IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS

Štirinajst dni nazaj sem gostil Marijana Novino in Dragana Buliča. Bilo je super, tako z Draganom, ki je legenda, kot tudi z Marijanom, ki je skuliran mladenič.

Jutri, ob 20. uri, samo na VTVju, pa vse o Abbi, z organizatorjem prihajajočega koncerta seveda. Glejte, če vam bo.

Jebat ga, ne morem biti tiho. Pa ne zaradi dejstva, da bi me stvar tako zelo zanimala, ampak zaradi nekaterih komentatorjev, ki so spet pametni na najbolj debilen način kar ga je.

Jp, zdaj trdijo, da je bistvu nesrečnega dogodka v tem, da gre za kolaps pravne države, se pravi, da po njihovo vsi ljudje govorijo samo o tem.

Ne strinjam se, po moje velika večina še vedno govori o psih, o samem napadu in o tem, da naj bi jih doktor Baričevič zlorabljal. Da se to zadnje že navaja kot dejstvo, ni prav, saj je preiskava v teku in še ni rezultatov obdukcije psov. Le toliko, v vednost.

Da je kinologija zaradi afere zdaj potisnjena v ozadje, ni dobro, saj se bo bistvo problema spet pozabilo. Psi zdaj po mnenju nekaterih niso več važni, zdaj je bistvo v tem, da mora pasti minister in da gre za državo, ki pomembnežem dopušča nezakonite reči. Dajte no, bi radi tudi vi nazaj dobili krvoločne bulmastife, ki vas bodo nato pogrizli do smrti? Je ta kršitev zakona res tako usodna za našo državo, da moramo zdaj noreti samo zaradi tega? Ob toliko večjih nepravilnostih in umazanih igrah je tale pasja pizdarija kaplja v morje.

Če vam ni jasno, da gre le za enkratno priložnost desnice, da spet udari po levici, ste naivni kot strela. Torej, bistvo tako velikega vika in krika ni v dejstvu, da je je šlo za VIP doktorja in kršitev zakonov, marveč v tem, da je to zdaj super priložnost za interpelacijo in nabiranje političnih točk.

Kaj pa je naredil pokojni Baričevič? Je koga ubil (za napad na Megliča krivim njegovo ženo), je koga okradel, ste imeli zaradi njega manjše plače, ste ostali brez službe zaradi njega? Ne, le svoje pofukane pse je dobil nazaj mimo zakona in zaradi tega pošteno plačal. Bi radi, da bi bili pasji zakoni za vse enaki? Izvolite, pa naj dajo take podivjane pse nazaj še vam, pa naj vas pobijejo do smrti.

In potem ideja, da gre za medijsko cenzuro, ker je Baričevič pač ne levici. Pa ja. Itak. Kot da se ne ve, da med samim postopkom ni dobro govoriti in dajati prehudih sodb glede zlorabe. In kot da ni vsak dan vsaj sto novic prav o njemu. In kot da ni Makarovičeva v živo dobila možnosti, da ministru zabrusi, da naj odstopi. Huda blokada, res. Dajte no, ne me jebat. Pa prihajajoča interpelacija, pa na tisoče forumov in blogov, kjer vsak pove kar želi. Cenzura, res. Da crkneš.

Res je žalostno, da smo prišli tako zelo daleč, da celo iz pasje in človeške tragedije nabiramo politične točke ter ljudem prodajamo lov na pravico in željo po pravni državi.

Ne me jebat no.

Gremo dalje, na pesem Ready for the Weekend, ki jo prepeva leta 1984 rojeni Škot Calvin Harris, ki mu pravijo tudi kralj elektro popa. Eh, jebena elektronika, ki me spominja tudi na brit pop. Zoprno do konca in naprej.

KLIK

THE FORGOTTEN (zda 2004, znanstveno fantastični triler, režija: Joseph Ruben, igrajo: Julianne Moore, Dominic West, Gary Sinise, Alfree Woodard, Anthony Edwards, Linus Roache)

Kot da bi Arthur C. Clarke posnel črnobelo klasiko Gaslight.

The Forgotten se prične kot stara dobra črnobela klasika Gaslight, kjer je hotel mož svojo ženo z raznimi podtaknjenimi fintami spraviti v umobolnico. Ji zmešati možgane, ji zabrisati mejo med realnostjo in fikcijo ter jo pač narediti za noro. In natanko to se že na začetku dogaja naši Julianne Moore, vzorni zakonski ženi, ki je prepričana, da je v letalski nesreči izgubila svojega 9 letnega sina. Da ji hoče mož to prekriti, da jo ima za noro, da ji hoče zbrisati spomine in da jo prepričuje, da njunega sina sploh ni bilo. Da si ga je izmislila, da se ji meša, da mora v umobolnico. In potem se zgodi preobrat, zaplet M. Night Shyamalana, pač še ena finta, ki naj bi šokirala gledalce. Ki kvalitetno psihološko dramo spremeni v neumno znanstveno fantastiko za dojenčke. Ki zmeša dva žanra, katerih se ne da zmešati. Kot Zelena milja, kot katerikoli film, ki se trudi za ceno ene karte ponuditi dve povsem različni zgodbi. Da bo do preobrata prišlom, je seveda jasno že po petih minutah, saj film vse adute odkrije prehitro, preveč direktno, brez skrivnosti, se pravi tako, da vemo, da sploh ni šlo za prave adute, za pravega džokerja, ki se pač skriva v rokavu. Pač znanstveno fantastična bedarija, ki se šlepa na kvalitetno podlago.

Ocena 3

GORI VATRA (bosna in hercegovina 2003, komična drama, režija: Pjer Žalica, igrajo: Bogdan Diklić, Enis Beslagić, Saša Petrović, Izudin Bajrović, Jasna Žalica, Senad Basić)

Farsa povojne juge.

Konec jugoslovanske vojne je pomenil konec dobrih jugoslovanskih filmov. Strasti so se namreč umirile, jeza se je potlačila, Lepa sela lepo gore, Rane, Rešitelj in Bure Baruta pa so bili preveč odlični, da bi se jim dalo slediti. In srbski film se je znašel v krizi identitete. V krizi, ki se je lovila na Absolutnih sto, Munje in Profesionalca. Se pravi na filme, ki bi jih lahko posneli tudi pri nas. In potem smo dobili Nikogaršnjo zemljo, bosanski film, ki je Srbom ukradel šov in pobral celo oskarja. In sedaj imamo še film Gori vatra, zelo solidno farso prvih povojnih let bivše juge, natančneje, Bosne in Hercegovine, kjer naj bi majhno vasico obiskal ameriški predsednik Bill Clinton. To seveda pomeni, da bodo morali meščani počistiti kriminal, prostitucijo, zamere med muslimani in Srbi, sestaviti vzorno gasilsko enoto in poskrbeti za pester kulturni program. Okej, toda kaj, ko se vojna v njihovih glavah še ni končala, ko ne ločijo med Beatlesi in Animalsi, ko na skrivaj še vedno furajo prostitutke in iščejo svoje umrle sinove. A stari dobri Bill jim da upanje. Vero v boljši jutri. Vero v plamen miru. Vero v “lepe vasi”, ki ne gorijo več. V “rane”, ki se morajo zaceliti. In v “sod smodnika”, ki ga ne sme več raznesti. Zelo pogumna farsa, ki jo tepe samo dejstvo, da je prišla malce prepozno. Torej v času, ko je Billa Clintona zamenjal George Bush. Razlika je namreč preveč očitna.

Ocena 4

GRBAVICA (hrvaška, bosna in hercegovina, avstrija, nemčija 2006, drama, režija: Jasmila Zbanić, igrajo: Mirjana Karanović, Luna Mijović, Leon Lucev, Kenan Catić, Bogdan Diklić, Emir Hadzihafisbegović)

Film, zaradi katerega berlinskega zlatega medveda nihče več ne sme jemati resno.

Zelo počasen, dolgočasen, hladen in nezanimiv portret matere samohranilke (Mirjana Karanović), ki čez dan dela kot šivilja, ponoči pa kot natakarica v slači baru. Njena hčerka (Luna Mijović) ji raste čez glavo in se dobiva z nekim fantom, ki še vedno žaluje za svojim v vojni ubitim očetom. Sam pa se sprašujem, kako je mogoče, da tako navaden in povprečen film useka zlatega medveda in tako hud renome.

Ocena 2

ME, MYSELF & IRENE (zda 2000, komedija, režija: Bobby & Peter Farrelly, igrajo: Jim Carrey, Renee Zellweger, Chris Cooper, Robert Foster, Anthony Anderson, Richard Jenkins, Tony Cox)

Korak nazaj.

Brata Farrelly sta komični vrhunec brez dvoma dosegla s svojim prvencem Dumb & Dumber, nato vsaj mene nekoliko razočarala z There’s Something About Mary in se na začetku novega tisočletja opekla s filmom, kjer Jim Carrey počne vse tisto, kar je pred njim veliko bolje počel Steve Martin v komediji All of Me. Jaz, Irena in jaz je namreč sila površen izdelek, kjer sta nas Farrleyja poskusila nasmejati s cenenim straniščnim humorjem, s standardnim pačenjem Jima Carreyja in seveda s šokantnimi dodatki, s kvazi rušenjem tabujev, ki deluje prisiljeno. Če k temu dodamo še dejstvo, da si štosi sledijo na vsake pol ure in da nas med njimi pitajo z nepotrebno kriminalno štorijo brez repa in glave, je jasno, da gre za razočaranje, za žalitev fanov Jima Carreyja in za dokaz, da sta brata Farrelly zares v polno zadela samo enkrat in nikdar več, če sem zelo strog in povsem iskren. Če vam je dovolj krava, ki noče umreti, kura, ki zleze v rit, pena okoli ust, francosko poljubljanje temnopoltega pritlikavca (Tony Cox), ki Jimu spelje ženo (Traylor Howard), vibrator, ki ga uporabi moški namesto ženske, in pretepanje samega sebe, kar je mnogo bolj prepričljivo počel celo Edward Norton v Klubu golih pesti, potem je Me, Myself & Irene film za vas. Če hočete zares dobro komedijo Jima Carreyja pa si raje oglejte Dumb & Dumber, Venturo in Liar Liar. In pozor, filmu je revija Premiere napovedala zaslužek 200 milijonov dolarjev in ga pred štartom proglašal za favorita, potem pa se je zgodil hladen tuš, saj gledalci nekako niso trznili. Farrellyja sta scenarij napisala že pred desetimi leti, Jim Carrey in Renee Zellweger, ki igra njegovo bejbo, sta se zaljubila tudi v resnici, Tony Cox in Traylor Howard pa sta nastopila tudi v spotu skupine Foo Fighters, kjer je bil pevec Dave Grohl zabavnejši od Carreyja.

Ocena 2 in pol

THE JACKAL (zda 1997, triler, režija: Michael Caton-Jones, igrajo: Bruce Willis, Richard Gere, Sidney Poitier, Diane Venora, Mathilda May, Tess Harper)

Sploh ne tako zelo slaba reciklaža originalnega Šakala, ki ga je v sedemdesetih pod taktirko Freda Zinnemanna izvrstno odigral Edward Fox.

Enako skrivnosten kot Keyser Soze, bolj pustno razpoložen kot Svetnik, hladnokrven kot Mickey in Mallory pameten kot Albert Einstein. To je on, plačani morilec Šakal (Bruce Willis), ki bi za 70 milijonov dolarjev ubil tudi predsednikovo ženo, če bi bilo treba. Hvala bogu, da je tu še bivši irski terorist Declan Mulqueen (Richard Gere), ki ga FBIjevec Carter Preston (Sidney Poitier) in odločna ruska agentka Valentina Koslova (Diane Venora) pokličeta na pomoč. Poitier in Willis znata rusko, Diane Venora tolče ruski naglas, Richard Gere pa bi irščino lahko inštruiral Brada Pitta. Drži, The Jackal, sicer delni remake kulta The Day of the Jackal, kjer je Edward Fox igral morilca, ki je poskušal pihniti samega Charlesa De Gaulleja, zadane v polno, ko je dinamičen in ko Bruce Willis veselo pobija naključne žrtve. Zato je škoda, da seka v temo, ko zgodbo pripravlja in zapleta. To seveda ni dobro, saj gledalcu postane dolgčas in filmu napake ne more oprostiti, ne glede na veliki finale in izvrstno sekvenco, v kateri Bruce Willis frajersko in hkrati srhljivo ubije debelega tipa, ki mu je priskrbel stojalo za posebno topu podobno brzostrelko, iz katere metki letijo hitreje od svetlobe, če malo pretiravam. Režiser Michael Caton-Jones, avtor filmov Rob Roy, Doc Hollywood, Memphis Belle, This Boy’s Life in Scandal, ter scenarista Kevin Jarre in Chuck Pfarrer, avtorja filmov Hard Target, Darkman in Tombstone, so pač imeli vizijo, iz katere niso hoteli izpustiti prav ničesar. Ali še bolje, v kateri niso želeli spremeniti nobene še tako majhne stvari. Gledalec se bo med zgodbo morda vprašal, kako za vraga je FBI izvedel za Šakalove namene, zakaj so sploh potrebovali Richarda Gerea, saj najprej niso vedeli, da pozna Šakala in zakaj so rabili Isabello (Mathilda May), sicer nekdanjo spremljevalko Declana Mulqueena. The Jackal useka v prazno, če ga boste gledali kot globoko in kompleksno zastavljen film, in v polno, če ga vzamemo kot neobremenjeno ter preprosto akcijsko zabavo. In pazi to, Willis in Gere sta se kregala tudi v resnici, kar se več kot pozna na platnu in je za film dobra finta. Še več, Willis je dejal, da Gere navaden važič in debil, ki je uničil celoten film in da bo iz svojega žepa plačal stroške, če bodo njegove prizore posneli še enkrat z drugim igralcem. To bi bila seveda napaka, saj je prav Gere večkrat zaslužen, da film ne postane popolnoma zaspan kadar ne gre za akcijske prizore. In pozor, Diane Venora se je zavoljo svoje vlogice posvetila ruski literaturi in zgodovini, dobila trenerja za govor, preštudirala različna obdobja ruske arhitekture in si ogledala kopico ruskih filmov, zato se v šali sprašujem, kaj vse za kak akcent počne Meryl Streep. Jp, od Golega tanga pogrešani Francozinji Mathildi May, ki je za Chabrolov film Le Cridu Hibou dobila cesarja, je bilo Isabelle ime tudi v zadevi Isabelle Eberhardt, kjer je bil njen sotrpin Peter O’Toole, samo tako, da veste, da bo bolj zanimivo. Drži, novi Šakal je trša verzija Svetnika z Valom Kilmerjem in seveda slabša predelava prvega Šakala. Bruce Willis se sicer trudi, a njegova igralska predstava je kljub temu premrtva celo za trdega morilca brez čustev. Plus soundtrack, ki ga delajo Moby in Massive Atack. In podatek, da so snemali na desetih različnih lokacijah.

Ocena 3 in pol

FOOLS RUSH IN (zda 1997, komedija, režija: Andy Tennant, igrajo: Matthew Perry, Salma Hayek, Jon Tenney, Jill Clayburgh, Carlos Gomez, Siobhan Fallon, John Bennett Perry)

Bi se poročili z žensko, s katero bi enkrat samkrat skočili med rjuhe, potem pa bi izginila in se čez tri mesece vrnila z novico, da je noseča in da je otrok vaš?

Fools Rush In nam hoče povedati, da samo neumneži hitijo pri pomembnih odločitvah, da je treba dvakrat premisliti pred enonočnimi avanturami in da je poroka med partnerjema iz različnih kultur vse prej kot lahka. Vau, kake globoke teme in ugotovitve, mar ne? Eh, kurčev kliše in reči, ki jih že zdavnaj vemo. Ne glede na to pa nas čaka dokaj simpatična zgodba. Zaradi glavnih igralcev zanimiva in v srednjem delu daleč boljša kot na začetku in na koncu. Salma je očitno ženska, za katero bi moški naredili norost iz zgornjega vprašanja, Perry pa je še vedno le Chandler iz Prijateljev. Matthew Perry in Salma Hayek? Zakaj pa ne, saj je poba nekoč v resnici hodil celo z Julio Roberts.

Ocena 3

SPECIES II (zda 1998, znanstvena fantastika, režija: Peter Medak, igrajo:Natasha Henstridge, Michael Madsen, Marg Helgenberger, Justin Lazard, James Cromwell, Mykelti Williamson, George Dzundza, Peter Boyle)

Neumno nadaljevanje zelo dobre Tuje vrste iz leta 1995.

Čar Tuje vrste je bil v dejstvu, da si je partnerje za parjenje iskala ženska, napaka drugega dela pa je v tem, da to sedaj počne moški, ki bi se enako obnašal četudi ne bi bil zlobna vesoljska pošast. In kaj ima pri tem naša Natasha Henstridge, ki se tokrat imenuje Eva? Nič, cel film jo imajo zaprto v sobi inštituta, kjer se izobražuje, nanjo pa pazi znanstvenica Marg Helgenberger, ki ji je pač dala nekaj človeških lastnosti. Kako pride do prihoda tuje vrste na Zemljo? Trije astronavti jo mahnejo na Mars in s seboj prinesejo vesoljski DNA, ki se naseli v Justinu Lazardu, kateri potem seksa kot nor in širi svojo vrsto. Med tem ubije svojega očeta Jamesa Cromwella, pentagonovec George Dzundza pa pokliče na pomoč Michaela Madsena, junaka prvega dela. Znova potrebna Natasha Henstridge čez čas seveda pobegne, kot leta 1995 zajoškari in se spari z Justinom Lazardom, kri Mykelti Williamsona pa vsebuje virus, ki lahko uniči tujo vrsto. Neumno, kot sem zapisal že na začetku. S slabo dramaturgijo in poceni scenarijem ter premalo prepričljivo režijo.

Ocena 2 in pol

P.S.

Imam občutek, da bi moral Ireno gledati še enkrat.

Ko pride do psov smo ljudje zelo občutljivi. Tako ali drugače. In prav debate o psih vedno poberejo največ pozornosti. Pri takih debatah se vedno oglasijo najbolj goreči zagovorniki, kot tudi tisti, ki se vedno postavijo na drugo stran. Debata o psih je vedno tretja svetova vojna, goreče zbadanje, pametovanje, zmerjanje in pribijanje na križ. Če se ne motim, je prav moj prvi pasji zapis pred tremi leti pobral največ komentarjev in dejansko prebudil moj takrat še začetniški blog. Predvsem zaradi tega, ker sem ga zastavil zelo provokativno in dregnil v osje gnezdo.

Ko rečeš pes, se vedno začne žgoča debata. Še bolj kot pri otrocih in recimo gejih. Pes je nad vsemi mogočimi temami. Pes je tema številka ena že od nekdaj. Še posebej, ko kdo predstavi malce nevsakdanje mnenje ali pa ko se kdo z njim seveda ne strinja.

In zdaj se je vojna za pse začela tudi na naši blogosferi. Kdorkoli napiše post o psih, dobi milijon komentarjev, kjer ni debate, ampak linč in čista norija. Kaj takšnega ne pomnim. Tako divjih debat ni bilo še nikoli. Take čustvene in v afektu izvedene odzive lahko sproži samo pes. Še posebej, če gre za tako šokantno novico, kjer so trije psi do smrti pobili svojega gospodarja. In za govorice, da naj bi jih ta spolno zlorabljal.

Najbolj glasna vojna že cel dan poteka recimo pri Marku Crnkoviču, pa pri vseh ostalih, ki so pisali na isto temo. Tudi pri meni, da se razumemo. Pasje teme, pač. Tako ali drugače, s takšnimi in drugačnimi pogledi različnih piscev.

Prepričan sem, da če bi trije otroci ubili očeta, ne bi bilo take vojne. To je možno samo, če so vpleteni psi, ki so zdaj tudi politični škandal, kar meji na farso, ki je ne pomnim niti pri Patrijah in Karlu Erjavcu.

Jebeš gospodarsko krizo, jebeš mrtvega smučarja, jebeš vse ostalo, zdaj so glavni psi.

Da na filmu otrok lahko umre, pes pa ne, je prav tako znan kliše. Da je prav pes povod za tako burne debate pa je prav tako več kot razumljivo, saj to ni nič novega. Sedaj je pač vse skupaj zavrelo, saj se je zgodil zares šokanten primer, kjer bi oči od strahu zatisnil celo Kingov Cujo.

Jasno, nekateri bi radi bulmastife linčali, nekaterim se pokojni doktor smili, nekateri se zgražajo nad domnevno zoofilijo, nekateri pa bentijo po kršitvah zakona. Prav vsi pa neznansko in že skoraj perverzno uživajo v kreganju med komentiranjem, kjer se vsak seveda postavi v svojo napadlno pozicijo.

Hm, imam občutek, da smo ljudje še hujši od teh treh podivjanih bulmastifov, saj se obnašamo tako, kot da smo komaj čakali na škandal s psmi, na možnost dretja, prepira, zmerjanja, hujskanja in žaljenja na vse mogoče načine.

Ali kot o bulmastifih pravi prijateljica Wiki:

“Sicer je to pasma z zelo izrazitim in močnim karakterjem ter neomajno voljo. Ob nepravilni vzgoji se lahko ti izpadi svojeglavosti in samovolje ponavljajo in prerastejo v velik problem. Sam po sebi je zelo učljiv, prilagodljiv in vodljiv, vendar mu moramo že od samega začetka posvečati ogromno pozornosti, da se ne zapre vase ali postane napadalen, saj ga je v teh slučajih zelo težko oziroma nemogoče obvladovati.”

Se vam ne zdi, dragi moji, da je to v resnici več kot odličen opis vseh nas, ki se tako zagreto ukvarjamo s tem nesrečnim primerom?

ALVIN AND THE CHIPMUNKS: THE SQUEAKQUEL (zda 2009, komedija, režija: Betty Thomas, igrajo: David Cross, Jason Lee, Zachary Levi, Justin Long, Matthew Gray Gubler, Jesse McCartney, Amy Poehler, Anna Faris, Christina Applegate)

To, kar je bilo v prvem delu vsaj približno okej, je sedaj slabo, dolgočasno in primerno le za tiste, ki še vedno ne morejo preboleti dejstva, da prvi del ni dobil oskarja za najboljši film leta.

Veverički so nazaj, stokrat bolj zoprni in stokrat manj simpatični kot leta 2007. Čisto nič zabavni in tako zelo klišejski, da sem dobesedno trpel. Da me je bolelo srce, da moram gledati tako zanič otroški film. Tako poceni obračanje klišejev in stupidno predelavo aktualnih hitov, kjer sedaj poleg že znanih treh junakov prepevajo tudi tri veveričke, članice skupine The Chipettes.

Ocena 1 in pol

THE PRINCESS AND THE FROG (zda 2009, risanka, režija: Ron Clements & John Musker, glasovi: Anika Noni Rose, Keith David, John Goodman, Oprah Winfrey, Terrence Howard, Jenifer Lewis)

Da je morala prva temnopolta Disneyjeva princesa čakati do izvolitve prvega temnopoltega ameriškega predsednika, je seveda več kot razumljivo.

Princesa in žabec je vrnitev h koreninam. K stari dobri ročni animaciji, kjer tako kot v starih dobrih Disneyjevih klasikah kar mrgoli takšnih in drugačnih glasbenih točk. Pa tudi Bambijev moment boste ujeli, tistega, ko mu umre mama seveda. Da so skoraj vse klasične Disneyjeve risanke boljše od tele, je žal dejstvo, ki ga je treba poudariti. Pa četudi tale prihaja v času, ko je ročna animacija zastarela in praktično neuporabna, kar bi bilo treba na nek način pohvaliti, če sem iskren. Toda to je premalo, primerjava s starejšimi mojstrovinami pa je seveda neizogibna. Pa četudi imamo tokrat prvič temnopolto junakinjo (Anika Noni Rose), ki pa dejansko sploh ni v prvem planu, saj je ves čas žaba. No ja, princeska, ki poljubi začaranega princa in se spremeni v žabo, namesto da bi se on v človeka. Jebat ga, narobe svet, no ja, narobe pravljica, moderna in jazzy predelava znane teme, polna črnskih prijemov in temnopoltih stranskih likov. Seveda ne tako drznih in getovskih kot v risankah Lil’ Pimp in Bebe’s Kids, marveč elegantnih in na nivoju. Da je zraven tudi Oprah, ne preseneča, da finančni izkupiček ni bil kaj prida pa je prav tako jasno. Pa ne zaradi klasične animacije in dejstva, da je Shrek ubil vse Disneyjeve klišeje, marveč zato, ker je vse skupaj premalo zabavno, premalo prepričljivo, premalo zanimivo, premalo domiselno, premalo pogumno in premalo atraktivno. Kljub solidnim songom in enkratnem prizoru s kresničko, ki se zaljubi v zvezdo na nebu in zapoje pesmico, ob kateri romantično zaplešeta tudi naša dva žabca. Plus fenomenlna glasovna upodobitev Keitha Davida, ki igra zlobnega vrača, ki “sestri” naše princeske nastavi lažnega princa, da bi dobil premoženje njenega očeta, ki ga prav tako odlično govori John Goodman.

Ocena 3

slovenija 1973, drama, režija: Matjaž Klopčič, igrajo: Polde Bibič, Milena Zupančič, Bert Sotlar, Dare Ulaga, Duša Počkaj, Jože Zupan, Štefka Drolc

Klasika, v kateri ženske umirajo od sreče.

Janez in Meta, ali če hočete, Polde Bibič in Milena Zupančič, slovenska Paul Newman in Elizabeth Taylor, ki ne rabita vroče pločevinaste strehe. On je advokat, ona je kmečka dečva. Srečata se v hribih, kamor jo on mahne na počitek. Na odklop, na polnjenje baterij. Njen oče Bert Sotlar je resda prepričan, da je punca premlada za poroko, toda ker naš Janez vztraja in se v hribe vrne še pred božičem, je zadeva rešena. Janez žari od sreče, Meta pa tudi. Vse lepo in prav, toda kaj, ko Meta zažari preveč. Hudo preveč, tako preveč, da ji pregori žarnica. Zares prava slovenska klasika, kjer punce umirajo od sreče. Tragedija vseh tragedij in še en dokaz, da je bil Matjaž Klopčič mojster ljubezenskih filmov. Plus prekrasna scenografija, zimzelena glasbena spremljava in igralske kreacije, ki bi čez lužo dobile oskarje.

Ocena 4

Dragi moji, danes začenjam z novo rubriko, kjer bom objavljal najbolj tečne komade vseh časov.

In le kaj je boljšega kot začeti z Owl City in pesmijo Fireflies, ki mi živce sistematično žre že nekaj tednov. Z melodijo in vokalom, ki delujeta tako, kot da bi ju delali škrajtje. Tečno mehek komad, ki bi ga odpihnila že majhna sapa, če bi ga dali na sredo trate. Prime pa se prime, tako zelo, da ne gre iz glave, pa četudi je jasno, da v glavo sploh ne bi smel. Je kot lepilo, ali še bolje, kot smrkelj, ki se ti prilepi na podplat čevlja in noče dol.

Pač tipični synthpop komad, ki ga fura Adam Young, poba, ki je kariero začel na MySpaceu, kamor je lepil svoje glasbene umotvore.

“Vojake bi prevzgojili v socialne delavce, orožje bi prodali, vojašnice pa preuredili v domove za ostarele.”

PODPIŠEM

nemčija 2008, politična drama, režija: Uli Edel, igrajo: Martina Gedeck, Moritz Bleibtreau, Johanna Wokalek, Nadja Uhl, Bruno Ganz

Verjetno najboljši nemški film vseh časov.

Der Baader Meinhof Komplex je velika vrnitev režiserja Ulija Edelja, ki je zadnjih dvajset let lenaril in snemal pretežno samo sranje. Poceni ameriške tv filme kot sta Rasputin in Tyson, soliden tv spektakel The Mist Of Avalon in celo Body of Evidence, porazno slabo reciklažo Prvinskega nagona z Madonno. Da je prav Edel na začetku osemdesetih posnel mojstrovino Mi, otroci s postaje Zoo, konec osemdesetih pa udarno dramo Poslednji izhod za Brookyln, kjer je blestela Jennifer Jason Leigh, ob ogledu Der Baader Meinhof Komplexa ne preseneča, saj prav ta deluje kot izdelek zelo izkušenega in pronicljivega režiserja, ki je pač potreboval dvajset, ali še bolje, trideset let, da je spet posnel mojstrovino. Enega najboljših nemških filmov vseh časov, ki se podobno kot vsaj zame precenjeni Das Leben der Anderen poda v nemško preteklost in precizno, prepričljivo, kompleksno, zanimivo, dinamično, globoko in zelo kvalitetno obdela biografijo zloglasne teroristične skupine RAF (The Red Army Faction). Grupe drznih upornikov, no ja, revolucionarjev, moderno rečeno, teroristov in anarhistov, ki so bili med koncem šestdesetih in začetkom sedemdesetih strah in trepet nemške policije in aktualne politike. Da se film prične na nudistični plaži, kjer glavna junakinja Ulrike Meinhof (Martina Gedeck), sicer novinarka, brezskrbno uživa v družbi moža in otrok, je več kot odlično, saj izvrstno ujame njeno sproščenost. Njen odprt pogled na svet, ki ga krona z ločitvijo, ko moža dobi z drugo. Drži, RAF-ovci ne jebejo sistema in živijo svobodno kot ptiči. Kot čisti nihilisti, ki ne ločijo med fukom in streljanjem, kot pravi njihov vodja Andreas Baader (Moritz Bleibtreau). In pozor, njegova ekipa se šola celo v Jordaniji, njegov podmladek pa v Iraku, če se ne motim. Četudi se imajo za moderne Robine Hoode, ki kradejo bogatim in ki pač ne prenesejo ameriškega posredovanja v Vietnamu in povsod tam, kamor se je Amerika vmešala v šestdesetih in sedemdesetih, so v resnici pionirji terorizma kot ga poznamo danes in kot ga je z napadom na newyorška dvojčka dovršil Osama bin Laden. Da je Der Baader Meinhof Komplex atentat na ZDA, ni treba posebej poudarjati. Da se dogaja v času, ko je kot zadnje upanje svetovne demokracije padel Martin Luther King in v času, ko se je v Munchnu med olimpijado zgodil tisti znani masaker, je seveda povsem razumljivo. In prav masaker med olimpijado, kjer je teroristična skupina Črni september pobila enajst izraelskih atletov, je odličen odraz takratnega dogajanja, ki ga je v filmu Munich ujel tudi Steven Spielberg. Okej, člani RAF resda niso zmogli tako daleč kot bin Laden, saj jim je spodletela že ugrabitev letala, toda štala, ki so jo delaji po Nemčiji, je bila zares velika. In taka, da je sedaj dobil celo svoj film. Ta izjemno dober prikaz takratnega časa in takratne atmosfere, ki je ni mogel ustaviti niti Willy Brandt. Odlično vkomponirani dokumentarni prizori, osebne usode glavnih junakov, ali še bolje, antijunakov, ki bi jim navadni delavci seveda postavili spomenik, saj so se borili proti sistemu, ter zelo kompleksno dogajanje na večih koncih sveta, botrujejo zares prepričljivemu, briljantno zrežiranemu in dramaturško močnemu filmu, ki bo pritegnil tudi tiste, ki jih politika ne zanima. Pravi epos, s pričetkom na ulicah in koncem v zaporu, kjer končajo vsi glavni akterji teroristične zgodbe. Junaki delavskih množič, ki so šli do konca in želeli izpeljati še eno oktobrsko revolucijo. Dejansko koministi, ki niso prenesli kapitalizma. In ekipa, ki bi jo lahko vodil tudi takrat popularni Che Guevara. Mojstrovina političnega žanra in film, ki več kot izvrstno ujame vse, kar je potrebno za tako zelo zahtevno tematiko.

Ocena 4 in pol

CATACOMBS (zda 2007, grozljivka, režija: Tomm Coker & David Elliott, igrajo: Shannyn Sossamon, Pink, Emil Hostina, Sandi Dragoi)

Pošast preganja mladenko po pariških katakombah, kjer so si mladi naredili diskoteko.

Da je kariera nekoč zelo skulirane in karizmatične Shannyn Sossamon, ki me je navdušila v filmih A Knight’s Tale in Rules of Attraction, v totalnem kurcu, sem poštekal že leta 2003, ko je zaigrala v idiotski grozljivki The Order. Da je zdaj, ko je posnela Catacombs, še nižje, pa seveda ni potrebno posebej razlagati. Jasno, film me je pritegnil zavoljo dejstva, da počekiram kako se kot igralka v svojem debiju znajde pevka Pink, ki igra njeno sestro in se v najavno špico podpiše kot Alecia Moore. Ne bom rekel, da je ravno najslabša igralka vseh časov, toda bolje bo, da ostane pred mikrofonom. Trapast film, poceni narejen, neprepričljiv, nezanimiv, dolgočasen in s koncem, ki ga ne bodo kupili niti otroci.

Ocena 1 in pol

PERSONAL EFFECT (zda 2009, drama, režija: David Hollander, igrajo: Ashton Kutcher, Michelle Pfeiffer, Kathy Bates)

Dolgočasna, razvlečena, zamorjena in neprepričljiva drama o prebolevanju smrti.

Da je prav ljubezen zdravilo za smrt, no ja, za izgubo ljubljene osebe, vemo že nekaj časa. Zato ni nič čudnega, da se glavna junaka Ashton Kutcher in Michelle Pfeiffer zaljubita ravno med procesom prebolevanja. On je v brutalnem umoru izgubil sestro, njej pa so ustrelili moža. Da njega Ashton Kutcher, ki kot veste tudi v resničnem življenju pada na starejše ženske, igra zelo slabo, brez dometa in brez karizme, ni treba posebej poudarjati. Da njo zelo hladno in nezainteresirano igra Michelle Pfeiffer, pa je žal povsem v kontekstu atmosfere in tempa filma, ki mu manjkata boljši režiser in udarnejša dramaturgija. Tematsko podobni Moonlight Mile, ki ga je leta 2002 posnel Brad Silberling, je bil dolgočasen, Personal Effect pa iz te dolgočasnosti doktorira.

Ocena 2

FINDING BLISS (zda 2009, komedija, režija: Julie Davis, igrajo: Leelee Sobieski, Matthew Davis, Jamie Kennedy, Denise Richards, Kristen Johnston, Ron Jeremy, Gary Marshall)

Premalo zabavna in premalo domiselna komedija porno biznisa.

Finding Bliss se začne zelo simpatično in dovolj smešno, da obeta in da se gledalec spomni na tematsko podobne komedije Zack and Miri Make Porno, One Eyed Monster in The Auteur, toda kaj ko tempo in energija kmalu padeta, film pa svojo sicer izvirno zgodbo odpelje povsem povprečno in premalo živahno. Glavna je Leelee Sobieski, obetavna študentska filmarka, ki se ji sanje nikakor nočejo uresničiti, zato sprejme posel montažerke porno filmov in na pornografskem setu na skrivaj snema tudi svoj pravi film. Namesto humornih vložkov se žal prične njena osebna kriza, film pa nam hoče pravzaprav povedati, da je porno biznis vedno dobra rezerva, če ti ne rata v Hollywoodu.

Ocena 3

TETRO (zda, italija, španija, argentina 2009, drama, režija: Francis Ford Coppola, igrajo: Vincent Galo, Alden Ehrenreich, Maribel Verdu, Klaus Maria Brandauer, Carmen Maura)

Okej, Francis Ford Coppola je končno postal auteur, toda le zakaj moramo to prenašati še gledalci.

Da si je veliki Francis Ford Coppola kljub filmom Boter, Apokalipsa danes in Prisluškovanje potiho od nekdaj želel postati nič drugega kot auteur, je jasno že od nekdaj. Prav zato je leta 1983 posnel filma The Outsiders in še posebej Rumble Fish, ki sta več kot dišala po njegovi veliki želji, da bi se približal filmskim sanjam prelomne revije Cahiers du Cinema in ujel še nekaj tako imenovane art publike. In Tetro, njegova kvazi vrnitev med velike režiserje moderne dobe, je tipičen film hollywoodskega režiserja, ki sanja o tem, da bi vsaj za en dan postal auteur. Saj veste, filmar, ki v svojem izdelku pusti svoj značilni pečat. Ali še bolje, filmar, ki posname film, kjer je glavni samo režiser, kjer je važna samo njegova vizija, kjer ni prostora za nič drugega kot le zanj in njegov “dotik.” Pač čisti art, ki ga zares šteka le on, če malo poenostavim. Jp, auteur in “navaden” režiser bi isti scenarij posnela na popolnoma drugačen način, kdo je pravzaprav auteur, pa je seveda stvar debate. Še posebej, ker teorija Cahiers du Cinema zagovarja dejstvo, da niso važni niti kamerman, igralci, scenograf in scenarist, saj gre le za osebno vizijo režiserja, ki se mu podredi prav vse. In Tetro je točno tako film. Točno taka vizija Francisa Forda Coppole, ki je šel še dlje kot v filmu Rumble Fish in kot ugotavlja Roger Ebert, v svoj film vključil kar nekaj avtobiografskih dodatkov. Ne bom rekel, da vizualizacija ni popolna in da Coppola režira slabo ter brez forme, toda filmje tako zelo dolgočasen, prazen in nezanimiv, da se gledalec komaj bori z željo po tipki za hitro previjanje, če malo karikiram. Pač zgodba o dveh bratih, kjer eden (Vincent Galo) še vedno ni prebolel prometne nesreče, drugi (Alden Ehrenreich) pa bi mu rad pomagal. Zgodba o zaodrju gledališke predstave, kjer prvi brat skriva svoj scenarij. Spomini na njunega očeta, ki ga igra Klaus Maria Brandauer. Kultna Carmen Maura, ki se pozira v vlogi gledališke matrone. In družinska skrivnost, ki nam jo seveda izdajo šele na koncu. Da je film črnobel in da so barvni le flashbacki, ne preseneča. Da se dogaja v Španiji in da ekipa govori špansko in angleško tudi ne. Pač vizija auteurja, ki je tale film posnel za svoje srce. Okej, toda zakaj ga ni potem pustil za štirimi stenami in ga vrtel svojim kolegom, ki bi v njem brez dvoma prepoznali genialnost.

Ocena 2

Zdaj pa imamo dve možnosti. Prva je ta, da svojega psa naučim kakati in lulati v školjko, druga pa ta, da si nabavim šmajser in začnem neprivezane pse streljati v glavo.

Brez zamere, a od danes dalje mi je bolj všeč druga.

Pizda no, mar morajo biti povsem nedolžni in simpatični sprehodi nočna mora in stres, kjer me skoraj zadane kap?

V afektu sem, vem, toda tudi vi bi bili, če bi se vam pravkar zgodila tale pizdarija:

Da smo vsi po malem obremenjeni z veliki psi zaradi nedavne tragedije z bulmastifi, je jasno, kar pomeni, da nas vsak neprivezan pes malce prestraši. Še posebej, če zraven njega stoji kretenski lastnik, saj veste, v stilu: “Glejte mojega psa kako je krvoločen, prav ponosen sem nanj, da lahko vrat pregrizne tudi konju.” No, zdaj pa si predstavljajte, da tak pes nima lastnika in da se med vašim sprehodom pred vami znajde kot strela z jasnega.

Okej, ne bom pretiraval, ni bil bulmastif in ni bil rotvajler, bil je podoben mešanici nemškega ovčarja in kakega planšarja, ne vem točno. In bil je odpet ter brez gospodarja. Ker je k nama z Jodijem priletel kar naenkrat in od zadaj, sem se ga ustrašil. Da je začel Jodi nanj lajati kot podivjan, seveda ni treba posebej poudarjati, saj je glede tega pravi bedak in mi žre živce. Kaj vem, morda je branil mene, morda pa se je ustrašil zase. In pozor, tisti pes ni hotel stran. Skakal je okoli naju, jaz sem ga naganjal, on pa je postajal še bolj vztrajen. Ker sem se zbal za Jodija, sem ga seveda dvignil v naročje, kar bojda ni najbolj pametno v taki situaciji, toda veste kaj, reskiral ne bom. Še posebej, ker psa nisem poznal in ker je bil brez lastnika. Pa še ni hotel stran. Pa še čudno je gledal. Ne bom rekel, da je renčal, toda nikoli ne veš kaj se mu je pletlo po glavi. Morda se je hotel igrati, morda pa bi Jodija stresel in pokončal, nimam pojma, niti me ne zanima.

Vem, da mnogi psov še vedno ne pripenjate in se požvižgate na vse, rekoč: “Moj pes me  uboga in ga ne bom pripenjal.” Ali pa: “Če tvoj pes laja, to ni moj problem.” Okej, štekam, toda ravno zato, ker ne poznate reakcij drugih psov, ni dobro da so odpeti še vaši, saj se nikoli ne ve kaj se lahko zgodi. Če je lahko pripet moj, naj bo tudi vaš, hudiča no.

In da se vrnem k tejle pizdariji, ki me je res pretresla. V eni roki sem držal Jodija in ga miril, ker je lajal, z drugo pa sem odganjal tistega velikega psa, ki je hodil za nama in se na vsake toliko časa hinavsko približal moji nogi in se pripravljal, da bo skočil na Jodija. Kaj vem, morda se je res hotel le igrati, saj ni renčal ali lajal, toda vseeno me je bilo strah, saj je trajalo predolgo. Celih deset minut, čas, ki ga potrebujem, da pridem do svojega bloka. In k bloku sem dobesedno bežal, s psom v roki, pred tem neznanim psom, ki ni pa ni hotel stran. Da se razumemo, ni me bilo strah zase, ampak za Jodija. Četudi mu ta pes ni nameraval narediti ničesar, je Jodi divje lajal, kar bi lahko po vsej verjetnosti ujezilo tudi tega psa. Pred mano je resda imel nekaj rešpekta, saj je vsakič odskočil, ko sem ga nadrl, toda vedno znova se je vrnil in hodil za nama.

Verjamem, da bi tale prizor v burleski deloval smešno, toda v živo ni bilo prav nič prijetno, saj je nastala prava živčna vojna, ki se ni pa ni hotela končati. Vse dokler nisem prispel čisto do bloka, kjer je ta kurčevi pes vendarle stekel stran.

Bo zdaj vsak moj sprehod živčna vojna, kjer bom samo gledal kdaj se bo mrcina spet pojavila? Ima gospodarja ali je potepuh? Je gospodar ves čas skrit in se zabava ob takih prigodah? Kaj lahko storim? Koga lahko pokličem? Šintarja, da ga spravi stran? Zavetišče, da pride ponj? Policijo, da ga ustreli? Dilerja, da mi prida šmajser in ga ustrelim sam? Kaj za vraga lahko storim v takem primeru? Itak je vse zaman, saj bi pes pobegnil preden bi kdorkoli od pristojnih prišel blizu.

Ljudje božji, spoštovani lastniki psov, dajte jih na povodec, vsaj v naselju, vsaj tam, kjer obstaja možnost, da naletite na kakega drugega psa. Zakaj je to tako težko? Zakaj ne zaleže nobena prijazna beseda? Tudi sedaj ne, ko je med ljudmi vendarle nekaj panike zaradi trgedije z bulmastifi.

In kaj z naslednjim Jodijevim sprehodom? Naj ga res naučin, da bo sral doma ali pa naj si res nabavim orožje in z nepripetimi psi obračunam na old fashioned way?

Pizda no, taka izguba živcev in stres za en pofukan sprehod s pekinezom.

Uf, tole pa je vredno vaše pozornosti. Fenomenalna ideja povezave rapa in filma, kjer se rime avtorja povezujejo z dialogi različnih filmov in povzamejo celotno zgodbo. Bomba.

ROBOCOP

TERMINATOR 2

PREDATOR

COMMANDO

SCARFACE

A NIGHTMARE ON ELM STREET

ALIENS

Mojega tokratnega intervjuvanca ni treba posebej predstavljati, saj ga poznajo vsi. Eni po njegovih pesmih, drugi po figah, tretji po alkoholu, četrti pa po boju za slovenski jezik. Dobila sva se v Kranju, pogovor pa je minil v zelo sproščenem, pa vendar malce zaskrbljenem tonu.

1. Gospod Prešeren, ste še vedno jezni, ker je Svetlana Makarovič zavrnila vašo nagrado?

Eh, kje pa. Tudi jaz bi zavrnil njeno.

2. Kako vam je všeč dejstvo, da smo Slovenci prav vašo pesem vzeli za svojo himno?

Bil bi zelo razočaran, če je ne bi.

3. Ste se zaradi nadaljevanke o vašem življenju res obračali v grobu?

Obračal sem se zavoljo tistih, ki jim nadaljevanka ni bila všeč.

4. Ste res radi pregloboko pogledali v kozarec?

Edino tako sem prenesel bedake, ki so se nenehno zbirali okoli mene.

5. Zakaj ste bili tako noro zaljubljeni v Primicevo Julijo?

Naredil sem napako. Ani Jelovškovi sem dal seks, Primicevi Juliji pa srce. Če bi naredil obratno, bi bil veliko bolj srečen.

6. Kako je mogoče, da je vaš najboljši prijatelj Matija Čop tako nesrečno utonil v Savi?

Tega mu nisem nikoli odpusti.

7. Bo Slovenija kdaj dobila boljšega pesnika od vas?

Nikoli.

8. So vam všeč proslave, ki jih priredijo ob vaši smrti?

Vedno zaspim in se sprašujem, kdaj bodo začeli praznovati moje rojstvo.

9. Ste dobili kaj denarja od prodaje Poezij?

Še vedno sestavljam tožbo in čakam na pravi trenutek, sem pa jezen, da sem advokaturo dobil tako pozno.

10. In ja, mi daste eno figo?

Fuck off, bedna šala.

In še link do recenzije tv serije: LINK

Na tejle fotki mi je pa res neverjetno prikupen. Pa to ni res no. Takega psa še nisem videl. Pa ta jezik, pa te očke, res je kjutek tale naš mali Jodi, ki na snegu uživa kot nor. Več kot ga je, bolj noro skače po njemu. Pa neke nove finte ima, pa ko se pelje v dvigalu vedno oponaša goloba, pa ko pojem jaz, začne peti tudi on. Pa tako rad se stiska. Pa tako priden pa prijazen je. Res najboljši pesek na svetu. Res se vesel, da sva ga s Tino dobila od tiste družine, ki ni mogla več skrbeti zanj. Pa tako suhcen je bil na začetku. Zdaj je tak kot mora biti, nekaj čez tri kile, malo razvajen za hrano, pa malo tečen, ko sreča drugega psa, a neverjetno pozoren in čustven, ko vidi, da je kdo žalosten. Brez njega si sploh ne znam več predstavljati svojega življenja. Kot sem zapisal že v naslovu, naš mali Jodi je najbolj luštkan psiček na svetu.

HOUSE OF WAX (zda 2005, grozljivka, režija: Jaume Collet-Serra, igrajo: Paris Hilton, Elisha Cuthbert, Brian Van Holt, Jared Padalecki, Jon Abrahams)

Pazite, da vas ne povoskajo.  

Ameriška grozljivka je v krizi, iz katere jo skušajo rešiti rimejki starih dobrih klasik in reciklaže azijskih kultov. Idej je zmanjkalo, suspenza ni, klišeji pa letajo na vse mogoče strani. Pri filmu House of Wax, rimejku stare dobre klasike iz leta 1953, ni nič drugače. Vse je popolnoma tako kot pri ostalih rimejkih in reciklažah azijskih kultov. Toda pozor, pred nami je kljub temu rimejk, ki se spozna na gotsko grozo. Na bližnje posnetke trupel, na trgovino s svežim, krvavim mesom. Na stvari, ob katerih vam bo neprijetno pri srcu. Še posebej med prizorom, kjer eni izmed nesrečnih deklet, ki jo čaka voskanje, ustnice zalepijo s sekundnim lepilom in ji malce kasneje s kleščami odrežejo še prst. Novi House of Wax, zgodba o dvojčkih, ki svoje žrtve spreminjata v voščene lutke, adute stavi na gravž in stavo kot za šalo dobi. Kljub temu, da Paris Hilton ne zna igrati in da gre pač še za en najstniški rimejk stare dobre klasike. Glavnemu norcu je seveda ime Vincent. Tako kot igralcu Vincentu Priceu, zvezdi originala iz leta 1953.

Ocena 4

RACING STRIPES (zda 2005, komedija, režija: Frederik Du Chau, glasovi: Bruce Greenwood, Hayden Panatiere, Frankie Muniz, Dustin Hoffman, Whoopi Goldberg, Joe Pantoliano, Michael Clarke Duncan, David Spade, M. Emmet Walsh, Michael Rosenberg, Steve Harvey, Joshua Jackson, Mandy Moore, Wendie Mallick, Snoop Dogg)

Upornik brez razloga.

Filmov o govorečih živalih imam resda vrh glave, toda risanka, kjer živali govorijo pametno, se obnašajo kot da so končale fakulteto in povrhu vsega plonkajo še filmske klasike, me ne moti. Ravno nasprotno, všeč mi je. Še posebej, ko govorijo tudi na hip hop usekane muhe. Še bolj posebej, ko ugotovimo, da lasatega ponija govori celo Dustin Hoffman, ki mu mafijski pelikan (Joe Pantoliano) zagrozi z usodo konjske glave iz Botra. Tako je, Racing Stripes ni na prvo žogo. Ali če hočete, na prvo zebro. Racing Stripes hoče nekaj več, nekaj boljšega, nekaj, kar si velja zapomniti. In tu je zgodba o zebri, ki rabi psihiatra. O zebri, ki misli, da je dirkalni konj. Da je James Dean iz Upornika brez razloga. In ko začne trenirati, trenira kot Rocky Balboa, medtem ko njegov tekmec trenira kot Dolph Lundrgeen iz četrtega Rockyja. Prav imate, Racing Stripes je za otroke, ki razmišljajo po odraslo, in za odrasle, ki so še vedno otroci. In ko slišimo, da je lenemu psu glas posodil raper Snoop Dogg, nam je jasno, da gledamo zelo dobro in prebrisano risanko, ki bi si vsekakor zaslužila večjo pozornost.

Ocena 4

THE UPSIDE OF ANGER (zda 2005, komična drama, režija: Mike Binder, igrajo: Kevin Costner, Joan Allen, Erika Christensen, Evan Rachel Wood, Keri Russell, Alicia Witt, Mike Binder)

Izjemno dobra romantično komična drama.

 Če bi človek iskal napake v filmu The Upside of Anger, sicer filmu o materi (Joan Allen), njenih štirih hčerah (Erika Christensen, Evan Rachel Wood, Keri Russell, Alicia Witt) in pijanem sosedu (Kevinu Costnerju), ki se še vedno šlepa na staro slavo športne zvezde, ne bi našel ničesar. Če bi iskal še bolj natančno, bi še enkrat ostal praznih rok. Če ne bi dal mira in bi šel zelo globoko, bi bila situacija še enkrat ista. Ni kaj, The Upside of Anger, ki ga je režiral Mike Binder, avtor filma The Sex Monster, filma o paru, ki je v posteljo povabil še eno žensko, nima napak. Še posebej znotraj svojega žanra. Žanra, kjer mnogi filmi hitro padejo v pretirano patetiko in zoprne klišeje. The Upside of Anger je drugje. Tam, kjer so veliki. Tam, kjer sta bila nekoč Harry in Sally. Tam, kjer je About Schmidt. Tam, kjer je As Good As It Gets. In seveda tam, kjer sta Ordinary People ter Terms of Endearment. Vse štima. Zgodba, igralska ekipa, mešanica drame, romantike in komedije, dialogi ter igralske kreacije. Vse je na mestu. Vse je tam, kjer mora biti. Tudi prizor, ko Mikeu Binderju raznese glavo. Tudi prizor, ko Kevin Costner po vzoru Williama Hurta iz filma Body Heat zlomi vrata, da pride do Joan Allen. Izjemno dober film. Film, kjer se ženska smeji že ob misli na seks.

Ocena 5

SAHARA (zda 2005, avantura, režija: Breck Eisner, igrajo: Matthew McConaughey, Steve Zahn, Penelope Cruz, William H. Macy, Lennie James, Lambert Wilson, Delroy Lindo)

Indiana Jones, ekološka verzija.

Okej, Sahara resda teče tekoče, frajersko, gledljivo, všečno in po vzoru Indiane Jonesa, toda kaj, ko hoče hkrati teči tudi politično, poučno, ekološko in tako, da nas uči. Da nam nekaj razlaga. Da nam da vedeti, da ni kar tako. Da ni le poletni popcorn, marveč poletni popcorn z globino. To je seveda neumno, nepotrebno in nepričakovano. To seveda uniči drugače dobro narejen film z zelo simpatično in skulirano igralsko ekipo, kjer nikoli tako seksi Matthew McConaughey igra tipa po imenu Dirk Pitt. Tipa, ki s svojim prijateljem Alom Giordinom (Steve Zahn) sredi puščave išče skrivnostno ladjo iz ameriške državljanske vojne in naleti na doktorico Evo Rojas (Penelope Cruz), ki jo skrbijo čudne smrti lokalnih prebivalcev. Pač film o tem, da morajo biti današnji akcijski junaki poleg svojih želja pozorni tudi na ekološke želje svojih partnerk. 

Ocena 3

THE HITCHHIKER’S GUIDE TO THE GALAXY (zda 2005, znanstveno fantastična komedija, režija: Garth Jennings, igrajo: Martin Freeman, Mos Def, Sam Rockwell, John Malkovich, Zooey Deschanel, Anna Chancellor, Bill Nighy, Stephen Fry, Alan Rickman, Helen Mirren)

Leteči cirkus Douglasa Adamsa. 

Ko sem slišal, da bodo posneli ekranizacijo kultnega romana leta 2001 preminulega Douglasa Adamsa, mi je zastal dih. Le kako jim bo uspelo? Le kako bodo v zrak vrgli Zemljo? Le kako bo Humma Kavula (John Malkovich) okoli hodil po železnih palčkah? Le kako bodo funkcionirale debele pošasti? Le kako bo šel skozi dvoglavi Zaphod Beeblebrox (Sam Rockwell)? Le kako bodo naredili maketo Zemlje? Le kako nam bodo vladale miši? Le kako bodo peli delfini? Le kako bo učinkovala enovrstičnica: »Nisem s tega planeta. Bi rada videla mojo vesoljsko ladjo?«. Le kako bo izpadel beli depresivni robotek Marvin (Alan Rickman)? Bo Arthur Dent (Martin Freeman) dovolj kul? Bo Ford Prefect (Mos Def) dovolj poseben? In seveda, le kako bo delovala puška, s katero dobimo povsem drugačen pogled na stvari? Vsa ta vprašanja mi niso dala miru, posebej pa sem se bal gorečih fanov romana, ki so se pripravljali na morebitni linč vseh sodelujočih. In film, ki ga je že leta 1978 prehitela radijska igra, leta 1981 pa tv serija, je končno prišel v kina. Čudno, prišel je tiho, neodmevno in brez velikega pompa. Pa čeprav so ga mnogi pričakovali bolj kot Vojno zvezd in Vojno svetov. Preden je prišel je bil glasen, ko je prišel pa je utihnil in v blagajnah pustil drobiž. Nič zato, važno je, da je ujel tempo romana. Da ne bi smel razočarati niti najbolj zahtevnih fanov in da je posnet tako, kot bi ga spisali člani ekipe Monty Python. Ne pozabite, da je prav Douglas Adams davnega leta 1969 napisal scenarij za eno izmed epizod Letečega cirkusa, kar je več kot odlično. Kar se je vseskozi poznalo tudi njegovemu romanu. Kar se ves čas pozna tudi našemu filmu, zares nepozabni in nenavadni mešanici absurda, znanstvene fantastike in komedije, ki nam pojasni, da nas obračajo miši in da vseskozi živimo na kopiji Zemlje. Pa brez panike in hvala za vse ribe.

Ocena 4

BLUEBERRY (francija, mehika, zda  2004, vestern, režija: Jan Kounen, igrajo: Vincent Cassel, Juliette Lewis, Michael Madsen, Temuera Morrison, Ernest Borgnine, Djimon Hounsou, Hugh O’Connor, Geoffrey Lewis, Tcheky Karyo, Colm Meaney, Eddie Izzard) 

Preveč halucinacij, premalo filma in 88 letni Ernest Borgnine.

Se spomnite odličnega vesterna Mladi revolveraši, kjer so igrali Emilio Estevez, Kiefer Sutherland in Lou Diamond Phillips? No, tam smo imeli prizor, kjer so se fantje, sicer Billy The Kid in njegovi kompanjoni, zadeli z indijanskim mamilom in za nekaj časa skočili v svet halucinacij. Prizor je bil kul, saj je trajal nekaj minut, potem pa so fantje zajahali svoje konje in šli naprej. Tokrat je stvar ista, le da so fantje zadeti ves čas in da se nam svet halucinacij prikazuje praktično skozi celoten film. Tako se znajdemo v Celici, ki jo je nekaj časa nazaj posnela Jennifer Lopez, ali še boljše, v filmu Naked Lunch, kjer je Peter Weller sanjal o svojem pisalnem stroju, ki se je spremenil v govorečega hrošča. Glavni junak, kavboj Mike S. Blueberry (Vincent Cassel), namreč svoje rane celi s pomočjo indijanskih vračev, ker je ranjen na vsakem koraku, pa je tega celjenja seveda veliko. Časi, ko si je kavboj na rano porinil žarečo železno palico, so mimo, nastopili so časi, ko mora kavboj potovati po fiktivnem svetu, po matrici, po svojem egu in med čudnimi stvori, da pride k sebi in najde smisel življenja. Da se vendarle le spomni kaj se je zgodilo tistega usodnega dne, ko mu je odpadnik Michael Madsen ubil punco in ga za vedno spravil v nadnaravni svet prividov. Svet halucinacij, ki nam začne iti na živce tako močno, da se požvižgamo tudi na popoloma golo Juliette Lewis, sicer bejbo, ki tolaži našega junaka.

Ocena 2

ANCHORMAN: THE LEGEND OF RON BURGUNDY (zda 2004, komedija, režija: Adam McKay, igrajo: Will Ferrell, Christina Applegate, Fred Willard, Paul Rudd, Steve Carell, David Koechner, Vince Vaughn, Danny Trejo, Tim Robbins, Ben Stiller, Jack Black)

Komedija leta.

Will Ferrell, ki je istega leta posnel še poceni bedarijo Bewitched, je Ron Burgundy. Gospod Ron Burgundy, zvezda dnevno informativne oddaje v San Diegu, ki nima konkurence. Ki je number one, number two in number three. Okej, ki je tudi number four in number five. Večji od filmskih zvezd, pomembnejši od novic, ki jih pripravlja njegov Channel Four News. Vse dokler v hišo ne pride mlada, nadebudna in povzpetna Veronica Corningstone (Christina Applegate), ki mu ukrade šov in gledalce. Še več, ki mu ukrade tudi službo. S pomočjo umazane prevare, kjer naš Ronnie nima pojma, da je v tri krasne poslal svoje najbolj goreče oboževalce. In film ni le komedija. Film je mojstrovina svojega žanra. Ves čas zabavna, domiselna in izvirna. Ves čas ravno prav neumna, blesava in otročja. Vseskozi posebna in taka, da se ji vidi vpliv maratonskega šova Saturday Night Live, ki ga je vrsto let režiral prav Adam McKay. In le v takšnem filmu se lahko brutalno in krvavo stepejo Tim Robbins, Ben Stiller in Vince Vaughn. Le v takšnem filmu lahko psiček zaradi brce Jacka Blacka odleti čez most v reko. In seveda, le takšnemu filmu se lahko zgodi, da ga slovenska platna veselo prešpricajo brez slabe vesti.

Ocena 5

MELINDA AND MELINDA (zda 2004, dramska komedija, režija: Woody Allen, igrajo: Radha Mitchell, Will Ferrell, Wallace Shawn, Jonny Lee Miller, Chloe Sevigny, Amanda Peet, Josh Brolin)

Dolgčas.

Ko je Woody Allen leta 1978 s sicer zelo dobrim filmom Interiors prvič zašel na področje Ingmarja Bergmana, se pravi na področje družinskih dram, sem bil prepričan, da je to storil tudi zadnjič. Ni, kar je škoda, saj moramo zaradi tega gledati filme kot je Melinda and Melinda. Filme, ki bi jih lahko prepustil drugim. Melinda and Melinda bi moral teči zabavno, navihano ter povsem drugače kot filma Dvojno Veronikino življenje in Sliding Doors, teče pa dolgočasno, razvlečeno, brez isker in tako kot Dvojno Veronikino življenje ter Sliding Doors. Pač film o dveh straneh. Zabavni in resnobni. O dveh straneh iste ženske, ki jo pač vidimo na dva načina. Kot Melindo 1 in Melindo 2. Ena je kul in vesela, druga dela samomore in teži. Kot film, ki se mu pozna, da je bil narejen iz dolgega časa. Tako slabo, da je Woody Allen svojo vlogo raje zaupal Willu Ferrellu. 

Ocena 2

HERBIE: FULLY LOADED (zda 2005, komedija, režija: Angela Robinson, igrajo: Lindsay Lohan, Michael Keaton, Matt Dillon, Justin Long, Breckin Meyer, Cheryl Hines)

Hrošč je nazaj.

Najnovejši Herbie je točno tak kot se od njega pričakuje. Otročji, preprost in brez želje po presežku. Tak, da nam sede v vročih poletnih mesecih. In tak, da ga pozabimo že naslednji dan, kar je odlično, saj nam ni treba razmišljati in se lahko popolnoma sprostimo. Atmosfera iz šestdesetih in sedemdesetih, ko so Herbije snemali enega za drugim, je nazaj. Da njegovo najboljšo prijateljico igra ravno Lindsay Lohan, pa je luštno, gledljivo in sprejemljivo. Kot film, ki ga je produciral studio Disney.

Ocena 3 in pol

DIARY OF A MAD BLACK WOMAN (zda 2005, komična drama, režija: Darren Grant, igrajo: KImberly Elise, Steve Harris, Shemar Moore, Tamara Taylor, Lisa Marcos, Cicely Tyson, Tyler Perry)

Najbolj nenavadna mešanica drame in komedije vseh časov.

Kimbery Elise je Helen, vzorna, pridna, urejena in prikupna ženska, ki jo mož Charles (Steve Harris), super uspešni odvetnik, po osemnajstih letih zakona nažene iz hiše in si najde drugo. Nesrečnica se zateče k babici, kjer najde tolažbo in novo ljubezen. Se sliši dolgočasno? Sliši se zelo dolgočasno, toda to ni še ena navadna romantična komedija. To je Diary of a Mad Black Woman, mešanica prdenja in romantične komedije. Mešanica, ki je še niste videli. Mešanica, ki reskira in profitira. Babica namreč ni le babica, marveč debela, divja, glasna in odločna matrona, ki v svoji torbici hrani tudi pištolo in svojo objokano vnukinjo prepriča, da je treba moškemu, ki te vrže iz hiše, zagreniti življenje. Še več, to babico ne igra ženska, marveč moški, gospod Tyler Perry, ki igra tudi njenega pohotnega in invalidnega brata. In tako se znajdemo v Hiši debele mame, ali še boljše, za mizo družine Klump iz Raztresenega profesorja. V hiši, kjer se dnevnik temnopolte ženske spremeni v Dnevnik jezne temnopolte ženske. In ko se tako lepo sproščamo ob straniščni komediji, nas film obrne nazaj na začetek. Na tirnice resne drame, na tirnice filma Misery. In ko pridemo k sebi, smo spet v hiši norcev, ki jo polepša še romantična pravljica, za katero poskrbi postavni Shemar Moore, kateri se do ušes zaljubi v našo Helenco. Če k temu dodamo še socialni zasuk njenega bratranca, ki se ukvarja s svojo narkomansko ženo, dobimo zmešnjavo, ki pa je zmešana na pravi način. Na kul način. Na način, da jo kupimo in odnesemo domov.

Ocena 4

Da sem zadnje čase za športne aktivnosti len še bolj od lenivca, ni treba posebej poudarjati. Če sem iskren, je moj edini šport sprehod z Jodijem. Včasih seveda ni bilo tako, zato sem se odločil, da pobrskam po spominu in z vami delim svoje takšne in drugačne športne izkušnje. Malo za šalo, malo pa zares, kakor želite.

V osnovni šoli mi je šlo dobro v fuzbalu, kjer sem vedno igral v obrambi, in v rokometu, kjer sem bil pivot, če se ne motim. Tudi na občinski ravni, kjer pa me je zmatralo dejstvo, da na treningu ni bilo nobenega mojega sošolca in kolega, kar pomeni, da sem zadevo opustil. Slab nisem bil tudi v košarki, kjer sem včasih zadel tudi kakšno trojko, pa tudi odbojka mi je šla zelo solidno, predvsem na faksu, kjer sem dobil idejo, da bi jo začel redno trenirati.

Šlo mi je tudi plavanje, predvsem kravl. Na občinskem prvenstvu me je zmatralo dejstvo, da so me dali plavati žabico, kjer se nisem najbolje znašel. Pa atletika tudi, predvsem daljše proge, kjer sem si kondicijo nabiral s tekanjem okoli blokov.

Pač navdušenec za šport, kot vsak mlad fant. Nič posebnega, če sem iskren. Z izjemo metanje žogice, kjer sem prišel celo v občinsko reprezentanco in tekmoval na celjskem stadionu Kladivar. Žal sem naredil tri prestope, ostal brez rezultata in tako končal svojo kariero. Pa tudi z zračno puško mi je šlo okej, pa pri preskakovanju koze, v osnovni šoli seveda.  

Zakaj sedm potem postal taka lena pizda, nimam pojma, čutim pa, da bi moral to spremeniti in začeti vsaj teči, malo za kondicijo, malo za dejstvo, da telo spet spravim v formo. Ali pa spet igrati tenis s punco, njenim bratom in bodočim tastom. Šlo nam je dobro, a kaj ko je kar naenkrat zmanjkalo časa.

Pa naj za konec izpostavim še majhne smučke, tiste plastične smučke za na čevlje, kjer sem bil res dober:KLIK

Kaj pa vi, dragi moji bralci, se ukvarjate s športom ali ga le gledate po televiziji?

zda 2004, drama, režija: Paul Haggis, igrajo: Don Cheadle, Sandra Bullock, Matt Dillon, Brendan Fraser, Ludacris, William Fichter, Ryan Phillippe, Thandie Newton, Larenz Tate, Terence Howard, Jennifer Esposito, Shaun Toub, Keith David, Tony Danza, Loretta Devine, Nona Gaye

Magnolia, kjer se na koncu namesto žab zgodi prometna nesreča. Short Cuts, kjer ni časa za frontalno goloto. Playing By  Heart, kjer romantično komedijo zamenja kruta socialna realnost.

Crash, sicer cela kopica filmov v enem filmu, cela kopica zgodb v eni zgodbi, in film, ki se mu pozna, da ga je režiral možakar, ki je pred tem napisal scenarij za mojstrovino Million Dollar Baby, reže globoko. Zelo globoko v socialne razmere modernega sveta, ki ga najedajo številni problemi. Od kriminala do rasizma. Od zakonskih težav do skokov čez plot. In ti problemi se tokrat vrhunsko odvijejo kljub klišejem, za kar je poleg spretne režije, odličnega scenarija, super tempa in prepričljive atmosfere seveda zaslužna tudi enkratna igralska zasedba. In v prvem planu so Don Cheadle, detektiv, ki pozabi na svojega delikventnega brata (Larenz Tate). Sandra Bullock, ki se dolgočasi v zakonu z Brendanom Fraserjem. Matt Dillon, policaj, ki ne mara črncev. Terence Howard, urejeni temnopolti filmar, ki se mu zvrti zaradi dejstva, da ga hoče oropati črnski pobalin. Njegova žena Thandie Newton, ki doživi skrajno neprijetno srečanje s policijo. Ludacris, mali kriminalec, ki vendarle zašteka, da se da živeti tudi kako drugače. Ryan Phillippe, policaj, ki ne mara krivic in potem stori hudo napako. Priseljenec Shaun Toub, ki vidi rdeče zaradi ropa svoje trgovinice. In Jennifer Esposito, detektivka, ki se sprošča s seksom brez čustev. Pisana paleta močnih likov, ki bi lahko dobili vsak svoj film. Vsak svojo mojstrovino in vsak svojega oskarja. Ker so skupaj v istem filmu, tvorijo razkošno celoto, enega boljših omnibusov zadnjih časov, ki izgleda tako, kot da bi ga režiral možakar, ki ima za sabo vsaj trideset filmov. Plus presenetljiv in vendarle zaslužen oskar za najboljši film leta.

Ocena 4

Jp, dragi moji, tole pa je celebrity, v pravem pomenu besede, del pop kulture in legenda, ki je kljub temu, da dejansko ni naredila neke hude filmske kariere, sijala bolj od večine ostalih igralk. Pač s pomočjo tračev, škandalov in prebrisanega pojavljanja v medijih. Da je bila poročena kar devetkrat, ni treba posebej poudarjati in je povsem v kontekstu z njenim karakterjem, da je bila že leta 1936 miss Madžarske tudi ne, da je na prestol pomagala Richardu Nixonu, pa je prav tako zanimiv podatek. Da si je kariero poživila s tem, da je leta 1990 po aretaciji na gobec usekala policista, kar je potem odlično parodirala v drugem delu Gole pištole, pa je itak del hollywoodske zgodovine. Če je ne bi bilo, bi si jo izmislili. Ker je bila, pa je bil svet slavnih veliko bolj zanimiv ter zabaven.

Danes praznuje že 93 let, za vedno pa ostaja poosebitev razkošnega načina življenja in dokaz, da za slavo ni treba narediti ničesar, če imaš karizmo in če znaš manipulirati z mediji.

Pa končajmo z njenimi izjavami, ki so prav tako že ponarodele:

“To be loved is a strength. To love is a weakness.

A man in love is incomplete until he is married. Then he is finished.

I have never hated a man enough to give his diamonds back.

I am a marvelous housekeeper. Every time I leave a man I keep his house.

Getting divorced just because you don’t love a man is almost as silly as getting married just because you do.

I believe in large families: every woman should have at least three husbands.

Being jealous of a beautiful woman is not going to make you more beautiful.

The only place men want depth in a woman is in her décolletage.

You never really know a man until you have divorced him.”

Priznam, zelo dolgo sem se upiral pesmi Tik Tok, pa čeprav sploh ni slaba, še posebej na začetku, ko pevka zapoje, da se zjutraj počuti kot P. Diddy in da si bo zobe umila z Jackom Danielsom. Jasno, ko sem jo slišal stokrat, mi je postala všeč, ali še bolje, večkrat ko sem jo slišal, bolj me je zabavala. Slišati je seveda ni bilo težko, saj jo že dva meseca vrtijo vsepovsod, k uspehu pa pomaga še skuliran videospot, kjer pevka malo spominja na Amy Winehouse, le da ni tako zelo zdelana.

Všeč mi je to, da ni pocukrana, da ni padla na poceni trende svojih kolegic, in da me močno spominja na mojo Tino. Prav to je verjetno glavni razlog, da mi je komad tako zelo kul. Da Tino že nekaj časa zezam, da je Ke$ha, seveda ni treba posebej poudarjati. Res sta si podobni, morda le v moji glavi, morda tudi v resnici, ko bi zažurali na Big Foot Mamo.

Jp, moj mali Tinč, moja zakon baba, je moj Tik Tok, zato tudi tale video posvečam njej. Predvsem zato, da se spet malo nasmeje vsebini in moji ideji, da je podobna Ke$hi.

japonska 1973, erotična kung fu akcija, režija: Norifumi Suzuki, igrajo: Reiko Ike, Akemi Negishi, Tadashi Naruse, Christina Lindberg

Pozabite na blesave erotične prizore, tole je film, brez katerega Quentin Tarantino ne bi nikoli posnel Kill Billa.

Da je Ocho Inoshika, ki jo izvrstno odigra Reiko Ike, sicer kraljica japonske seksplotacije in tako imenovanih girl boss filmov iz sedemdesetih, Uma Thurman iz Kill Billa, ni treba posebej poudarjati. Da je Sex and Fury, v izvirniku Furyo anego den: Inoshika Ocho, Kill Bill pred Kill Billom, pa vam bo jasno v zadnjih dvajsetih minutah, ki so mojstrovina. Odlično zrežiran, domiselno zmontiran, zelo krvav, sredi zime posnet, divji in maščevalen pohod razjarjene junakinje, ki se maščuje za smrt svojega očeta. Da je enako dober in s čustvi nafilan tudi zaključni moment vzporedne zgodbe pogumnega Japonca Shunosukeja in njegove ameriške vohunke Christine, ki je naredila vse, da je padla v njegov objem, prav tako ni treba posebej poudarjati. Prav zato je škoda, da film vse prevečkrat podleže trendu poceni in dolgočasne seksplotacije, saj mu to prepreči, da bi bil odličen kot celota. Motijo tudi nepotrebni zapleti okoli kvazi kompleksnejše zgodbe, ko glavna junakinja pripotuje v Tokijo, saj se gledalec dolgočasi in komaj sledi vsem zapletom. Še posebej po odličnem, zelo zabavnem in nepozabnem uvodu, kjer naša Inoshika popolnoma gola z mečem razmesari svoje nasprotnike. Da med tem uživa kot med seksom, je seveda povsem v kontekstu, saj pravega seksa ne mara, ker je še vedno devica. Kultna roba, tudi zaradi Kill Billa. In dejstva, da so prizori klanja posneti kot čista poezija krvi, mesa in baleta, prizori mučenja pa kot Kristusov pasijon. In da ne pozabim, brez tegale filme prav tako ne bilo mojstrovine House of Flying Daggers.

Ocena 3 in pol

Naravne katastrofe in revščina so vedno povod za odlične glasbene spektakle, kjer znani pevci in pevke pomagajo zbirati denar in širijo pozitivno energijo ter upanje. Tudi za Haiti je bilo tako, zato je čas, da pripnem nekaj najboljših nastopov in izrazim upanje, da se bodo nesrečni prebivalci Haitija kmalu uspeli postaviti na noge.

Takole gredo:

Jay Z, Rihanna & Bono

Beyonce

Justin Timberlake & Matt Morris

Christina Aguilera

Madonna

Alicia Keys

John Legend

Mary J. Blige

Kid Rock, Sheryl Crow & Keith Urban

Jennifer Hudson

DARE (zda 2009, drama, režija: Adam Salky, igrajo: Emmy Rossum, zach Gilford, Ashley Springer)

Trikotnik.

Evo vam ljubezenski trikotnik, kjer tokrat nastopata dva moška in ena ženska. Alexa, ki ljubi Johnnyja, in Ben, ki prav tako ljubi Johnnyja, ki pravi, da ni gej, a se vseeno predaja homoseksualnim radostim, no ja, felaciji v bazenu. Zanimiva, toda premalo atraktivna in na trenutke dolgočasna zgodbica, kjer punca in fant nedolžnost izgubita z istim fantom.

Ocena 2 in pol

EN SOAP (švedska & danska 2006, drama, režija: Pernille Fischer Christensen, igrajo: Trine Dyrholm, David Denick)

Na berlinskem festivalu ovenčana tragikomedija, ki na prav poseben način predstavi prijateljstvo samske ženske in transvestita.

Zelo prepričljiva Trine Dyrholm je Charlotte, ženska, ki je pravkar zapustila moža (uvodni prizor, kjer se to zgodi, je super) in se preselila v novo stanovanje. V blok, kjer živi tudi transvestit Veronica (izvrstni David Denick), ki postane njen najboljši prijatelj in zaupnik. Toda pozor, En Soap ni klišejska zgodba o posebnem prijateljstvu, marveč film, ki zgodbo pelje po svoje, tudi s pomočjo domiselnih sekvenc, ki jih v takih filmih ponavadi ni. Da se prijateljstvo kmalu spremeni v patološko zvezo, kjer hoče Charlotte Veronico spraviti v posteljo, je jasno, saj ves čas tičita skupaj in se navežeta druga na drugega. Da je Veronica, ki ga vsak teden obiskuje tudi mama, zmeden zaradi dejstva, ker ga Charlotte privlači, pa je povsem v kontekstu njunega odnosa in samega filma, ki zleze zelo globoko v njuna karakterja. Vsekakor domiseln in drugačen film, toda žal nekoliko prehladen in prepočasen, da bi zares prepričal gledalca.

Ocena 3 in pol

WOMEN IN TROUBLE (zda 2009, komična drama, režija: Sebastian Gutierrez, igrajo: Carla Gugino, Adrianne Palicki, Connie Briton, Josh Brolin, Joseph Gordon-Levitt, Marley Shelton, Elizabeth Berkley, Emmanuelle Chriqui)

Ženske na robu živčnega zloma.

Problem novega filma Sebastiana Gutierreza, ki je Carlo Gugino režiral v zelo dobrih filmih Judas Kiss in Mermaid Chronicles, je predvsem v dejstvu, da je premalokrat zabaven, ko skuša biti resen in dramsko poglobljen, pa deluje neprepričljivo in celo dolgočasno. Omnibus, kjer so glavne takšne in drugačne ženske, ki jih pestijo takšni in drugačni problemi. Legendarno porno zvezdo (Carla Gugino) skrbi, ker je zanosila. Psihiatrinja izve, da jo mož vara z najboljšo prijateljico. Stevardesa si zaželi seksa z rokovskim zvezdnikom (Josh Brolin). Dve prostitutki zmotijo kriminalci. Mlada porno starleta pa ima zaradi neprijetne najstniške izkušnje težave s kunilingusom. Jp, večina ženskih težav se vrti okoli seksa, kot v seriji Seks v mestu in z atmosfero hitro pozabljenega filma The Women iz leta 2008. Da Women in Trouble, ki bo še letos dobil nadaljevanje Elektra Luxx, po liku Carle Gugino, vendarle premore več izvirnosti in energije kot The Women, je jasno že v udarnem uvodu, in seveda po odjavni špici, ki je nikar ne zamudite, saj je tudi s pomočjo Josepha Gordona-Levitta dejansko najbolj zabaven del filma. Debate o tem, če je bila devica Marija res devica, nekaj provokativnih dialogov, nekaj seksa, ki ga dejansko sploh ni, in dovolj karizmatična igralska zasedba, ki se zlije s svojimi vlogami, toda premalo izvirnih domislic in preveč preprostih scenarističnih rešitev, da bi vse skupaj zares vžgalo in doseglo želeni namen.

Ocena 3

DUGA MRAČNA NOČ (hrvaška 2004, vojna drama, režija: Antun Vrdoljak, igrajo: Goran Višnjić, Mustafa Nadarević, Ivo Gregurević, Goran Navojec, Boris Dvornik, Tarik Filipović, Demeter Bitenc, Bernarda Oman, Rene Bitorajac, Katarina Bistrović-Darvas)

Velika vrnitev hrvaškega filma, ki to žal ni bila.

Že dejstvo, da je Duga mračna noč dolga dve uri in pol, govori o tem, da so bile želje zelo velike. Če k temu dodamo še podatek, da se je legendarni Antun Vrdoljak, sicer tudi avtor mojstrovine U gori raste zelen bor, k filmu vrnil po štirinajstih letih, pa je stvar še bolj jasna. Drži, Duga mračna noč je želja po veliki vrnitvi hrvaškega filma, po še enem Zelenem boru, ki je tematsko zelo podoben, toda veliko boljši, bolj nepozaben in bolj prepričljiv. Če rečemo, da je Mračna noč rimejk Bora, ne zgrešimo kaj dosti, pa še Borisa Dvornika imamo notri, resda kot dodatek, v vlogi očeta glavnega junaka Ivana (zelo dobri Goran Višnjić), toda je na sceni. In na vozu skupaj s sinom na začetku filma, kjer je prav ta prizor eden lepših. Težava Duge mračne noči je predvsem minutaža, ki upočasni tempo in v etru pusti tudi prizore, ki bi lahko mirne duše ostali na montažnem pultu. Toda potem ne bi dobili vojnega epa, zares velike vojne drame in plana po veliki vrnitvi hrvaškega filma, ki se ga zadnja leta izven meja Hrvaške sploh ne vidi več. To je zgodba pred vojno, med vojno in po vojni, dejansko kopiranje filmov Med strahom in dolžnostjo in Draga moja iza, ki jih je Slovencem v sedemdesetih dal Vojko Duletič. In kjer so bili junaki prav tako razpeti med partizani, Nemci in domobranci. Da je v obeh igral Demeter Bitenc, ki sedaj na hitro odigra nekega jeznega nemškega generala, seveda ne preseneča in je pravzaprav poklon Duletiću. In tu je Ivan, mladi zdravnik, ki se iz študija vrne v domačo vas in že pred vojno začuti paktiranje s sovražnikom in prezir do Judov. Tu je tudi njegov najboljši prijatelj Matija (Goran Navojec), pravi patriot, ki se priduži ustašem. Pa mladina, ki navija za Hitlerja. In začetek vojne, ki loči sosede, prijatelje in zaljubljence. Da je najslabše narejen prav vojni čas, preseneča, da so zelo dobri in dramaturško najboljši zapleti po vojni, kjer so mnogi prepametni in premalo poslušni komunisti naleteli na očitke, da so med vojno vohunili in paktirali s Stalinom tudi takrat, ko mu je Tito obrnil hrbet, pa je dobro in reši čast filma, ki v zadnji tretjini zadiši tudi po Angeli Vode, s katero bi si lahko naš Ivan podal roko. Svojih pet minut vzame tudi presenetljivo prepričljivi Tarik Filipović, sicer voditelj hrvaškega Milijonarja, ki igra brata Ivanove žene, možakarja, ki po vojni postane ovaduh in ne izbira sredstev za lezenje v rit najbolj pomembnim partijcem, kjer je glavni legendarni Mustafa Nadarević, nekdanji Ivanov soborec, ki je sedaj pač prodal dušo povzpetnim komunistom. Ne bom rekel, da film ne premore nekaj dobrih in močnih sekvenc (recimo ženska, ki ji vzamejo otroka, prepevanje pesmi Jesen stiže Dunjo moja, prepir nacistom naklonjenega sina in partizanom zapisanega očeta, srečanje Ivana in Matije po vojni, pa recimo zborovanje, kjer izdajalci iščejo Jude, kar spomni na filma Valter brani Sarajevo in seveda na Spartaka, ki ga je istega leta Višnjić zaigral na ameriški televiziji), toda kot celota je daleč od zares dobrega filma. Od starih dobrih partizanščin in seveda prej omenjene klasike U gori raste zelen bor. Vsekakor zahteven in velik projekt, ki pa premore premalo duše in sekvenc, ki bi v spominu ostale dlje časa.

Ocena 3 in pol

Ker sem še vedno totalni amater za ripanje posnetkov, zvok nagaja sto na uro, na začetku pa manjka uvod, toda vseeno menim, da se bo dalo gledati in ujeti dogajanje.

Jp, med vodenjem kviza “Denarja, da se ti zmeša” so me napadli marsovci in duhovi. Kot v filmih Paranormal Activity in The Fourth Kind, le da je šlo zares. Totalna štala, ki se je noben voditelj pri takem tipu oddaje ni šel nikoli. In zabava za gledalce, ki sicer takšnih kvizov ne gledajo. Lep spomin na moje delo na Tv Pika in veselje, da sem končno dobil želeni posnetek.

Tole je bila čista improvizacija, tudi s strani tehnične ekipe, kar pomeni, da je vse letelo sproti in da smo se res zabavali. Ena ura čvekanja na polno, v oddaji, ki dejansko ne dopušča ne vem kakšnega maneverskega prostora.

PRVI DEL

DRUGI DEL

Da bo Avatar uspešnica, je bilo jasno takoj, ko so ga začeli snemati. Predvsem zaradi dejstva, ker ga je snemal James Cameron, ki po Titaniku ni posnel ničesar in je ves čas čakal na trenutek, ko bo film kot je Avatar mogoče posneti. Da je prav Cameron posnel tudi oba Terminatorja, Aliens in True Lies, seveda pove dovolj o tem, kaj je film obljubljal še preden so na splet udarili prvi predfilmi.

Toda denar, ki ga Avatar obrača skoraj dva meseca po premieri, je preprosto neverjeten. To ni več zaslužek, to je fenomen, ki ga ne bo mogoče preseči. In dokaz, da internet ne more zjebati filmske umetnosti. Avatar je že sedmi teden zapored najbolj gledan film v Ameriki, kar pomeni, da po skoraj dveh mesecih služi več kot ostali filmi ob premieri. Ali še bolje, njegov tedenski zaslužek je boljši od končnega zaslužka mnogih filmov, ki so štartali po njem in pred njim. Če k temu dodamo še finančni rezultat po svetu, lahko samo zadržimo dih in se vprašamo, kako je kaj takega sploh mogoče.

Da zaslužek ne pade niti po dveh mesecih, je posebnost, ki se je nazadnje zgodila pri Titaniku, ki je prvo mesto izgubil ravno včeraj, če se ne motim, kar pomeni, da je Avatar presegel mejo 600 milijonov dolarjev. Otvoritveni vikend resda ni podiral rekordov, toda film je potem vsak teden znova zaslužil enako ali le malce manj, sedaj pa že kake tri teden vztrajno ne pade po 30 milijonov vikend zaslužka. Da so k temu pripomogli tudi globusi in oskarji, je seveda jasno, kot dejstvo, da igra v treh različnih tipih dvoran, v navadni, v 3D in v Imaxovi, če sem slišal prav.

Pa je res tako zelo dober, da si zasluži tak denar? No ja, tudi o ostalih filmih, ki so zelo visoko bi se dalo debatirati, toda Avatar je šel čez vse in še vedno služi. James Cameron je očitno našel pravo formulo, k uspehu pa so pripomogle tudi medijske finte, kjer se je oglasil celo Vatikan, da o obtožbah za rasizem, kar me je spomnilo na Griffithovo Rojstvo naroda, prav tako tehnično prelomen film svojega časa, niti ne govorim.

Avatar so hoteli videti vsi. Pa ne na netu, ampak v kinu, s 3D očali, tudi tisti, ki te tehnike ne prenesejo. Avatar je dobesedno obnorel svet, kot nekoč Vojna zvezd, kot še bolj nekoč Gone With the Wind, ki je, če bi dodali inflacijo, še vedno daleč najbolj gledan film.

Kot sem že povedal, vedel sem, da bo hit, toda niti sanjal nisem, da ga bo odneslo tako zelo daleč in celo na globuse in oskarje. To se mi zdi vendarle čudno, kot da bi Cameron začaral gledalce in kritike, kot da bi Avatar vseboval čarovnijo, ki te zasužnji, da brez njega ne moreš živeti in ga hodiš gledat vedno znova in znova.

Avatar že dolgo časa ni več film, je dogodek, je pop fenomen, je del svetovne in ne le filmske zgodovine. Tehnično prelomna zadeva, ki pa je drugače vendarle povsem navaden akcijsko pustolovski film, ki mu do najboljšega filma vseh časov manjka marsikaj. Ni slab, ni pa najboljši kot pravijo nekateri.

In seveda, mar ni zanimivo, da samo najdražji film vseh časov lahko postane najbolj komercialen film vseh časov?

No, pa mi povejte, dragi moji, zakaj je Avatar po vaše tak velik hit?

In še moja recenzija:

KLIK

Da je fotka, ki jo bom pripel spodaj, se pravi fotka, na kateri je ameriška smučarka Lindsey Vonn, ki na bližajoči olimpijadi računa na medaljo, dvignila toliko prahu med moralisti, je naravnost smešno. Sam ne vidim nobene posebne provokacije in sporne seksualne konotacije, kar so očitali kritiki in dodali, da je punca športnica ne pa seksualni simbol in objekt za moške.

Glede na številne fotke, kjer si takšni in drugačni športniki točke nabirajo s poziranjem za razne revije, je tole res povsem nedolžno, zato ne vem, zakaj so čez lužo zagnali tak vik in krik.

Dvojna morala, kvazi morala, bistvo filma American Beauty, morala, ki jo tako blesavo obvladajo le Američani.