveda prinesel drugega oskarja, se spremenil v najuspešnejši celovečerec leta 1988 in pobral tudi oskarja za scenarij, režijo in najboljši film leta. Jasno, Amadeus, Človek slon, Let nad kukavičjim gnezdom, James Coburn, Samo za tvoje oči, Bruce Lee, Traci Lords, Amber Lynn, Ginger Lynn in morda celo Kim Basinger me niso več zanimali, v vseh videotekah pa sem začel iskati filme Dustina Hoffmana, ki je postal moj najboljši prijatelj. In samo pomislite, Dustin je hotel sprva igrati vlogo Toma Cruisea, po štirih tednih snemanja pa je režiserju Levinsonu dejal, da hoče ven, da igra strašno slabo in da naj raje pokliče Richarda Dreyfussa. Tako je, igral je tako dobro, da je mislil, da igra slabo. Tako briljantno, da je začel iskati napake. Tako vrhunsko in prepričljivo, da se je ustrašil samega sebe. In prav vsi prizori, ki jih doživita s Tomom Cruiseom, vase zagledanim japijem in prodajalcem avtomobilov Charliejem Babbittom, ki ne more verjeti, da je njun pravkar umrli oče tri milijone dolarjev zapustil retardiranemu sinu, so čista klasika. Nepozabne kultne mojstrovine, ki jih na tako fenomenalen način ni ponovil noben drug film. Ideja, da bi brata Babbitt igrala Dennis in Randy Quaid je hvala bogu padla v vodo. Predlog, da bi se v Raymonda prelevil Jack Nicholson, je ostal na papirju. Želja, da bi Charlieja odigral Bill Murray, ni šla skozi. Steven Spielberg pa je raje režiral tretjega Indiano Jonesa. In Rain Man je brez napak. Od začetka do konca. Na sredini, ne levi, na desni, vodoravno in navpično. Še posebej ko Dustin in Tom hodita po drevoredu. Ko Dustin prešteje zobotrebce. Ko gresta v Las Vegas igrat karte. Ko Dustin zakriči na letališču in ob odprti vodi. Ko se izkaže, da je bil Dustin deževni človek iz Tomovega otroštva. Ko ga Tom uči plesati. Ko se poljubi s Tomovo bejbo Valerio Golino in pove, da je bilo mokro. Ko ga Tom nadere, da naj se ne obnaša kot zajebani retardiranec. Ko Dustin venomer ponavlja iste stavke in trdi, da je odličen voznik. Ko se vozita po premičnim stopnicah. Ko se Dustin na koncu z glavo stisne k njemu. Ko sede na posteljo, kjer Tom seksa z Valerio Golino. In ko mu Tom v restavraciji skrije sirup za palačinke. Hudi prizori, najbolj hudega filma v zgodovini, ki mi je prirasel k srcu bolj kot srce. Bolj kot katerikoli drug film. Bolj kot katerakoli ljubezen. Bolj kot katerikoli dogodek, ki mi je zaznamoval življenje. Rain Man je nekaj posebnega. V vseh pogledih. Najboljši film na svetu, na Marsu in pod morjem. Film, kjer tudi Tom Cruise, po zaslugi katerega se je prodaja rayban očal povečala za petnajst odstotkov, igra kot namazan. Nič slabše od Dustina, ki igra bolje od Marlona Branda in Jamesa Deana skupaj. In pozor, Raymonda Babbitta je vzel gospodu po imenu Kim Peek, resničnemu avtistu, ki je znal na pamet prav vse dogodke iz svetovne zgodovine. In gospodu Leslieju Lemkeju, slepemu retardiranemu cerebralnemu paralitiku, mojstru za igranje klavirja, ki ga je spravil v jok. Film, zaradi katerega prav vsi filmi izgledajo slabo.

Ocena 5

zda 1980
grozljivka
r: Stanley Kubrick
i: Jack Nicholson, Shelley Duvall, Danny Lloyd, Scatman Crothers, Tony Burton

Here’s Johnny: eden najstrašnejših filmov vseh časov je hkrati tudi eden najboljših filmov Stanleyja Kubricka.

Briljantna klaustrofobična atmosfera, živce parajoča glasbena spremljava, nepozabna sekvenca s starejšo žensko, srhljiva zmes realnosti in prividov, mefistovski Jack Nicholson, mitski labirint, krvava sekira, mesarski nož, deroča reka krvi in dokaz, da se da po filmih Psycho, The Omen, Rosemary’s Baby in Carrie še enkrat posneti odlično psihološko srhljivko. Dve uri in pol čiste groze, čistega masakriranja gledalčevih živcev, kjer se pisatelj Jack Torrance (Jack Nicholson) z ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd) umakne na deželo, v prazen hotel, v snežni metež, kjer naj bi v miru napisal svoj novi roman. Namesto tega napiše najbolj divjo psihološko srhljivko vseh časov, ki jo stari dobri Stanley režira bolje od Alfreda Hitchcocka in Briana DePalme. Povedano drugače, The Shining, sicer zgodba o dečku, ki zna brati misli, ki zna šajnati, se pogovarjati s svojim namišljenim prijateljem, kateri živi v njegovih ustih, od vseh najboljših grozljivk pobere najboljše, nas vsaj petkrat vrže tik pred živčni zlom in nam odsvetuje, da se s pisateljem, ki ga matra ustvarjalna blokada, za nekaj mesecev zapremo v osamljeni hotel. Še posebej če vemo, da je v tem istem hotelu nekdo pred leti zverinsko umoril svojo družino. V igra za glavno vlogo je bil Jack Palance. Shelley Duvall je morala svoje prizore ponavljati več kot stokrat. Temnopolti Scatman Crothers je z Nicholsonom igral že v Letu nad kukavičjim gnezdom. Stanley Kubrick je avtorja romana Stephena Kinga večkrat klical sredi noči in ga nadlegoval z neumnimi vprašanji. Igralska ekipa pa je morala pred snemanjem neštetokrat gledati Lynchevo grozljivko Eraserhead.

Ocena 5

zda 2005 drama
r: Marian Dora
i: Carsten Frank, Victor Brandl

Dober tek.

Carsten Frank preko interneta odda oglas, da želi pojesti moškega. Odziv je nepričakovano velik, toda Carsten ni zadovoljen s kandidati. Vse dokler ne sreča Victorja Brandla, ki je nad idejo navdušen še bolj kot on. Najprej se strastno poseksata, nato mu skuša Carsten odgrizniti tiča. Ker mu ne gre in ker se med opravilom prestraši, je Victor zelo nezadovoljen in ga napade s stavkom: »You are too weak.« Po drugem seksu Carsten vzame nož in mu tiča odreže. Victor je močno navdušen in iz krvave rane spusti še urin. Na vrsti je večerja, kjer oba skupaj pojesta pečenega tiča. Nato ga Carsten omami z alkoholom in posadi v banjo tople vode. Iz rane, ki jo oba dražita z rokami, priteče kri, nakar ga Carsten obesi za noge in ga počasi razkosa. Victor uživa vse do svoje smrti, Carsten pa ga na koncu speče in si privošči razkošno kosilo. Medtem seveda divje masturbira in spomine obuja s posnetki celotne seanse. Pozabite na Hannibala in na številne ljudožerske filme iz sedemdesetih ter osemdesetih. To kar boste videli v Cannibalu niste videli še nikjer. To je ultimativni freak šov. Perverzna in strašno realna predstava za najmočnejše želodce. Bolj resnična od snuffa, bolj ogabna od Bad Tastea. Divja, direktna in brez sprenevedanja. Posneta čisto od blizu in brez cenzure. Vse kar se dogaja vidimo razločno in brez skrivanja. Vse kar počneta Carsten in Victor počnemo tudi mi. Tudi mi ugriznemo v tiča, se divje poseksamo v zadnjico, si z nožem odsekamo tiča, se napijemo, urinirano, se obesimo na steno in se požremo. Kot norci, kot najhujši psihopati na svetu. Hujši od Eda Geinea, ki je iz vagin naredil plašč, iz bradavičk pa ogrlico. In pozor, zgodba ni izmišljena. Zgodba se je zgodila tudi v resnici. In če skušamo razumeti kanibala, ki da oglas, da želi pojesti moškega, vsekakor ne bomo razumeli moškega, ki se na ta oglas z velikim navdušenjem tudi prijavi in ga spodbuja pri njegovih željah. Grozljiv film. Film, ki ga ne boste pozabili. In film, ki ga bodo do konca zdržali le resnični kanibali. Pa vendar tudi film, ki se zaveda, da je meso premalo za dober film. Ravno zato se zgodbe loti dovolj kvalitetno, depresivno in klavstrofobično, da nas prepriča. Da mu verjamemo, da nas potegne tudi s psihološkega vidika. Prav ste slišali, film v katerem moški poje svoj odrezan penis, ni le film, ki hoče šokirati. Marveč tudi film, ki ve kaj dela in kako mora delati, da tako morbidno resnično zgodbo spelje od začetka do konca.

Ocena 4

In še link do resnične zgodbe:

http://news.bbc.co.uk/2/hi/europe/3286721.stm

http://en.wikipedia.org/wiki/Armin_Meiwes

zda 2004
komedija
r: John Waters
i: Tracey Ullman, Chris Isaak, Johnny Knoxville, Selma Blair, Mink Stole

Let’s go sexing.

John Waters je nazaj. Nazaj v hudi formi. Nazaj s filmom, ki ga lahko mirne duše uvrstimo ob bok njegovim največjim klasikam. Ob bok kultnim mojstrovinam Pink Flamingos, Female Trouble in Polyester. Pecker in Cecil B. DeMented, ki ju je posnel leta 1998 in leta 2000, sta bila hud korak nazaj, A Dirty Shame pa je vrnitev v stare dobre čase kiča, svinjarije, seksa in perverznega divjanja. In tu je Johnny Knoxville, navihani Ray Ray Perkins, moderni Jezus, odrešenik in mesija, ki namesto z vero zdravi s tičem in seksualno energijo. Konzervativne, frigidne in dolgočasne gospodinje se po njegovi zaslugi spremenijo v pohotne seksualne mašine, v članice perverznega kluba, kjer somišljeniki, Ray Rayjevi učenci, njegovi apostoli, tekmujejo v perverznem početju. Ene rajca lizanje umazanije, druge polivanje hrane na joške, tretje oblačenje v dojenčke, četrte masturbacija, pete pa lizanje mednožja. In Ray Ray ozdravi vse. Tudi zapeto gospodinjo Sylvio Stickles (Tracey Ullman), ki noče dati svojemu simpatičnemu možu Vaughnu Sticklesu (Chris Isaak). Tudi nunsko vzgojeno prodajalko Marge (Mink Stole), ki ustanovi društvo za seksualno abstinenco. In seveda tudi hudo prsato najstnico Caprice Stickles (z orjaško prostetiko opremljena Selma Blair), hčerko Sylvie in Vaughna, ki se spremeni v pohotno striptizeto. Pač film, ki nam hoče reči, da bi moral Jezus ljudi spodbujati h grehu in se križati za tiste, ki ne grešijo.

Ocena 5

Tako je, Celje ni več v igri za kulturno prestolnico Evrope. Prehitel ga je Maribor. Čeprav sem Celjan, sem s tem povsem zadovoljen. Kultura namreč ni odpiranje vedno večih trgovskih centrov, kjer poje Saška Lendero, keglja pa skupina Skuter. Kultura niso tri diskoteke, kjer se vrti samo srbska glasba. Kultura niso premalo odmevne in zelo redke javne prireditve. Kultura ni dolgočasno podeljevanje občinskih grbov. Kultura niso politični lobiji, kjer delo dobijo samo tisti, ki so prave barve. Kultura niso polena, ki jih pod noge someščanov mečejo someščani. In kultura ni peščica posameznikov, ki se trudi od jutra do večera. Kultura je festival Lent, kultura so labodi ob Dravi, kulturo si zasluži mesto, ki svoje prireditve naredi tako, da jih vidijo vsi. Ne pa le peščica povabljencev, ki se po uradni dolžnosti pač znajdejo na kaki prireditvi zaprtega tipa. Hudiča no, mesto, kjer se nikoli doslej še ni izbralo najlepše Celjanke za miss Slovenije, ne more biti kulturna prestolnica Evrope, pa če si naš župan za to še tako močno prizadeva.

Natrositi toliko neumnosti in vseeno zmagati v Piramidi, je mogoče le v Sloveniji, v državi, ki bo po novem denar metala v sinhronizacijo ameriških filmov. In Branko Grims, ponosni član Janševe SDS, je najglasnejši zagovornik tega grozljivega dejanja. Tega hudega poneumljanja ljudi in zapravljanja denarja. Sam sicer pravi, da hoče ljudem dati možnost izbire in da bodo slovenščine veseli tudi starejši ljudje, ki se jim je poslabšal vid. Joj kako neumno. Še posebej, če vprašate mojo staro mamo, ki zagotovo ne bo vesela, da ji bo Eddie Murphy govoril z glasom Jurija Zrneca. Toda gospod Grims tega ne razume. Kljub priimku, ki zelo spominja na brata Grimm. Na risanke, ki smo jih navajeni v originalu. V angleščini. V prezentaciji velikih hollywoodskih zvezd. Kaj vem, morda jih bo sinhroniziral kar sam in se doma za svoje otroke našemil še v Shrekovega osla. Ali pa v Antonia Banderasa, s čimer bo zagotovo navdušil svojo ženo. Sam je seveda navdušen nad podatki, da naj bi se cene v Sloveniji od uvedbe evra pocenile in da naj bi vsi živeli veliko bolje kot prej. Lepo vas prosim, ali vseskozi kupuje le na razprodajah in na madžarskih tržnicah? Cene so šle gor. To je dejstvo in če hoče mu lahko priložim račune. Pa vendar, na zadnji Piramidi je dobil kar 64 odstotkov glasov in daleč za sabo pustil tudi Bredo Pečan. Smo Slovenci morda narod, ki bi radi novega Bonda gledali v ljubljanskem narečju? Če se to zgodi, pa je res bolje da izumremo in da nas useka meteor. Magari v slovenskem jeziku.

zda 1977

komedija

r: Greg Garrison

i: Dean Martin, Frank Sinatra, Gene Kelly, James Stewart, Orson Welles, Ronald Reagan, Ernest Borgnine, Don Rickles, George Burns, Dom DeLuise, Peter Falk, Telly Savalas, Red Buttons, Milton Berle, Jack Klugman, Red Foxx, Flip Wilson, LaWanda Page

Samo Dean Martin si je drznil briti norca iz Franka Sinatre.

To, kar danes počne ekipa kanala Comedy Central, je mnogo let prej počel Dean Martin. Legendarni zabavljač, ki je vsako leto v Las Vegasu zbral svoje prijatelje in si privoščil znano zvezdo. Tako imenovanega Man of the Hour, nesrečneža, ki so ga potem zmasakrirali vsi gostje. Okej, šale na njegov račun resda niso bile tako divje, grobe in nesramne kot šale, ki jih pokajo v modernih roastih, toda vseeno gre za gledljiv, zabaven, nostalgičen in skuliran šov, kjer nastopajo tiste prave zvezde. Tiste prave legende šovbiznisa, ki jih danes ni več. In leta 1977 je bil na vrsti Frank Sinatra. Verjetno največji zvezdnik vseh časov. Tako velik, da celo med gosti ni bilo večjega. Pa četudi so za mizo sedeli James Stewart, Orson Welles in Gene Kelly. Najbolj zabaven je brez dvoma Don Rickles, najbolj prav pa ima seveda Ronald Reagan, ki pravi: »Franka smo hoteli prepričati, da bi kandidiral za predsednika. Bil bi odličen predsednik. Toda problem je v tem, ker potem nebi bil več kralj.« Prav imate, to so bili časi, ko so zvezdniki javno pili viski, kadili cigare in se režali iz dna srca. Časi, ki jih ni več. In časi, ki bi jih rad nazaj.

Ocena 4

Zda 2007 komedija
Režija: Michael Lehmann
Igrajo: Diane Keaton, Mandy Moore, Piper Perabo, Gabriel Macht, Tom Everett Scott, Stephen Collins

Tako slaba romantična komedija, da bi z njo lahko mučili tudi ženske.

Če bi Because I Said So dali na tehtnico za klišeje, bi številka pokazala več kot osem slonov in deset avtobusov. Več kot pri katerikoli drugi romantični komediji zadnjih let. Because I Said So ima namreč tako veliko klišejev, da jih več ne bi mogel imeti. Tako veliko, da bi z njimi lahko postavil svetovni rekord v prav vseh športnih disciplinah. Pač zgodba o mami (Diane Keaton), ki svoji v ljubezni razočarani hčerki (Mandy Moore) zrihta dve zmenka in potem upa, da hčerka tega ne bo ugotovila. Grozen film.

Ocena 1 in pol

THE CANNONBALL RUN
zda 1981
komedija
r: Hal Needham
i: Burt Reynolds, Dom DeLuise, Dean Martin, Sammy Davis Jr, Farrah Fawcett, Roger Moore, Jackie Chan, Jack Elan, Adrienne Barbeau, Peter Fonda

Izjemno priljubljena cestna komedija, ki premore več zvezd kot Hollywood.

Če si leta 1981 kaj veljal, si igral v komediji The Cannonball Run, ki jo je skupaj spravil nekdanji kaskader Hal Needham, med drugim tudi režiser hita Smokey and the Bandit in kultne komedije Cactus Jack. In res, na cesti so na plin pritiskali zares hudi zvezdniki. Aktualni in malo uveneli. Vsi veliki, odmevni, skulirani in taki, da so svoje vloge vzeli z ravno pravšnjo mešanico humorja in resnosti. Najbolj nor je bil seveda takratni James Bond Roger Moore, ki se je veselo ponorčeval iz samega sebe. Najbolj simpatična sta bila brez dvoma Burt Reynolds in Dom DeLuise. Najbolj enkratna jasno da Dean Martin in Sammy Davis Jr. Posebej dobrodošel pa Jackie Chan, ki je tako kot Moore igral samega sebe. In The Cannonball Run je šov da se reče. Kot Ocean’s Eleven, le da zvezdniki dirkajo z avtomobili in lovijo glavno nagrado znamenite dirke Cannonball, kjer zmaga tisti, ki je najbolj hinavski in iznajdljiv. Vsi si mečejo polena pod noge, vsak ima svoj stil, prav vsak pa si želi zmage in večne slave. Prav imate, pred vami je film, kjer ceste izgledajo kot Hollywood Walk of Fame.

Ocena 4 in pol

CANONBALL RUN 2
zda 1984
komedija
r: Hal Needham
i: Burt Reynolds, Dom DeLuise, Dean Martin, Sammy Davis Jr, Shirley MacLaine, Telly Savalas, Jackie Chan, Frank Sinatra, Sid Caesar, Tony Danza, Ricardo Montalban, Jamie Farr, Marilu Henner, Catherine Bach, Susan Anton, Jack Elam, Richard Kiel, Don Knotts, Alex Rocco, Henry Silva

Ne tako zabavno, pa vendar nič manj gledljivo nadaljevanje Dirke Cannonball iz leta 1981, kjer so na cesto zvlekli celo Franka Sinatro.

Nadaljevanju Dirke Cannonball bi lahko rekli kar rat pack na cesti, saj se poleg Deana Martina in Sammyja Davisa na hitro pokaže še Frank Sinatra. Ker je bil to zadnji film Deana in Franka, mu lahko rečemo tudi slovo rat packa. Dean namreč do svoje smrti leta 1995 ni posnel ničesar več, Frank pa se je s filmskega platna v bistvu umaknil že konec šestdesetih in se pred Dirko Cannonball 2 na hitro oglasil le leta 1980 s filmom The First Deadly Sin. In stari dobri retpekovci so seveda še vedno v formi. Še posebej v prizoru, ko Dean in Sammy obiščeta Franka, ki seveda igra samega sebe. Ki igra »kralja«, njegovo veličanstvo, ki ga rešpektirata tudi Burt Reynolds in Dom DeLuise, nepozabna JJ McClure in Victor Prinzim. Dirkaški team, ki tokrat namesto Farrah Fawcett pobašeta Shirley MacLaine in spet računata na zmago. Dirkači so v bistvu isti, le da tekmo kupi šejkov (Ricardo Montalban) sin Jamie Farr in da ima Jackie Chan pomočnika Arnolda, ki ga igra kultni Richard Kiel, nepozabni Jaws iz Jamesa Bonda. Šov seveda ukrade genialni šimpanz. Dom DeLuise je tudi zvezda solidne parodije Botra, kjer statirajo Abe Vigoda, Alex Rocco in Michael V. Gazzo, originalna ekipa Dona Corleonea. Telly Savalas pa igra gangsterja, ki stopi na prste Don Donu, sinu Dona Cannelonea. Še en Hollywood Walk of Fame na cesti, ki je leta 1989 dobil še zadnje nadaljevanje.

Ocena 3 in pol

Prvinski nagon brez Sharon Stone

Ko nežnejšemu spolu omenite ime Uroš Zorman in dodate, da je to tisti Uroš Zorman, ki igra rokomet za Celje Pivovarno Laško, se jim zavrti v glavi. Od vročine in pregrešnih mislih. Od njegove silne privlačnosti in dejstva, da velja za enega najbolj priljubljenih in zaželenih slovenskih rokometnih zvezdnikov. Toda pozor, drage dame, Uroš, ki je bil kot otrok zelo navihan ter poreden, je na vaše veliko razočaranje oddan in srečno zaljubljen. Pa četudi so ga v Španiji, ko je igral za tamkajšnji klub Ademar, osvajale vročekrvne črnolaske. Pa čeprav bil pred športno kariero policist, kar pomeni, da je bil všeč vsem tistim ženskam, ki imajo rade moške v uniformah. In Uroš je kul. Zelo kul. Sproščen, nasmejan in preprost. Nor na filme Nicolasa Cagea, močno navdušen nad igralko Angelino Jolie. Rojeni Kranjčan, ki živi v Ljubljani, na krožniku najraje vidi preprosto domačo hrano, ko si vzame čas pa se sprehodi do najbližje kitajske restavracije in si privošči pečeno raco z rižem.

Začniva na prvo žogo, se da na internetu res najti vaše gole slike?
Mislim, da ne. Hm? Skoraj sem prepričan, da ne. So pa seveda možne razne fotomontaže.

Se imate za lepega moškega?
Nimam se za lepega, pa tudi za grdega ne. Sem povsem normalen fant, ki na sebi najde tudi kakšno napako.

Ko ste igrali za španski klub Ademar, so vas občudovale številne domačinke. Ste katero povabili v posteljo?
Ne. Oh, kje pa.

Se sedaj v Sloveniji in v Celju dogaja isto?
Glede oboževalk se dogaja isto, glede postelje pa ravno tako.

Je vaša partnerka zaradi tega ljubosumna?
Na začetku, ko ni bila navajena na te reči, je bila, sedaj pa ni panike. Človek se navadi na reči, ki so v življenju njegovega partnerja nenehno prisotne. Če ne bi bila vsaj malo ljubosumna, pa bi bilo z njo nekaj narobe (smeh).

Nekoč ste bili policist. Vam to pomaga pri rokometnih prijemih?
Nazadnje, ko smo igrali proti Islandiji, ja, drugače pa nisem pristaš borilnih veščin in grobe igre.

Saj res, kako je biti evropski prvak in član kluba, ki je v tisti znameniti tekmi visoko premagal ravno vaš nekdanji klub?
Občutek prvaka je fenomenalen in nepozaben. Kot tisti dan, ko je moj takratni klub Ademar proti Celju izgubil s trinajstimi goli razlike. Bil sem jezen in potrt. Ko so me Celjani nekaj dni kasneje kupili, pa je bilo seveda vse v najlepšem redu (smeh).

Kaj bi mi rekli, če bi vam povedal podatek, da ste v Sloveniji zares prava internetna športna zvezda, ki ji skorajda ni para tudi v svetovnem merilu?
Če bi to vedel prej, bi si naredil svojo osebno internetno stran in zaslužil gore denarja (smeh). To je priznanje, da je nek športnik na pravi poti. Da ni preveč važen in da ga imajo ljudje radi. Da je v redu dečko. Ni kaj, dobro je slišati takšne reči.

Katero znano Slovenko bi izbrali, če bi igrali glavno vlogo v filmu Prvinski nagon?
Svojo punco Katjo.

Na vašem mestu bi moral sedajle sedeti Miro Požun, ki se je spretno umaknil in mi svetoval, naj si izberem mlajšega sogovornika. Mislite, da mu je bilo nerodno, ker uporablja viagro?
Nimam pojma kaj uporablja Miro Požun (smeh). Po moje mu ni nerodno, le zdi se mi, da ni navajen takšnih vprašanj in se je pač spretno izognil.
S katerim rokometašem bi skočili med rjuhe, če bi bili ženska?
Z Renatom Vugrincem. Je zelo priljubljen med ženskami, zato bi si zbral njega (smeh).

Ste bili nekoč res zaljubljeni v Heleno Blagne?
Nikoli. To pa ne drži. O kje pa (smeh).

Vam je Sergei Rutenka že pokazal gole slike svoje punce?
Tega Sergei ne bi nikoli storil. Pri njih je žena sveta zadeva.

Nekje sem slišal, da rokometaši niste prav posebej dobri ljubimci. Sem slišal prav?
Kakor kaže je moja punca z mano zadovoljna, kar pomeni, da nismo slabi. Je pa res, da mi morali to vprašati žene rokometašev.

In jasno, mi lahko posodite milijon tolarjev?
Konec koncev vam lahko. Seveda če gre za pravo investicijo in za posojilo. Je pa res, da si jih bom moral tudi sam izposoditi.

Najprej otroci, sedaj medalje

Ko človek spozna kot hrast grajenega Eduarda Kokcharova, veliko zvezdo rokometnega kluba Celje Pivovarna Laško, ki se je leta 1975 rodil ob Črnem morju, kjer so vremenske razmere povsem enake kot v Sloveniji, takoj ugotovi, da gre za poštenega, zanimivega in zabavnega sogovornika. Za pravega Rusa, ljubitelja tamkajšnjih šansonov, ki je moral vodko leta 1999 seveda zamenjati z laškim pivom. Tujec, ki se v knežjem mestu, kamor je pripeljal tudi ženo, katera mu je povila dva otroka, počuti kot doma. Mladenič, ki ga ob Črnem morju še vedno čaka mlajša sestra. Športni zvezdnik, ki ga je zelo navdušil film Oceanovih 12. In gurman, ki obožuje morske dobrote. Eduard Kokcharov, za prijatelje Edi Kokšarov, preprost, zgovoren in navihan ruski Celjan, ki še vedno ne more pozabiti knjige Milijonar. Knjige o človeku, ki je obogatel, vse izgubil in znova priplezal na vrh. Se pravi svoje biografije, kjer je seveda treba izpustiti poglavje o padcu navzdol. Naš Edi gre namreč vsako leto višje in višje. Nič čudnega, da je v ponedeljek opravil s konkurenco in postal celjski športnik leta. Kljub očitkom, da je Rus in da to ni najbolj prav. Mi ga s tem seveda nismo želeli obremenjevati, zato smo šli raje na popotovanje ob Črnem morju.

Pa greva domov v Rusijo, v vašo mater Rusijo. Povejte mi, če kaj pogrešate ruska dekleta?
Skorajda ne, saj je tudi v Sloveniji veliko lepih deklet. Povrhu tega pa sem poročen z Rusinjo.

So Slovenke v postelji bolj vroče od Rusinj?
Nisem jih še poskusil. Mi žena ne dovoli (smeh).

Saj res, me sploh razumete, veste kaj govorim, bi raje govorila rusko?
Raje bi govoril po rusko, toda tudi slovensko znam dobro, tako da ni problema.

Kdaj ste nazadnje plesali kalinko?
Nikoli, ker je ne znam plesati (smeh).

Mi znate našteti vsaj pet ruskih filmskih ustvarjalcev, ki so dosegli tudi svetovno slavo?
Težka bo. Recimo Nikita Mihalkov in seveda legendarni Sergej Eisenstein, avtor Oklepnice Potempkin.

V kolikem času ste sposobni spiti liter vodke?
Odvisno od družbe. Če bi jo spil, pa bi me morali domov odnesti na ramenih.

Poleti sem spoznal Anastasijo Zaharovo, odlično in zelo seksi slikarko iz Sibirije. Jo poznate?
Ne poznam in je zaradi žene tudi ne bi smel spoznati (smeh).

Ko sva že pri Anastasiji, zelo bi bil vesel, da nam končno izdate resnico in poveste, če so jo ubili skupaj z ostalimi člani družine Romanov ali je resnično preživela in se spremenila v eno največjih teorij zarote vseh časov?
Resnica je ta, da so jo ubili skupaj s starši. To so bili namreč časi, ko si takšne napake zagotovo ne bi privoščili.

Znani ste kot verižni kadilec, kako to, da cigareti ne vplivajo na vašo telesno pripravljenost?
Če se telo navadi na cigarete, je vse v redu. Vem, da kajenje ni zdravo za športnika. Je pa res, da me cigareti umirjajo kadar sem živčen.

Ste eden najboljših rokometašev na svetu. Kakšen je občutek?
Nimam se za najboljšega rokometaša na svetu. Delam tako kot znam. Če mi kdo reče, da sem eden izmed najboljših, pa sem seveda vesel.

Ko ste dobili otroka, ste osvojili tudi medaljo. Kdaj bo na sporedu naslednji otrok?
Za našo družino sta dovolj dva. Da sem dobil medaljo in otroka, je bilo res veselo naključje. Zdaj pa se bom raje specializiral samo za delanje medalj.

Je Miro Požun boljši trener od Vladimirja Maksimova?
Ne morem ju primerjati. To sta dva povsem različna sistema, dva povsem različna načina treninga.

Kako se kot tujec počutite v Celju?
Nisem več tujec. Mislim, da bi bil tujec, če bi se vrnil v Rusijo. V Celju mi je res fino.

Slišal sem, da so Rusi neverjetni ljubimci, ki lahko svojo partnerko v eni noči zadovoljijo tudi do dvajsetkrat. Sem slišal prav?
Ljudi, ki bi bili kaj takega sposobni izpeljati v živo, še nisem srečal (smeh).

Mi znate povedati polni imeni Stalina in Lenina?
Uljanov Vladimir Lenin in Josef Visarijonovič Stalin.

In jasno, bi bili jezni, če bi vam rekel Rasputin?
Ne bi bil jezen, samo ne bi imel pojma, kakšno zvezo imam z njim.

Prevelike prsi in težave z ravnotežjem

Ko človek na štiri oči spozna našo judoistko Urško Žolnir, dobitnico bronaste medalje iz Aten, ne more verjeti, da gre za zelo zgovorno, simpatično, preprosto in navihano mlado žensko, ki se požvižga na slavo in na dejstvo, da jo poznajo po vsej Sloveniji. Leta 1981 rojena tehtnica, ki je nekoč zbirala znamke, zagnano vadila klavir in se s prijatelji na domačem drevesu igrala žensko inačico znamenitega Tarzana, si svojo najljubšo jed, piščančji zrezek in mešano solato, pripravi kar sama. V kinu jo boste srečali, ko se bosta po platnih sprehajala Sean Connery in Demi Moore, če jo boste povabili na pijačo, pa se pripravite na gosti sok. Takšna je naša Urška, povsem običajna, pa vendar posebna, zmeraj prijazna in nikoli slabe volje. Zares prava športnica in tudi ženska, ki ima rada romantiko ter čustva. Bravo.

Ste nevarna punca?
Pozor, opravka imate z nevarno punco (smeh).

Imate zaradi tega, ker obvladate borilne veščine, manj zmenkov s fanti?
Ni res. Lahko jih imam več, problem je ta, da želijo potem govoriti samo o borilnih veščinah.

Kdaj ste bili nazadnje resnično zaljubljeni?
Če je to to, potem je bilo v šestem razredu osnovne šole, kar pomeni, da doslej še nisem bila resnično zaljubljena.

Kako je osvojiti medaljo na olimpijskih igrah?
Za to lepo doživetje v slovarju Slovenskega knjižnega jezika ni besede.

Ali lahko ženska z velikimi prsmi uspe v vašem športu?
Na začetku ima nekaj problemov z ravnotežjem, potem pa kar gre (smeh).

Bi premikastili Tomaža Barado, ali še boljše, Jeana Claudea Van Dammea?
Vsak človek ima šibko točko. Lahko rečem kaj sem, ne vem pa kaj še bo ali kaj bi.

Bi si upali za boljši tv rejting boriti goli in v blatu?
Imam dovolj dober rejting zato se mi zanj ni treba boriti. Se mi pa zdi, da mora biti borba v blatu dokaj zanimiva.

Je mogoče, da je športnica vašega kova v resnici izjemno romantična in nežna duša?
Le komu bi se ljubilo po vseh potovanjih, velikih tekmovanjih in močnih treningih biti agresiven še doma. Po vsem tem si zaželiš samo romantike in nežne roke.

Koliko denarja ste dobili za Tuševo reklamo?
Kaj ni dovolj, da dobim avto.Vsak dan se z njim vozim, vi me pa še opazite ne (smeh).

S katerim znanim Celjanom bi šli na sanjski zmenek in kako si vse skupaj predstavljate?
Z znanim že ne bi šla, potem bi me ljudje še bolj opazili. Če bi šla, bi si zmenek uredila v savni v Zdravilišču Laško, ker te ljudje v gneči težje opazijo. Zraven bi prijetno poklepetala. Torej, prijetno s koristnim. Sicer pa imam savno enkrat tedensko v programu, ki ga je sestavil moj trener Marjan Fabjan.

Po izjemnem uspehu v Atenah ste postali vzornica mnogim mladim dekletom. Ali to pomeni, da bodo začela že v osnovni šoli pretepati fante, ki jim bodo šli na živce?
Dokler so še dekleta, si me naj vzamejo za vzor kot športnico, ki je dobila medaljo v Atenah. Ko bodo starejše, pa naj se ne ustrašijo niti najmočnejših Slovencev, kot se jih nisem tudi jaz.

Ko sem na internetu vtipkal vaše ime, sem dobil podatek, da nastopate za Slovaško. Je mogoče, da pol sveta še vedno ni slišalo za našo državo?
Vse kar je prav, ne mi več omenjati tega. Jaz nastopam samo za Slovenijo. Saj zato smo pa mi športniki ambasadorji Slovenije, da širimo ugled naše države po svetu.

Nekje sem slišal, da se judoistke v postelji zelo strastne in malce grobe ženske. Sem slišal prav?
Res je, če verjamete ali ne - prave tigrice.

Zakaj je judo, ko ga človek gleda po televiziji, tako zelo dolgočasen in razvlečen šport?
Prenosov juda je po televiziji tako malo, da ljudje sploh ne vedo za kaj gre. Snemalci pač pokažejo kar znajo.

Mi znate povedati kdo sta bila Jigoro Kano in Mikonosuke Kawaishi?
Jigoro Kano je bil ustanovitelj juda, kdo je Mikrosuši Kavaiši pa ne vem. Jaz moram vedeti samo to, da je borzno posredniška hiša Ilirika moj sponzor do leta 2008.

In jasno, bi si upali čez ramo na tla vreči našega župana Bojana Šrota?
Gospoda župana je že dosti ljudi poizkušalo vreči čez ramo, vendar niso uspeli. Prepričana sem, da bi se za boj z mano dobro pripravil. Vsekakor bi bil trd oreh (smeh).