IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS

zda 1968, znanstvena fantastika, režija: Stanley Kubrick, igrajo: Keir Dullea, Gary Lockwood, William Sylvester, Douglas Rain, Leonard Rossiter, Margaret Tyzack)

Evo, priznam, tele zloglasne kultne klasike kljub dvakratnemu ogledu še vedno ne razumem povsem. 
Sicer pa, mar ni bil to njen osnovni namen?

Leto 1968 sta zaznamovala dva znanstveno fantastična filma, ki sta potem zaznamovala tudi celotno filmsko zgodovino. Prvi je bil Planet opic, ki nam je dih vzel s svojim šokantnim koncem, drugi pa Odiseja 2001, s finalom, ki si ga je lahko vsakdo razlagal povsem po svoje, vsaj po mojem skromnem mnenju. Skrivnostni črni pravokotnik, no ja, monolit, ki ga na Zemlji prve najdejo opice in ki ga potem štiri milijone let kasneje ponovno najdejo na Luni, naj bi bil poslan iz vesolja kot darilo nezemljanov, ki so si želeli, da bi se razvoj ljudi močno pospešil. Povedano drugače, brez nezemljanov ne bi bilo ljudi, marveč samo neumne opice, ki jim ne bi bilo jasno, da se lahko kost uporablja tudi kot orožje. Okej, toda le zakaj so potem ta črni pravokotnik našli na Luni? Je bila Zemlja včasih Luna? So naši predniki živeli na Luni? Hm, so ga Luno odnesli kar nezemljani, da bi dosegel svoj namen? Dobro, toda le zakaj so ga ljudje potem znova odkrili šele štiri milijone let kasneje? Recimo da zato, ker nezemljani niso hoteli, da bi bila pot do Lune prelahka in prehitra. No ja, ampak štiri milijone let je vseeno preveč, mar ne. Nezemljani so nam torej pomagali samo na začetku in nam bodo znova pomagali šele na koncu, se pravi takrat, ko bodo ocenili, da je čas, da gremo naprej. Kam naprej? Na Mars? Na Saturn? Stanley Kubrick in Arthur C. Clarke pravita, da na Jupiter, kjer se znajde tudi naš David Bowman (Keir Dullea), ki ga odnese skozi drugo dimenzijo. Ko pride do konca, sreča samega sebe. Ko sreča samega sebe, še enkrat sreča samega sebe. Ko še enkrat sreča samega sebe, pa naleti na naš skrivnosten črn pravokotnik, ki mu pove, da je napočil čas za novo raso. Raso nezemljanov ali raso povsem novih ljudi? Je tisti zarodek dejansko Davidov sin, njegova reinkarnacija? Brezmadežno spočeti Jezus? Nimam pojma, res ne. Vem samo to, da so nezemljani poskrbeli, da so jih ljudje našli šele po štirih milijonih let. In seveda, če nam ne bi poslali črnega pravokotnika, jebenega monolita, bi za vedno ostali opice, o tem pa vendarle ni dileme. Vseeno pa me zanima, zakaj niso nezemljani preprosto prišli do nas, zakaj so čakali štiri milijone let? Charles Darvin se verjetno obrača v grobu, saj je Stanley Kubrick v dobrih dveh urah prikazal celotno evolucijo. No evo, tako nekako gre zgodba tegale huronsko znanega in prelomnega filma, ki ga po moje v celoti nista razumela niti Kubrick in Clarke. Stvar je jasna, Odiseja 2001 je film, ki bi ga morali gledati dva tisoč enkrat, da bi ga zares razumeli, in film, ki v bistvu sploh ni več film, temveč nek povsem drug medij za katerega še nisem našel imena. Vizualna popolnost, nepozabna atmosfera, še vedno neverjetni posebni efekti, ki so na žalost v celoti prišli do izraza samo v kinu leta 1968, čarobne dolge sekvence, tridesetminutna uvodna opičja norija, ki jo je sparodiral Mel Brooks, uporniški in danes ponarodeli računalnik HAL 9000 (glas mu je posodil Douglas Rain), ultimativni ego trip skozi čas, fantastična glasbena spremljava, ki je iz Straussa  naredila pop zvezdo, in zaključna scena, kjer naj bi se Zemljani vrnili v čas srednjega veka, vsaj kar se scenografije tiče. Čistokrvna klasika znanstveno fantastičnega žanra, ki je še vedno vsaj dva tisoč eno leto pred našim časom. In zakaj me še vedno ni potegnilo noter? Ne vem, morda zato, ker še vedno nisem gledal s pravega zornega kota. Ker še vedno nisem dojel bistva. In ker moj zadnji ogled datira v leto 2001, ko sem si tale film privoščil v čast letnici. Me res zanima kakšni bi bili vtisti, če bi ga gledal še enkrat, ali še bolje, kaj bi bilo, če bi ga gledal dva tisoč prvič. To je po moje edini način, da bi ga zares poštekal in se končno zavedal, da gledam najboljši film vseh časov.

Ocena 3 in pol

zda 1987, triler, režija: Adrian Lyne, igrajo: Michael Douglas, Glenn Close, Anne Archer, Stuart Pankin, Ellen Foley, Fred Gwynne

Glenn Close kot virus hiv.

Michael Douglas, ki je istega leta v polno zadel še s filmom Wall Street, je spet japi. Poročen, urejen, zagledan vase, čeden in poslovno uspešen. Vse mu štima. Žena (Anne Archer), sodelavci (Stuart Pankin), hčerkica in tašča. Še celo psiček, hrček in seveda zajček ga imajo radi. Njegovo življenje je pravljica, sanje vsakega moškega, ki bi rad vse, kar si je želel. Pa vendar, v postelji ni več tako kot je bilo nekoč. Krize sicer ni, manjkata pa strast in vročina. Manjka prvinski nagon, ki ga prevečkrat uniči hčerkica, katera seveda zelo rada smukne v zakonsko posteljo svojih staršev in tam ostane do jutra. Rutina, standard in dolgčas. Dokler Douglas nekega dne ne sreča svetlolase Alex Forrest, ki jo osupljivo, markatno in nepozabno odigra Glenn Close. Med njima se vžge. Iskre letijo. Hormoni divjajo. Alex je dejansko fatalka, kot v filmih noir, usodna, smrtonosna in pogubna. Za vsakogar, ki ji pride blizu. Alex je svarilo za virus hiv, Alex je virus hiv, najhujša kazen za prešuštnike. In ženska, ki v isti sapi zavrti obe moški glavi. Nora je na hiter seks v dvigalu in na kuhinjskem umivalniku. Nora je na strast in na spontanost. Nora je kar tako. Douglas ji nasede kot bi ji nasedel vsak pravi japi. Ko njegove žene ni doma, jo zgrabi, poseksa, še enkrat zgrabi in znova poseksa. «Okej, to je bilo to, se slišiva, ko bom imel čas,« ji pojasni naslednje jutro. Babnica seveda ne razume. Odtrga se ji. Prereže si žile in dobi živčni zlom. Douglas se prestraši, jo s težavo spravi skupaj in se ponovno poslovi. Po njegovem za vedno, po njenem nikoli. Šov se začne. Najhujša nočna mora tudi. Alex nori, klicari po telefonu, grozi, ugrabi hčerkico in skuha zajčka. Odločno, pogumno in fatalno. Douglas popeni, znori in prizna. Žena ga da na hladno, Alex pa se pripravi na zaključno dejanje. Fatal Attraction, ki ga je posnel Adrian Lyne, vroč po filmih Flashdance in Devet tednov in pol, je prišel ravno ob pravem času. Ujel je začetek aidsa, postal orjaški 156 milijonski hit, prestrašil vse nezveste moške, razjezil feministke, za vedno ustoličil Michaela Douglasa in Glenn Close, našel prepričljivo mešanico drame in srhljivke ter ga polomil samo z predivjim koncem, kjer Glenn Close uspešno oponaša Jasona Voorheesa. In da ne pozabim, Fatal Attraction je snel nominacije za najboljši film, režijo, glavno in stransko žensko vlogo (Anne Archer), scenarij ter montažo. Namesto Glenn Close sta bili v igri Barbara Hershey in Debra Winger, samo na Japonskem pa so vrteli verzijo z originalnim koncem, kjer Alex naredi samomor z nožem, na katerem so Douglasovi prstni odtisi, kar pomeni, da ga obtožijo umora. Režiser Lyne je tak konec zaradi slabih testnih projekcij seveda zamenjal z novim, bolj komercialnim in bolj krvavim, kar je jasno, saj je kazen morala biti vzgojna, za Douglasa pa je bil dovolj že skuhan zajček. Nič čudnega, da so feministke zagnale tak vik in krik. Eden najbolj znanih filmov osemdesetih, ki še vedno ohranja potrebno ostrino in aktualnost ter gledalcu ponudi vse tisto kot nekoč.

Ocena 5

zda 1987, glasbena drama, režija: Luis Morales, igrajo: Lou Diamond Phillips, Esai Morales, Rosana De Soto, Elizabeth Pena, Joe Pantoliano

Zelo avtentična, dinamična in živahna biografija pevca Ritchieja Valensa (odlični Lou Diamond Phillips), ki je pri rosnih sedemnajstih umrl v letalski nesreči.

Ritchie Valens je bil zvezda. Velika zvezda. Prva latino zvezda nasploh. Kupil si je drag avto. Mami je kupil razkošno hišo. Njegovi pesmici La Bamba in Donna pa sta postali takojšnji klasiki. In samo pomislite, star je bil komaj sedemnajst let, ko mu je cela Amerika ležala pred nogami. Bogu je šel očitno na živce. Tako kot Buddy Holly in Big Bopper. Vse tri je namreč na isto noč v istem letalu poklical k sebi. Za vedno. Ostale so samo njihove uspešnice in solze njihovih oboževalcev. Za Buddyjem in Bopperjem so jokale močno, za Ritchiem pa še bolj. In leta 1987 se je končno našel nekdo, ki mu je poklonil film. Lep, dinamičen, zanimiv in gledljiv film, kjer so pomagali tudi vsi njegovi sorodniki. Filmska ekipa je pred snemanjem preživela ogromno časa z njegovo družino, za statiste so uporabili sorodnike režiserja Moralesa, Elizabeth Pena in Esai Morales, ki je upodobil njegovega brata, pa sta bila nekoč sošolca. Družinska atmosfera je tako pripomogla k enkratni in večni filmski dogodovščini, ki jo mnogi še danes ne morejo pozabiti. Življenje na odru, življenje doma, ponosna mati (Rosana De Soto), kričeče oboževalke, srednješolska ljubezen Donna, prepiri z bratom in nesrečna deževna noč leta 1959. Preprosto in učinkovito. La Bamba pač. Večen film in ena najboljših glasbenih biografij vseh časov.  

Ocena 4 in pol

zda 1990, kriminalna drama, režija: Martin Scorsese, igrajo: Ray Liotta, Robert DeNiro, Joe Pesci, Lorraine Bracco, Paul Sorvino, Mike Starr, Debi Mazar, Samuel L. Jackson, Michael Imperioli, Illeana Douglas, Vincent Pastore

Boter na spidu.

Prav imate, Martin Scorsese je leta 1990, v letu tretjega Botra, posnel svojega Botra. Botra na spidu, odgovor na Botra in na vse gangsterske filme, ki so jih posneli pred letom 1990. Tudi na Once Upon a Time in America. Tudi na Botra 2 in na svoj gangsterski prvenec Mean Streets. In tu ni dileme, saj Scorsese brez ovinkov useka že v uvodnem prizoru, ko Henry Hill (Ray Liotta), Tommy DeVito (Joe Pesci) in Jimmy Conway (Robert DeNiro), trije mafijci, trije goodfellasi in wise guysi, odprejo prtljažnik avtomobila in obračunajo s svojo žrtvijo. Ali kot pravi mladi Henry Hill: »As far back as I can remember, I’ve always wanted to be a gangster. To me, being a gangster is better than being a president of the Unites States.« Tako je, to so ulice, kjer otroci sanjajo o dnevu, ko bodo postali gangsterji. Ko bodo lahko začeli uživati flashy lifestyle svojih idolov, lokalnih botrov in njihovih pomočnikov, ki premlatijo poštarja, kateri mamam nosijo slaba obvestila iz šole. In tak je naš Henry Hill, nobody, ki se zelo hitro spremni v popularnega gangsterja. V elegantnega možakarja s polnimi žepi. V botrovega (Paul Sorvino) miljenca in spoštovano trojko, ki jo sestavljata še pretirano impulzivni Tommy in preudarni Jimmy. Brezhibna študija mafijskih poslov, ki premore celo vrsto kultnih in klasičnih sekvenc. Še posebej tisto, kjer se Joe Pesci razburi zaradi pripombe, da je smešen. In tisto, kjer v nogo ustreli natakarja Michaela Imperiolia. In pozor, Henry Hill živi tudi v resnici. V zaporu, kjer ga je pred snemanjem redno obiskoval Ray Liotta. Jasno, v resnici je živel tudi Jimmy Conway, ki mu je bilo ime Jimmy Burke in je leta 1996 v arestu umrl za rakom. Osem let preden bi ga spustili na prostost. Marty je seveda spet ostal brez oskarja, zato pa se je toliko bolj veselil Joe Pesci, ki se je v zgodovino zapisal po najkrajšem zahvalnem govoru in ruknil: »Thank you, my privilige.« Vrhunska mojstrovina, ki kot za šalo ujame Botra in se zapiše na sam vrh gangsterskih poslastic, kjer sta seveda tudi Casino in Bugsy.

Ocena 5

Veliki Arnie danes praznuje že 63 let, odkar je šel v politiko, pa ga na velikih platnih pošteno pogrešam. Letos bo sicer statiral v filmu The Expendables, kjer se bo v istem prizoru znašel skupaj z Stallonejem in Bruceom Willisom, kar bo čisto pravi Planet Hollywood live, nazadnje pa je igral v butasti komediji Around the World in 80 Days, ki jo je posnel leta 2004. Dejansko se je poslovil s tretjim Terminatorjem, v filmu The Rundown pa je za svojega naslednika izbral Dwaynea Johnsona.

Če se ozrem po njegovi filmografiji, pa lahko nujno priporočim filme Stay Hungry, Cactus Jack, Conan the Barberian, The Terminator, Commando, Predator, The Running Man, Red Heat, Twins, Total Recall, Terminator 2: Judgement Day, Last Action Hero, True Lies, Jingle all the Way, End of Days in Terminator 3: Rise of the Machines.

Zares pravi akcijski junak, poslednji akcijski junak, ki smo mu verjeli, da lahko tudi v resnici počne vse reči, ki jih je počel na filmu. 

KICK-ASS

Tale film me je pa resnično presenetil, da ne rečem šokiral, v pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Pričakoval sem otročje sranje, nekakšno rezervno inačico filma Sky High, morda tudi Spy Kids, da ne rečem še en blesavi The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, v najboljšem primeru pa še en Defendor, dobil pa sem nekaj povsem drugega. Dobil sem otroški film, ki ni za otroke, tarantinovski, ali še  bolje, guyritchiejevski razčefuk, kjer imamo tudi eno izmed najbolj kontroverznih otroških vlogic vseh časov. Drži, mala Chloe Moretz, ki igra superjunakinjo Hit-Girl (njen oče, prav tako superjunak Big Daddy, je Nicolas Cage), je vsaj tako kontroverzna in zloglasna kot Linda Blair iz Izganjalca hudiča. Kaj vem, morda celo še bolj, saj se strelja, pretepa in svoje nasprotnike kolje kot Uma Thurman iz Kill Billa. Jp, Kick-Ass, sicer še ena stripovska ekranizacija, je film, kjer otroci počnejo odrasle reči. Kjer so otroci superjunaki, toda ne v pravljici, marveč v kruti in divji realnosti, ki jo vodi zlobni Mark Strong, novi dežurni filmski negativec. Okej, film je komedija (uvodne prigode piflarskega mladeniča, ki postane Kick-Ass, so dovolj zabavne in gledljive), toda na trenutke je tudi nekoliko preveč resna akcijska kriminalka, kar malce pokvari atmosfero, tempo in razpoloženje, kar pa ni usodno, saj gledalec kljub klišejem vendarle dobiva nekaj svežega in sila posebnega. Otroke v vlogah superjunakov, ki se obnašajo kot odrasli. Ki morajo početi odrasle reči, če hočejo doseči svoj cilj. Čista zmešnjava, ki pa ji vendarle uspe zvoziti do konca in ponuditi dostojno mešanico komedije in akcije, kjer gledalec na koncu dejansko ne pogreša ničesar.

Ocena 4

THE A-TEAM

Glavna, no ja, usodna težava tele filmske ekranizacije kultne in tudi pri nas popularne istoimenske tv serije, ki smo si jo zapomnili predvsem po slavni irokezi Mr. Tja, je v tem, da izgleda kot skupek nepovezanih insertov, kjer sploh ni celote. Kjer sploh ni prave zgodbe, ampak le deli scenarija, ki jih nihče ni znal zlepiti skupaj. Okej, sekvenca s tankom, kjer uživa Bradley Cooper, sicer eden izmed članov ekipe, kjer so glavni tudi Liam Neeson, Sharlto Copley in Quinton “Rampage” Jackson, je resda super, toda to je premalo za vsaj približno dober akcijski film, ki mu manjka tudi boljša atmosfera, ali bolj natančno, bolj zahtevne scenaristične rešitve, kjer se ne bi na stotine različnih pizdarij odvijalo le okoli ploščic za tiskanje denarja. Pač film, ki skače iz prizora v prizor in ne razmišlja o tem, da bi učinkoval tudi kot celota. In delo režiserja, ki je bil veliko boljši v filmu Smokin’ Aces, če ostanem le v istem žanru. Sicer pa, le kako naj resno vzamem film, ki sredi divje akcije citira Gandija.

Ocena 2 in pol

YOUTH IN REVOLT

Četudi tale filmček premore nekaj izvirnih prijemov (animirane sekvence, francoščina, alterego glavnega junaka, prizor z avtomobilom, ki pade v vodo) se še vedno ne more otresti klišejev tipičnih najstniških komedij, kjer glavni junak pač sanja o izgubi nedolžnosti in o tem, da bi osvojil svojo sanjsko izbranko. Tokrat je glavni Michael Cera, ki se zagleda v sosedo Portio Doubleday in dobi idejo, da mora spremeniti imidž, da mora  postati baraba, da bo do konca osvojil njeno srce in jo dobil v posteljo. Po svoje zanimiv in očarljiv filmček, ki pa vendarle ne ujame pravega presežka in se ves čas giblje na meji med dobro in povprečno komedijo. V podobni fori posneti Adventureland je boljši, bolj zabaven in bolj svež, prav tako na nek način podobni 500 Days of Summer pa premore več izvirnosti pri montaži in izvedbi prizorov. Pa vendar, tole vseeno ni slab film, je zanimiv, drugačen, po svoje smešen in tak, da se gledalec vseskozi zaveda, da ne bo dobil le štosev na prvo žogo. Prav imate, le ženska je danes pri mladini dober razlog za revolucijo. Plus cela kopica zanimivih stranskih vlogic, kjer zmaga kot vedno zelo markantni Steve Buscemi.

Ocena 3 in pol

THE LOSERS

Še en The A-Team, dosti boljši od The A-Teama, še ena skupina postavnih mačotov, ki jih spet zajebejo nadrejeni. Prav to mi je smešno pri takih filmih. To, da nadrejeni sploh upajo zajebati svojo najboljšo ekipo, ki se potem seveda maščuje in potepta vse, kar stoji nasproti. In fantje, ki jih vodi hudo frajerski Jeffrey Dean Morgan, ki v posteljo seveda edini dobi Zoe Saldana, so tokrat člani CIE, ki jih prav CIA po uspešni akciji hoče spraviti stran. Še ena testestoronska stripovska obdelava, ki za razliko od The A-Teama nima le nepovezanih sekvenc, ampak ohranja tudi rdečo nit in misli na celotni učinek filma. Žal pa ne premore dovolj atraktivnih scenarističnih idej, kar pomeni, da ne ponudi presežka in se nekajkrat zadovolji s klišeji ter prevečkrat videnimi prizori podobnih in boljših filmov (recimo Three Kings), kjer letos stavim le na Stalloneov The Expendables. Fantje so sicer dovolj prepričljivi, toda film jih vseeno vkalupi v predvidljivo zgodbo, kjer gledalec ne dobi zares dobrega akcionerja, a je na koncu vendarle nekako zadovoljen zavoljo solidne dramaturgije in dinamične akcije. V bistvu rutinski filmček, ki ga reši nekaj skulirnih sekvenc (dvoboj z noži in pištolo, na katero se nasloni Morgan, sekvenca z motorjem in letalom, razbito steklo) in dovolj karizmatičen igralski ansambel, kjer tudi Zoe Saldana uspešno konkurira moški ekipi. Plus psihopatski Jason Patric, ki se dežnika znebi tako, da ustreli žensko, ki mu ga drži nad glavo.

Ocena 3 in pol

Da sem, ko pride do zdravnika, strahopetna rit, sem dokazal že pri zapisu o gastroskopiji. Nič drugače ni, ko moram dati kri. Tudi takrat sem isti strahopetec, ki ga igla v žili boli in ki se mu med odvzemom krvi celo zvrti v glavi. Tak sem že od najstniških let, ne maram igel, ne maram, da mi kdo pika v žilo. Če bi bil mamilaš, bi med vsakim vnosom heroina padel skupaj še pred špricom v žilo. Toda ko je kri treba dati, jo je treba dati. Ne moreš se izogniti. No ja, jaz sem vedno na vsak način poskušam, če se le da, saj ne vidim smisla, da jo moram dati tudi takrat, ko nisem bolan. A tako je to, v krvi se pač vidi vse mogoče. In edini način, da zdravnik ugotovi kaj važnega je seveda odvzem krvi.

In četrtek je bil po dolgem času, hm, po moje po kakih treh letih, spet dan za odvzem krvi, stresen dan, ki sem ga bal kot hudič križa.  Pač strahopetec sem, ko pride do tega, ne morem pomagati, pa če se mi še tako smejite in si mislite, da sem star pet let in da me je lahko sram.

Odvzem krvi, z iglo seveda, z iglo v moji žili in z idejo zdravnika, da ne boli in da naj ne paničarim. Pa sem, kot vedno, no ja, tudi na šalo znam obrniti vse skupaj, tudi tokrat sem. In pozor, dosegel sem, da so mi kri vzeli iz prsta, kot majhnemu otroku, kot strahopetni punčki. Pa kaj, bilo  je super, bolelo je veliko manj kot v žilo, vrtelo se mi ni v glavi, stiskanje krvi, ki jo je v prstu seveda premalo, pa me prav tako ni motilo.

Ti samo stiskaj, sem si mislil, naj priteče kolikor jo potrebujete za pregled, ne boli me, kul mi je, samo da ni žila.

Evo, pa sem preživel, kot vedno, tokrat s pikico v prstu, kot dojenček, a vendar kot junak, ki bo zdaj kri dajal z veliko manj straha, saj se ni nikoli prej spomnil te možnosti, ali še bolje, nobena zdravnica je ni predlagala, saj sem odrasel dedec, ki se usranega odvzema krvi ne bi smel tako zelo bati.

SHE DONE HIM WRONG (zda 1933, kriminalna komedija, režija: Lowell Sherman, igrajo: Mae West, Cary Grant, Owen Moore, Gilbert Roland, Noah Beery)

Film, ki je naredil Mae West.

Leto 1933 je bilo leto King Konga, ki se je zaljubil v blondinko, leto Hedy Lamarr, ki se je kopala v filmu Ekstaza, leto bratov Marx, ki so servirali komedijo Duck Soup in leto cenzure, kjer je imela težave celo Betty Boop. In seveda, leto 1933 je bilo tudi leto Mae West, nepozabne, edinstvene, provokativne in na seks usekane matronaste zvezdnice, ki je na odru nastopala že kot šestletna punčka in se skozi celotno kariero igrala s cenzuro. V dvajsetih letih je zaradi svoje prve odrske predstave z naslovom Sex končala v arestu, leto 1933 pa je začela z dvema velikima uspešnicama (drugi je bilo naslov I’m No Angel), ki sta jo za vedno spremenili v kult in del filmske zgodovine. In Mae je bila pred časom. Hudo pred časom. Iz njenih ust so sikale pokvarjene enovrstičnice, njen pogled je ves čas namigoval na seks, njeno telo pa se je zibalo kot provokacija. Pa četudi ni bila prav nič suha, pa čeprav so ji do lepotice manjkale vsaj tri plastične operacije. Toda Mae je imela stil. Bila je karizmatična, odločna in samozavestna. Vedela je kako se vzbudi pozornost, vedela je kako se naredi škandal. Vedela je, da je ženska. Da je iz mesa in krvi. Da ima orožje, s katerim bo prišla daleč. Njeni filmi so šli za med, gledalci so jo občudovali, kritiki so ji peli hvalnice, cenzorji pa so preklinjali in niso mogli verjeti kaj se dogaja. In stara dobra Mae je tokrat barska pevka Lady Lou, ki osvaja rosno mladega policista Caryja Granta (z njo je igral tudi v filmu I’m No Angel, v letih 1932 in 1933 pa je nastopil v štirinajstih celovečercih), se skriva pred svojim možem, kateri hoče pobegniti iz aresta in okoli prsta suče prav vse petične goste svojega nočnega bara. Klasika, ki je do danes resda izgubila večino svoje ostrine. In klasika, ki bo kljub temu za vedno ostala nujno čtivo filmskih sladokuscev. 

Ocena 3 in pol

DETOUR (zda 1946, triler, režija: Edgar G. Ulmer, igrajo: Tom Neal, Ann Savage, Claudia Drake, Edmund MacDonald)

Hudo kultni nizkoproračunski film noir, tako imenovani B film, ki je zares uspel šele mnogo let kasneje.

Ko je Edgar G. Ulmer pred več kot šestdesetimi leti v samo šestih dneh posnel Detour, film o moškem, ki mu gre vse narobe, ni trznil nihče. Niti kritiki, kaj šele gledalci. Jasno, film je bil predober, preveč poseben in preveč depresiven. Še posebej za čas po drugi svetovni vojni, ko so Američani potrebovali dobro voljo in razkošne mjuzikle. In ravno zato se je v kult spremenil šele mnogo let kasneje. Šele takrat, ko si kritiki vendarle ugotovili, da gre za mojstrovino. Za enkratno, stilizirano, napeto in resnobno zgodbo o barskem pianistu (Tom Neal), ki ne vidi prihodnosti. Ki ne najde smisla življenja. Ki pravi, da ne more uspeti kot klasični pianist, saj bo verjetno kmalu dobil artritis. In ko njegova punca odpotuje v Hollywood, da bi postala zvezda, gre za njo. In ko gre za njo, nima pojma, da se mu bo zgodila vrsta neprijetnih reči, ki ga bodo dotolkle, uničile in zdelale. Tip pač ni rojen pod srečno zvezdo. Nasmeška na ustnicah pri njem ne boste našli. Našli boste le slabo voljo, razjede na duši in povešen pogled. Pogled moškega, ki je zajebal. Ki je počel samo napačne stvari in se ob napačnem času znašel še na napačnem kraju. Najprej je štopal. Ustavil mu je nek gospod, ki ga je malce kasneje ruknila kap. Ker se je bal policije in ker je vedel, da ne bi nihče verjel njegovi zgodbi, je pobasal njegovo denarnico, njegovo identiteto in njegov avto. Potem je srečal žensko, fatalko Ann Savage, ki je odkrila njegovo prevaro in ga začela izsiljevati. Mu grozila s policijo, mu povedala, da je poznala umrlega gospoda in zahtevala, da nadaljuje z lažno identiteto in pobaše družinski denar. Ko gre res vse narobe, pa se zgodi še ena tragedija, še en nepričakovan zasuk, ki za vedno uniči našega junaka. Našega nesrečneža, ki svojo punco resda pokliče po telefonu in samo posluša. Zaveda se, da takšen ne more več k njej. Da je zajebal. Tako zelo kot še nihče pred njim. Niti na filmu, kaj šele v resnici. In pozor, leta 1992 so posneli rimejk, kjer je igral Tom Neal Jr., sin našega Toma Neala, ki je ostal znan samo po filmu Detour. Filmu, ki je z vsakim desetletjem boljši in bolj prepričljiv. Nič čudnega, da je vplival tudi na privatno življenje glavnega igralca, ki je leta 1965 zaradi hudega navala ljubosumja ustrelil svojo ženo in skoraj fasal smrtno kazen.

Ocena 4 in pol

MOBY DICK (zda 1956, pustolovščina, režija: John Huston, igrajo: Gregory Peck, Richard Basehart, Leo Genn, Harry Andrews, Friedrich Ledebur, Orson Welles)

O belem kitu, ki hoče imeti mir.

To je on, gospod Moby Dick, orjaški beli kit, s katerim ni šale. Pa četudi si kapitan Ahab (Gregory Peck), enonogi norec, ki se ne boji nikogar. Ki mu je naš kit odgriznil nogo in ki se sedaj z novo posadko poda na poslednji lov. Na ultimativno obsesijo. Na nesmiselno morsko odisejo, kjer je treba ujeti belega orjaka. Malce predolga, preveč filozofska in kljub temu učinkovita morska grozljivka, ki jo dejansko moti le pretirana igralska kreacija Gregoryja Pecka (zvezdnik je bil prepričan, da bi moral njegovo vlogo igrati kar režiser Huston), kateri je prepričan, da se da na kitovem hrbtu recitirati Shakespearea in odnesti celo kožo. Film, ki še vedno povzroča bruhanje borcem za pravice kitov, film, kjer Orson Welles izpelje enega najboljših monologov v svoji karieri, film, kjer se je maketa kita nenehno potapljala, in film, v katerem posebni efekti začuda niso zastarali. Na kratko, film, ki ga pokoplje dejstvo, da hoče Gregory Peck na vsak način zasenčiti orjaško morsko pošast.

Ocena 3

THE CINCINNATI KID (zda 1965, drama, režija: Norman Jewison, igrajo: Steve McQueen, Edward G. Robinson, Karl Malden, Ann Margret, Tuesday Weld, Rip Torn, Joan Blondell, Cab Calloway)

Še zmeraj sila prepričljiv kvartopirski film, ki se konča tako kot se današnji filmi ne upajo končati.

Steve McQueen je Cincinnati Kid, zapeljivi, navihani in frajerski pokeraš, ki se loti največje tekme svoje kariere. Dvoboja, kjer se bo pomeril z ostarelim in legendarnim kvartopircem Lanceyjem Howardom (legendarni Edward G. Robinson). Partija traja tri dni, denarja je več kot preveč, na koncu pa bo zmagal tisti, ki ne bo blefiral. Film je začel režirati Sam Peckinpah, ki se je sprl zaradi želje po prizoru, v katerem bi se mlada Sharon Tate pokazala zgoraj brez. Ko je odletel Sam, je seveda odletela tudi Sharon. Sicer pa, le kdo rabi goloto, če ima v prvem planu Stevea McQueena in elegantno Ann Margret.

Ocena 3 in pol

NEVER SO FEW (zda 1959, vojna drama, režija: Preston Sturges, igrajo: Frank Sinatra, Steve McQueen, Charles Bronson, Gina Lollobrigida, Peter Lawford, Paul Henried, Richard Johnson)

Dolgočasna in premalo prepričljiva obdelava medvojnega dogajanja v Burmi, kjer številni zvezdniki samo pozirajo.

Pa se sprehodimo v čas, kjer so ameriški vojaki med drugo svetovno vojno burmanske domačine učili vojskovanja, se pravi v čas, kjer je kapetan Frank Sinatra osvajal italijansko turistko Gino Lollobrigido. In seveda v čas, ko se je mladi Steve McQueen ravno po zaslugi tegale filma začel spreminjati v največjo zvezdo svoje generacije. Njegovo vlogo je začel igrati Sammy Davis Jr., ki pa je moral na hladno zaradi spora s Frankom Sinatro. Dejansko pametna odločitev, saj gre za film, ki že leta 1959 ni ujel presežka.

Ocena 2 in pol

THE CAREY TREATMENT (zda 1972, triler, režija: Blake Edwards, igrajo: James Coburn, Pat Hingle, Jennifer O’Neill, James Hong, Dan O’Herlihy)

Zdravnik James Coburn raziskuje smrt petnajstletne pacientke, ki naj bi jo med splavom površno zafušal njegov stanovski kolega James Hong.

Soliden in morda malce predolg medicinski triler, ki se lahko kot za šalo kosa z veliko bolj znano Komo. Zanimivo tudi zavoljo dejstva, da je režiral prav Blake Edwards, bolj znan po komedijah. In seveda zato, ker je Koma pobrala vso pozornost, pa četudi jo The Carey Treatment na trenutke celo preseže.

Ocena 3 in pol

THE EXTRAORDINARY SEAMAN (zda 1969, pustolovska komedija, režija: John Frankenheimer, igrajo: David Niven, Alan Alda, Mickey Rooney, Faye Dunaway, Jack Carter, Juano Hernandez)

Skupina brodolomcev nima pojma, da je kapitan nasedle ladje iz druge svetovne vojne v resnici čisto pravi duh.

Da se je John Frankenheimer, režiser mojstrovin Birdman of Alcatraz in The Manchurian Candidate, lotil filma kot je The Extraordinary Seaman, povsem navadne in premalo zabavne pustolovske komedije, je sila čudna reč. Tako čudna, da ji ne pomagajo niti zveneča igralska imena, ki v bistvu sploh ne vedo kaj naj počnejo s slabim scenarijem. David Niven, ki je leta 1974 igral celo vampirja, je pač duh, nor na čase Hitlerja in Stalina, Alan Alda, Mickey Rooney in Jack Carter so brodolomci, ki zmedeno vandrajo okoli, Faye Dunaway pa je le za okras. Tako kot film, ki je leta 1969 komaj dobil distributerja za velika platna.

Ocena 2

WARUM LAUFT HERR R. AMOK? (nemčija 1970, drama, režija: Rainer Werner Fassbinder, igrajo: Kurt Raab, Lilith Ungerer, Lilo Pempeit, Franz Maron)

Zakaj se je zmešalo gospodu Raabu?

Kurt Raab je gospod R, vzorni, pridni, mirni in lucidni možakar, ki ljubi svojo službo, svoje prijatelje, svojega šefa in svojo ženo (Lilith Ungerer). Tip je nobody. Vedno neopazen, zadaj in tiho. Vse dokler se mu ne zasuče. Do konca in naprej. Za 180 stopinj. In ko se mu zasuče, pograbi namizno lučko ter tolče. Divje, jezno in perverzno. Do smrti. Do krvi in mesa. Pač o film o moškem, ki je bil predolgo tiho. In film kultnega režiserja, ki je bil prepričan, da se prikazana zgodba lahko zgodi vsakemu izmed nas. To seveda ni dobro, to je preveč realistično gledanje zgodbe, ki se seveda v resnici na tako brutalen način zgodi le redko. Zanimiva je trivia, da filma sploh naj ne bi režiral Fassbinder, ta veliki upornik in posebnež, ampak Michael Fengler, saj je šlo za čisto improvizacijo, ki po besedah Hanne Schygulle, edine znane igralke tega sila hladnega filma, ni bila značilna za Fassbinderja. Vsekakor neobičajna filmska izkušnja, ki pa me je pustila brez pravega navdušenja.

Ocena 2 in pol

LOVESICK (zda 1983, komedija, režija: Marshall Brickman, igrajo: Dudley Moore, Elizabeth McGovern, Christine Baranski, Alec Guinness, Gene Saks, John Huston, Ron Silver, David Strathairn)

Film, ki bi nujno rabil Woodyja Allena.

Dolgočasna, samo prvih deset minut gledljiva, prepočasna in skoraj nič zabavna komedija o psihiatru (Dudley Moore), ki se zaljubi v svojo pacientko (Elizabeth McGovern) in fantazira o pogovorih s Sigmundom Freudom (Alec Guinness). Potrata dobre ekipe in komedija, ki so jo pozabili že leta 1983.

Ocena 2

L’ UCCELLO DALLE  PIUME DI CRISTALLO (italija 1970, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: Tony Musante, Suzy Kendall, Enrico Mario Salerno, Eva Renzi, Umberto Raho)

Impresiven debi režiserja, ki je leto dni prej napisal zgodbo za klasiko Bilo je nekoč na divjem zahodu in se potem spremenil v očeta moderne italijanske grozljivke.

Fina atmosferska srhljivka, ki ji DePalmin Blow Out dolguje skoraj vse. Eden izmed najbolj udarnih debijev v filmski zgodovini in začetek kariere režiserja, ki je leta 1977 dokončno zaslovel s filmom Suspiria, ki pa me vedno znova pušča hladnega. Zgodba o moškem (Tony Musante), ki vidi umor, potem zasleduje serijskega morilca in spravi v hudo nevarnost še svojo punco (Suzy Kendall). Močni prizori in nepozabna atmosfera, ki učinkuje še danes.

Ocena 3 in pol

PROFONDO ROSSO (italija 1975, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: David Hemmings, Daria Nicolodi, Gabriele Lavia)

Še ena tipična Argentova srhljivka, kjer naključni očividec išče psihopatskega serijskega morilca.

Če je bil drugi Argentov film Il Gato a nove code le bleda kopija njegovega presenetljivo dobrega debija L’ Uccello dalle piume di cristallo, je njegov sedmi film korak naprej. Korak, poln hudo direktnih in brutalnih umorov, ki so si zagotovili klasično obravnavo v žanru grozljivke. Zgodba je resda še vedno reciklaža debija, se pravi iskanje psihopatskega serijskega morilca, ki ga lovi naključni očividec njegovega prvega umora, toda prizori so močnejši, bolj fizični in manj psihološki ter atmosferski. In jasno, le kdo lahko ostane miren med zverinskim ubojem ženske, ki ji morilec obraz scvre v kadi polni vroče vode. In le kdo lahko povsem neprizadeto spremlja sekvenco, ko morilec moškega zabija ob rob omare in mu lomi zobe. Nihče, niti Dario Argento, ki je bil po dveletni pavzi, ko je posnel komedijo Le Cinque Giornate, spet na pravi poti. Poti, ki ga je privedla do leta 1977, do njegovega naslednjega filma, da klasične Suspirie, o kateri še danes prav vsi govorijo naglas.

Ocena 3 in pol

TRIBUTE (kanada 1980, komična drama, režija: Bob Clark, igrajo: Jack Lemmon, Robby Benson, Lee Remick, Kim Cattrall, Colleen Dewhurst, John Marley, Gale Garnett)

Dileme je konec, Jack Lemmon je bil eden najboljših igralcev vseh časov.

Jack Lemmon je bil faca. Velika faca, ki ga ne bomo pozabili. Pa ne zato, ker je posnel celo kopico nepozabnih filmov od Some Like it Hot do Grumpy Old Men, ampak zato, ker je bil odličen komik, ki je znal biti tudi izvrsten dramski igralec, če so mu dali možnost. Jack Lemmon je bil torej Jim Carrey pred Jimom Carryjem, če smo malo pavšalni, smisel za komedijo in dramo pa je najbolj izvrstno združil ravno v filmu Tribute, kjer je igral tako dobro, da bi mu morali dati dva oskarja. Enega za komedijo, enega za dramo. Lemmon je očeta, sicer večnega šaljivca, ki umira za rakom in se hoče po nekaj letih ponovno spoprijateljiti s sinom (Robby Benson), odigral tako briljantno, da sploh ne bi rabil filma, ampak le prazen prostor in kamero, ki bi pač snemala vse tisto, kar bi počel. Cela kopica prizorov, ki bi si zaslužili večnost, obrazna mimika, ki bi si zaslužila oskarja za make up in energija, ki je ne premore niti hektoliter redbula. Z eno besedo, Jack Lemmon v svoji najboljši izdaji. Rodil se je leta 1925, umrl leta 2001, vmes pa počel reči, ki jih ni tako edinstveno počel nihče drug. Niti njegov kolega Walter Matthau, niti vsi ostali največji igralci generacije. Zares krasen film, tenkočutna mešanica drame in komedije, ki ji boste težko našli dostojno konkurenco.   

Ocena 5

THE BRAVADOS (zda 1958, vestern, režija: Henry King, igrajo: Gregory Peck, Joan Collins, Stephen Boyd, Lee Van Cleef, Joe De Rita, Henry Silva)

Gregory Peck kot Clint Eastwood.

Gregory Peck prijezdi v mesto. Njegov obraz je resen, trd in neizprosen. Nihče ga ne pozna. Če bi nosil sombrero, pončo in puško, bi ga zamenjali za Clinta Eastwooda. Ko ga šerif vpraša, zakaj je prišel, mu odvrne, da je prišel gledat obešenje štirih zlikovcev, ki dan pred smrtjo čepijo v mestni ječi. Sumljivo, nenavadno in čudno. Meščani gledajo, ga opazujejo in ne vedo kaj se bo zgodilo. Ko zlikovci pobegnejo, pa jih vrže na rit, saj se gospod Peck nemudoma zapodi za njimi. Nihče ne ve kaj ga žene. Nihče nima pojma o njegovi preteklosti. Pozna ga le lokalna lepotica Joan Collins, ki ji zaupa, da mu je umrla žena. Samo to in nič več, samo to se  mu zdi dovolj, celo preveč. Vestern, ki mu ne glede na frajersko atmosfero vendarle manjka Clint Eastwood. In vestern, ki žal ni zdržal do današnjega časa.

Ocena 3 in pol

SOUTHERN COMFORT (zda 1981, pustolovski triler, režija: Walter Hill, igrajo: Keith Carradine, Powers Boothe, Fred Ward, Peter Coyote, Brion James, Franklyn Seales, T. K. Carter, Lewis Smith, Les Lannom)

Deliverance v gozdu, kjer se rutinska vojaška vaja spremeni v nočno moro osmih teritorjalcev, ki jih napadejo divji francoski lovci.

Osem članov teritorijalne obrambe začne preprosto vojaško gozdno vajo in naredi eno usodno napako. Tamkajšnjim domačinom, sicer očitno fanom hribovcev iz filma Deliverance, ukrade čolne in nanje za šalo strelja s praznimi naboji. To je dovolj za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti John Rambo, kaj šele Ice T, ki se je v podobnih razmerah znašel v filmu Surviving the Game. Hudiča, to je dovolj celo za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti Arnold Schwarzenegger, ki je s kameradi v gozdu nekoč bežal pred divjim Predatorjem. In ker naši pobje niso akcijski junaki, marveč skupina mestnih možakarjev, podobni onim mestnim možakarjem iz filma Deliverance, je jasno, da jih bodo divji lovci pohrustali za malico. Če k temu dodamo še dejstvo, da jih začnejo loviti za zabavo, kar nas spomni na znameniti roman Richarda Connella, kjer so bogataši just for fun namesto divjadi na samotnem otoku grofa Zaroffa lovili ljudi, in dejstvo, da se enemu od strahu zmeša, drugi pa se obnašajo kot mravlje med požigom mravljišča, je še bolj jasno, da se domov ne bo vrnil praktično nihče. Režiser Walter Hill, ki je leto kasneje zadel v polno s filmom 48 ur, vse potrebne niti resda drži v rokah in spretno vodi razgibano ter napeto dogajanje, toda kaj, ko mu večkrat zmanjka kvalitete, ki jo nadomesti s kvantiteto, kar nikakor ni dobro. Kultna roba, ki so jo pri nas prevedli v Južnjaško uteho, je vsekakor film vreden ogleda, res pa je, da ni tako strašno dober kot pravijo tisti, ki so ga videli že na začetku osemdesetih.

Ocena 3 in pol

BRIEF ENCOUNTER (zda 1974, drama, režija: Alan Bridges, igrajo: Richard Burton, Sophia Loren)

Bled rimejk ravno tako bledega originala iz leta 1945, kjer sta bila zaljubljena Trevor Howard in Celia Johnson.

Filmi, kjer zaljubljenca ne seksata niti na koncu filma, so vedno slabi, patetični in dolgočasni. Prav zato se zdi, da je tale televizijska verzija znane klasike čista parodija. Žensko namreč igra Sophia Loren, ki se seksu ne bi ravno odpovedala, tukaj pa ga strada več kot mesec dni, pa četudi ima moža in ljubimca. Pa četudi ljubimca igra Richard Burton, ki je bil znan po tem, da je Elizabeth Taylor osvojil že pred pričetkom snemanja Cleopatre. Pač rimejk, ki se slepo drži originala in seka v temo. Prosim vas, leto 1974 nikakor ni leto 1945, leto originala, kjer se igralci niso smeli niti poljubljati. Sophia in Richard bi morala seksati. Vsaj enkrat. Pa četudi za pet sekund. Samo tako bi bila namreč srečna do konca svojih dni. 

Ocena 2

HIGHLANDER

Joj, kako zelo dobre spomine sem imel na tale  film, ki sem si ga včeraj po sto letih spet vtaknil v svoj cd predvajalnik in prepričeval punco, da naju čaka nekaj dobrega, nekaj frajerskega, pač film, s katerim ne bova zgrešila, in film, ki je zaznamoval mojo mladost, kjer sem kot mulc občudoval Connorja McLeoda, kultnega Highlanderja, nesmrtnega popotnika skozi čas, ki je svojim nasprotnikom sekal glave in ki ga je igral nekoč zelo popularni Christopher Lambert, vroč po Tarzanu iz leta 1984, in nekdanji mož Diane Lane, ki je potem kmalu padel v tretjo ligo. Ne bom rekel, da film Russella Mulcahyja, ki me je leta 1991 navdušil s filmom Ricochet, še vedno nima nekaj svojih trenutkov, toda resnično nisem pričakoval, da bo dejansko tako zelo zanič, tako zelo poceni in tako zelo blesav. Igra Christopherja Lamberta in njegovega glavnega nasprotnika Clancyja Browna je porazna, prizori dvobojev so na nivoju vrtca, dramaturgija ostalih prizorov je mizerna, dialogi pa so tako zelo poceni, da sem se držal za glavo. Res slab in neprepričljiv film, kljub okej viziji in solidni vlogici Seana Conneryja (Juan Sanchez Villa-Lobos Ramirez), ki vsaj malo poživi dogajanje in vdahne nekaj karizme mrtvi in ceneni atmosferi. Plus še vedno dober soundtrack skupine Queen, kjer vsaj zame najdlje leti balada Who Wants To Live Forever. In seveda enovrstičnica: “There can be only one,” ki pa se začne ponavljati prevečkrat in prav tako postrane moteče patetična.

Ocena 2

Ko sem prebral tale članek, mi je spet postalo jasno, zakaj smo tam, kjer smo. In zakaj je toliko otrok dobesedno zavoženih.

KLIK do članka v reviji Reporter

Včasih res ne morem verjeti, da sem še vedno tako zelo naiven, da verjamem, da določeni ljudje ne bodo hinavske pizde in da igrajo pošteno igro. Vedno znova se zmotim, vedno znova ugotovim, da je povsod isto sranje in da se slej kot prej na kupu znajde skupina ritoliznikov, ki pridejo daleč le zato, ker znajo lesti v rit, čvekati posrane stavke in blefirati pri šefih. V bistvu jih občudujem in se čudim, da to zmorejo in da se lahko kljub temu še vedno vsako jutro pogledajo v ogledalo.

Meni to ne gre, pa četudi bi mi plačali, da naj bom tak. Ne zmorem, niti po pomoti. Če vidim, da igra ni več poštena, zamerim in se mi zdi zamalo, da bi se delal, da temu ni tako. In ko se to zgodi, dam to tudi vedeti, pa četudi s tem tvegam, da bom odletel in da me bodo zamenjali z ritoliznikom, ki komaj čaka, da nadomesti mesto nekoga, ki se ne pusti vleči za kurca.

Ne vem kako funkcionirate ostali, toda jaz z nekom, ki se je izkazal kot pizda, ne morem na kavo in na novoletno zabavo, kjer se ritoliznikov kar tre. Kjer so tudi taki, ki so jih zajebali, a so to pozabili in šefu spet lezejo v rit. Čeprav vem, da bi moral čez take pizdarije, mi ne gre. Ko je nekdo enkrat pizda, je pizda in pika. Zame izgubi ugled, zame izgubi vse, kar je imel in nanj bom za vedno gledal kot na pizdo, ki ni igrala poštene igre.

Pa tudi tiho nisem, ali še bolje, ne znam biti. Ko me kaj moti, ko vidim, da nekaj ni tako kot smo se dogovorili, povem naglas in iskreno ter si seveda zajebem prihodnost. In kar je še bolj sporno, v očeh pizde sem pizda jaz, sem nekdo, ki se krega, ki je konfliktna oseba, ki nima nivoja komunikacije. Razumljivo, saj povem kaj mislim in ne dovolim, da bi z mano ravnali kot z budalo, ki je včeraj priplavala po župi, še posebej, če to skušajo početi tisti, ki so včeraj priplavali po župi. Pa tudi kimač nisem, kar pomeni, da ne bom kimal, če se z nečim ne strinjam. Če ne kimaš, pa so seveda takoj težave, še posebej, če kimanje pričakuje nekdo, ki mu ves čas kimajo sami kimači.

Prepričan sem, da bi bil danes že na Pahorjevem ali vsaj na Zrnečevem mestu, če bi se obnašal drugače, če bi pazil kaj rečem, kaj zapišem, če bi lezel v rit in če bi še isto minuto pozabil in sprejel umazano igro nadrejenih ali koga iz ekipe. Ker tega ne znam, še nisem tam, kjer bi rad bil. Ker tega ne bom znal nikoli, očitno nikoli ne bom tam, kjer bi moral biti.

Jebat ga, bolje tako, kot pa tako, da bi lizal riti in se pustil brcati v jajca. In seveda, vsi tisti, ki so pri nas uspeli, še posebej v medijih, so lizali riti in se pustili brcati v jajca. Če ne to, pa so znali hendalati pizde in kljub temu hoditi z njimi na pijače ter na novoletne zabave. Kako se jim ni obračal želodec, nimam pojma. Čestitam jim, na koncu se itak oni režijo meni, ki se grem nekega kvazi upornika, ki se hvali s tem, da se lako vsako jutro brez slabe vesti pogleda v ogledalo.

Bi pa res rad enkrat našel kolektiv, kjer ne bi bilo pizd in ritoliznikov. Kjer bi bilo vse tako kot je treba in kjer ne bi nihče sral dreka ter bi se držal  poštenega dogovora ter sprejel tudi kritiko in iskreno povedal prave razloge za pomembne odločitve. V Sloveniji? Utopija, saj vem.

LETTERS TO JULIET

Presenetljivo očarljiva, zabavna in prikupna romantična komedija, ki v zadnji tretjini resda postreže malo preveč cukra, a kot celota še vedno ohrani dovolj samozavesti in šarma, da gledalec ni razočaran in da dobi veliko več kot še eno tipično posladkano hollywoodsko romantično sranje. Tudi zavoljo Vanesse Redgrave, ki v Italiji po petdesetih letih išče svojo nekdanjo ljubezen, svojega Lorenza Bartolinija, kar je zanimivo tudi zavoljo dejstva, ker ga igra Franco Nero, ki je tudi v resnici poročen z Vanesso Redgrave. Že to je dovolj, da tale film ni kar tako, da ni še ena povprečna romantična komedija, marveč da je povsem dostojen in dovolj dobro odigran predstavnik žanra, ki bo z ljubeznijo napolnil tudi gledalce. Jp, dogajanje se odvije v Veroni, v romantični Italiji, na zelo lepih lokacijah, v rojstnem mestu Shakespearove Julije, ki so ji postavili steno, na katero razni turisti lepijo svoja ljubezenska pisma in upajo na novo ljubezen. In tu je tudi glavna junakinja Sophie, sicer Američanka na predmedenih mesecih, ki jo igra Amanda Seyfried, kateri so take vlogice pisane na kožo (enako dobra je bila v mjuziklu Mamma Mia in dramici Dear John, zelo slaba pa v Chloe in Jennifer’s Body). In prav Sophie najde zaprašeno pismo Vanesse Redgrave, ki potem v Verono pripotuje s svojim vnukom (Christopher Egan) in želi spet najti svojo dolgo pogrešano ljubezen, za katero kot najstnica ni imela poguma. Jasno, Sophie se čez čas zagleda v njenega vnuka, saj jo njen zaročenec (zelo zabavni Gael Garcia Bernal) pušča samo in se posveča le svojemu poslu, gledalec pa tako dobi dve zelo solidni in prepričljivi romanci, ki ga posrkata v dogajanje in ki ju kronajo še hudomušni pripetljaji med iskanjem pravega Lorenza. Lep film, simpatičen, gledljiv in dovolj romantičen, da se boste ob njem počutili zelo dobro.

Ocena 4

RESCUE DAWN

Da je Werner Herzog odfukan norec, je pokazal že v svojih nemških filmih, recimo v Fitzcarraldu in Aguirre, der Zorn Gottes, no ja, pa tudi v lanski mojstrovini The Bad Lieutenant. In tokrat je spet na lokaciji, kot v Fitzcarraldu, le da gre za Vietnam, za znano zgodbo ujetništva in bežanja, ki pa jo Herzog pokaže tako zelo originalno, drugačno in vrhunsko, da gledalec ne more verjeti svojim očem. Jp, Rescue Dawn je tako zelo dober film, da celo Christian Bale izgleda kot najboljši igralec vseh časov. Tisti Christian Bale, ki v vseh ostalih filmih igra kot lesena deska brez razpona. Tako veliko nepozabnih prizorov nimata niti Platoon in The Deer Hunter, hudiča, niti Apokalipsa zdaj. To niso le prizori, to so instantne kultne klasike, ki so jih gledalci leta 2006 zelo grdo in krivično prezrli, saj film sploh ni dobil prave distribucije. Po eni strani razumljivo, saj je predober in preveč izviren, da bi ga gledalci vzeli za svojega. To je sto procentni Herzog, eden najbolj edinstvenih, odbitih in pogumnih filmarjev vseh časov, ki nam je tokrat resnično serviral mojstrovino. Nepozabno vojno dramo o preživetju, ki posrka gledalca. Tudi zavoljo edinstveno odigranih likov, kjer poleg Balea razturata še Jeremy Davies in Steve Zahn, ki se prav tako znajdeta v ujetništvu zagretih Vietnamcev, ki počasi izgubljajo potrpljenje in so prav tako dejansko ujetniki svojega sistema, svoje politične ureditve in dežele, kjer vlada huda revščina. Izjemno dodelan in drugačen film, zares posebna filmska poslastica, večkrat celo zabavna, vseskozi pa dramsko močna in zelo direktna ter realistična. Še posebej, ko fantje končno pobegnejo in se znajdejo v pasteh pragozda, kjer tudi gledalec začuti stisko glavnih junakov. In pozor, lik, ki ga igra Bale, je resničen, kar pomeni, da se je vse, kar vidimo, zgodilo tudi zares. Že to je dovolj za enega najboljših filmov daleč na okoli.

Ocena 5

INCEPTION

Uf, tole pa je film. Kaj film, deset filmov za ceno enega. Ultimativna filmska izkušnja, ki kljub znani temi potovanja po sanjah, no ja, po fiktivnem svetu, ali če hočete, po matrici, izgleda kot najbolj izvirna zgodba vseh časov. Kot film, ki je na novo izumil film. Ne glede na to, da so sanje in spomine kradli že v najmanj stotih drugih filmih. Prav imate, Shutter Island je bil vaja, Inception, najnovejša mojstrovina režiserja, ki nam je dal tudi Temnega viteza, pa je predstava. Inception je tako dovršen, prebrisan, kompleksen in dodelan, da gledalec komaj verjame. In da se vpraša, če ne bi bilo potovanje po podzavesti pretežko celo za Sigmunda Freuda in Freddyja Kruegerja, ki bi v tem filmu seveda več kot uživala. Kot sem dejal, to ni film, to je deset filmov v enem filmu, to je film v filmu v filmu v filmu v filmu v filmu v filmu v filmu v filmu v filmu, ali še bolje, to so sanje v sanjah, v sanjah, v sanjah, v sanjah, v sanjah, v sanjah, v sanjah, v sanjah v sanjah. Jp, vsak film ima svoje sanje, vsake sanje pa imajo svoj film. Pa tudi svoj svet, svojo zgodbo in svojo scenografijo, celo ena iz filmov o Jamesu Bondu, če smo zelo odprti. Drži, Memento, ki ga je prav tako posnel Christopher Nolan, je bil generalka za tale film. Hudičevo dobro, prepričljivo, odlično odigrano (izjema je morda le Tom Berenger, ki pa ga je vseeno fino videti po mnogih letih), brezhibno zrežirano in dih vzemajočo nadgradnjo, ki ji letos po vsej verjetnosti blizu ne bo uspel priti prav noben film. In tu je ekipa (Leonardo DiCaprio, Joseph Gordon-Levitt, Ellen Page, Tom Hardy), ki krade sanje. Ki pač živi v modernem svetu, kjer kraja organov ni več v modi. No ja, ne sanje, ideje, ki živijo v sanjah in ki jih varuje podzavest, kot v filmu Everything You Always Wanted to Know About Sex Woodyja Allena, kjer so slabo vest privezali na stol, ker je hotela preprečiti erekcijo. Dejansko tudi zabaven film, pa akcijski, pa napet, pa očarljiv, pa razkošen, pa romantičen (DiCaprio še vedno pogreša svojo nesrečno preminulo ženo Marion Cotillard), pa ravno prav zapleten, pa skrbno zastavljen in izjemno kvalitetno izpeljan. In pozor, ekipa sanje krade tako, da gre v sanje, da postane del sanj, kot Freddy Krueger, le da smrt pomeni vrnitev v realnost. In potem pade zamisel, da ideje ne bi ukradli, ampak, da bi jo zasadili. Da bi torej človeku sprali možgane in mu realnost zamenjali z novo realnostjo, ali če hočete, s sanjami. Divji film, ki se igra tudi z gledalčevo realnostjo. Tako zelo, da se vprašamo, če naša realnost dejansko niso sanje in če tudi mi ne sanjamo svoje realnosti. Če ne ravno najboljši film vseh časov, pa vsekakor eden najbolj izvirnih. Kljub podobnosti s prej omenjenih Shutter Islandom, ki pa je vseeno daleč zadaj v vseh segmentih. O sami zgodbi ne bom več govoril, da ne pokvarim presenečenja in tisočerih preobratov, zato bi na koncu zapisal le še to, da je Inception resnično velik film. Resnično prava mojstrovina in nepozabno filmsko doživetje, ki mu zlepa ne bomo našli konkurence.

Ocena 5

THE GHOST WRITER

Jp, novi film legendarnega Romana Polanskega je čista rutina. Povsem povprečen in že stokrat viden politični triler, ki močno zaostaja za klasikami žanra iz sedemdesetih, pa tudi za mnogimi novejšimi podobnimi filmi, ki so svojo zgodbo in preobrate speljali na veliko bolj atraktiven, zanimiv, dinamičen, napet in markanten način. Ne bom rekel, da Polanski režira slabo, toda film se mi je zdel večkrat zelo trapast in privlečen za lase. Lepo vas prosim, od kdaj je google bistvo nekega zelo važnega razpleta, od kdaj žene nekdanjih predsednikov (Pierce Brosnan) seksajo z nepomembnimi novinarčki (Ewan McGregor), zakaj za vraga niso počistili sobe prejšnjega ghostwriterja, zakaj za hudiča so sploh najeli novega, če so vedeli, da bo prav tako vrtal in iskal pizdarije? In seveda, od kdaj je britansko sodelovanje s CIO tako velika stvar? Mar nista britanska in ameriška vlada eno in isto (Tony Blair & George Bush), mar nista CIA in FBI pri njunih vojaških operacijah vedno zraven? Ne ga srat, lepo vas prosim, to je bedarija, ki je ne kupim, pa četudi sem laik. Dodaten minus je tudi igralska zasedba, kjer prav vsi z izjemo vedno odličnega Toma Wilkinsona igrajo sila neprepričljivo in so zgrešena izbira za svoje zahtevne vloge (daleč najslabša je Kim Cattrall). Poleg tega je film večkrat presneto dolgočasen in po nepotrebnem humoren, ko steče pa prav tako ne dosega potrebne žanrske kvalitete. Preveč Johna Le Carreja in premalo Johna Grishama je notri, če posplošim in poenostavim. Sicer pa je Polanski svoje najboljše filme pustil v šestdesetih in sedemdesetih (Rosemary’s Baby, Dance of the Vampires, Repulsion, China Town, The Tenant), kar pomeni, da je nato nasnel cel kup povprečnih (Death and the Maiden, Frantic), da ne rečem celo slabih (Tess, Pirates, The Ninth Gate, Oliver Twist) filmov. Izjema je bil zame zelo dobri Bitter Moon, medtem ko me je tudi s Pianistom pustil nekje vmes. Kot sem že povedal, The Ghost Writer je po mojem skromnem mnenju veliko razočaranje, pač film, ki se mu vidi, da ga je režiser montiral iz hišnega pripora in pod stresom. S slabo atmosfero, s premalo prepričljivim tempom, s premalo napetosti, z zelo povprečno igralsko zasedbo in s preobrati, ki ne šokirajo, marveč jim pač prikimaš.

Ocena 3

THE GIRL WHO PLAYED WITH FIRE

The Girl Who Played With Fire, v originalu, Flickan som lekte med elden, je nadaljevanje zelo dobrega filma The Girl With the Dragon Tattoo, kjer sta spet glavna lezbična hekerka Lisabeth Salander (Noomi Rapace) in novinar Mikael Blomkvist (Michael Nyqvist). Žal premalo prepričljivo, nekoliko površno in deloma tudi leseno odigrano nadaljevanje, ki v nobenem pogledu ne dosega originala. Niti scenaristično, kaj šele v preobratih in osnovnem zapletu trojnega umora, ki ga policija naprti Salanderjevi, katera začne kopati po svoji družinski preteklosti. Jp, original je bil predober, da bi si lahko privoščil takole nadaljevanje, kjer Salanderjeva dokaj nazorno pokaže tudi svoje istospolno nagnjenje, kar pa deluje le kot poceni provokacija in daleč od spontane direktnosti prvega dela, kjer je bila veliko boljša tudi atmosfera.

Ocena 3

SPLICE

Drži, Splice je tako imenovana interspecies erotica v prvi osebi, film, kjer seksajo ljudje in nezemljani. Kot v filmu Species, od katerega si Splice sposodi kar nekaj idej in zapletov. Spet imamo punco (Delphine Chaneac), pol marsovsko pol Zemljanko, ki bi rada v naravo. Ki ji gre na živce, da jo imata znanstvenika Adrien Brody in Sarah Polley zaprto v laboratoriju. Ki postane tipična uporniška najstnica, katero matrajo hormoni. In ki, what the fuck, potem zamenja celo spol in hoče nadaljevati vrsto. Kot pošast v četrtem Alienu, če smo zelo pavšalni, ali kot računalnik v filmu Demon Seed, ki je posilil Julie Christie, da bi dobil človeško obliko. Ne bom rekel, da se film ne začne intrigantno in dovolj atraktivno, kot nekakšna parafraza kultne grozljvke It’s Alive iz leta 1974, ali še bolje, kot poklon klasiki Bride of Frankenstein iz davnega leta 1935, toda kaj, ko zgodbo hitro načnejo klišeji in kar nekaj butastih scenarističnih zasukov. Poleg tega je slaba tudi atmosfera, kar je čudno, saj je režiser Vincenzo Natali pred desetletjem režiral Kocko, nič kaj prepričljiva pa nista tudi Adrien Brody in Sarah Polley, ki svoje besedilo izgovarjata sila leseno, nezainteresirano in dolgočasno. Vse kar ostane je torej le zanimiv nastavek, kar pa je žal premalo za dober film in končni učinek.

Ocena 3

Da sem goreč nasprotnik sinhronizacije, že veste. Da ne razumem vseh tistih, ki to sranje podpirajo, prav tako. Da mi ni jasno, da ta zadeva ne moti niti ljubiteljev filma, pa mi je itak znanstvena fantastika. Jp, pobje me prepričujejo, da so naši sinhronizatorji čedalje boljši, da naj že enkrat neham biti tečen starec, da naj grem zadevo gledat v kino in preverim, da se motim in da se vse skupaj sliši fino in da so nekatere sinhronizirane risanke celo boljše kot originali.

Veste kaj, dragi moji, dovolj mi je bil že predfilm za Toy Story 3, seveda sinhroniziran in grozljivo beden. Tako zelo, da sem si moral zatisniti ušesa, da nisem bruhal in v platno zagnal bombe. Kaj tako slabega še nisem slišal. Prijelo me je, da si risanke sploh ne bi ogledal. Prav pokvarili so mi željo. Grozljivi glasovi, grozljiva poosebitev likov. Sramota, tako za ustvarjalce, kot za blogerske kolege, ki to kozlanje zagovarjajo, pa tudi za starše, ki s tem drekom kvarijo filmske užitke svojih otrok.

Pav imate, stranka, ki bo v svoj program vključila prepoved sinhronizacije v slovenščino, dobi moj glas na naslednjih volitvah.

PREDATORS

Predators je dokaz, da v modernih filmih vlada narobe svet. Medtem kot Dwayne Johnson snema otroške filme tipa Tooth Fairy,  žgoljavi tipi kot je Adrien Brody pozirajo v vlogah, ki jih je nekoč igral Arnold Schwarzenegger. Jp, Predators hoče biti za Predatorja iz leta 1987 to, kar je bil Aliens za Aliena, ali če hočete, Terminator 2: Judgement Day za Terminatorja. Vsega je več, vse je bolj spektakularno, vse je bolj moderno. Žal je več tokrat manj, kar pomeni, da je Predators daleč od originala. In žal tudi daleč od dobrega filma. Pa četudi se za razliko od prepotentega Alien vs. Predator dogaja v džungli, kot leta 1987, ko je bil glavni Arnold Schwarzenegger. Seveda ne na Zemlji, marveč na neznanem planetu, kjer predatorji ljudi lovijo za hobi, za zabavo, pač zato, da vadijo in da se spreminjajo v popolne ubijalce. In pozor, to nise le predatorji iz leta 1987, to so upgrejdane pošasti, ki stare dobre predatorje prav tako lovijo za zajtrk. In na planet z neba pade skupina ljudi, med katerimi so tudi Adrien Brody, Toper Grace, Alice Braga in Danny Trejo. Zakaj padejo, kdo jih vrže, zakaj vrže ravno njih, ne izvemo do konca filma, ki je poln takih in drugačnih bedarij. Če bi snemali spot za pesem It’s Raining Men, bi še razumel, vse ostalo je nelogično in trapasto. Kot samurajski dvoboj, kot Laurence Fishbourne, ki je močno podoben Marlonu Brandu iz Apokalipse zdaj. In pozor, Brody si drzne sleči majico, se namazati z blatom in enega izmed predatorjev povabiti na solo dvoboj, kot Arnold, kot čistkrvni akcijski junak. Pa četudi je žgoljav in suh kot trlica. To je smešno, to je idiotsko, to je žalitev za akcijske filme in za prave akcijske junake, ki jih danes ni več in kjer lahko vsak kurac prime za brzostrelko, zaigra globok mačo glas in obračuna s še tako močnimi nasprotniki. Narobe svet, kot sem dejal že na začetku.

Ocena 2

STREETDANCE

Zgodba je resda pobrana iz kultnega filma Breakin’, ali še bolje, iz filma Save the Last Dance, kjer so plesalci prav tako združili ulični ples in balet, zaplete pa sestavljajo klišeji, ki smo jih tako ali drugače videli v praktično vsakem plesnem filmu zadnjih desetih let, toda tukaj je 3D, zares dober 3D, ki plesne prizore odnese zelo daleč. Če sem iskren, lahko povem, da tako dobrega 3Dja nisem videl že  dolgo časa. To je 3D, ki zasenčni vse mogoče akcijske spektakle, grozljivke in risanke, ki jih zadnje čase prav tako gledamo v tej tehniki. To je stari dobri 3D, kjer gledalec res opazi razliko in uživa v vsakem še tako navadnem prizoru. Pa slika je izjemno čista, tako zelo, da sem se spraševal, če nisem pri vseh ostalih letošnjih filmih imel na očeh umazana očala.  Zvok je pri dialogih resda malce nerazločen, je pa zato glasbena podlaga toliko boljša. Pozabite torej na povprečno dramaturgijo, na preveč preproste scenaristične rešitve in na običajne igralske predstave mlade ekipe ter se osredotočite na plesne sekvence, pozitivno energijo in na dobro glasbo, kjer se za pet minutk pojavijo tudi Diversity, plesna skupina, ki je na angleškem Idolu premagala Susan Boyle. Plus 64 letna Charlotte Rampling v vlogi baletne učiteljice, ki zavoljo svoje pojave film vendarle dvigne nekoliko nad podobne ameriške plesne pizdarije.

Ocena 3 in pol

TIM BURTON’S THE NIGHTMARE BEFORE CHRISTMAS (zda 1993, risanka, režija: Henry Selick, glasovi: Danny Elfman, Chris Sarandon, Catherine O’Hara, William Hickey, Glenn Shadix, Paul Reubens, Ken Page)

Ja, dragi moji, takole bi izgledale prav vse Disneyjeve risanke, če bi jih režiral Tim Burton, bivši Disneyjev animator, ki so ga nagnali ravno zaradi tega, ker je hotel, da bi vse Disneyjeve risanke izgledale kot tale.

Zanimivo, toda prav Disney je leta 1993 poskrbel za distribucijo njegovega labodjega speva. Njegovega ultimativnega poklona Edgarju Allanu Poeju, ki nas je z briljantno, domiselno, originalno in dih vzemajočo animacijo popeljal v svet bizarnih, grotesknih, srhljivih in vseskozi zabavnih prebivalcev Halloween Towna, mesta, kjer bi seveda užival tudi Vincent Price. Mesta, kjer si glavni zvezdnik Jack Skellington (glas mu je posodil Chris Sarandon, vampir iz kulta Fright Night, pel ga je priznani skladatelj Danny Elfman), rezervni Grinch, vsako leto izmisli noč čarovnic in uživa v strašenju otrok. V režiranju, izvedbi in postavitvi  svojega elegantnega horor šova, kjer sodelujejo prav vsi prebivalci mesta. Vsako leto znova. Vse dokler ga ne useka depresija, kriza identitete, iz katere ga ne bi spravila niti Sigmund Freud in prozak. In to samo zato, ker mu je strašno dolgčas. Ker se mu noč čarovnic ponavlja vsako leto znova in vsako leto ob natanko istem času. Nič čudnega, da hoče spremembo in da hoče ukrasti božič ter ugrabiti božička. Da hoče namesto otroških krikov otroške nasmeške, namesto strahu pa radost in veselje. In tip misli resno, saj nase navesi rdečo obleko, sivo brado in kapico ter se z jelenčki odpravi na divjo avanturo. Na svoj osebni božični performance. Na svoje perverzno dajanje daril in uživanje v povsem novi vlogi. Prav imate, The Nightmare Before Christmas, sicer risanka, kjer je Burton (v odjavno špico se je podpisal le kot producent in avtor zgodbe) režijo recimo da prepustil takrat neznanemu Henryju Selicku, ki je tri leta kasneje posnel še odmevno risanko James and the Giant Peach, več kot izvrstno pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi bog in hudič za en sam večer zamenjala vlogi in si dala duška.

Ocena 4 in pol

AMERICAN GIGOLO (zda 1980, kriminalna drama, režija: Paul Schrader, igrajo: Richard Gere, Lauren Hutton, Hector Elizondo, Bill Duke, Nina Van Pallandt)

Film, ki je Richarda Gerea spremenil v ultimativni seksualni simbol.

Richard Gere, ki je imel pred Žigolom za sabo filme Yanks, Days of Heaven, Bloodbrothers in Looking for Mr. Goodbar, je v osemdeseta zakorakal kot strela z jasnega. Kot prvi in zadnji seks simbol. Kot moški, o katerem so sanjale vse ženske našega planeta. Bil je lep, bil je kul in znal je igrati. Vsaj tako dobro kot Mel Gibson in tako prepričljivo kot John Travolta. In ravno Travolta je zavrnil Žigola in iz njega naredil zvezdo. Potem je zavrnil še Častnika in gentlemana in iz njega naredil kult. In le kdo bi bil leta 1980 bolj primeren za vlogo žigola, ki podre prav vse ženske na Beverly Hillsu, če ne ravno naš Richard Gere. Elegantni, vroči in domiselni Julian Kaye, ki obožuje seks s starejšimi damami. »Mlade mi niso zanimive, ker jim prehitro pride. Starejše so izziv. Še posebej take, ki jim ni prišlo že deset let. Pri takih se je treba truditi tri ure. Ko jim naposled pride, se počutiš kot da si naredil dobro delo,« razlaga svojim prijateljem in že išče nove žrtve. Takšne kot je poročena Michelle Stratton (igra jo legendarna manekenka Lauren Hutton, rekorderka v pojavljanju na naslovnicah modnih revij, bivša Playboyjeva zajčica in obraz Revlona, ki je začuda končala v navadnih tv filmih in instantno pozabljenih B produkcijah), ki mu pove, da hoče seks. Direktno in brez ovinkov. Jasno, da ga dobi. Enega za drugim. Dokler se ne zaljubi. To seveda ni dobro, saj je Julian plačani kurbir. Zvezda nočnega življenja, ki občasno sprejme tudi homoseksualne ponudbe in raznorazne perverzne želje bogatih klientov. Tip je pač najboljši. Daleč najboljši. In zato gre na živce konkurenci, ki mu podtakne umor, mu za vrat posadi zoprnega policaja Hectorja Elizonda in ga hoče strpati za rešetke. In film je kul. Za leto 1980 in za leto 2010. Pa čeprav so mu mnogi očitali statičnost, premalo seksa in brezizraznost glavnih igralcev. Pa četudi mu še vedno nočejo priznati, da je čisti kult. Posebna klasika, ki se ne da zmesti. In samo pomislite, v igri je bil tudi Christopher Reeve, ki je zavrnil milijon dolarjev. Hvala Bogu, saj bi bile ženske za vedno oropane svojih najbolj vročih fantazij. 

Ocena 4

QUEST FOR FIRE (zda, kanada, francija 1981, avantura, režija: Jean Jacques Annaud, igrajo: Ron Perlman, Rae Dawn Chong, Everett McGill, Nicholas Kadi)

V iskanju misijonarskega položaja.

Jean Jacques Annaud, režiser Medveda in Imena rože, se je leta 1981 lotil izjemno zahtevnega projekta in nas popeljal 80 tisoč let v preteklost. Med praljudi, v čase, ko so po svetu še vedno hodile zveri in ko je bil ogenj bistvenega pomena za preživetje. Če si imel ogenj, si bil kul. Če ti je ogenj ugasnil, pa si izgubil smisel življenja. Tako kot naši opičjaki, ki jim po krvavem boju s sosednjim plemenom ugasne poslednji plamen. Poslednje upanje za preživetje. Štos je namreč v tem, da si ognja ne znajo zakuriti sami in v tem, da ga morajo potem iskati dolge mesece. In na odisejo, na lov za ognjem, se podajo trije najbolj pogumni člani (med njimi je tudi debitant Ron Perlman). Trije premalo iznajdljivi praljudje, ki se pred levi skrivajo na drevesih, pred medvedi v jamah, pri nenehnih napadih krvoločnih plemen pa jim pomagajo prijazni sloni. In potem srečajo žensko, glasno in navihano Rae Dawn Chong (hčerka kultnega Tommyja Chonga in igralka, ki jo je v osemdesetih odneslo tudi v Komandosa in Mesto strahu), ki jim pokaže, kaj je to seks. Ki jih iz opic spremeni v ljudi in jim pojasni, da je za ženski užitek potreben misijonarski položaj, posledica katerega je čez devet mesecev rojstvo otroka. In pozor, Quest for Fire, ali še boljše, Quest for Missionary Position, je film, kjer ni dialogov. Kjer je vse tako kot je treba. Kot je bilo tudi v resnici. Kot je bilo pred 80 tisoč leti. Ravno zato gre za enega najboljših filmov o praljudeh, za film, ki bi ga lahko po realnosti nesel le film, ki bi ga dejansko posneli pred 80 tisoč leti. 

Ocena 4

HARDCORE (zda 1979, drama, režija: Paul Schrader, igrajo: George C. Scott, Peter Boyle, Season Hubley, Dick Sargent)

O očetu, ki svojo pogrešano hčerko najde med porno igralkami.

Hardcore, sicer film, ki kot za šalo pohodi tematsko podobno oslarijo Osem milimetrov, in film, kjer sta se režiser Paul Schrader in glavni igralec George C. Scott gledala kot pes in mačka (vlogo je hotel dobiti Warren Beatty, ki pa mu ni bil všeč scenarij), je leta 1979 dvignil ravno pravšnjo količino prahu in vse do danes ohranil kulten status. Kontroverznost se je do današnjih dni seveda precej znižala, srhljiva situacija očeta, ki ugotovi, da njegova pridna punčka snema porniče, pa strese enako močno kot nekoč. In ker jo hoče najti, se infiltrira v podzemlje pornografije ter prostitucije, zamenja oblačila vzornega katolika in brska zelo globoko. In ko gledalec gleda prizor, kjer detektiv Peter Boyle  nesrečnemu Scottu v privatni kino dvorani zarola film, kjer nastopa njegova hčerka, komaj zadrži dih in začuti klaustrofobični šok očeta, ki je sesut do konca. Atmosferski film, prepričljiv in zajeban, toda vseeno nekoliko zastarel za današnje razmere.  

Ocena 3 in pol

IN THE LINE OF FIRE (zda 1993, triler, režija: Wolfgang Petersen, igrajo: Clint Eastwood, John Malkovich, Rene Russo, Dylan McDermott, Gary Cole)

Tom & Jerry.

Clint Eastwood, tajni agent Frank Horrigan, je maček Tom. John Malkovich, psihopatski Mitch Leary, ki hoče umoriti predsednika, pa je mišek Jerry. Ves čas se lovita, jezita, dražita in spravljata ob živce. Ker ne nastopata v risanki, ju bo treba vzeti zares, ker sta kul in predana svojemu delu, pa bomo v njuni perverzni igrici uživali na vse pretege. Še posebej, ker nam Frank skesano prizna, da bi moral leta 1963 namesto predsednika Kennedyja sprejeti usodni metek. In ker ga Mitch ves čas draži in prepričuje, da bo isto storil tudi med umorom sedanjega predsednika. Fanta sta na telefonski zvezi. Redno in vsak dan. Mitchu pač paše pozornost, Frank pa mu na ta način diha za vrat. Toda Mitch je zvit. Nič zato, Frank je zvit še bolj. Tudi takrat, ko osvaja svojo mlajšo kolegico Lilly Raines (Rene Russo), ki ji časti celo sladoled. In takrat, ko se z Mitchem znajde v dvigalu. Enkratno zrežirana klasika žanra, ki ji čas ne more do živega. Tudi zaradi Clinta, ki je že leta 1993 priznal, da je prestar za takšna sranja.

Ocena 4 in pol

FAST TIMES AT RIDGEMONT HIGH (zda 1982, komedija, režija: Amy Heckerling, igrajo: Jennifer Lason Leigh, Sean Penn, Phoebe Cates, Judge Reinhold, Brian Backer, Ray Walston, Robert Romanus, Forest Whitaker, Eric Stoltz, Vincent Schiavelli, Nicolas Cage, James Russo, Anthony Edwards)

Najstniški kult, ki je odprl vrata številnim mladim zvezdnikom.

Fast Times at Ridgemont High je danes čista klasika. Film, ki se ga vsi spominjajo z veliko začetnico. Eni zaradi prizora, kjer zapeljujeta Phoebe Cates in Jennifer Jason Leigh, drugi zaradi lika, ki ga igra Sean Penn, tretji zaradi minutnih vlogic Foresta Whitakerja, Erica Stoltza, Anthonyja Edwardsa in Nicolasa Cagea, ki je bil takrat še Nicolas Coppola, četrti zaradi učitelja Rayja Walstona, peti zaradi lika, ki ga igra Judge Reinhold, šesti pa zato, ker gre za izredno simpatično, navihano, gledljivo in ravno prav erotično srednješolsko komedijo, kjer se punce felacije učijo na korenju, fantom pa pride po desetih sekundah. Najdlje je seveda odneslo Seana Penna in Jennifer Jason Leigh. Judge Reinhold in Phoebe Cates sta po Gremlinih in Policaju iz Beverly Hillsa počasi utonila v pozabo. Brian Backer, ki igra tipa, kateri je zaljubljen v Jennifer Jason Leigh, in Robert Romanus, ki igra tipa, kateri šverca karte za vsemogoče koncerte, pa nista vzletela nikamor. Pa čeprav je Backer leto dni prej v gledališki igri Woodyja Allena dobil celo tonyja. Ameriška pita za očete sinov, ki so masturbirali na Ameriško pito.

Ocena 4

NEW JACK CITY (zda 1991, kriminalna drama, režija: Mario Van Peebles, igrajo: Wesley Snipes, Ice T, Allen Payne, Chris Rock, Judd Nelson, Mario Van Peebles, Bill Nunn, Michael Michele, Russell Wong, Vanessa Williams, Thalmus Rasulala, Tracy Camilla Jones, Bill Cobbs, Flavor Flav, Fab 5 Freddy, Keith Sweat, Teddy Riley, Aaron Hall, Troop & Levert)

Temnopolta inačica Brazgotinca.

Debitant Mario Van Peebles, sin legendarnega Melvina Van Peeblesa, ki je v sedemdesetih začel žanr blaxploitation filma, je leta 1991 v glavo dobil eno najbolj norih idej vseh časov in raperju Ice Tju zaupal vlogo policista, čeprav je bil tip vedno znan kot gangsta raper, ki sovraži policijo. Tveganje se je splačalo in nastal je film New Jack City, kultna, frajerska, dinamična, poučna in strašno gledljiva kombinacija rapa, metkov, kreka, seksa, drame, kriminalke in akcije, ki se je poleg zadev Do The Right Thing, Jungle Fever in Boyz ‘n’ the Hood zapisala v zgodovino najboljših črnskih filmov vseh časov. Mario Van Peebles je potem padel na led s filmoma Posse in Panther ter sprejel vlogo celo v skrpucalu Highlander 3, takrat zeleni Wesley Snipes se je zavihtel med zvezde, Ice T pa se je po filmih Ricochet in Trespass Ameriki zameril s pesmijo Cop Killer in se za vedno izgubil iz prve lige. In Wesley Snipes je Nino Brown, zloglasni kriminalec, ki izumi krek, ustvari mamilaški imperij in si narediti svoje mesto, svoj New Jack City. Nihče mu ne more do živega. Niti policija. Niti vlada. Niti latino mafija. Tip je Al Capone, le da ga ne morejo obsoditi niti za utajo davkov. Tip je Bugsy Siegel, le da ni sanjač in da se požvižga na Hollywood. Tip je Tony Montana, le da je črn. Tip je vse kar mora biti tisti pravi kriminalec, če hoče zadeti v polno in služiti gore denarja. Na sceni je celih pet let, nato pa policijski inšpektor Mario Van Peebles nadenj pošlje Ice Tja, edinega New Jack policaja, ki lahko ujame New Jack lopova (prav imate, Demolition Man je bil rimejk filma New Jack City). Ice najprej med njegove ljudi inflirtrira bivšega džankija Chrisa Rocka, potem pa se primera loti še sam in gospoda Browna prepriča, da je na njegovi strani in da mu želi brat Allen Payne na skrivaj prevzeti posel (prav imate, Donnie Brasco je bil rimejk filma New Jack City). Zelo dinamičen, karizmatičen in odlično zrežiran film, kjer gledalec pade v dogajanje že  med najavno špico. Plus ostareli Bill Cobbs, ki na koncu pričara nirvano.  

Ocena 5

BOYZ N THE HOOD (zda 1991, kriminalna drama, režija: John Singleton, igrajo: Cuba Gooding Jr., Larry Fishburne, Ice Cube, Angela Bassett, Morris Chestnut, Nia Long, Tyra Ferrell, Regina King)

Končno zelo dober črnski film, ki ga ni režiral Spike Lee.

Ko je mladi, neznani in kot noč črni John Singleton leta 1991 snel nominacijo za oskarja, je svet za trenutek obstal. Jasno, poba je bil star komaj 23 let, na sceno je priletel kot komet, kot črni Orson Welles, njegov debi pa je letel zelo daleč. Med kultne mojstrovine, ki jih je pred njim snemal le Spike Lee. In pozor, veliki Spike je za nekaj časa ostal zadaj, v drugem planu. Vse do leta 1993, ko je John posnel Poetic Justice in padel nazaj. Pa vendar, leto 1991 je bilo leto filma Boyz n the Hood, filma, ki so ga naša kina vrtela kot Fantje iz soseščine. In filma, kjer je debitiral tudi vedno jezni raper Ice Cube, nepozabni Darin »Doughboy« Baker, tipični in the hood lenuh, ki denar služi s kriminalom in prosti čas zapravlja z alkoholom. Za razliko od svojega brata Rickyja (Morris Chestnut), ki sanja o kolidžu in z izrednimi športnimi dosežki v dobro voljo spravlja svojo mamico Brendo (Tyra Ferrell). Ulična pripoved družine Baker, ki si vzame čas še za simpatičnega prijatelja Treja (Cuba Gooding Jr), mladeniča, katerega mama (Angela Bassett) zaupa v varstvo očetu (Larry Fishburne), kar je pri mladih temnopoltih dečkih velika in pomembna stvar. Še posebej, če je oče dober in pameten možakar, ki sina nauči vsa in the hood pravila. Zgodba o treh prijateljih, črnski odgovor na Stand by Me. Zgodba, ki ne filozofira in ne soli pameti, marveč svoj skuliran ter kvaliteten tempo odpelje do konca. Plus Nia Long, ki vzame nedolžnost Cubi Goodingu. In seveda nepozaben prizor z zlobnim črnim policajem.  

Ocena 4 in pol

DEATH AT THE FUNERAL

Povsem dostojna in dovolj zabavna črna komedija, no ja, komedija zmešnjav, kjer v prvi vrsti stoji cela plejada temnopoltih zvezdnikov (črna komedija in črni zvezdniki, dobro, mar ne), ki uspejo ukrasti svojih pet minut. Jp, Chris Rock, Martin Lawrence, Danny Glover, Tracy Morgan, Keith David, Loretta Devine, Zoe Saldana in Regina Hall ne tekmujejo, ampak uspešno sestavijo celoto. Sila divjo zgodbo o pestrih pripetljajih na pogrebu, kjer gledalec dobi zvrhan koš dobro zastavljenih prizorov, kjer štimajo tudi dialogi in najbolj preterane situacije. Dejansko temnopolti rimejk istoimenskega britanskega filma iz leta 2007, ki povoha tudi legendarni Weekend at Bernie’s, sicer pa najnovejši film Neila LaButea (Nurse Betty, In the Company of Men, Your Friends&Neighbours), ki ga je zadnja leta malce lomil. In pozor, tu ni rasnih fint, saj dve opazni vlogi igrata tudi Luke Wilson in James Mardsen, zanimiv pa je pritlikavi Peter Dinklage, ki je igral tudi v originalu Franka Oza. Dejstvo, da so v Hollywoodu posneli rimejk vsega tri leta starega filma, je resda malce neobičajno, toda naredili so dovolj soliden, vseskozi zabaven in dinamičen filmček za ljubitelje črnega humorja in komedij zmešnjav, ki kljub klišejem ohranja dovolj svežine, da gledalca ne pusti na cedilu.

Ocena 4

REPO MEN

Repo Men je dokaz, kako zelo se je spremenila naša družba. Samo pomislite, leta 1984 je Alex Cox posnel kultnega Repo Mana z Emiliom Estevezom in Harryjem Deanon Stantonom, zgodba pa se je vrtela okoli zaplembe neplačanih avtomobilov. Sedaj, v rimejku, no ja, pavšalni parafrazi, ki jo je posnel Miguel Sapochnik, avtomobili niso več zanimivi, kar pomeni, da folk trguje s človeškimi organi in da Jude Law ter Forest Whitaker zaplenita neplačane nadomestne telesne dele. Jp, fanta vdreta v bajto ljudi, ki so jim življenje rešili z umetnimi organi (vodja firme, ki to počne, je Liev Schreiber), preverita neplačane račune, nesrečnega pacienta zbijeta na tla in mu z nožem in v živo odstranita kupljeno robo. Rubežnika pač, le da ne prideta po pohištvo, ampak po srce, jetra in pljuča.  Udaren, dobro narejen in zelo zanimiv uvod, ki povoha celo absurden humor komedije Meaning of Life, katero v nekem prizoru vrtijo po televiziji, se žal spremeni v nekoliko dolgočasno in premalo atraktivno nadaljevanje, kjer Judea Lawa useka ugovor vesti. Ljubezenska zgodba z Alice Braga, zadrogirano in propadlo barsko pevko, ki ima v telesu prav tako celo kopico umetnih organov. Punca je cyborg, če smo iskreni, morda tudi AI, če malo pretiravamo in se spomnimo vloge robota, ki ga je tam igral prav Jude Law, kateri po atmosferi potegne še na kako Gattacho. Pustimo primerjave, da ne zaidemo preveč. Kot sem že povedal, Repo Men, sicer dober prikaz današnjega časa, kjer vam lahko zdravniki zamenjajo praktično vse telesne dele, premore odličen začetek in slabo nadaljevanje, kjer tempo pade na minimum, akcijski vložki, kjer Jude Law pozira kot Keanu Reeves iz Matrice, pa so bedasti in otročji, kar pomeni, da pokvarijo kvaliteto in film vržejo na stopnjo poceni akcijskega trilerja, ki od pretiravanja poka po šivih. Prav zato je toliko boljši zaključek v operacijski sobi, kjer Jude Law in Alice Braga izvedeta enega izmed najbolj posebnih prizorov zadnjega časa. Ljubezensko, celo seksualno sceno, kjer mesarita druga drugega. Kot dva ekstremna sadomazohista, dejansko pa nežna zaljubljenca, ki si hočeta rešiti življenje. Nepozabna sekvenca krvi, mesa, gravža in seksualne predigre, ki jo krona še zaključni preobrat, s katerim film rani tudi gledalčevo srce. Okej izdelek, ki ga zmatra le sredina, toda zamatra ga tako močno, da se kot celota ne pobere na dovolj visoko stopnjo, kjer bi gledalec dobil zares dober film. Škoda.

Ocena 3 in pol

HOW TO MAKE LOVE TO A WOMAN

Glavna bedarija tele preveč mlačne komedije na temo moških in žensk je dejstvo, da osnovno znanje o seksu muči odraslega moškega. Če bi bil najstnik, bi ga še razumeli, ker je dedec, pa njegove posteljne težave izpadejo idiotsko in privlečeno za lase. Nič manj trapasti niso niti njegovi kolegi, ki si znanje nabirajo pri porno zvezdah, pika na i pa je ginekolog, ki našemu junaku pojasni kje tiči klitoris. Jp, tole je seksualni vodič za bebčke, ki ga bolje obvladajo celo osnovnošolci. In film, kjer celo Jenna Jameson poudari, da se je treba v resni zvezi veliko pogovarjati. Okej, toda zakaj za vraga je vse prepuščeno moškemu, medtem ko se ženska po seksu nezadovoljno obrne, bere revijo in zaspi. Slabo zastavljen film, kjer raztura le Ken Jeong, Kitajec iz Prekrokane noči. In dokaz, da so ameriški filmarji še vedno prepričani, da se spolna vzgoja začne šele pri tridesetih.

Ocena 1 in pol

zda 1999, komična drama, scenarij in režija: Paul Thomas Anderson, igrajo: Tom Cruise, John C. Reilly, Jason Robards, Julianne Moore, Philip Seymour Hoffman, William H. Macy, Philip Baker Hall, Melinda Dillon, Michael Bowen, Melora Walters, Pat Healy, Alfred Molina, Luis Guzman, Ricky Jay

Eden najboljših filmov zadnjega desetletja.

Magnolia je film, iz katerega bi se lahko učila Robert Altman in Woody Allen. Kaj Altman in Allen, Magnolia je film, iz katerega bi se lahko učili vsi režiserji tega sveta. Magnolia je slovar sedme umetnosti, esenca gibljivih slik, povzetek vseh najboljših filmov vseh časov in prikaz igre, ki sem jo nazadnje videl v sedemdesetih, ko so Dustin Hoffman, Al Pacino, Robert De Niro in Jack Nicholson odigrali svoje najboljše vloge v karieri. Režiral je Paul Thomas Anderson, ki je pred tem posnel samo dva filma, skrpucalo Hard Eight in zelo solidni Boogie Nights. Samo dva filma in tako mogočna mojstrovina že pri tretjem, ki izgleda tako, kot da je kamero sedel najboljši režiser vseh časov. Prej omenjeni Altman je resda že leta 1993 zrežiral Kratke zgodbe, ki jim je Magnolia nekoliko podobna, toda Magnolia gre veliko dlje, Magnolia je veliko več kot so bile Kratke zgodbe. Vsak gib, vsaka beseda in vsaka posamezna usoda številnih likov sestavljajo celoto, ki ji ne najdem para v vsej zgodovini filma. Tri ure čiste briljance brez napak, najmanj deset igralskih kreacij, ki bi si zaslužile oscarja, brezhibno mešanje drame in komedije, še bolj brezhibna režija in zaključna nevihta, kjer iz neba pade na tone žab, kar je brez dvoma eden najboljpih koncev vseh časov.  Magnolia je film o naključjih, odpuščanju, genialnih otrocih, varanju, resnici, zaupanju in vsem tistem, kar ljudi loči od živali.  Tom Cruise igra kot nor, Tom Cruise igra kot Dustin Hoffman, Jack Nicholson, Robert De Niro in Al Pacino. Tom Cruise igra tako dobro, da mu ne verjamemo, da je Tom Cruise. Enako dobro igrajo tudi Julianne Moore, William H. Macy, John C. Reilly, Philip Seymour Hoffman, Philip Baker Hall, Melinda Dillon, Melora Walters in seveda Jason Robards. Vsi skupaj so tako neverjetni, da gledalec komaj lovi sapo. Vsak njih dialog, vsak njihov gib, vsaka njihova poteza so film zase. Čista igralska bravura celotnega ansambla, ki učinkuje kot še nikoli. Magnolia je film, ki se ga gleda in čuti. Film, ki premore več duše od vseh filmov, ki sem jih videl v zadnjem desetketju. In več dobre dramaturgije, kot jo zmorejo vsi zadnji zmagovalci na oskarjih. In pozor, Jason Robards igra možakarja, ki umira. Na obroke in s pomočjo morfija, kar je huda ironija, saj je za rakom leto kasneje umrl tudi v resnici. Robards torej ne igra, Robards čuti in pokaže samega sebe. Nekaj podobnega počnejo tudi ostali člani ekipe, ki jim komaj verjamemo, da le igrajo. Da so le na filmu in da niso takšni tudi v resnici. Pestra paleta različnih junakov, pestra paleta različnih usod, pestra paleta različnih zgodb in en sam film, ki se vrhunsko sprehaja med njimi. Ves čas, cele tri ure skupaj. Če bi bil film dolg šest ur, bi bil enako dober, tako zelo dober je. To je mojstrovina, kjer ni prostora za dolgčas, za patetiko, za klišeje in za poceni scenaristične rešitve. To je film, ki brez patetike zvozi celo dva umirajoča moška. In film, kjer se različne usode, junaki in zgodbe stkejo v tako odlično celoto, da gledalec ne pride k sebi še dolgo časa. Jp, tole je film, kjer Tom Cruise časti svojega tiča, in film, ki bi moral na oscarjih premagati Lepoto po ameriško. Se pravi film, kjer bi si vsak junak zaslužil svoj tri ure dolg film. In fenomen, o katerem bodo govorili tudi pravnuki vaših pravnukov.

Ocena 5

A RIVER RUNS THROUGH IT (zda 1992, drama, režija: Robert Redford, igrajo: Craig Sheffer, Brad Pitt, Tom Skerritt, Brenda Blethyn, Emily Lloyd, Edie McClurg, Stephen Shellen)

Film z ogromnim srcem.

To, kar je Robertu Redfordu uspelo s filmom Reka poje mi, je preprosto neverjetno. Toliko čustev, iskrenosti, spontanosti, očarljivosti, čarobnosti, elegance in prefinjenosti se namreč ne spomnim pri praktično nobenem drugem filmu. Še posebej ne pri filmu, ki ga je režiral igralec, ki je pred tem režiral samo dva filma (prvi je bil Ordinary People). Čudovit portret neke družine, očeta (Tom Skerritt), matere (Branda Blethyn) in dveh sinov (Craig Sheffer, Brad Pitt), ki se sproščajo z ribolovom. Ki ribolov jemljejo kot umetnost, kot nekaj velikega, pomembnega, prelomnega. Ki ljubijo reko, ki teče skozi njihov kraj. Ki poslušajo kako ta reka “poje”. Jim “govori”, “svetuje” in jim “kaže” smisel življenja. In ko sinova odrasteta, je reka polna njunih spominov. Njunih trofej, ki sta jih potegnila iz vode s pomočjo ribiške palice. Starejši sin je postal profesor, mlajši pa novinar. Reka je ostala takšna kot je bila. Še vedno teče in “poje”. Za vse naslednje generacije. Zares krasen in tenkočutno zrežiran film, ki ne potrebuje ničesar drugega kot reke, ribolova in izjemno dobre karakterne like, ki jih Redford spretno in prepričljivo odvodi skozi celotno zgodbo.

Ocena 5

ONCE UPON A TIME IN AMERICA (zda 1984, kriminalna drama, režija: Sergio Leone, igrajo: Robert De Niro, James Woods, Elizabeth McGovern, Tuesday Weld, Jennifer Connely, William Forsythe, Treat Williams, Joe Pesci, Danny Aiello, Burt Young, James Hayden)

Hudo dobra, kompleksna, premeteno spletena, izvrstno odigrana in mojstrsko zrežirana gangsterska saga, s katero se je od filmskih platen več kot dostojno poslovil veliki Sergio Leone.

Ko je Francis Ford Coppola v sedemdesetih posnel oba Botra, sem bil prepričan, da si nihče več ne bo drznil stopiti po njegovi poti. Če bi si, pa bi seveda počil mimo in daleč stran od zares dobrega filma. Toda za kamero je sedel Sergio Leone, svetovni prvak špageti vesternov, ki se je odločil posloviti z labodjim spevom. S svojim najboljšim filmom, s filmom, ki bo zasenčil celo oba Botra. In tu je seveda Robert De Niro, mali gangster David »Noodles« Aaronson, ki se po tridesetih letih vrne domov. Ki se spominja svojega otroštva in svoje mladosti. Ki se spomni vseh pomembnejših prigod svojega pestrega življenja. Tudi fantovskih vragolij s svojimi prijatelji in pristanka za rešetkami, ki so mu vzele rano mladost. Tudi hudega spora s kameradom Maxom (James Woods), ki med njegovo odsotnostjo sfura nočni klub in lepe vsote denarja. Tudi svoje fatalne ljubezni Deborah Gelly (v mladosti Jennifer Connelly, kasneje Elizabeth McGovern), ki jo zverinsko posili na zadnjem sedežu limuzine. Tudi izgube nedolžnosti, prvega ropa, prvega umora, menjave dojenčkov in prve solze. Velik film. Tako velik, da ga morate nujno ujeti v originalni, skoraj štiri ure dolgi verziji. Cela kopica klasično kultnih prizorov in resnično najboljše kar lahko ponudi gangsterska drama. Plus nepozabna glasbena podlaga maestra Morriconeja, ki vsak prizor posebej dvigne še višje.

Ocena 5

WOLF (zda 1994, dramska grozljivka, režija: Mike Nichols, igrajo: Jack Nicholson, Michelle Pfeiffer, James Spader, Christopher Plummer, Kate Nelligan, David Hyde Pierce, Richard Jenkins, Om Puri, Ron Rifkin, Eileen Atkins, Prunella Scales)

»I’m just marking my teritory,«

svojemu službenemu kolegu Jamesu Spaderju pojasni Will Randall (Jack Nicholson), ko ga poščije po čevljih. Tako je, Will si označuje teren. Kot volk. Jasno, Will je volk, čisto pravi volkodlak, ki se počuti odlično. Ki se počuti kot mladenič. Tudi v postelji s svojo ženo Kate Nelligan, tudi v postelji s svojo ljubico Michelle Pfeiffer. Ker ga igra Jack Nicholson, seveda ne potrebuje pretirane maske. Le nekaj dlak, malce krive zobe in posebne oči. In Jack ga igra kot jack. Kot čisto pravi volkodlak na katerega bi bili ponosni čisto pravi volkodlaki. Zares izvrstna, zabavna, kvalitetna, dinamična in romantična grozljivka za intelektualce, ki se ji pozna, da jo je režiral Mike Nichols, tudi avtor filmov Carnal Knowledge, Heartburn in The Fortune, kjer je ravno tako igral stari dobri Jack. Namesto Kate Nelligan je bila v igri Mia Farrow, vlogo Michelle Pfeiffer pa je zavrnila Sharon Stone.

Ocena 5

James Gammon, ki nas je včeraj zapustil v sedemdesetem letu starosti, je bil eden izmed tistih odličnih karakternih igralcev, ki jih gledalci ne poznajo po imenu, marveč vedno rečejo, da se jim zdijo znani in da so prepričani, da so jih nekje že videli. Jp, našemu kantavtorju Tomažu Pengovu podobni Gammon, je bil točno tak patron, povsod ga je bilo veliko, skoraj nihče pa si ni zapomnil njegovega imena, kar je jasno, saj ni, če se ne motim, nikoli igral glavne vloge. Obraz in ime nista šla skupaj, vedno je bil le obraz, stranskovlogaš številnih znanih filmov, ki so prav zaradi njegove pojave pridobili na kvaliteti, saj je znal večkrat zasenčiti tudi glavnega igralca. Nagrade ga niso zanimale, slava tudi ne, najboljši pa je bil v vlogah grobih, resnih, nergavih in večkrat zapitih možakarjev, kar pa je vendarle demantiral v popularni komediji Major League, kjer je igral trenerja.

Njegova filmografija obsega več kot sto takšnih in različnih stranskih vlogic, prvih deset let svoje kariere pa je posvetil gostovanjem v številnih tv serijah, ki so bile popularne v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

In pozor, če ste napeli oči, ste ga ujeli tudi v filmih Urban Cowboy, Any Wich way You Can, Silverado, Ironweed, The Milagrdo Beanfield War, I Love You to Death, Wyatt Earp, Wild Bill, Natural Born Killers, The Apostle, The Man in the Iron Mask, Cold Mountain in In the Electric Mist, če omenim le nekatere najbolj znane.

Meni osebno pa se je še posebej vtisnil v spomin zavoljo filma Running Cool, ki sem ga videl kot najstnik, zgdodbe o pogumnem motoristu, ki se zoprstavi lokalni bandi, pomaga pa mu prav James Gammon.

Zanimiv gospod, brez katerega bodo stranske vloge veliko bolj nezanimive in puste.

GROWN UPS

Na račun filma Grown Ups sem prebral kar precej zelo negativnih kritik. Povsem po nepotrebnem, če me vprašate za mnenje. Saj menda niste pričakovali jebenega Shakespeareja in Tolstoja, marveč sproščujočo komedijo za nedeljsko popoldne. Povsem okej filmček, kjer mi je bila všeč zajebancija igralske ekipe, ki se pozna tudi zasebno. Ki tudi zasebno brez dvoma zganja take finte in si tu in tam privošči odklop v naravi. Jp, tole je  privatna zabava Adama Sandlerja in njegovih kolegov, sicer tudi starih znancev šova Saturday Night Live, kjer sta nastopala tudi Tim Meadows in Maya Rudolph. Povsem zabavna in simpatična mešanica komedije in družinske dramice, še en Couples Retreat, z dobro poanto, da je treba na trenutke pozabiti na urbano džunglo in se sprostiti na stari dobri način, v naravi, brez telefona, televizorja in interneta. Plus divje smešni Steve Buscemi in malce prisiljena Salma Hayek.

Ocena 4

Rain Man

Born on the Fourth of July

Magnolia

Interview With the Vampire

The Last Samurai

Jp, zadnje čase je na mizah v restavracijah in slaščičarnah tako veliko takšnih in drugačnih stvari, da človek nima več prostora za tisto, kar je naročil.