Michaela Jacksona sem prvič spoznal s pomočjo svojega bratranca, ki si je v tujini nabavil ploščo Thriller. Ker je hotel, da se zadeva sliši tako kot je treba, je pred premiernim predvajanjem za moja ušesa kupil še primerno ozvočenje in nek hud gramofon. To seveda pomeni, da sem čakal kar nekaj tednov, da mi je zavrtel njegove pesmi. Če sem iskren, me ni zadelo tako močno kot sem pričakoval. Bil sem premlad, da bi štekal genialnost. Vse skupaj mi je delovalo kot z Marsa. Bil sem celo malce razočaran, saj nisem razumel, zakaj je ves svet padel na kolena. Tip na naslovni strani ovitka je bil resda kul, toda vseeno se mi ni zdel nič posebnega. Glasbenik pač. Kot sem rekel, bil sem premlad in preveč neumen, da bi razumel zakaj se gre, videospotov pa nam takrat še niso predvajali.
Minilo je nekaj let in prišla je plošča Bad. Prvi je trznil moj mlajši brat, ki ga je Jackson zares navdušil. Sam sem bil takrat v povsem drugi sceni, nato pa me je zadel hip hop, kar pomeni, da je Jackson spet ostal nekako ob strani. Ne bom rekel, da mi ni bil všeč, rekel bom, da se me ni dotaknil tako kot je treba in da ni bil ravno moj najljubši pevec in glasbenik. Zdel se mi je kul, toda nič več kot to. Ne vem ali sem bil slep, ali pa sem vse videospote spet zamudil.
Prišlo je leto 1991, trenutek, ko je Jackson izdal dolgo pričakovani Dangerous, ki sem ga prvič slišal takoj po izidu. In sicer v oddaji, ki jo je takrat na radiu vodil in pripravljal Stojan Auer. Padel sem na kolena. Tako dobre glasbe do takrat še nisem slišal, balada Heal the World pa je postala moja najljubša pesem vseh časov. Na kaseto sem si jo posnel desetkrat zapored in si jo vrtel dan za dnem. Ko sem videl videospot za pesem Black or White, tisto dolgo verzijo, ki sem jo prvič ujel na hrvaški oddaji Hit Depo, pa sem bil itak v nebesih. Čeprav sem poslušal hip hop in migal na vse, kar so vrteli v oddaji Yo Mtv Raps, me je Michael Jackson zadel kot še nihče poprej. Končno sem se zavedal kak genij je. Kako dobro poje, kako dobro pleše, kako odlične pesmi ima. Šele leta 1991 sem si zares nabavil tudi albuma Thriller in Bad ter končno poštekal, za kaj se je šlo. Nisem mogel verjeti kaj slišim, nisem mogel verjeti, kaj sem leta 1982 in 1987 zamudil. Jackson je postal moj najljubši pevec, njegove pesmi pa so postale moje himne. Naredil sem vse, da sem v roke dobil tudi album Off the Wall. In vse, da sem uspel dobiti tudi nekaj največjih uspešnic skupin Jackson Five in The Jacksons. Res sem padel noter, moje video kasete pa so bile čedalje bolj polne njegovih videospotov in nastopov.
Zelo hitro sem poštekal, da je Jackson tarča zlobnih tračev in govoric, ki v resnici ne držijo. Ki pa jim kljub temu nasedajo mnogi ljudje, zaradi katerih gre njegova glasba potem v drugi plan. Ker drugih novic praktično ni bilo in ker so v javnost prišli samo trači, se je tudi pri nas seveda ustvarilo zelo negativno mnenje. Še posebej leta 1993, ko se je zgodila tista pedofilska afera, kjer je Jackson plačal toliko in toliko milijonov, da zadeva ne bi prišla na sodišče. Bil sem prepričan, da ni kriv in da so mu vse skupaj podtaknili. Da ni šel na sodišče in da je raje plačal, pa je jasno, saj je hotel imeti mir in se je zavedal, da bo takšna rešitev še najboljša.
Ljudje so bili res zlobni. Tudi takšni navadni ljudje, ki z mediji nimajo ničesar. Tega nisem nikoli razumel. In prav to je Jacksonu uničevalo dušo in srce. Toliko sranja in negativizma kot ga je moral požreti prav Jackson, ga ni požrl nihče drug. Prav čudil sem se, da še vedno vztraja in da ne odpotuje nekam daleč. Prav zato si je postavil Neverland, svoj svet, kjer je bil Peter Pan. Svoja pravila, svoje zakone, svoje življenje. Nič čudnega, da se je družil pretežno z otroci. Le otroci so namreč iskrena bitja brez zlobe in zlih namenov. Ko se je družil in zaupal komu drugemu, je padel na realna tla. Vsi po vrsti so ga prinašali okoli in ga tako in drugače izdali. Bil je preveč naiven, čist v svoji duši, predober za ta umazan svet. To pa ljudje vedno radi izkoristijo. Tudi pri navadnih smrtnikih, kaj šele pri kaki zvezdi.
In Jackson je bil največja zvezda na svetu. Morda celo večja od Elvisa. Bil je mojster šova, mojster šovbiznisa. Glasbeni genij, ki mu ni bilo enakega. To pa s seboj seveda prinese tudi težave. Če si enkrat tako zelo dober in tako zelo na vrhu, se ženeš še za večjim. Tvoj naslednji projekt mora biti še boljši. Če si v ponedeljek plesal kot Sammy Davis Jr., moraš v torek kot Gene Kelly. Če si v sredo naredil tri salte, jih moraš v četrtek deset. Če si v soboto na oder priletel v skafandru, moraš v nedeljo v vesoljski ladji. To je velik pritisk, ki ga navadni ljudje na razumemo. Ki ga ni razumel nihče drug kot Michael Jackson, ki je bil vedno znan po tem, da hoče biti vedno boljši, vedno pred ostalimi, vedno tak, da mu ni para.
To ga je na koncu žal pokopalo. Po moji teoriji je šlo takole. Svoj zadnji koncert je izvedel leta 1997, potem pa je v bistvu lenaril. Ne zato, ker bi hotel, marveč zato, ker ga je udaril nesrečni splet okoliščin. Še posebej pred leti, ko je moral zaradi druge pedofilske afere celo na sodišče. To ga je močno strlo. Takrat res ni bil v formi, takrat sem prvič pomislil, da ne bo zdržal in da mu bo odpovedalo srce. Ko sem videl tiste posnetke, kako skrušen in uničen zapušča sodišče, sem bil res žalosten. Tako grdo se mi je zdelo, tako poceni trik, tako ogabna manipulacija, ki je še bolj zaustavila njegovo kariero. Album Invincible, ki sploh ni slab, ravno nasprotno, ki je zelo dober, ni dobil prave promocije, Jackson pa se je umaknil daleč stran od glasbenega sveta. To seveda pomeni, da ni plesal, da ni pel, da ni vadil in da se ni obremenjeval z ničemer. Le rane si je celil. Srčne rane, ki so ga močno uničile. Da je šel svet tako zelo daleč, ne bom razumel nikoli. Da je Bog pustil, da se s tem fantom ravna tako zelo grdo, mi prav tako ne bo nikdar jasno. To ni bilo pošteno, to ni bilo fer. Obtožb nisem kupil in jim nisem verjel niti za sekundo. Sem pa trepetal, gledal CNN in čakal, kaj bomo rekli porotniki.
Kakorkoli že, Jackson je zadnja leta živel v miru in brez posebnega stresa, se tu in tam pokazal na kaki prireditvi in potiho računal na veliko vrnitev. To seveda pomeni, da ni bil ravno v top formi, še posebej pa ne v formi, da bi lahko brez težav odpel in odplesal petdeset koncertov. Tega z levo roko ne bi zmogel niti mladi Chris Brown, kaj šele Jackson, ki je medtem dopolnil že petdeset let. In znašel se je pred veliko odgovornostjo. Zavedal se je, da mora biti vrnitev popolna in taka, da bo ljudi vrglo na rit. Da bo spet dokazal, da je najboljši in da pleše še bolje kot nekoč. Še bolje kot Chris Brown, Justin Timberlake in Usher. To so navsezadnje od njega tudi pričakovali. To je navsezadnje hotel dokazati tudi samemu sebi. Zato je plesal in vadil kot nor ter se spravil v izvrstno telesno kondicijo. Da umira, da ima raka in da je bolan, so bile idiotske in zlobne novice, ob katerih mi je šlo na bruhanje. Škodoželjne pizdarije ljudi, ki so mu spet želeli slabo. Toda Jackson je šel naprej. Vadil je kot podivjan, seveda tudi s pomočjo tablet in injekcij, ki so mu pomagale blažiti poškodbe in bolečine. Da se razumemo, ni bil bolan, bil je le petdesetletnik, ki je svoje telo spet spravljal v formo in žal malce pretiraval. Podobno kot vsi športniki, kot vsi malce starejši glasbeniki, ki še vedno skačejo po odru. Toda Jackson se je zavedal, da samo skakanje ne bo dovolj. Da mora pokazati, da je nepremagljiv. Da je še vedno prvi, da je še vedno kralj. Jebena situacija, kjer imaš v glavi, da moraš pokazati nekaj zares spektakularnega. Nekaj takšnega, da bo ljudem zastal dih.
Prihod z vesoljsko ladjo v takem primeru ni več dovolj. Zdaj moraš na oder pripeljati prave vesoljce. Plesati moonwalk je premalo, zdaj moraš moonwalk resnično plesati na površini Lune. Plesati enako divje kot Chris Brown je seveda dobro, toda če hočeš zmagati, moraš plesati kot Michael Jackson. Kot nekoč, ko si bil star trideset let in ko nisi imel več kot desetletne pavze. In Jackson se je na te koncerte pripravil odlično. Prepričan sem, da bi nam res vzel dih in nam dal šov, ki ga še nismo videli. Po moje bi bil tako zelo dober, da bi njegovi pretekli nastopi izgledali kot nastopi kakega njegovega povprečnega oponašalca. Toda izdalo ga je srce. Očitno je res malo pretiraval, v določenem trenutku morda vzel malce preveliko dozo seruma proti bolečinam, zaplesal še bolj energično kot prejšnji dan in preobremenil svoje srce. Svoje veliko in dobro srce, ki so ga tako zelo z veseljem uničevali razni zlobneži.
Ko sem na internetu ujel novico, da so ga odpeljali v bolnico in da je imel zastoj srca, nisem verjel. Bil sem prepričan, da gre za še en umazan trač, ki so ga pač lansirali rumeni mediji. Pač še za eno novico o njegovi bolezni, ki jih je bilo zadnje čase zelo veliko. Nato sem prebral, da je celo umrl. Spet sem zamahnil z roko, a vendarle me je malce zaskrbelo, saj bi bila novica premočna tudi za najbolj debilne rumene krokarje. Nato sem prižgal CNN in skoraj padel skupaj. Obraz so mi prekrile solze, moje oči pa so zaznale napis, da je Jackson res umrl. Tako je vsaj trdil LA Times, medtem ko CNN novice še ni dokončno potrdil. Četudi ni umrl, je bilo nekaj hudo narobe, novica pa očitno res ni bila trač. Komaj sem dihal in čakal, kaj nam bodo povedali. Nato je novico o smrti potrdil tudi CNN. Pa ne no, to ne more biti res. Michael Jackson ne more umreti. To je trač, trik pred koncerti, še ena lažna novica. Pa ravno zdaj, ko se je hotel vrniti in izdati tudi nov album. Pa ravno zdaj, ko bi končno zaprl umazane gobce vsem tistim, ki so ga kritizirali vsa ta leta in pozabili, kako velik car je bil. Žal se novica ni spremenila, CNN pa je objavil njegovo poslednjo sliko. Sliko, na kateri leži priklopljen na aparature in negibno počiva na nosilih. Fak, no. Pa ne Jackson. To ni pravično, to ni fer. Čekiral sem tudi druge kanale, čekiral sem internet, čekiral sem slovensko blogosfero. Bil sem jezen, žalosten in zjeban. Komaj sem dihal, v srcu pa sem čutil sto kilogramski kamen. Poklical sem brata, ki prav tako ni mogel verjeti, kaj se dogaja. Pogovarjala sva se, izmenjala nekaj kratkih stavkov in se poslovila. Objel sem punco in znova zajokal. Čeprav sem se delal pogumnega, nisem mogel zadržati čustev.
Udarilo me je sto na uro. Odšel je Jackson. Možakar, ki je celo življenje požiral nesramne pizdarije in kljub temu pičil dalje. Nato sem bral prve komentarje na 24ur in na Siolovem blogosu. Nisem mogel verjeti, da so se spet našli takšni, ki so srali. Ki so bili nesramni in ki so mu kljub temu, da je umrl, še vedno želeli slabo in se delali norca. V tistem trenutku sem izgubil upanje v ta naš svet. V svet, ki ga je hotel zaman rešiti tudi Jackson. V svet, ki ga napaja le še zloba, le še negativna energija številnih ljudi, ki živijo samo za to, da so lahko nesramni. Res mi je bilo hudo, tudi naslednji dan, tudi med oddajo, ki sem jo včeraj pripravil na Čarli Tv. Teden dni prej sem prav tako celi dve uri govoril o Jacksonu. Takrat ves vesel in nasmejan, tokrat ves potolčen in žalosten. In oddaja iz prejšnjega tedna danes deluje preroško, kot da bi vedel, da se moram posloviti in da bo nekaj hudo narobe. Res čudno se počutim zaradi tega. Ma vse je postalo čudno, odkar je odšel Jackson. V mojem srcu je nastala gromozanska praznina, svet pa je postal še bolj grozen, prazen in zloben.
Jacksona ni več, odšel je v svoj svet. V svoj pravi Neverland, kjer ga bodo pustili na miru. Sedaj bo lahko res Peter Pan, sedaj bo res na varnem, v objemu Boga, ki bo pazil nanj bolj kot je pazil na Zemlji. Če ne bo, pa pridem gor in mu res razbijem gobec. Vem, da pravijo, da Bog k sebi pokliče najboljše, toda tokrat se je spet zmotil, saj je najboljšega poklical prehitro in ob totalno nepravem času. Pa saj ne vem kaj naj rečem, kako naj končam tale zapis. Vsak stavek deluje bolj čudno, bolj prazno, bolj brez pomena.
Vem, da vsak dan umre veliko navadnih ljudi in da mnogi potem to vržejo naprej tistim, ki žalujemo za znanimi. Toda tako je. Vsak žaluje za tistimi, ki jih je imel rad. In za tistimi, ki so se ga dotaknili. In Jackson je bil moj pevec. Moje upanje v boljši jutri. Sedaj ga ni več, sedaj je ostala samo še čudna praznina. Čuden svet, ki ga ni mogel spremeniti niti on.
Nikoli nisem verjel tračem o njemu, na koncu pa se je izkazalo, da je bil zadnji trač še kako resničen.
Eh, vse je nič. Vse je naš beden svet.
Mike, upam, da se imaš fino in da te prvič v življenju res boli kurac za ogabne trače, ki še vedno trajajo. In za ljudi, ki so zlobni tudi sedaj, ko si odšel za vedno.
